Trg intimnosti

Po nekaj tednih sem sprevidel, da bo potrebno nekaj storiti, najti nek način, kako jo spet videti. Žal je bilo njeno ime vse, kar sem vedel o njej. Pravzaprav sem vedel še nekaj; čedalje bolj jasno sem vedel, da bi rad postal z njo intimen. Z njenim imenom v glavi in z željo po intimnosti sem začel okrog previdno poizvedovati, če jo kdo pozna. Nič, poznal je ni nihče od ljudi, ki sem jih poznal. Ko sem že skoraj obupal nad vsem skupaj, sem skoraj po naključju izvedel, kam se moram napotiti, če hočem izvedeti njen priimek. Nisem odlašal. Že naslednji dan sem dobil ta ključen podatek, s katerim pa si nisem mogel nič pomagati. Na internetu so bili sami stari zadetki. Vsi, z izjemo enega, njenega facebook profila, so bili za moje namene popolnoma neuporabni.
Znašel sem se pred zoprno situacijo. Že nekaj časa sem vsem naokrog razlagal, da je facebook neumnost in, da si nikdar ne bom odprl profila. Kaj storiti? Naj najprej omehčam svoje stališče in začnem razlagati, da si bom zaradi nekih, ne vem, mogoče znanstvenih namenov, v bližnji prihodnosti vendarle odprl profil? Naj pozabim na to, kar sem več mesecev trobil, in si ga kar odprem? Naj si odprem lažen profil? Zelo zoprna situacija. Na koncu sem se požvižgal na vse skupaj in odprl profil. Poiskal sem to punco, jo dodal, prošnjo je sprejela, na koncu pa iz vsega skupaj ni bilo nič. No, nekaj je vseeno bilo, imel sem facebook.
Je pa bil ta dogodek pomemben za neka moja opažanja in razmišljanja, ki so se mi postopoma porajala. Do tedaj sem namreč poznal le, kako naj jih imenujem, recimo jim kar klasični trgi intimnosti. To so bili takšni ali drugačni prostori (pogojno rečeno) javnosti: diskoteke, bari, kino dvorane in podobno. Tam si imel možnost srečati ljudi. Tam so se tkala nova znanstva, nova prijateljstva, nove ljubezni, to so bili kraji, kjer si lahko delal na tem, da boš postal, če se zadeva dobro obrne, z nekom intimen. Ta izkušnja s facebookom pa me je postavila pred popolnoma novo dejstvo: odprli so se novi trgi, virtualni trgi, ki jih prej nisem poznal. To pa je seveda terjalo nove pristope in nove načine srečevanja s potencialnimi partnerji.
Ampak oglejmo si najprej klasične trge, ki bi jih lahko imenovali tudi prosti trgi. Pravzaprav bi si morali pred tem ogledati še stanje, ki je vladalo, preden se je vzpostavil prosti trg. Kakšni so bili ti, predtržni odnosi intimnosti? Naj to ponazorim kar s praktičnim primerom iz vasi, ki leži blizu mojega rojstnega kraja. Še ne tako dolgo nazaj, tega bo kakšnih petdeset let, je k neki precej premožni in ugledni družini prišel na obisk moški. Nekaj so pojedli, nekaj popili, malo poklepetali, nakar je odšel. Vrnil se je čez dober teden v spremstvu svoje hčere. Odšel je brez nje. Tisti prvi obisk je bil namreč podlaga temu drugemu, tedaj se je preprosto dogovoril (mimo pravil trga in konkurence, ki na tem vlada), da bo omožil svojo godno hčer s slabega pol stoletja starejšim moškim. Kar tako, prišel je, nekaj pojedel in nekaj popil ter podal ponudbo. Ponudbo so sprejeli in zadeva je bila s tem rešena.
