Katalonsko-španska kriza se je z leti zgostila v napetost, primerljivo z nogometno tekmo. Dogodki so se to jesen vrstili, kot bi se v finalu lige prvakov srečala nogometna kluba Madrida in Barcelone. Povsod so se pojavili strastni navijači ene ali druge ekipe. In tako je vsa svetovna javnost katalonsko jesen spremljala v pričakovanju zmage. A zgodil se je remi. Izid je zaenkrat neodločen. Družbena vprašanja namreč niso športna tekmovanja, kjer se na zamejenem igrišču po natančno določenih pravilih odvije igra in sodnik na koncu, po poštenem in enakovrednem boju, razglasi zmagovalca. Šport dolguje vso svojo privlačnost ravno temu, da popolnoma izključi vmešavanje neprevedljivih dogodkov. Ko množice hipnotično strmijo v zelenico globoko spodaj, verjamejo, da je tudi njihov mali svet obvladljiv. Šport človeku nudi ravno tisto varnost, ki je stvarnost ne more zagotoviti nikomur. Samo igralci na igrišču imajo zagotovila, da so pravila od začetka do konca jasna in da bo na koncu vedno znan zmagovalec, pa čeprav bo treba v podaljške in streljanje enajstmetrovk.
Umaknimo se torej raje za korak ali dva iz katalonske politične arene, v kateri je igra že od vsega začetka neenakovredna in nepravična in kjer sodniki kljub svojim napudranim lasuljam sodijo po nikomur znanih pravilih, a vedno v prid sistemu, ki jih je posadil na stolček. Španija se je brez dvoma v zadnjih mesecih izkazala kot pretresljivo nešportna država. Prvo pravilo vsakega spoštljivega tekmovanja je, da moštvi drugo drugega priznavata kot enakovredna. Brez te enakosti ni ne športnega duha in tudi nobenega resničnega dialoga. Tega statusa enakovrednega nasprotnika pa Katalonija še danes nima. Ves problem je ravno v tem, da Katalonija ostaja – kljub razglasitvi neodvisne katalonske republike – za Kraljevino Španijo povsem nevidna. Katalonija je neobstoječ politični subjekt. Zato ne čakajte na razglasitev zmagovalca, ker tekme tu sploh nikoli ni bilo. Glasu Kataloncev žal še vedno ni slišati, posnetki množic ostajajo nemi. Zastave vihrajo s časopisnih strani in televizijskih ekranov, a si novice sledijo v tako zmedenem in divjem ritmu, da je nemogoče razumeti, kaj se pravzaprav dogaja. Le z razdalje lahko namreč ocenimo, kaj pomeni tiha in miroljubna katalonska revolucija, ki je vsemu navkljub ne bo mogoče ustaviti. Dežela, ki je na političnih zemljevidih še vedno ni, namreč obstaja in ve, kaj hoče.
Konec čofotanja v blatu
»In po dežju je v vsaki mali lužici odsevalo nebo,« je zapisala Mercè Rodoreda v Ženevi konec poletja leta 1960, »ki ga je tu in tam kak vrabček spremenil v motno vodo.« Zadnji odstavek njenega romana Demantni trg (1962) – v slovenščini ga poznamo v prevodu Janka Modra – temelji na pretresljivi prispodobi: »Nekaj vreščečih vrabcev se je bliskovito spustilo z dreves, skočili so v lužo in čofotali z nasršenimi perutmi, dokler ni bilo nebo popolnoma premešano z blatom, z njihovimi peresi in kljuni. Pa tako zadovoljni so bili videti …«
Le zakaj so bili vrabci zadovoljni? Rodoreda je na konec svojega najbolj branega in priljubljenega romana postavila drobno, a nekako neprijetno opombo k zgodbi o mladem dekletu, ki je preživelo vojno in hudo pomanjkanje v samem središču Barcelone. Odstavek ni zgolj opis nekega naključnega prizora, ni prijetna nota, s katero naj bi bolj prijazno izzvenela pretresljiva zgodba o izgubah, revščini in iskanju lastne identitete. Prizor je prežet s komaj opazno ironijo, ki jo moramo analizirati zelo pazljivo. S svojo prispodobo je pisateljica odločno izrazila prepričanje, da se je katalonska povojna družba odločila za konformizem. Ljudje potrebujejo kaj malo, da so spet veseli in zadovoljni. Rodoreda je na začetku šestdesetih let še vedno živela v Švici, v dolgoletnem izgnanstvu, a je vedela, da so se doma njeni rojaki odrekli vsakemu boju za lepše življenje.
