Uporniki tišine

Tišina in fatalizem, kombinacija, ki ubija. Vsi omenjeni pesniki so jo nosili v sebi, se naslajali nad njo, jo kadili v nebo, kot pipo poslednjega plemena. Eden je kričal v zemljo, drugi v strope in zidove hiš, tretji v gore, ki so mu kazale hrbet, ko je hotel čez, iz ene bolečine v drugo. Eden od njih je vedel, da ni središča sveta, da je tišina razgrabljena na razprodaji poceni izkušenj za vsakega, ki si jo lahko privošči, pa čeprav le za kratek premislek o nečastnem dejanju, ki je sledilo. Kdor jo želi nazaj, jo mora vzeti nekomu drugemu in če ta drugi ne razume, za kakšno tišino gre, postane vse skupaj neznosno. Jaz sem bil drugi, opazovalec, ki ni poznal tišine sulice, s katero so se bratili našteti. Bil sem v zavetju naivnosti, ki mi jo je naprtila očetova žalost. Nisem mogel videti celotne slike. Zato sem potreboval hrup, ki je bil vedno pred poezijo, pred melanholijo, hrup neučakanosti, ki me bo spremljal do konca, kot dolg violinski ton, ki razpada na robu večnosti. A nikakor ne more razpasti.
Moj prvi hrup je bil top, zaspan padec na mizo družinske nesreče, zato si ga nisem zapomnil. Bil je pretežak, da bi ga lahko izkričal. Sledil je dež udarcev, ki so ugasili smeh. Nastop resnosti in užaloščene trme je prekril otroško spontanost. Iskanje je postalo manično, nič kaj brezbrižno. Zato odsekani akordi in neznosno kričanje brez razloga za kaj več. In punk kot utež, ki se je nisem mogel ubraniti. Zaščitiš otroka, ki se ne more braniti in stopiš na oder privoščljivosti. Za zaveso je nesreča, o kateri znaš zapeti nekaj koračnic iz knjige opominov. Brane zna biti tiho, zato se ga oprimeš in on se oprime tebe. Ne razume, zakaj, ti še manj. Dolge ure posedanja v Riu in Kavarni Union, brez kakšnega posebnega razloga. Rad imaš ljudi, ki sedijo sami in ne vedo, zakaj, si dodal več kot tri desetletja kasneje. Zdaj ni več ljudi, ki ne bi vedeli, zakaj. Tračnice režejo žile in hrup vagonov zabija izgubo doma, topline, sreče. Napisala sva nekaj verzov, ki so povedali preveč. In vseeno nisva nehala. Nisva znala nehati. Tako kot ne odneha hrup. Vsi ga poznamo, preziramo, zavračamo, a ga na skrivaj vendarle ljubimo, ker smo v lastnem entropijskem zagonu rušenja in grajenja njegovi edini naseljenci. Strah je edini pogoj, da obstanemo. Strah pred izgubo tega hrupa, ki brani tišino, jo skriva pred samo seboj. Usodnost je spremljava, zavita v solo matrico sebičnosti. Prevečkrat sva slišala kričanje zaradi tišine, ki sta si ga podarjala stari in stara, prevečkrat je počilo nebo nad nama, da bi lahko ostala brez ran. Začela sva s kaznovanjem samega sebe (Gledam svoje z vžigalnikom opečene roke. Z žiletko vrezan napis: »LOOKING FOR A KISS«), iskanjem brezimnih zaveznikov, ki nama niso mogli povedati več, kot sva že vedela. Zato je ostala samo poezija tišine, druga stran hrupa, tam za tiri, na železniški postaji. Zvečer pa oder in obračanje hrbta s sovraštvom, ki je iskalo ljubezen. Tih bod, tih bod! In še enkrat, še bolj natančno: tih bod! Pri meni doma pa: šuti, udariću te! Ako te još jednom čujem! Samo probaj! In potem tišina, premor, ma, ki se hrani s sovraštvom, kot molotovka, ki pije lasten ogenj neuresničenih revolucij. Nekje