Funkcijo odgovornega urednika Radia Študent opravljam šele dobra dva meseca. Radio Študent je izrazito heterogena institucija z več kot 200 rednimi sodelavci, ki pokriva zelo raznolika področja (glasbo, kulturo, znanost, univerzo, politiko). Prav tako delujem v koordinaciji s tehnično in špikersko službo, s projektno pisarno in marketingom. Vse te instance imajo določen vpliv na vsebino. Temeljni problem, s katerim se soočam, je tako mnoštvo vsebin, mnenj in predlogov, ki jih nikakor ne morem spraviti v enotno vrednostno lestvico kvalitete in pomembnosti. Tako moram, vsaj zdi se mi tako, za kvalitetno opravljanje dela izključiti svoja mnenja, preference in sodbe okusa, saj bi bilo vsako tovrstno selekcioniranje izrazito partikularno, na ravni celotne institucije pa bi delovalo kot preferiranje določene »klike«.
Funkcijo odgovornega urednika Radia Študent opravljam šele dobra dva meseca. Radio Študent je izrazito heterogena institucija z več kot 200 rednimi sodelavci, ki pokriva zelo raznolika področja (glasbo, kulturo, znanost, univerzo, politiko). Prav tako delujem v koordinaciji s tehnično in špikersko službo, s projektno pisarno in marketingom. Vse te instance imajo določen vpliv na vsebino. Temeljni problem, s katerim se soočam, je tako mnoštvo vsebin, mnenj in predlogov, ki jih nikakor ne morem spraviti v enotno vrednostno lestvico kvalitete in pomembnosti. Tako moram, vsaj zdi se mi tako, za kvalitetno opravljanje dela izključiti svoja mnenja, preference in sodbe okusa, saj bi bilo vsako tovrstno selekcioniranje izrazito partikularno, na ravni celotne institucije pa bi delovalo kot preferiranje določene »klike«.
A če odmislim lastne vsebinske preference, kaj mi potem preostane kot temeljno načelo sojenja in selekcioniranja med vsebinami? Intuitivno mi je vseeno jasno, da skušam delovati sledeč nekim selekcijskim principom, ki jih sam nisem zmožen misliti. Pričujoči tekst poskuša storiti prav to: odgovoriti na ta partikularen problem, ki izhaja iz specifičnosti moje funkcije. Pravzaprav je zame pisanje nasploh zanimivo bolj kot proces razreševanja problema in manj kot način sporočanja moje ready-made vednosti. Ker gre torej za poskus odgovora na »moj problem«, za poskus razjasnjenja tam, kjer mi stvari niso povsem jasne, je tekst nekoliko specifičen, zgoščen in poln zasukov.
Kvalitete ni
Kvaliteta ne obstaja. Najbrž se to, vsaj s stališča urednika, sliši problematično. Pa vseeno. Ne verjamem v nobeno vsebinsko definicijo kvalitete, kar sicer ne pomeni, da si zanikam pomen učinkov, ki jih tovrstno vsebinsko definiranje povzroča. Kot urednik se trudim, da mi ni nič a priori lepo, pravilno in dobro. Na tekste in druge oblike prispevkov skušam gledati kot zdravnik ali sodni oglednik na trupla: brez sentimentalnosti, brez vrednot, brez interesa, nekako apatično in avtistično.
Ne gre za afirmacijo absolutnega vrednostnega relativizma, temveč za bolj minimalistično spremembo perspektive. Zamislite si, da je mogoče vso kvaliteto zvesti na kvantiteto, na enotno valuto določene diskurzivne moči, in da ne obstaja nikakršen preostanek nadideološke, onkraj zgodovinske, nedolžne, čiste in z razmerji oblasti nezaznamovane avre kvalitete, odličnosti ali uveljavljenosti: bodisi strokovne, umetniške, miselne itd. Kot urednik se nanjo nočem nanašati in je upoštevati. Ali rečeno obratno: vsako sklicevanje na tovrstno avro je v prvi fazi znak oblastne geste, je uvedba pravila in zgleda.