Jata ptičk, ki se veselo igra v lužah po dežju in kopa svoja krila v blatni vodi, je ironičen odsev družbe, ki je povsem pozabila na prestano trpljenje, na vojno, na zatiranje in na vsakršno pomankanje. Vrabčki so se hkrati odrekli tudi svojim idealom. Nebo, ki je odsevalo na vodni gladini, so ptički s svojimi kljuni pomešali v blatno kašo. Torej so Katalonci na koncu državljanske vojne pozabili na vse, o čemer so sanjali. Zaradi tega vrabci ne vidijo svobodnega neba, ki se zrcali v vodi, pozabili so na lepoto, ki jih obdaja, in se vnaprej odrekli svobodi. Edino, kar jih še zanima, je, da jim vsakdanje življenje nudi dovolj udobja; da so lahko »zadovoljni«.
A ta hladna in trda pisateljičina analiza iz leta 1960 danes ni več veljavna, vsaj v političnem smislu ne. Katalonija ni več deželica, v kateri bi z veje na vejo skakali zadovoljni vrabčki. Španski pospešeni razvoj, ki je vrh dosegel pod vlado Joséja Marie Aznarja, se je sesedel kot posledica lastnih notranjih šibkosti. Ekonomska kriza, ki se je začela leta 2008, je nepreklicno odmaknila možnost svetle prihodnosti. Nič več ni bilo mogoče pričakovati, da bi vse teklo naprej kakor vedno. In s tem so začenjale na dan prihajati čedalje ostrejše politične napetosti. Dialog je bil v trenutku pretrgan. In tako so Katalonci prenehali verjeti v zgodbo o »zadovoljnih vrabcih«. Spor je postal nerešljiv v trenutku, ko so ljudje ugotovili, da ustoličenega zadovoljstva ni bilo mogoče postaviti pod vprašaj. In tako se je politika zelo hitro namesto premišljenih dogovorov in sporazumov spremenila v neizprosen boj med državnim aparatom in njegovimi institucijami na eni strani – zakoni so tako postali nedotakljive dogme, razvoj in blagostanje pa nekaj, v kar je bilo prepovedano dvomiti – in ljudmi na katalonskih ulicah, ki so se povezali v dobro organizirano civilno družbo, na drugi. Za katalonsko stran, ki je v svoji sposobnosti analize spoznala, da je vsa ta leta verjela v prazne sanje, so spremembe nenadoma postale nujne. Konformizem ni bil več mogoč niti kot slepa tolažba.
Ulice so ljudje zasedli zaradi zavesti o negotovi prihodnosti ter zaradi izgube upanja v razvoj. Rodoredini vrabčki niso več mogli živeti samo z zavestjo, da so »zadovoljni«. Notranja šibkost neuravnovešenega gospodarskega razvoja in premalo utrjena demokratična kultura sta Španijo spremenili v družbo, ki je temeljila zgolj na videzu, kjer je bila vsaka poštena oblika družbenega dialoga odsotna. Razvojne politike so v državi ustvarile priložnosti bajnih zaslužkov za nekaj redkih izbrancev, vsem drugim pa je bila odvzeta vera v izboljšanje življenjskih pogojev. Konformizem tako ni bil več varno zatočišče za nikogar. Široke množice ljudi, ki niso nikoli prej sodelovali v kakšni politični manifestaciji, so spoznale, da je potrebno spremeniti smer razvoja, če naj zase zagotovijo prihodnost, da naj ne rečem kar naravnost možnost preživetja. Stvarnost je postala preveč očitna in nelepa. Ni bilo več mogoče verjeti v zgodbo o blagostanju, ki bo trajalo za vedno, kakor je jamčil španski tranzicijski optimizem.