Skoraj identična zgodba se je v tej isti vasi dogodila pred vsega dvajsetimi leti. V neko, prav tako premožno in ugledno družino, je nekega večera prišel na obisk nek vaški posebnež. Ta vaški posebnež ga je rad cuknil. Ko je prišel tja, je dejal: »Prišel sem na kozarec domačega.« Spil jih je dober ducat, potem pa je kar naenkrat ustrelil: »Imam dve hčeri, vi imate dva sinova, najbolje, da jih kar poročimo, pa bo mir.« Žal so bili tisti časi mimo, saj se je medtem prosti trg intimnosti prebudil tudi v tako zakotnih vaseh, tako da mu ni ostalo drugega, kot da spije še kozarec, dva, in jo mahne nazaj domov.
Včasih so takšna ženitvena posredovanja potekala tudi s pomočjo prijateljev. Poznan mi je primer, ki bolj kot na posredovanje spominja na ljubezensko goljufijo, na nekakšno tržno prevaro. V eni od teh, mojemu rojstnemu kraju bližnjih vasi, je živel moški, ki nikakor ni uspel dobiti žene. Bližal se je svojemu petdesetemu letu in bil je res že skrajni čas, da si jo najde. Kljub svoji topoumnosti je prišel na misel, da bi za pomoč prosil nekega svojega znanca. Ta znanec je bil izobražen in razgledan človek. Naloga, ki jo je moral opraviti, je bila preprosta: na naslov, ki mu ga je dal iskalec žene, je moral pošiljati ljubezenska pisma. Potreboval je vsega skupaj tri mesece, da je žensko prepričal v možitev. Mislila je, da bo dobila literata ali celo poeta, dobila pa je, oprostite izrazu, navadno govedo, prvovrstno surovino, ki je znala samo kričati in, če kričanje ni zaleglo, tepsti.
Toda ti časi so, vsaj kar se tega dela sveta tiče, v veliki meri mimo. Družba in trg sta se razvila, ljudje so postali bolj omikani, skladno s tem pa tudi načini ljubezenskega trgovanja. To je obdobje, v katero sodi tudi čas mojega odraščanja, moje mladosti in pozne mladosti, vse tja do facebook izkušnje. Ta čas bi lahko, če se izrazim gospodarsko, opisal kot čas prostega trga. Saj vemo, kako gre to: ponudba, povpraševanje, konkurenca, omejeni resursi in podobno. V tej razvojni fazi trga intimnosti je bilo pomembno ugotoviti, katere so tvoje konkurenčne prednosti. Nato si moral znati te prednosti dobro unovčiti, prodati. Recimo, da si znal dobro poplesavati in poskakovati po plesišču, torej si moral, če si hotel kaj ujeti, početi to: plesati in poskakovati po plesišču. Če si bil spreten z besedami, si moral žensko spraviti s plesišča, na neko klop ali nekam, kjer glasba ni bila preglasna. Ko si enkrat opravil ta prvi korak, je bilo treba samo govoriti in govoriti ter obenem paziti, da ženska ne pobegne nazaj na plesišče. Poleg tega je bilo pomembno zavedati se svojih slabosti, kot bi dejali managerji. Če si se premikal kot kakšen hlod, je bilo boljše, da si se držal stran od plesišča. Če nisi imel nobene izrazite konkurenčne prednosti in si bil povrh vsega še sramežljiv, ti je vedno ostala možnost, da se napiješ. Ko se slika in razum zameglita, postane marsikaj lažje. Nek moj znanec je nekoliko preveč stavil na to zadnjo možnost, praviloma se ga je tako nasul, da ni bil zmožen ničesar drugega, kot se ga še bolj nasuti. Tudi njegova zmožnost pogovora se je tedaj gibala na nič kaj zavidljivi ravni. Edino, kar je bil zmožen jasno povedati, je bila natančna količina popitega. Rezultat, vsaj kar se tiče žensk, je bil precej boren.