O relativizmu tu nima smisla govoriti zato, ker je najmočnejša kvaliteta ravno tista, ki je najresničnejša, najbolj trajna in tista, o kateri nihče ne dvomi. To je gotovo. Toda kot urednik moram dvomiti ravno v to: v moč vzpostavljenih vrednot.
Ptičje petje, rogovi, čini in nazivi
Kot trdi Manuel Delanda, je potrebno že ptičje petje pojmovati kot znak umetniške in obenem tudi oblastne geste: gre za refren, za označitev teritorija, za mrežno igro razmerij z drugimi ptiči. Ptičje petje omogoča pripoznanje družbenih funkcij. Enako velja za raznorazne druge umetniške artefakte: za rogove in barvne vzorce, za verižice, okrasitve, tatuje in čine: označujejo prestiž nosilca, njegovo pozicijo. Spremlja jih zahteva po spodobnosti, vljudnosti, »ravnanju v rokavicah«. Označujejo moč, ki je diskurzivna in družbena, moč, ki ni vpisana direktno v fizično telo, v mišice in kosti.
Naslavljanje nosilca zahteva upoštevanje specifičnih diskurzivnih pravil, prekršitev katerih je označena za »nespodobnost«, ki je v tem kontekstu druga beseda za neupoštevanje strukturnih pozicij oblasti. Zanimivo je, da se nasploh skuša nezaželene kritike na področju umetnosti in kulture (dober primer je afera Flisar) obravnavati kot oskrunitev in omadeževanje nečesa svetega, kot napad na samo avro umetnosti. Toda ravno to je zame ključno: nedovoljena in nespodobna kritika, ki povzroči spremembo v neki že ustaljeni strukturi, ki tvori nove spletke in prijateljstva, razhode in združitve. Kritika ima tako realen učinek, deluje. Ne skrbi le za ohranjanje starih idealov, temveč tudi za njih razbijanje in vzpostavljanje novih. To je prvenstveno umetniški akt v ničejanskem smislu: akt pretendentstva, (ptičje) šopirjenje, simulacija moči, ki jo realno ne posedujemo.
Tudi najpogostejši očitki, ki letijo na pisanje na Radiu Študent, se nanašajo na naše neupoštevanje ustaljenih vrednot in struktur spodobnosti na določenem področju ter na našo nekompetentnost, neuveljavljenost in nasploh neupravičenost do kritike. V tem smislu seveda igramo na Radiu Študent povsem po pravilih. Veliko se šopirimo in provociramo.
Vsi znaki kvalitete so neposredno povezani s specifično oblastno strukturo: tvorijo mreže pripoznavanja, te se povezujejo v verige-hierarhije, kroge, klike in ostale geometrijske oblike. Simetrija in strogost pravil na vsebinski ravni se po navadi sklaplja z urejeno verigo mojstrstva in vajeništva. Manjša strogost na ravni vsebine po navadi implicira manj pravilne in manj hierarhične mreže, ki pa vseeno vsebujejo bolj pomembne sredinske in manj pomembne obrobne točke. Za vstop na »sceno« je v vseh primerih potrebna določena legitimacija: »S kakšno pravico kritiziraš?«, »Kdo pa misliš, da sploh si?«, kot so pri Razpotjih zapisali v vabilu k pisanju.
Seveda drži, da je provokacija nesmiselna, kolikor je sama sebi namen. Namen provokacije je specifičen vpliv na oblastna razmerja, ki ga je potrebno dobro premisliti. Kvaliteta in lepota se lahko na vsebinski ravni spreminja samo, če se spreminja tudi strukture neke scene ali nekega polja. Nova vsebinska vrednota nikoli ne pride v neko že obstoječo socialno strukturo, ne da bi slednjo temeljno spremenila.