Onkraj zadovoljstva
Eden prvih glasov v Kataloniji, ki je začel opozarjati na to, da popolnega sveta nikoli ni mogoče ustvariti, je bil Quim Monzó. Njegove knjige so že v osemdesetih letih postale izjemno priljubljene; zbirko kratkih zgodb z zgovornim naslovom Vzrok vsega – ki danes zveni naravnost preroško – sta v slovenščino prevedli Aurora Calvet in Marjeta Prelesnik. Monzójevo pero je globoko poseglo v samozadovoljstvo prebivalcev modernih mest, zaverovanih vase, »zadovoljnih« s svetom, v katerem jim je bilo dano živeti. V zgodbi Zakonsko življenje se mož in žena znajdeta v hladni hotelski sobici in jima ne uspe ustvariti nobenega stika. V isti postelji, s hrbtom obrnjena drug proti drugemu, vsak zase masturbirata, preden zaspita. Nobeden od njiju ni sposoben pretrgati ledene tišine, prečkati tistih nekaj centimetrov, ki ločujejo njuni telesi.
Nesposobnost sporazumevanja je najbolj resna diagnoza dobe, ki bi hotela živeti na kredit, ki nam je ves čas obljubljal, da človek lahko dobi vse, kar si le poželi. Živimo ujeti v želje, ki se nam vedno bolj odmikajo in tako smo se počasi vsi nekako odvadili, da bi sploh posvečali pozornost stvarnosti. V tem, ko tako brzimo za nedorečenimi obljubami, izgubimo tudi osebo, ki nam je najbližja. Par, ki se ni sposoben niti objeti, ki se ne zna zaplesti v klepet … Si je mogoče sploh zamisliti kaj bolj strašnega? Svet je danes poln ljudi, ki z drugimi ne znajo več ničesar deliti, ker je njihov največji užitek vedno v fantazijski razsežnosti. Monzó je jedek in skorajda nespoštljiv v svojih analizah, toda njegova besedila so opozorilo, da se moramo zbuditi iz zastrupljenega samoljubja, da tudi danes človek potrebuje toplino, prijateljstvo, sporazumevanje, solidarnost in razumevanje.
Upor proti konformizmu je osnovni element, ki ga je literatura dodala gibanju, ki je po letu 2010 preraslo v množično politično mobilizacijo. Gre za zavest, da so lahko tudi najbolj intimne želje lažne, da človek lahko samega sebe vara, ker verjame sporočilom, ki so bila izdelana s čisto določenim namenom: potrošniška družba potrebuje žalostne, samotne, nezadovoljne posameznike, ki niso sami sposobni najti smisla življenju in jih lahko industrija potolaži z v ta namen pripravljenimi izdelki. Torej lahko ogromni val ljudi, ki so se v Kataloniji uprli zaukazani »zadovoljnosti«, razumemo tudi kot beg pred tem, da bi bilo že v naprej predpisano, kaj pomeni biti srečen in zadovoljen. Seveda je to utopična, povsem neuresničljiva želja, toda s tem uporom proti predpisani sreči je postmoderna družba v Kataloniji zavrtela volan v nepredvidljivo smer. Te množice na ulicah niso gibanje, primerljivo z usklajeno jato ptic, ki uboga ukaze, ki prihajajo iz zvočnikov. Posamezniki so ponovno postali lastniki svojega lastnega jaza, individualna zavest je tista, ki je ljudem vrnila možnost upora in zato so vsi skupaj začeli iskati pot, ki bi jih lahko povezala v skupnost, v kateri se vsak posameznik počuti svobodnega. Drugače kot večina uporov ali revolucij katalonsko gibanje ne temelji na iskanju skupnega imenovalca, ki bi ustvaril jasno ločnico med nami in njimi, ki bi ljudi povezal v enake med enakimi. Ravno nasprotno, vsa ta množica se je dvignila iz svojega molka, ker išče okvir, v katerem bi bilo mogoče živeti skozi raznolikost in kjer bi bila barvitost človeških odnosov tisto, za kar se najbolj splača potruditi.