sva morala stresti vse to, se izkazati, dokazati, ponašati s ponosom, ki so se ga doma sramovali. »O čemer ne moremo govoriti, moramo pisati«, bi se lahko glasila parafraza Wittgensteina. Trideset let kasneje še vedno pišem, čeprav tebe ni več. Hiše miru nimajo sreče, hiše miru strmijo roteče, hiše miru zaprejo se vase, hiše miru se brigajo zase. To so tiste urejene hiše, ki so naju premagale, tiste hiše, v katerih je sreča tiha in samozadostna. Ti si jih iskal, te hiše miru, a jih nisi našel. Kriki so ostali in brazgotine srca, ki si ga pustil v neki pesmi, katere delček je uporabil Aleš, kot citat, v svoji drugi pesniški zbirki Slovar tišine. Koščki, iztrgani iz sokratske celote, ki je nedeljiva, celote, ki je edina prava tišina. Marko Pavček je opozarjal, a ni zaleglo. »Z vsako pesmijo me je manj«, je konstatiral v svoji pesmi, ki ima veliko opraviti s tišino, ali vsaj hrepenenjem po njej, ki je edina prava izpolnitev. Tišina, ki je onstran hrupa seveda. In jo je šel iskat, tako kot nekateri njegovi prijatelji. V iskanju te tišine je bil usoden tudi potop Roka Petrovića, enega najbolj popolnih slalomistov svojega časa, ki je nekoč srečal Bitenca in sta se pobratila v njegovi mansardni garsonjeri na Bolgarski ulici, tam, kjer sta se našla tudi Ludwig in Aleš. Rok je moral najti svojo tišino, ker je bil predaleč od svojega očeta, tiranskega motivatorja, predaleč od imperativa zmage. Prvi slovenski športnik, ki je tekmoval s tišino, brez kolektivne potuhe, za katero so se skrivali hrupni navijači. Torej vsi mi, ki smo kričali nanj, kadar ni našel prave linije. Groza me je vse tiste ničevosti, ki smo jo stresali v bela prostranstva, samo da bi bili boljši od drugih. Njegov pogled na belino pred seboj, trenutek pred startom, kot bi nas vse prepričal, da je zmaga že v naprej določena in da smo v tej bitki s časom popolnoma sami. Rok je bil v resnici pesnik, ki je iskal tišino neizrečenega. Tako kot Brane, Aleš, Fabjan in ostali, je šel tudi on predaleč – ali pregloboko v zadnje besede. Še prej so ga izkoristili, vsi po vrsti, od prvega do zadnjega, na svojih tranzistorjih, televizorjih, plakatih, ploščah, majicah, značkah, kapah, šalih, supergah, smučeh, palicah, očalih, zastavicah, zastavah, izkoristili za mašilo kolektivne evforije, ki je bila v bistvu zvok neskončne žalosti ob skorajšnjem propadu.
Vedno je bil ta prekleti zvok tišine, ki te prestreli, predno sploh dojameš. Stal je tam, na cesti, namesto mene, se smejal in jokal, da bi se skril pred pravo tišino, ki se slini ob stenah in čaka na svojo starost, na svoj odhod. Ker vse se konča s tišino. To je neizpodbitno. A prej je veliko hrupa, za nič.
Ljudje, ki nimajo česa povedati, se bojijo tišine. Njihov prvi refleks je, da morajo zganjati hrup, pa čeprav zgolj z govorjenjem. Vse bolj se mi dozdeva, da so ravno ti ljudje zmagali. Vedno sem se bal tišine, ker z njo nisem imel kaj početi, čeprav me je v tistih redkih trenutkih sožitja s samim seboj skorajda osrečevala. Kaj mi je sporočala, se nikdar nisem zares vprašal. Pesniki, ki znajo zadržati tišino, so mali zmagovalci tega hrupnega trenutka, ki se pripravlja na poslednji pok. Mi se vračamo v tišino, zato smo tako glasni.