S kritiko zato želimo vplivati tudi na socialno strukturo. V trdne verige relacij vnašamo trenutke pretočnega kaosa, ki se vedno znova spet strdi v neko novo ustaljenost. Končni cilj ni toliko točno določena vsebina novih vrednot, niti ne neka nova hierarhija, do katere sicer vedno znova pride, temveč sam ta prehodni in težko ulovljivi ter pretočni moment kaosa, ki ga je potrebno vedno znova spodbujati in podaljševati.
Avtonomija vrednosti in vrednot
To, čemur se po navadi reče avtonomija neke scene, vede ali polja, ne označuje nič drugega kot specifično, a notranje enotno valuto kvalitete znotraj tega polja. Ta kvaliteta je, ravno zato, ker je sorazmerno neodvisna od gibanja vrednot zunanjosti, povsem zvedljiva na kvantiteto: vsako avtonomno polje je avtonomno zato, ker ima svojo specifično oblastno strukturo, svoja lokalna gospostva, povzpenjanja in padanja, sodelovanja in izkoriščanja, institucije in nagrade.
To polje se samoutemeljuje s specifičnim vrednotenjem. Nikamor ni mogoče vstopiti brez poznavanja osnovnega sistema referenc in orientacijskih točk: za kritiko vsake izmed njih pa si je potrebno priboriti določen kulturni kapital, ki šele legitimira akt kritike in je predpogoj za vpis na določeno diskurzivno polje. Poudarjanje vrednosti literature, filozofije ali glasbe tako pogostokrat pomeni, da je potrebno spoštovanje že vzpostavljenih vrednot tega specifičnega polja.
Če vse skupaj skrajšam in povem s par referencami, ki jih sam po navadi uporabljam za legitimacijo: Deleuzova teza o razmerju kvalitete in kvantitete iz Nietzschejeve teorije sile, se direktno pokriva s poenostavljeno formulo celotnega Foucaulta: (vsa) oblast je vednost.
Četudi je (vsa) oblast utemeljena na vednosti, pa ne velja tudi obratno. Vsa vednost ni že osnovana na oblasti. Gre za proces prehoda iz margine v sredino, iz zunanjosti v notranjost. Vednost šele postaja vednost, kar iz drugega zornega kota potrdi našo izhodiščno tezo: ni vednosti, ki bi bila večna, brez začetka in sebi lastne genealogije. Kot pravi Wiliam James, je »resnica v resnici resnična le kolikor se za tako izkaže skozi lastno rabo, lastno akcijo: resnica postaja resnična preko dogodkov. Njena validnost je proces njene validacije«. V imenu vednosti torej ne smemo vselej zaupati zgolj vzpostavljeni vednosti, četudi je ta že prešla skozi proces uveljavitve. Ne velja pa tudi obratno, da je prava vednost vselej marginalna vednost.
Struktura je kompleksnejša: vednost sama teži k premenam, izpodriva že uveljavljeno vednost v imenu vednosti same. A vsa marginalna vednost ne bo postala vladajoča vednost, saj ne bo vsa preživela vseh selekcijskih (oblastnih) procesov. Uredniška pozicija je torej specifična pozicija moči znotraj tega procesa, zaradi česar mora obstajati uredniška politika, ki se zaveda, kakšne realne učinke povzroča.
Proces selekcije je proces ustvarjanja in sooblikovanja vednosti. Pozicije, ki bi bila temu procesu zunanja in tako čista, ni. Kdor si to domišlja, vrši v nekem smislu še radikalnejšo oblast. Prezentacija nikoli ni zgolj spremljanje, temveč soustvarjanje realnosti. Prezentacija je moč. Objektivnost v medijski prezentaciji, kjer se ustaljena razmerja moči sorazmerno transformirana v minute medijske pozornosti, se torej po navadi prekriva z reprodukcijo ustaljenih oblastnih razmerij in ustaljenih diskurzivnih polarnosti.