Rodoredini vrabčki, ki s svojimi kljuni mešajo blato in odsev neba, govorijo torej tudi o tem, da je nesmiselno pričakovati od ljudi, naj se odvadijo razlikovati med plemenitimi ideali in najbolj sramotnimi užitki. Družba je prostor srečanja, prostor, kjer bi se morala krepiti sposobnost vsakega posameznika za sporazumevanje z drugimi. Družba mora človeka sprejeti takšnega, kot je, vsak posameznik ima pravico pričakovati, da ga bodo vsaj pustili do besede. Že res, da živimo v času, polnem nasprotij, toda ravno zaradi teh vsakdanjih napetosti je našo dobo zaznamovala sposobnost odpora proti temu, da bi postali takšni, kot si je oblast zamislila, da moramo biti. »Zadovoljstva« si ljudje ne pustijo več predpisati, ampak si hočejo svojo srečo ustvariti sami.
Čeri nostalgije
Postmoderno dobo je poskušal marsikdo definirati in z leti je postala ta definicija čedalje bolj podobna neke vrste bolestni nostalgiji. Zdi se, kot bi bili obsojeni živeti v času, zaznamovanem z večnimi izgubami, brez perspektiv, brez možnosti sprememb. Misel, da smo že prešli v čas po zgodovini, se je usidrala med politiki in filozofi kot nekakšen aksiom in prepričanje, da v naprednih družbah ni mogoče več ničesar bistvenega spremeniti, kar je retroaktivno spremenilo tudi sam pojem modernosti: za to, da smo se znašli v slepi ulici, so krive vse tiste moderne »iznajdbe«, ki so uničile tradicionalne vezi med ljudmi.
Zavedati se moramo, da gre pri takšnih razlagah za cinično zanikanje vseh pridobitev sodobnega sveta. Ravno zaradi teh nazadnjaških teženj, zaradi te bolestne nostalgije, v katero se je zakopala Španija, so naenkrat anonimni katalonski državljani pripravljeni zapustiti svoja varna zavetja in stopiti na ulico, da bi branili tako osnovne zahteve, kakor je možnost sodelovanja v izgradnji družbe, v kateri živijo.
Izguba naivne zaverovanosti v olepšano preteklost seveda ni zadela samo Katalonije ali Španije. Vsa Evropa je v zadnjih desetletjih nasedla na istih plitvinah, zaradi česar so stara in ustaljena prepričanja postala vprašljiva, a s tem vedno pogosteje postajajo tudi neizpodbitno ustoličena, kot bi bilo prepovedano dvomiti v nekaj, v kar nismo več čisto prepričani. Zygmunt Bauman je v Retrotopiji (2017) opozoril na nevarno težnjo, ki je prevladala v sodobnem svetu, da rešitev za probleme iščemo v preteklosti, ki se zdi idiličen kraj, kjer je bilo vse, kakor je treba. Preteklost je torej vse tisto, kar prihodnost nikoli ne bo, glede na te vedno bolj razširjene poglede.