V življenju sem povzročil precej hrupa, ki je šel v nič, zato se verjetno toliko bolj zavedam, kako dragocena je tišina. Tako kot se je moral zavedati režiser filma Green Book. Ne vem, zakaj nisem mogel zadrževati smeha ob sekvenci tega filma, v kateri se glavna junaka »pogovarjata« o tem, kako se ni treba vedno pogovarjati. Shirley opozori svojega šoferja Tonija, ki ima vedno kaj za povedati, da bi lahko enkrat za spremembo malce utihnil, s čimer se ta začuda strinja, vendar si ne more kaj, da ne bi dodal opazko, kako mu je nekaj podobnega predlagala tudi njegova žena in še enkrat ponovi natanko to, kar mu je povedal Shirley: »How about some quiet time?« Ta stavek ga tako navduši, da se znova razgovori in tako spet v nedogled. Moj pokojni prijatelj bi me verjetno vprašal, s kom sem se poistovetil v tem filmu. Ja, nekoč bi odgovoril, da sem se našel v Don Shirleyju in bi se seveda zlagal. V resnici sem bolj Toni, z vsemi pomanjkljivostmi, ki ga krasijo. Kadar mi steče, nikakor ne znam biti tiho. Govorim iz zadrege, čeprav se tega pretežno ne zavedam. Po drugi strani preziram prav takšne tipe in jih gledam zviška, kar je licemerje posebne vrste. A nekdo z dna družbene lestvice, ki je dobil nepričakovano darilo v obliki občevanja s posamezniki, ki so resnični talenti za umetnost in življenje, pač ne zna izkazovati hvaležnosti. Tako vsaj je bilo do nedavnega, ko sem vendarle pogledal tudi v lastna stopala in na njih odkril precej starega blata, ki bi ga moral sproti čistiti. A ga seveda nisem. Seveda mi je tudi tu pomagala tišina. V bistvu sem moral utihniti, tako kot na koncu filma utihne Toni, ki mu gredo naenkrat na živce ravno tisti, ki so mu dajali največjo potuho s svojim navzkrižnim govorjenjem in vpadanjem v besedo. Seveda z izjemo žene, ki je edina verjela v subtilnost svojega moža, čeprav se je zdel izgubljen primer. Ljubezen je tudi v tem, da utihneš in prisluhneš tistemu, ki ga preziraš. Ker ti je preveč podoben. Tako kot sta si podobna tišina in zvok, ali pa sovraštvo in ljubezen. Eden brez drugega ne moreta. Včasih počaka zvok, da se izpoje tišina, drugič spet počaka tišina, da se izlije zvok. S tišino iščemo spoštovanje, ki ga nismo znali izpovedati, spoštovanje, ki se je zagozdilo v hrupu našega genskega pogona. Globlje ko tonemo v lastno atmosfero neizrečenega, več tišine premoremo. Kaj je bilo pred velikim pokom? Zagotovo je bila velika tišina, ki je ni nihče poslušal. In danes je enako. Tišina je tu, a je ne slišimo. Le redki se ji približajo in prevzamejo njeno moč. Tako kot jo je prevzel Ian Curtis, ki nam jo še vedno vrača, včasih, ponoči, onstran velikega zvoka, ko ga poslušamo preveč zbrano, kot kakšni tihotapci besed, za katerimi stopajo odmevi našega slepega besedičenja. Žal je temu tako, da moraš tišino vzeti nazaj. Ko bo enkrat preveč tistih, ki bodo hoteli svojo tišino nazaj, bomo končno izginili. Do takrat pa nam bodo vladali tisti, ki znajo dobro in veliko govoriti. In proti njim se je treba upirati vedno in povsod. S čim že?