Znanost o oblasti
Toda sama vednost o naravi procesa produkcije vednosti nas premesti na nek drug nivo in k nekemu drugačnemu idealu objektivnosti, ki ni ideal enakomerne reprezentacije obstoječih razmerij oblasti. Vednost mora prevladati nad (uveljavljeno) oblastjo. Če namreč znanstveno izključimo vsakršno vrednotenje na podlagi kvalitete in gledamo na vsebinske spore s pozicije Marsovca, potem v vsem vidimo igro sil, kar nas sili v povsem znanstven pristop do te igre same. Zaradi znanosti same je potrebno odmisliti aktualna razmerja moči, izključiti vsakršno mnenje (dokso) in ustaljene sodbe okusa ter na vse skupaj gledati z določeno mero (marsovske) apatije. Že ta gesta sama povzroči določen egalitaren učinek izhodiščne enakosti.
O znanosti lahko tu govorimo na način, kot je mogoče kot znanost opredeliti tudi strukturalizem. Sledeč Jeanu Claudu Milnerju je ta znanost iz dveh razlogov: teži k matematizaciji in formalni poenostavitvi na eni strani, obenem pa je v strogi korelaciji z empirijo, četudi se oddalji od vsebine, se pravi pomena. Imamo le mesta, razmerja med njimi in sile (smisle). Igra je deloma predvidljiva deloma kaotična.
Mnenjske tokove je mogoče znanstveno napovedati, podobno kot vreme: določene oblike vsebin sprožajo določene učinke. Pravilne kombinacije informacij tvorijo škandal, spet druge konflikt. Bolj kompleksni skupki po vsej verjetnosti ne bodo imeli učinka ali pa bodo, v izjemno redkih primerih in na daljši časovni rok, imeli močan učinek in morda tvorili celo spremembo paradigme. Napoved je lažja za veliko območje in na splošno, medtem ko je natančne učinke posamezne vsebine, kar je urednikovo delo, veliko težje predvideti. Poenostavitev je možna, če skušamo ujeti že ustaljene navade in ponavljanja ter odgovarjati predvidljivim mnenjem levice ali desnice, moških ali žensk, starih ali mladih. Toda ravno ta poenostavitev je tista, ki se mi zdi najbolj problematična. Urednik tako začne, v želji po odmevnosti, všečkih in ogledih, reproducirati obstoječa mnenjska in oblastna razmerja.
Zaključek: proti lažnim konfliktom
Polarizacija se namreč uveljavlja iz povsem strukturnih razlogov. Konflikt je tisti, ki se prodaja. Vendar pa to ne pomeni, da je konflikt sam po sebi problem: problem je reprodukcija starih in nesmiselnih konfliktov, ki reproducirajo ponavljanje in zaustavljajo proces postajanja vednosti. Problem je v popolnem prilagajanju mnenjskim tokovom, ki obenem zaustavlja proces vednosti ter obnavlja obstoječe oblastne odnose. Oblast namreč ostaja ista zaradi reprodukcije starih in lažnih konfliktov. Ti konflikti s svojo lažnostjo povratno zakrivajo prava oblastna razmerja.
Zato je potrebno, namesto prilaganja ustaljenim mnenjskim razporeditvam in konfliktom, odpirati nove konflikte in ustvarjati nove mnenjske skupine. S tem, ko gledamo na nek obstoječ konflikt znanstveno, ga že odpravimo. Ta odprava pa odpre nov konflikt znotraj konflikta. Popolna uredniška nezainteresiranost se tako združi s specifičnim parcialnim interesom, ki zahteva odpravo ustaljenih oblastnih razmerij in ustaljenih binarnih iger, ki porajajo druga drugo.
Nič čudnega, da se je tudi zgodovinsko gledano strukturalizem v šestdesetih letih, četudi je deloval kot radikalna zavrnitev mnenjske debate med levico in desnico, združil ravno z marksizmom, ki se je razlikoval od klasične levičarske pozicije tistega časa. In tudi sam vedno znova opažam, da me lastna ideja uredniške objektivnosti in mnenjske apatičnosti ne pripelje do nekakšne sredinskosti, temveč prej v določen radikalizem.