Trst in Slovenci sto let po požigu Narodnega doma: osebni pogled

Trst je bil pretežno italijansko mesto, a bližnja naselja, ki so sčasoma postala predmestja in so danes sestavni del mesta, Barkovlje, Rojan, Sv. Ivan, Škedenj, so bila povsem slovenske vasi. Njihovi prebivalci so servisirali mestno gospodo: bili so ribiči, peki, perice, gospodinjske pomočnice, dojilje … To so bili poklici tistega časa. Slovenska je bila tudi vsa okolica, od miljskih hribov prek Bazovice in Opčin do Nabrežine in Devina. Tam, med Barkovljami in Devinom, je bila slovenska obala, s slovenskimi ribiči, tam je na produ prala plenice Lepa Vida in tam so leta 1908 nastali Jadranski biseri, pesniška zbirka Antona Aškerca. Mimogrede: konec 70. let prejšnjega stoletja je v Portorožu potekala proslava okrogle obletnice pomorske šole. Slavnostni govornik, eden takratnih slovenskih oblastnikov, je med drugim dejal, da smo bili Slovenci od vedno povezani z morjem. Pozabil je dodati, da je šlo za zahodno in ne vzhodno obalo Tržaškega zaliva. To sem takrat, mlad in malce naiven novinar, mimogrede zabeležil v Primorskem dnevniku in bil okaran. Taki so bili pač časi.

*

V drugi polovici 19. stoletja so se Slovenci začeli množično seliti v Trst. Odpirali so trgovine, se zaposlovali pri železnici, delali v ladjedelnici in industrijskih obratih. Na griču nad ladjedelnico je zraslo novo predmestje, Sv. Jakob. Veliko je bilo tudi izobražencev in ob koncu stoletja je v Trstu živelo več Slovencev kot v Ljubljani – postal je največje slovensko mesto.

Slovenci so bili pismeni, odpirali so čitalnice, ustanavljali hranilnice in posojilnice, društva so rasla kot gobe po dežju, začel je izhajati politični dnevnik Edinost, tržaški Slovenci so izvolili svoje poslance v dunajski parlament: Ivan Nabergoj in Otokar Rybař sta bili pomembni politični imeni tistega časa. Slovenski svetniki v tržaškem mestnem svetu so terjali pravico do rabe slovenščine. Niso je dosegli. Ob prelomu stoletja Slovenci v Trst niso vstopali več le kot najslabše plačani delavci, temveč tudi kot meščani. Nekateri so obogateli in se povzpeli med visoko buržoazijo, denimo rodbina Kalister, po rodu z Notranjske, ki je v središču mesta, nasproti železniške postaje, postavila mogočno palačo v neorenesančnem slogu, ki še danes priča o rastoči moči slovenskega meščanstva v zadnjih desetletjih dvojne monarhije.

Takrat je nastala zamisel o Narodnem domu. Zgradili so ga tik ob palači Južne železnice, le da je bil veliko modernejši in elegantnejši. Goriški arhitekt Maks Fabiani mu je vlil posebno dušo. V estetsko konservativnem mestu je bila to ena prvih resnično modernističnih stavb. Šlo je za večnamensko zgradbo, v njej so bili sedež političnega društva Edinost in uredništvo istoimenskega dnevnika, sedež Sokola, gledališka dvorana, hranilnica in posojilnica, kavarna, restavracija, hotel. Postal je jedro slovenskega življa v središču Trsta, ne nekje na robu, kjer je nacional-liberalno italijansko meščanstvo prisotnost Slovencev še nekako prenašalo, temveč v samem srcu mesta, kjer so Slovenci dotlej lahko imeli zasebna stanovanja in trgovine, nikakor pa ne reprezentančne zgradbe. Zato je postal simbol samozavesti tržaškega slovenstva in trn v peti italijanskim iredentistom.