A Katalonija ni podlegla tej nostalgični viziji, da je bilo nekoč bolje kot danes; zase si hoče zgraditi prihodnost. Razlog za to, da so bili kot družba sposobni obrniti hrbet preprostemu, a lažnemu poveličevanju lastne preteklosti, so prizadevanja zgodovinarjev, pisateljev in politikov, da bi res razumeli in spoznali družbo, v kateri živijo. Tu gre še posebej omeniti literaturo, ki je ljudem ponudila možnost, da so se odkrito zazrli v najbolj boleča vprašanja skupne preteklosti in se tudi spopadli s sedanjostjo, ki razpada v koščke in sredi katere gotovo ni enostavno živeti. A ljubiti je mogoče tudi svet, ki ni popoln, ki ga ni mogoče povsem obvladati. Kar najbolje definira vso moderno umetnost, je sposobnost pogleda, ki sprejema svet, ne da bi ga olepševal ali spreminjal v junaško epopejo: imeti rad ljudi in svet z njihovimi napakami in nesposobnostmi vred. Če sprejmemo mali svet, svet, takšen kot je, če stvarnost analiziramo v vseh nepravilnostih in spodrsljajih, če ne potrebujemo pobega v idealizirano in nedotakljivo sfero, potem spremembe niso več problem. Rodoredini vrabčki so navsezadnje tudi znanilci nove, neubogljive dobe, ki neba ne sprejema več le kot bleščečega odseva v lužici po dežju. Ljudje lahko sledimo tudi idealom, ki pomenijo dejavno poseganje v svet, da se blato spremeni v glino, iz katere je mogoče izoblikovati nove podobe, nove želje po uresničitvi.
Narod kot enotnost in narod kot pluralnost
Katalonija si ne prizadeva, da bi s svojo osamosvojitvijo uresničila tisočletne želje potlačenega ljudstva. Ravno zato je katalonski proces tako nenavaden, mogoče celo enkraten. Nastal je iz potrebe, da bi ljudje zase zgradili okvir, v katerem bi bilo prijetno živeti in bi ga bilo mogoče upravljati iz neposredne bližine. Spremembe, po katerih hrepenijo Katalonci, nimajo namena, da bi si ustvarili idealno domovino, temveč zahtevajo zgolj to, da se politična ureditev uskladi z že obstoječo stvarnostjo. To je tisto pojmovno brezno, ki ločuje špansko kraljevino od katalonskih prizadevanj za priznanje stvarnosti, v kateri že živijo. Za to, da Katalonija doseže svoje, ni treba ničesar spremeniti – samo priznati bi jo bilo treba, da obstaja takšna, kakršna je.
Španski pogled na katalonsko vprašanje pa je nasprotno naravnost nedosegljiva distopija, vse bi bilo treba prevrniti na glavo, izbrisati ljudi, njihov način življenja, kulturo, utišati jezik, da bi Španija lahko postala tako enotna, kakor si samo sebe zamišlja. Španija samo sebe vidi kot projekcijo, ki je na velikem platnu pustila prostor le za eno samo, nedeljivo identiteto. Da lahko ostane ta podoba veljavna in obdrži svojo moč, mora ta zgodba o nedeljivi enotnosti vedno znova dokazovati svojo trdnost. Zato mora Španija zanikati toliko očitnih stvari: nič, kar so dokumentirale televizijske kamere in posnetki stotine državljanov in opisali novinarji z vsega sveta, ni res, temu ne gre verjeti, kajti resnica je nekje drugje, je v zgodbi, v zgodbi, ki vsakemu delčku daje povsem odrejeno mesto in brez te umišljene celote nič ni dojemljivo.
Cement, ki drži Španijo skupaj, je tisto staro pravilo, po katerem narodi sami sebe razumejo kot tavtologijo. Smo, kar smo, in ta cosa nostra ne more biti nikoli analizirana, ni je mogoče preveriti ali spremeniti pod nobenim pogojem, kajti trdnost vezi v skupnosti temelji ravno na tem skritem jedru, ki zagotavlja, da smo vsi eno, a ravno tega ni nikakor mogoče preveriti ali dokazati. Kdor dvomi, je že izpadel iz skupnosti …
Toda danes k sreči vemo, da družbe, ki se zavedajo svoje lastne raznolikosti, niso obsojene na paralizo, ravno nasprotno. Katalonija je postala model sobivanja v svetovnem merilu zato, ker imajo znotraj katalonske družbe obrobne skupine zagotovljeno vidnost. Delovanje celotnega sistema je zastavljeno na spoštovanju pravic manjšin v najširšem smislu. Vedno se je mogoče pogajati o pogojih vključevanja in sodelovanja z drugimi, vsi odnosi so zasnovani na spoštovanju. Manjšinski pogledi morajo postati vidni in slišni, ker demokracija pač ne pomeni slepega pokoravanja ukazom najmočnejšega. In ko govorimo o manjšinah, ne gre zgolj za predstavnike vseh skupnosti ali jezikov, ki se nahajajo na nekem ozemlju, temveč je treba zagotoviti javno vidljivost in sposobnost ukrepanja tudi skupinam, ki niso dovolj močne ali dovolj organizirane, da bi si zagotovile poslanske sedeže v parlamentu.