Nekateri so k možnostim, ki jih je ponujal prosti trg, pristopali zelo sistematično. V spominu mi ostaja neka moja znanka. Bila je tisti tip ženske, ki bi jo lahko označili za lovko. Edino, kar je zanjo prišlo v poštev, je bilo to, da je ona tista, ki lovi. Lova se je lotevala sistematično, nemara celo preveč sistematično. To je bilo videti takole: na listu papirja, ki ga je razdelila na dva stolpca, je v en stolpec vnesla tiste lastnosti, ki jih mora moški imeti, v drugega pa tiste, ki jih ne sme imeti. Sezname je ves čas dopolnjevala in nadgrajevala. Na njeno veliko začudenje je potem ujela samo takšne moške, ki so jo na smrt dolgočasili. Njena rešitev je bila: še bolj natančni in dodelani seznami. Ob neki priliki sem ji dejal: »Ravno v tem je težava, ti tvoji seznami, na ta način se ne prepuščaš nevidni roki trga.« Ni mi verjela. Kolikor vem, še vedno izdeluje sezname in še vedno tarna nad dolgočasnimi moškimi.
Če zanemarimo predtržne načine iskanja intimnosti, torej načine, ko si sedel doma za mizo, natepaval kislo mleko in polento ter čakal, da ti pripeljejo žensko v ženitev, in se ozremo samo na prosti trg, lahko rečemo, da je bila zadeva precej transparentna. Odpravil si se v bar, v kino, v diskoteko, pač nekam. Potem si tam spoznal neko žensko, lahko si se z njo pogovoril, zaplesal, skratka, v živo si jo videl in slišal. Torej videl si in slišal, kaj boš dobil. Z nastankom virtualnega trga se je to dodobra spremenilo. Pustimo facebook, ki je namenjen nekakšnemu prijateljevanju (kakšnemu, o tem raje kdaj drugič). Bolj zanimiva je tista druga aplikacija, aplikacija Tinder.
Za tinder sem izvedel precej pozno, tedaj, ko so bili zlati časi zgolj fuk-platforme že mimo. Tinder je od tedaj postal svojevrstno virtualno lovišče, virtualni trg intimnosti. Vseeno mi ni dalo miru in sem si zadevo namestil na telefon. Če bi moral zgoščeno podati svoje videnje tinderja, bi dejal: to je platforma, kjer vladata bogastvo telesa in siromašnost duha.
Ampak poglejmo si zadevo bolj natančno. Prvo, kar človeka preseneti, je prisila izbire. Na zaslonu se ti pojavi telo, včasih samo obraz, ti pa se moraš odločiti, ali ti je všeč ali ne. Tretje možnosti ni. Če bi ta princip prenesli v trgovske centre, bi nakupovanje izgledalo takole: Pred tebe bi postavili izdelek, ti pa bi se moral odločiti, ali ga kupiš ali ne. Pri tem pa ne bi vedel, kakšen bo naslednji izdelek, ki ga bodo, ko se enkrat odločiš, postavili pred tebe. Če bi recimo upal, da bo naslednji izdelek boljši in tega prvega posledično ne bi kupil, ter nato ugotovil, da ti je bil prejšnji ljubši, ne bi imel več kaj storiti. Zamudil bi priložnost. Skratka, jeba. No, obstajala bi še možnost, da doplačaš toliko in toliko evrov na mesec in s tem pridobiš pravico, da se odločiš za prejšnji izdelek.
Velika razlika med tinderjem in trgovskim centrom je v tem, da so tinder moški in ženski izdelki živi. Sami se postavljajo na trg, sami se oglašujejo. Mogoče bo kdo protestiral, zakaj jim vendar pravim moški in ženski izdelki. Preprosto zato, ker so izdelki. Ljudje se izdelajo, izdelajo svojo podobo zato, da bi bili na teh megavirtualnih loviščih konkurenčni. Pri tem je seveda potrebna določena mera spretnosti. Potrebno se je dvajsetkrat ali tridesetkrat fotografirati, da dobiš primeren kot, primerno osvetlitev, da poudariš, kaj je na telesu privlačnega, in skriješ, kar ni. Potem sliko še nekoliko računalniško obdelaš. Če se potrudiš, je rezultat lahko izjemno dober, tako dober, da nima več veze z realnostjo. Temu ustrezna je nato stopnja razočaranja, ko enkrat ta moški ali ženski izdelek srečaš v živo.