Pisatelj Fulvio Tomizza v eni svojih knjig opisuje, da so se Slovenci, ki so se v začetku 20. stoletja selili v Trst – prihajali so pretežno s Krasa, Brkinov in iz Vipavske doline – najprej oglasili v Narodnem domu, kjer so dobili nasvete in pomoč pri naselitvi v novem okolju. Veliko so jih napotili v sosednjo zgradbo, kjer so jih zaposlili na Južni železnici. Narodni dom ni bil le kulturno središče, bil je tudi politično in razvojno jedro Slovencev v kozmopolitskem pristaniškem mestu, drobna državica sredi Trsta, ki je skrbela za kulturo in gospodarstvo, za vzgojo in politiko.

In kar se politike tiče, velja dodati, da so bili Slovenci v Trstu liberalno usmerjeni. Politično društvo Edinost, ki je delovalo kot krovno predstavništvo mestnih Slovencev, je bilo liberalna stranka. To seveda ne pomeni, da so bili vsi tržaški Slovenci liberalci. Znano je denimo, da je Ivan Cankar, socialdemokrat, predaval slovenskim delavcem pri Sv. Jakobu, vendar ni zgrešena trditev, da je večina Slovencev ostala zvestih liberalnemu taboru. Trst se je po tem razlikoval od Gorice, kjer je bila slovenska skupnost pretežno katoliško usmerjena, tudi zaradi prisotnosti semenišča, ki je vključevalo srednjo šolo, kamor so duhovniki s podeželja pošiljali nadarjene fante. Glavnina primorskih intelektualcev, zlasti pred ustanovitvijo slovenskih paralelk na goriški gimnaziji tik pred prvo svetovno vojno, se je kalila v njegovih učilnicah in še zdaleč niso vsi postali duhovniki. To je v svojih spominih, ki so izšli ob njegovi 70-letnici, opisal Ciril Zlobec. Tudi pisatelj Alojz Rebula je pripovedoval, kako je jokal, ko so ga vpisali na goriško semenišče, ker se je moral ločiti od svoje šempolajske gmajne.

*

Prva svetovna vojna je bila za Trst pravi pretres. Novembra 1918 je nova italijanska oblast zasedla palače nekdanje cesarsko-kraljeve oblasti, ni pa uničila vseh njenih simbolov. Res pa so mozaike s portreti habsburških veljakov na guvernerjevi palači zamenjali portreti savojske dinastije, spomenik mehiškemu cesarju Maksimilijanu so iz mesta prenesli v park dvorca Miramar, spomenik cesarici Sisi pa umaknili v skladišče, od koder ga je v začetku tega stoletja občina pod upravo Riccarda Illyja spet namestila na trg pred železniško postajo. Večina Nemcev je zapustila mesto, odšli so tudi Čehi in Slovaki, Slovenci pa so ostali.

Italijani so se takoj zapičili v Narodni dom. Motila jih je ta eklatantna slovenska prisotnost v središču mesta in Slovencem so očitali, da jih je avstroogrska oblast privilegirala na škodo Italijanov. Zgodovinarji so tezo ovrgli. A če danes logično razmišljam, si predstavljam, da dunajska oblast na težnje italijanskih nacionalistov po pridružitvi Trsta Italiji ni gledala ravnodušno. Od tod verjetno očitek o privilegiranju Slovencev v javni upravi.

Slovenci novi italijanski oblasti načelno niso nasprotovali. Zanimivo je, da junak romana Doberdob Prežihovega Voranca iz avstroogrske vojske dezertira z utemeljitvijo, da se bo Slovencem v Italiji godilo bolje kot v Avstriji. In tu velja opozoriti, da je roman izšel leta 1940, torej v času fašističnega terorja. Če se danes vrnem k tej izjavi in za trenutek odmislim dogajanja v času fašizma in nacizma, lahko Vorancu le pritrdim. Slovenci v Italiji so danes veliko bolje zaščiteni kot Slovenci v Avstriji. In tudi tedaj, pred stotimi leti, sprva ni kazalo zelo slabo. Slovenci so ohranili svoje institucije, šole, časopise, ljudje so obdržali delovna mesta. Liberalna Italija je Slovencem zagotovila pravice, natisnila je celo nove učbenike, ki so namesto avstrijskega cesarja poveličevali italijanskega kralja. Narodni dom je ostal središče slovenskega življa na Tržaškem.