Stanovalci stare mestne četrti, ki so se uprli turistični industriji, ki špekulira s stavbami, ali kmetje, ki trmasto sadijo njive artičok po rodovitnih poljih v okolici velikih mest kakor sta Barcelona ali Valencia, kljub pritiskom, naj se področje spremeni v industrijsko cono, mladi, ki si želijo zabave, in stari, ki bi radi ponoči spali, odkrit in prijazen odnos do prišlekov in pomoč beguncem, mreže prostovoljcev, ki se trudijo ublažiti vedno večje razlike med bogatimi in revnimi, in potreba po tem, da brez tabujev v javnem prostoru govorimo o zdravstvenih težavah – od staranja do bolezni, ki so marsikje še vedno vzrok izobčenosti –, vse to so neverjetno pomembni koraki, ki dokazujejo, da noben narod ni nedeljiva skala, temveč konglomerat interesov. Zato nobeno sobivanje ne sme biti utemeljeno na idealiziranem posamezniku, ki določa normo vsemu in zaradi katerega so potem želje ali navade, ki odstopajo od norme, takoj označene kot drugačne, čudne, neprimerne, tuje ali celo škodljive.
Stabilnost najbolj stabilnih evropskih držav torej ne temelji na njihovi notranji enotnosti. To, kar je Evropi zagotovilo njen napredek, je svoboda, prepričanje, da se vsak posameznik lahko prostovoljno zaveže k skupnemu dobremu. Moderni roman, ki je evropske narode od vsega začetka spremljal na poti izgradnje teh družbenih vezi, tudi ne temelji na enem samem zornem kotu, ravno nasprotno! In ali ni žalostno, da Španija, ki je dala svetu prvi moderni roman, svojega Don Kihota ne razume več? Edini namen družb, ki so organizirane po nacionalnem ključu, ni in ne more biti brisanje razlik, enotnost vseh. Naravnost nesmiselno je pričakovanje, naj v neki državi vsi mislijo in ravnajo ter čutijo enako.
Ljudje niso več krotki in brezskrbni kakor vrabčki. Ena najbolj drznih, a tudi spretnih iskalk novih poti na tej celini je ravno katalonska družba. V skorajda neprekinjenem neposrednem prenosu lahko torej to jesen sledimo globoki preobrazbi, ki bo spremenila same temelje družbene ureditve. Katalonsko gibanje za neodvisnost in tudi prizadevanja za pravičnejšo družbo pijejo iz istega izvira, iz želje, da bi posameznik lahko postal odgovoren za svojo lastno usodo. Zato tu ne gre za nekaj tako preprostega, kakor je zamenjati eno vlado za drugo, temveč spremljamo na ekranih, čeprav se tega ne zavedamo povsem, kako se spreminja sam model družbe. Stare sheme propadajo, prepereli okviri se lomijo, ne vemo še, kam bo vse skupaj pripeljalo, toda očitno je postalo, da po sedmih desetletjih strmega napredka stara Evropa spet poka po šivih in potrebuje spremembe. Vse tisto, kar smo v dolgih desetletjih sanjale generacije povojnih Evropejcev, bo spet postavljeno na preizkus.
