Nanizanka Black Mirror mi ni všeč. Serija je sestavljena iz ločenih in vsebinsko nepovezanih delov. Vsaka epizoda predstavi vizijo bližnje prihodnosti. V eni vladajo socialna omrežja, v drugi umetna inteligenca, v tretji se je kazenski sistem spremenil v šov; ljudje nosijo kontaktne leče, ki delujejo kot zasloni, in možganske vsadke, ki popačijo realnost; ljubijo se z roboti in avatarji (in, nekoliko presenetljivo, s prašiči); skratka, nanizanka je videti kot mora tehnofoba, ki je pred spanjem bral Orwella (vključno z Živalsko farmo).
Serija sodi torej v žanr, ki ga imenujemo »distopija« ali »negativna utopija«. Dela iz te zvrsti običajno opisujejo svet, v katerem je en aspekt družbe, denimo tehnologija, religija ali posamezna politična stranka, prevladal nad celotno družbo in ji vsilil svoja pravila. Distopija je torej herezija: je »hairesis« (gr. »izbira«) enega segmenta realnosti in njegovo ustoličenje na čelo resničnosti. V Swiftovih Guliverjevih potovanjih, na primer, je celotna družba izpeljana iz dejstva, da so ljudje mravljinske rasti in zato malenkostni; v Fahrenheit 451 tiranska vlada obvladuje ljudi tako, da s pomočjo posebne službe sežiga knjige; v filmu Loganov beg pa družba ohranja srečo tako, da usmrti vse državljane, ki so dopolnili trideset let. Black Mirror je dedič te tradicije.
Distopija seveda ne bi bila »negativna« utopija, če element, ki zavlada prihodnjemu svetu, ne bi bil predmet naših trenutnih strahov. To je razlog privlačnosti distopij; vendar tudi vzrok šibkosti. Kajti za nazaj bi težko rekli, da je bil Bradburyjev strah iz Fahrenheit 451 upravičen: ne, ljudje nismo nehali brati knjig. Vlade ne prepovedujejo tiskovin; izumili smo nove bralne vmesnike; edina aluzija na zažiganje knjig je prisotna v izrazu za enega od njih, »Kindle« (sežig). Toda predstavljam si, da je bil za intelektualce iz petdesetih zaton knjig realna grožnja. Iz dnevnih sob rojakov sta ropotala radio in televizija; in tako kot se scenaristu Black Mirror danes zdi, da bomo prisilno povezani na facebook, tako se je tudi Bradbury (s svojega vidika razumno) bal, da bo potomstvo priklenjeno na radijske slušalke.
Toda morda ne potrebujemo vzvratnega pogleda. Morda že implicitno vemo, da prihodnost verjetno ne bo takšna, kot jo napoveduje Black Mirror. Do tega sklepa lahko pridemo na podlagi enostavne evidence: gledanosti serije. Dejstvo, da je serija pritegnila milijone mladih gledalcev, lahko pomeni le to, da strahovi, ki jih izraža, niso omejeni na njene ustvarjalce. Serija igra na skupne bojazni. Odpor pred tem, da bi tehnologija deljenja posnetkov in tekstov prežela telesa in duše – ali da bi delo resnične inteligence nadomestili algoritmi v sintetičnih obrazih – je skupen večini uporabnikov spleta. Ljudje gledajo Black Mirror zato, ker vedo, da bo vsaka nova epizoda prikazala neko bojazen, ki jo že poznajo – ki so jo že zasledili v kolumnah časnikov, refleksijah na redditu ali ob igranju videoiger. Black Mirror je kvečjemu brutalen in nazoren prikaz teh strahov. Ključna poanta je sedaj ta, da se običajno ne uresničijo ravno tisti distopični strahovi, ki so med ljudmi najbolj razširjeni. Kajti med sedanjostjo – trenutkom, v katerem živimo gledalci serije – in distopično prihodnostjo – dobo, ki jo serija prikazuje – obstaja razdobje, v katerem lahko preprečimo realizacijo teh bojazni. Večina distopičnih piscev pozabi na ta čas. Domnevajo, da je med nami in strahovito prihodnostjo hipen prehod, in ne dolgo trajanje, v katerem ljudje poskušajo zaustaviti ravno to prihodnost.
Če ta premislek zapišemo v obliki splošnega zakona: več gledalcev in bralcev ima distopija, manjša je verjetnost, da bo ta distopija realizirana. Če distopija naleti na veliko gledalcev, to pomeni, da je odpor pred takšno distopijo realen in da bo v primeru krize pričel učinkovati proti njej. Natanko zato, ker se danes bojimo vseprisotnega socialnega omrežja (takšnega, kjer bi bili naši dejanski dosežki odvisni od všečkov), se ne more uresničiti distopija o takšnem omrežju, ki pa je gledana natanko zato, ker se takšnega omrežja bojimo. Z drugimi besedami, razlog za uspeh distopičnih zgodb je hkrati razlog za neuspeh dejanskih distopij.
Je to argument proti distopijam nasploh? Pravzaprav ne. Zamislimo si, da v nekem prašnem antikvariatu leži knjižica s kičasto naslovnico in trčenim naslovom. Ta knjižnica je obskurno distopično delo: govori o čudnih bojaznih, absurdnih tehnologijah in viziji družbe, ki ni podobna znanim sistemom. Takšne knjižice (upravičeno) ne bi bral nihče. Toda samo ta knjižica (ali kakšno drugo, prav tako odbito delo) lahko popiše grozote prihodnosti. Uresniči se lahko samo prihodnost, ki je ne ustavljamo; ali z drugimi besedami, preroške so samo distopije brez bralcev.