Glavni politični predstavnik tržaških Slovencev je bil liberalni pravnik Josip Vilfan. Njegov sin, jugoslovanski diplomat dr. Joža Vilfan, je nekoč spomnil na pomenljivo ankedoto iz prvih povojnih let: ko je kot otrok očeta vprašal, kaj bo s Slovenci zdaj, ko je Trst pripadel Italiji, ga je ta pomiril, rekoč: »Saj imamo Narodni dom.« Stavek, ki veliko pove o pomenu te palače za slovenski živelj.

Trinajstega julija 1920 smo ga izgubili. Fašisti so ga zažgali, ga obkolili in gasilcem preprečili, da bi požar pogasili. Policija ni posegla. Fašizem se je Trsta polastil, še preden se je s pohodom na Rim povzpel na oblast. Štiri leta pozneje je hranilnica, ki je bila lastnica Narodnega doma, poslopje prodala. Potem je bil v njem hotel, ki je nosil ime po italijanski kraljici Margeriti, pred desetletji so ga zaprli, poslopje obnovili in ga namenili šoli za prevajalce in tolmače tržaške univerze.

*

Ko je leta 1922 v Italiji zavladal Mussolini, se je začel kulturni genocid nad slovenskim življem na Primorskem. Zaprli so šole, razpustili vsa društva in organizacije, požgali ali zaplenili kulturne domove, prepovedali tisk v slovenščini. Fašizem je dosegel celo odstavitev tržaškega škofa Fogarja in goriškega nadškofa Sedeja, ki sta se uprla prepovedi bogoslužja v slovenščini. Leta 1927 je režim čez noč z dekretom 50.000 slovenskih priimkov in imen prelevil v italijansko obliko. Vsako javno izražanje slovenske identitete je bilo prepovedano. A Slovenci so vztrajali in se borili.

Vztrajali so v politiki, dokler je bilo mogoče. Leta 1921 so bili v italijanski parlament izvoljeni Josip Vilfan, Virgil Šček, Josip Lavrenčič in Karel Podgornik, leta 1924 s spremenjeno zakonodajo pa na skupni listi z nemško manjšino na Južnem Tirolskem le še liberalec Vilfan in krščanski demokrat Engelbert BesednjakIstega leta je bil v parlament izvoljen tudi komunist Jože Srebrnič iz Solkana, ki pa je bil dve leti pozneje, ko je fašistična oblast razpustila komunistično partijo, aretiran in poslan v konfinacijo. Njihovi govori (z izjemo Srebrničevih, ki jih v zapisnikih poslanske zbornice ni zaslediti) so zadevali predvsem manjšinske pravice za Slovence in Hrvate. Bili so odločni in načelni. Besednjak je retorično briljiral z zagovori narodnostnih pravic na temelju naravnega prava in družbenega nauka Cerkve, Vilfan se je celo besedno spopadel z Mussolinijem. Vse to je znano, večkrat objavljeno, vendar v slovenskem zgodovinopisju dolga leta zanemarjeno. Danes pa v matici skoraj povsem odsotno iz zgodovinske zavesti.

A glavnina dela se ni odvijala v parlamentarnih dvoranah, temveč na terenu. Vzpostavila se je gosta mreža, ki je temeljila na tajnem prostovoljnem delu: pouk slovenščine, tihotapljenje slovenskih knjig čez rapalsko mejo. Med njimi je bilo vse več del Franceta Bevka, ki se je vse bolj posvečal izkušnji primorskih Slovencev. Ustvarjalci, kot so Alojz Gradnik, Ciril Kosmač, Srečko Kosovel, Ivan Pregelj, Igo Gruden in Joža Lovrenčič so skrbeli, da je usoda Primorcev ostala del slovenske kulturne zavesti.