Kultura kritičnosti
»Z mešanico groze in ponosa sem spoznal, da sem se spremenil v pošast. V pošast, v katero so me hoteli spremeniti. V pošast, ki je v enem samem telesu, v enem samem življenju združevala dvoje različnih narav, dvoje nasprotujočih izkušenj. Pošast, za katero nisem vedel, da je živela v meni,« je zapisal Emili Teixidor na koncu svojega romana Črn kruh (2004). Tudi on je eden tistih katalonskih pisateljev, ki so se svojim ljudem upali povedati v obraz najtrše resnice. Zaradi teh analiz v današnji Kataloniji sovražni govor nima nobene možnosti razcveta. Prazno šopirjenje in obujanje spominov na stara junaštva ljudem preprosto nista potrebna. Ljudje tu znajo prenesti bolečino, znajo se spogledati z nelepimi stranmi lastne identitete in si priznati tako sramotne poraze, kakor je konformizem, ki ga opisuje Teixidor, ko se deček v internatu odloči, da se bo javno odrekel materi in je ne bo prepoznal, ker se bo tako lahko brez sledi stopil s frankističnim okoljem, ki od njega zahteva, da zanika lastni izvor.
Kje najti torej razloge, da Katalonija lahko nase misli na tako optimističen in okreten način v ozračju, ki nikakor ni naklonjeno gojenju upov v lepšo prihodnost? Kako je Kataloniji uspelo premagati travmatične izkušnje 20. stoletja, ne da bi maščevanje in zamera postali njen edini motor? Literatura, pravi Aristotel, prikazuje tisto, kar bi se lahko zgodilo in zato je bližja filozofiji in pomembnejša kot zgodovinopisje. Tu najdemo torej odgovor, zakaj se je deželica v kriznih trenutkih odrekla iskanju odgovorov v nostalgičnem vračanju v zlato dobo, kar je enostavna, a hkrati nevarna pot v potrjevanje lastne identitete. Katalonci so se čutili sposobne, da se lotijo raziskovanja bolj negotove smeri, zašli so v prostor, ki ga določa le tisto, kar bi se lahko zgodilo, v prostor upanja, hipotez, ki je bližji filozofiji in pomembnejši kakor zgodovina. Ta hipotetična razsežnost poezije je katalonskemu narodu ponudila elemente, ki so mu dovolili, da je presegel meje zgolj regionalne, folklorne in idilično zamišljene starodavne skupnosti. Če bi se Katalonija zgolj zatekla v svoje srednjeveške palače – razlogov za takšno obujanje junaštev jim res ne bi manjkalo – bi seveda hitro lahko pozabila na vse frustracije. A dežela ni izbrala te preproste rešitve. Katalonci so imeli dovolj poguma, da so se kot narod spogledali z lastno omejenostjo in šibkostjo, da so si priznali notranjo razdeljenost, a hkrati tudi sposobnost, da v vsakem danem trenutku najdejo priložnost za ustvarjanje neprekinjenega dialoga, ki zagotavlja »vsakodnevni plebiscit«, kakor je davnega leta 1882 v svojem predavanju na Sorboni razsodil Ernest Renan. Njegova izjava še danes ostaja najbolj preprosta definicija tega, kaj je narod. Narod mora dan za dnem sam sebi dokazati, da je sposoben ponuditi dostojne pogoje za sobivanje.
Katalonska identiteta je zgrajena kot krpanka, nemogoče bi jo bilo spremeniti v vrček iz bleščečega porcelana. A ravno razpoke in šivi so prostor, od koder se misel lahko razpre v poglobljeno razmišljanje. Le če imamo pred očmi, na kakšen način so se delčki povezali v celoto, si lahko odgovorimo na težka vprašanja brez tolažilnih razlag, brez pretvarjanja, brez laži, ki so vgrajene v samo strukturo identitete. Vsi narodi v Evropi so se rodili v podobnih napetostih in sporih. Zaradi tega je nezamenljiv del narodne identitete tudi sposobnost samoanalize. Način, kako nek narod gradi svojo identiteto brez dvoma določa njegovo prihodnost. In glede na to, kako resno so se Katalonci pripravljeni soočiti s svojo stvarnostjo, si lahko obetamo, da bodo našli pot »tje, kjer nje sinovi si prosti vóljo vero in postáve«.
Članek je skrajšana in nekoliko predelana različica eseja, objavljenega v valencijski reviji L’Espill (2017).