Drugega julija lani je predstavnik grškega zunanjega ministrstva izrazil zaskrbljenost glede nadaljnjega ogrožanja Hagije Sofije, ki se ne sklada z načeli, na katerih naj temelji sodobna sekularna država. Pri tem je imel v mislih adhan, klic k molitvi, ki ga je dan prej prvič po Atatürkovem sklepu iz leta 1935, da stavba postane muzej, mujezin recitiral iz notranjosti Unescovega spomenika ali, če želite, mošeje. V noči iz prvega na drugi julij so namreč v njej slavili Laylat al-Qadr, praznik ramadana, noč moči, ki pomeni začetek razodetja Korana preroku Mohamedu. Štirinajst dni po spornem obredu smo bili priča neuspelemu puču, prek katerega se je Erdoğanovemu režimu uspelo upreti moči vojske, ki je po porazu v prvi svetovni vojni uspešno ubranila neodvisnost in enotnost Turkov ter postala ključna institucija novoustanovljene turške republike.
Leta 532 je tedanji Konstantinopel zajel ljudski upor proti cesarju, ki se je peti dan končal s pokolom. Cesarjeva vojska je po protiudaru ubila okrog 30.000 upornikov, Justinjan je ostal cesar, pol mesta pa je bilo uničenega, med drugim tudi cerkev Teodozija II., cesarja iz 5. stoletja, ki je mesto obdal z veličastnim obzidjem, pravne zadeve uredil v Teodozijev zakonik, njegova verska gorečnost pa je okrepila razprave in razdore znotraj krščanstva. Na mestu porušene cerkve je začel Justinjan graditi »Sveto Modrost«, takrat največjo katedralo krščanskega sveta, ki je po le petih letih gradnje okronala sijaj novega Konstantinopla, in sprejet je bil nov, Justinjanov zakonik. Nekoč je Hagija Sofija utelešala nov začetek, beležila je nemirne čase tega dela sveta, svetovne spremembe pa se v njej odslikavajo še danes.
V nedavni polemiki ob izidu knjige Anje Radaljac Puščava, klet, katakombe, ki je potekala na spletni strani društva LUD Literatura, je avtor recenzije Rok Plavčak avtoričine teze glede pravic živali spodbijal tudi s trditvijo, da bi bilo uničenje Hagije Sofije za človeštvo hujše kot uničenje termitnjaka za termitstvo. Odzval se je Miklavž Komelj, ki Plavčaku med drugim očita afektiranost in si izmisli, da je recenzenta groza izenačitve Hagije Sofije s termitnjaki. Omemba Hagije Sofije je v besedilih sicer obrobna – a vendar, kaj bi izguba Hagije Sofije pomenila za človeštvo? V čem ima Plavčak prav?
Najnovejši disput »na sceni« skušajmo razumeti tako: recimo, da se skupina ljudi, ki prakticira veganstvo, odloči to prakso tudi promovirati in jo zagovarjati tako, da ji pripiše tudi moralnost. Ta se prikazuje celo kot odrešilni skok človeka v novo, boljšo epoho; Plavčakova recenzija je natančno razkrila nezadostno argumentacijo in protislovja epifanije, ki sami ideji veganstva škoduje in jo tudi zlorablja.
V splošnem je Hagija Sofija dojeta kot simbol bogastva, inženirskega znanja in pomena krščanstva v takratnem Bizancu, toda s stališča humanizma ne gre le za objekt, ki bi pel himno človekovi naperjenosti k plemenitosti: v svojih »kleteh« je priča človekove brezobzirne krutosti. Bi morali stavbo zato izbrisati z obličja sveta? Morda, če ideje o prenovi človeštva razumemo preprosto, če smo povsem zaverovani v novo in staro enačimo s slabim. Toda s svojo starostjo nas objekt opominja, da je mogoče ideje o novem, boljšem svetu zlahka podvreči nizkotnim in brezobzirnim prizadevanjem za dosego ali krepitev oblasti. Ravno to izročilo objekta nas napelje k spoznanju, da bistvo človekove moralnosti ni to, da se mu v prikazovanju plemenite ideje zbistri njegova usoda, kakor se je denimo zbistrila pesniško navdahnjenemu Neronu, versko gorečemu Justinjanu ali ideološko premočrtnemu Stalinu, ki jo z ognjem in mečem razodene mestu in svetu. Moralnost je to, da smo tudi spričo veličastnih prikazovanj o ustroju sveta zmožni zadržanosti; ravno tako, kot se odločimo biti zadržani, ko se kaže, da lahko medosebne odnose rešimo z lažmi, podtikanji in nasiljem. To je pomen Hagije Sofije za človeštvo.
Veganstvo lahko razlagamo ravno kot manifestacijo zadržanosti do preobilnega prehranjevanja z mesom in kot odziv na način njegove proizvodnje; toda to ne pomeni, da bi veganstvo smelo postati eshatologija, kakor tudi ne bi smeli dopustiti, da Hagija Sofija spet postane mošeja. Če želimo boljši svet, bi morali za začetek postati bolj zadržani do svojih prepričanj, četudi se nam zde plemenita, dobra ali sofisticirana. Pa ne zato, ker bi nas plemenita prepričanja puščala v neki usodni zmoti, temveč zato, ker jih je mogoče zlorabiti za namene tistih, ki jim je za njihovo plemenitost ravno najmanj mar.