Mnogi antifašistični aktivisti so se borili na terenu in za to plačali z življenjem. Ustanovili so tajno organizacijo TIGR – akronim za Trst, Istro, Gorico in Reko – in organizirali ilegalno dejavnost, od trganja fašističnih plakatov, pa vse do atentatov. Fašizem je ustanovil Posebno sodišče za zaščito države, sestavljali so ga vojaški častniki, pravice zagovornikov so bile samo simbolne, možnosti priziva ni bilo. To sodišče je 5. septembra 1930 na smrt obsodilo štiri mlade fante, tri Slovence in enega Hrvata, zaradi atentata na tržaški fašistični dnevnik, v katerem je ena oseba izgubila življenje. Usmrtili so jih naslednje jutro na gmajni pri Bazovici. Dogodek je odmeval daleč po Evropi in tudi onstran oceana. Tako je Bazovica ob Narodnem domu postala drugi simbolni kraj trpljenja primorskih Slovencev. Tudi onkraj rapalske meje, v Sloveniji oziroma, uradno, Dravski banovini. Ljubljanska univerza je kmalu po ustrelitvi postavila skromno obeležje bazoviškim junakom pred sedežem rektorata, na prostoru, ki je spadal v okvir univerze in ga je torej ščitila akademska avtonomija – jugoslovanske oblasti vanj kljub pritiskom italijanske diplomacije tako niso mogle poseči. Spomenik so odstranili Italijani sami, ko so zasedli Ljubljano aprila 1941.

Pri drugi svetovni vojni se ne bom zaustavljal, naj omenim samo podatek, ki sem si ga zabeležil ob obisku nedavno odprtega muzeja druge svetovne vojne v Gdansku: zapisano je, da je hotel Hitler iztrebiti dva naroda, Poljake in Slovence. Poljake, ker je za Nemce načrtoval razširitev življenjskega prostora na vzhod, Slovence, ker je hotel za vsako ceno dostop do Jadranskega morja, torej do Sredozemlja. Zato po kapitulaciji Italije tega ozemlja ni prepustil Mussolinijevi Salojski republiki, temveč ga je, pod imenom Adriatisches Küstenland, priključil tretjemu rajhu.

*

Titovi partizani so Trst osvobodili prvega maja 1945, štirideset dni pozneje pa so morali mesto zapustiti. V tistih dneh so se dogajale grde stvari. Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije govori o povojnih čistkah in navaja, da so bile žrtve »večinoma vržene v kraška brezna, imenovana fojbe« in ugotavlja, da je šlo za stekanje več silnic, med drugim za »prizadevanje za predhodno čistko dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima in priključitve Julijske krajine k novi Jugoslaviji«. Opozarjam na dikcijo »samo domnevnih« nasprotnikov komunističnega režima. Poročilo zgodovinarjev je tako demantiralo trditve, da so fojbe izmišljotina. Niso. In šlo je za zločine v času miru, ne za vojne zločine. Res pa je, da ni šlo za genocid, temveč za politično čistko, kakršnih je bilo tako v Sloveniji in Jugoslaviji kakor tudi v Italiji veliko; o slednjih je v svojih dokumentarnih knjigah v zadnjih dveh desetletjih pisal letos preminuli novinar Giampaolo Pansa. Ni naključje, da je pobudo za amnestijo, s katero je Italija dejansko izbrisala večino politično motiviranih zločinov, ki so se zgodili pred, med in po vojni, dal prav pravosodni minister Palmiro Togliatti, generalni sekretar komunistične partije.