Poznani so mi primeri ljudi, ki so dobesedno bežali od miz, ko so enkrat zagledali svojega novega potencialnega partnerja, kako se približuje prazni stolici. Za njimi so ostajale na pol popite kave, komaj načeta piva in neplačani računi. Tisti, ki so doživeli takšno soočenje z realnostjo, so postali bolj oprezni. Na zmenke zamujajo ali pa skriti v kakšnem grmu opazujejo, ali je odstopanje med realnostjo in virtualnostjo še v mejah sprejemljivega. Če ni, se preprosto potuhnejo v grm in čakajo, da realnost odide. Tisti bolj uglajeni vseeno pridejo na zmenek, vendar so dogovorjeni z nekim znancem ali pa znanko, da jih petnajst minut po začetku zmenka pokliče. Če se realnost ujema z virtualnostjo, preprosto utišajo telefon. Če se ne, se javijo in svojemu zmenku pojasnijo, da so žal prejeli nujen klic, da je zadeva takšna in takšna ter da morajo nemudoma nazaj v pisarno.
Drugi vidik virtualnega oglaševanja je promocija svoje osebnosti in predstavitev dejavnosti, ki jih človek rad počne. Če recimo nek moški za svojo profilko izbere sliko svojega kurca, veš, da je to edina glava, ki jo uporablja. Prav tako zgovorne so slike bicepsov in tricepsov. Ali pa pozicije telesa. Opazil sem, denimo, da približno ena četrtina žensk na več kot polovici svojih slik nima nog na zemlji. Enkrat stojijo na glavi, enkrat na rokah, najpogosteje pa so kar cele v zraku. Torej jih je nekdo fotografiral v tistem kratkem trenutku, ko so se že odlepile od tal in obenem še niso nazaj pristale. To, da nimajo nog na zemlji, marsikaj pove. Ampak pustimo to, hotel sem reči, da drugi del promocije poteka s pomočjo tistih petsto znakov, ki jih ima človek na razpolago, da se predstavi. Nekateri napopajo tja kar slikice. Mnogo slikic. Več deset slikic. To naj bi razodelo njihovega duha. Pravzaprav je to odlična predstavitev. Ko vidiš deset in več slikic, veš, da lahko s tem človekom skupaj gledaš televizijo. Kaj dosti drugega skupaj z njim ne moreš početi. Torej vsaj takoj veš, pri čem si.
Nekateri pa vzamejo teh petsto znakov bolj resno in tja celo nekaj napišejo. Tudi tu obstaja nekaj zakonitosti, ki jih velja imeti v mislih, ko izbiramo med profili. Ena takšnih je sledeča: bolj kot človek poudarja svojo posebnost, unikatnost, norost, izjemnost … bolj si lahko prepričan, da boš srečal povprečno in popeglano pamet. Mogoče zato, ker v tistih petsto znakih piše, kaj bi želel biti in ne, kaj je.
Skratka, vse skupaj je, z ozirom na prejšnjo vrsto trga, precej netransparentno, pogosto celo varljivo in goljufivo. Še najbolj transparentni so tisti oglasi, v katerih ljudje opišejo svoje dejavnosti in svoja pričakovanja. Recimo zapis »no ONS«. Takoj vemo, pri čem smo. Naj kot zanimivost omenim, da med moškimi profili, pa sem jih kar nekaj pregledal, nisem še nikdar zasledil takšnega zapisa.
Ob vsem skupaj pa se mi poraja predvsem eno vprašanje: kakšna bo naslednja faza evolucije trga intimnosti? Mogoče se bodo vmešali kar biologi in kemiki. Vzeli nam bodo vzorec sline, krvi in urina. Te vzorce bodo nesli v laboratorij, tam bodo zadevo analizirali, dobljene rezultate bodo vnesli v računalnik, umetna inteligenca bo malo pobrskala po bazah podatkov in našla najboljše ujemanje. Končno se nam ne bo več treba mučiti s tem, da se učimo latinskoameriške plese, da vadimo svoj govor, da se trudimo biti zabavni in duhoviti. Celo fotografirat se nam ne bo več treba. Samo poscali se bomo v epruveto in že bomo našli ljubezen svojega življenja.