Italijani so si bazovski šoht izbrali za simbolni kraj povojnih zločinov v Julijski krajini. Zakaj prav ta kraj, bo kdo vprašal. Preprosto zato, ker je bil to verjetno edini kraj povojnih pobojev, ki je po mirovnem sporazumu ostal na italijanskem ozemlju. Nekdanja jugoslovanska, pa tudi sedanja slovenska ali hrvaška oblast ne bi privolile v simbolni kraj izven meja italijanske republike. Ne gre pozabiti, da je Jugoslavija desetletja zanikala povojne poboje in da je bil Borisu Pahorju dolgo prepovedan prestop meje zgolj zato, ker je, skupaj z Alojzem Rebulo, objavil intervju z Edvardom Kocbekom, članom Osvobodilne fronte, podpisnikom Dolomitske izjave, ministrom v prvi jugoslovanski vladi, v katerem je Kocbek spregovoril o povojnih pobojih domobrancev. Danes je Boris Pahor edina še živa priča požiga Narodnega doma.

Slovenske komunistične oblasti so manjšino desetletja delile na »naše« in »manj naše«, med katere sem, mimogrede, spadal tudi sam. To se ni odražalo le pri podeljevanju finančnih sredstev slovenskim organizacijam, temveč tudi pri odnosu uradne Slovenije do tistih poglavij naše antifašistične zgodovine, pri katerih komunisti niso odigrali omembe vredne vloge: mednje spadata Narodni dom in bazoviški spomenik. Šele ko je zgodovinarka Milica Kacin Wohinz začela pisati o »prvem protifašizmu v Evropi«, se je zadržani odnos do predvojnega primorskega antifašizma začel spreminjati, a le počasi. Organizacija TIGR vse do osamosvojitve Slovenije ni bila obravnavana enakovredno z borčevskimi organizacijami in ljubljanska univerza je obeležje bazoviškim junakom obnovila šele leta 2012, enainsedemdeset let po njegovem uničenju, sedeminšestdeset let po koncu vojne, enaindvajset let po osamosvojitvi.

*

Odraščal sem v popolnoma slovenskem okolju. Ne boste verjeli, a prve italijanske besede sem slišal v tretjem razredu osnovne šole. Vso šolanje do mature sem opravil v slovenščini, doma smo imeli slovenski časopis in poslušali tržaški slovenski radio. Tako sem se že kot otrok seznanil s pluralizmom. Levičarski, projugoslovanski dnevnik je namreč objavljal novice, ki jih po radiu nisem slišal, in obratno. Še nisem dopolnil deset let, ko sem spraševal mamo, zakaj dnevnik ne piše o beguncih, ki bežijo iz Jugoslavije v Italijo, o katerih radio poroča skoraj vsak dan. Kulturna dejavnost v vasi je bila sicer šibka, a hodili smo v gledališče v Trst, na razne prireditve in v začetku septembra obvezno v Bazovico. Tam so bili govori, ki jih nisem razumel, v spomin so se mi vtisnile zlasti pesmi. V ušesih mi je ostal refren: »Kmalu pokliče nas Trst in Gorica, divje odmeval bo krik sred noči. In maščevana bo Bazovica, ob zori krvavi nebo zažari.« Pozneje so ti verzi iz besedila izginili.

Med odraščanjem sem začenjal razumevati marsikaj. Krivice, ki sem jih doživljal kot pripadnik slovenske manjšine, pa tudi krivice, ki so obstajale znotraj manjšine same. Če se danes obrnem nazaj na prehojeno pot in skušam oceniti sedanji položaj Slovencev v Italiji, lahko rečem, da smo med najbolje zaščitenimi manjšinami v Evropi. Imamo svoje šole, od otroškega vrtca do mature, študiramo lahko na slovenskih univerzah in Italija priznava večino slovenskih diplom, imamo dnevnik, profesionalno gledališče, radio dvanajst ur dnevno, televizijo sicer le približno uro dnevno, vendar lahko gledamo slovensko televizijo. Vse to v velikem delu financira italijanska država. Poleg tega država namenja približno 10 milijonov evrov letno za kulturne, športne in rekreacijske dejavnosti. Zakon nam priznava dvojezične napise na našem zgodovinskem poselitvenem območju, razen v mestih, pravico do rabe jezika v odnosu z oblastmi, v deželni skupščini imata slovenska svetnika na razpolago simultano prevajanje, raba slovenščine je dovoljena v goriškem mestnem svetu in seveda v vseh manjših občinah z močno prisotnostjo slovenske manjšine. Pravico do tolmača imamo tudi na sodiščih. Kmetje so organizirani v Kmečki zvezi, podjetniki v Gospodarskem združenju. Seveda, nekatere stvari bo treba še doreči, na primer izobešanje slovenske zastave na javnih poslopjih ob državnih praznikih in rabo slovenščine v tržaškem mestnem svetu. Prav tako ostaja odprto vprašanje zajamčenega zastopstva v italijanskem parlamentu, o katerem tudi sama manjšina žal nima enotnega stališča. V zadnjih desetletjih so padle nekatere trdnjave italijanstva v Trstu: v stolnici Sv. Justa se občasno mašuje in prepeva v slovenščini, v Verdijevem gledališču so Borisa Pahorja predstavili v slovenščini. Seveda je bilo veliko tega omogočeno zaradi znatne pomoči slovenske politike in diplomacije, ki sta vedno pozorno spremljali manjšino in pomagali reševati naše probleme.

A težav vseeno ne manjka. Manjšina močno občuti izseljevanje mladih, predvsem visoko kvalificiranih kadrov, ljudi, ki so diplomirali na pomembnih italijanskih in tujih univerzah, pa v Trstu in Gorici ne najdejo ustrezne zaposlitve. Imamo veliko demografskih problemov, manjšina se stara, veliko je smrti in malo rojstev, naše šole se praznijo, čeprav vanje zahaja čedalje več otrok iz mešanih zakonov in celo italijanskih družin in priseljencev. A za te težave ne moremo kriviti niti Italije niti Slovenije. Bi pa jih lahko delno ublažili, če bi se Trst ustrezno gospodarsko razvijal in spodbujal vračanje Slovencev v rodno mesto. To seveda ni odvisno od nas.

*

Mislim, da bomo Narodni dom s časom dobili nazaj. Predaja trinajstega julija je bila le simbolna. Minilo bo več let, preden bo univerza dobila druge prostore in jih ustrezno preuredila za svoje potrebe. Postopek se vleče že petindvajset let. Tako dolgo je že, odkar je Primorski dnevnik začel zbirati podpise pod pobudo »Vrnite nam Narodni dom!«. Vedno je bilo nekaj nerganja, tudi zdaj ga je, celo v sami manjšini. Ampak to poslopje arhitekta Maksa Fabianija je bilo postavljeno za center slovenstva v Trstu in prav je, da to spet postane. Pri tem ima znatne zasluge slovenska diplomacija. Z vprašanjem se je leta 1998 začel prvi ukvarjati državni sekretar na zunanjem ministrstvu Franco Juri. Vrstile so se pobude za vrnitev, tudi pred dvema desetletjema, ko se je pisal zaščitni zakon za slovensko manjšino, zadnji preboj pa gre pripisati zunanjemu ministru Karlu Erjavcu, ki je na srečanju z italijanskim kolegom Angelinom Alfanom iztržil pisno zagotovilo, da bo Italija Narodni dom vrnila slovenski manjšini. To je bila gotovo ena najuspešnejših potez njegovega dolgega ministrovanja.

Vsekakor manjšini koristijo dobri slovensko-italijanski odnosi. Močno občutimo vse, kar se dogaja na meji in vedno poudarjamo, da je za manjšino pomembno, da se državi razumeta in sodelujeta. Kadarkoli so bili, tako v času Jugoslavije kot po osamosvojitvi Slovenije, odnosi med državama napeti, je manjšini to škodovalo. Pa še nekaj je treba dodati: obe državi se sicer od nekdaj izogibata besedi recipročnost, češ, vprašanje manjšin je notranjepolitična tema, vendar dejstva kažejo drugače. Navsezadnje je to tudi logična posledica mednarodnih sporazumov, začenši z Londonskim memorandumom iz leta 1954. K sreči velja poudariti, da je šlo vselej za izboljšave, tako za slovensko manjšino v Italiji kot tudi za italijansko narodnost najprej v Jugoslaviji in pozneje v Sloveniji. Državi sta dosledno zavračali predloge nekaterih posameznikov in ekstremnih skupin z obeh strani meje, ki so recipročnost pojmovali kot zmanjšanje pravic manjšine, če sosednja država ne bi ugodila njihovim željam.

*

Ko sem v 80. letih prejšnjega stoletja županoval v devinsko-nabrežinski občini, sem se soočil z dejstvom, da so tretjino tamkajšnjih prebivalcev sestavljali Italijani istrskega izvora, ki so se po drugi svetovni vojni odločili, da se preselijo v Italijo. Takrat je Italija razlastila slovensko zemljo in ob slovenskih vaseh na Krasu zgradila vrsto naselij za istrske begunce. Šlo je za očitno raznarodovalno gesto. Osem občinskih svetnikov od dvajsetih je bilo istrskega izvora; niso bili vsi desničarji, nasprotno, trije so bili izvoljeni na listi komunistične partije. Kot župan sem se moral spoprijeti z dejstvom, da so tudi oni del občinske stvarnosti. Tako sem se ob vsakem problemu, in ni jih bilo malo, postavil v kožo svojega sogovornika. Nisem koval velikih načrtov sožitja, nisem predlagal spravnih dejanj, vzpostavljal pa sem dialog o vsakodnevnih problemih. Ni bilo dolgo, da so se mi ob prvem novembru tudi svetniki desne opcije pridružili ob polaganju vencev na spomenike padlim partizanom. Zadrtih ljudi ni veliko: ljudje si želijo predvsem miru in normalnosti. In normalno je, da spoštuješ simbole svojega bližnjega, tudi če ne častiš njegovih vrednot.

Znano je, da je Slovenija vse od časa, ko sta državama predsedovala Janez Drnovšek in Carlo Azeglio Ciampi, predloge italijanskih oblasti za simbolen poklon žrtvam na bazovskem šohtu povezovala z enako simbolnim poklonom bazoviškim junakom. To je bil sklep internega sestanka, ki ga je leta 2004 sklical predsednik Drnovšek. Ne spominjam se vseh udeležencev, zagotovo pa vem, da so na sestanku poleg moje malenkosti sodelovali takratni zunanji minister Ivo Vajgl, veleposlanik Slovenije v Rimu Vojko Volk, generalni konzul v Trstu Jože Šušmelj in zgodovinarka Milica Kacin Wohinz. Simbolnega dejanja takrat ni bilo, Italija nanj še ni bila pripravljena.

Do drugega poskusa je prišlo leta 2010, ko so se predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške – Giorgio Napolitano, Danilo Türk in Ivo Josipović – v Trstu udeležili koncerta orkestra pod taktirko Riccarda Mutija. Pisal se je 13. julij, devetdeseta obletnica požiga Narodnega doma. Iz Ljubljane so sporočili, da se ga bo slovenski predsednik udeležil samo, če bo obisk vseboval tudi postanek v Narodnem domu. Italija je to sprejela pod pogojem, da trije predsedniki obiščejo tudi obeležje istrskim beguncem. Zgodilo se je.

Zgodba o obisku predsednikov Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle pri spomenikih v Bazovici, ki je na obeh straneh meje izzval nemalo polemik, torej ni od danes. Je odraz kontinuitete, dolgoletnih skupnih prizadevanj za normalizacijo odnosov med sosednjimi državami.

*

Opazili ste, da ne uporabljam izraza spravno dejanje. Gre za simbolno gesto predsednikov dveh držav, izraz spoštovanja na dveh simbolnih krajih; kajti mrtvim dolgujemo predvsem spoštovanje, zlasti tistim, ki so umrli nasilne smrti. Bežni, pa vendarle ne naključni stisk roke med Pahorjem in Mattarello pred spomenikoma ob bazoviškem šohtu in bazoviški gmajni je hotel biti predvsem znak, da želita Slovenija in Italija po sto letih razmišljati predvsem o prihodnosti, ki je lahko, kot sta poudarila predsednika, samo evropska.

Trst se s tem dogodkom počasi otresa političnega izkoriščanja svoje zgodovine, ki ga bremeni že vse od konca prve svetovne vojne. Veliko je bilo obdobij napetosti in tragedij: dve svetovni vojni, dve desetletji fašizma, Rižarna – edino nacistično uničevalno taborišče na ozemlju Italije, potem pa dolgo obdobje negotovosti, vmes odločitev o Svobodnem tržaškem ozemlju, angloameriški vojaški postojanki v osrčju Evrope. Nekateri še danes sanjajo o njem, ne zavedajoč se, da je že leto 1948 dokončno zapečatilo to zamisel. Najprej je v Italiji na volitvah zmagala Krščanska demokracija in Američani so za svoje postojanke dobili ves Apeninski polotok, kmalu zatem je prišla resolucija Informbiroja, ki je nevarnost sovjetskih tankov premaknila daleč od te meje. Jugoslavija je stopila na samostojno pot v prihodnost, previdno nekje med Zahodom in Vzhodom, kakor je bilo dogovorjeno v Jalti. Trst je prenehal biti južni ležaj železne zavese, o kateri je dve leti pred tem v Fultonu govoril Churchill.

*

Letošnja razglasitev 12. junija, dneva, ko so leta 1945 jugoslovanske enote zapustile Trst, za nekakšen občinski praznik, je bila poteza, s katero je tržaški župan Roberto Dipiazza, pragmatični trgovec, ki se je prelevil v učinkovitega politika, poskušal zajeziti nasprotovanje desnice vrnitvi Narodnega doma. To mu je tudi uspelo. Prišlo je sicer do manjše protestne manifestacije, nekdo je nalepil plakate, a glavnina politikov in družbe, z županom in škofom na čelu, je ocenila, da je njegova vrnitev slovenski manjšini pošteno dejanje.

Je pa res, da ljudje tistih štirideset dni jugoslovanske zasedbe Trsta leta 1945 ohranjajo v spominu.

Ko sem bil župan, smo priredili razstavo ob dvatisočletnici nabrežinskih kamnolomov. Za plakat smo želeli uporabiti sliko, ki je bila izobešena v dvorani občinskega sveta. Sodelavci so me opozorili, da bi morali dobiti dovoljenje slikarjevih dedičev – avtor je bil že davno mrtev – in res so izsledili neko sorodnico, menda nečakinjo, in mi sporočili, da ne pristane na objavo, če bo na plakatu tudi slovenski napis. Povabil sem jo na občino in povedala mi je, da so v tistih štiridesetih dneh ponoči vdrli v njihovo stanovanje in odpeljali njenega očeta. Videla ga ni nikoli več. Pogovorila sva se in na koncu je pristala na dvojezični plakat. Nisem je vprašal, kdo je bil njen oče in kaj je počel pred osvoboditvijo. Ni se mi zdelo pomembno, bil je pač njen oče. Navsezadnje je bilo vojne konec.

Kaj hočem povedati? Kadar govorimo o žrtvah, ne gre za številke, gre vselej za ljudi, ki so imeli žene, otroke, starše, pustili so spomine. Ko govorimo o mrtvih, se tega premalo zavedamo. Čas bo celil rane, zato ne dramatizirajmo, ne postavljajmo mejnikov, spoštujmo spomine in pustimo, da življenje teče dalje.