Algorave v ljubljanski Cukrarni v sklopu festivala Algopolis 2022 društva Ljudmila. Foto: Katja Goljat
Čeprav sem na področju programiranja popoln analfabet, sem bil v zadnjih letih kot glasbeni novinar, ki spremlja sodobne glasbene trende, prisiljen seznaniti se s potenciali programiranja oziroma kodiranja v živo na področju glasbene produkcije. Na srečo je eden mojih najboljših prijateljev, o katerem več v nadaljevanju, trenutno tudi eden glavnih slovenskih predstavnikov live codinga, zato informacije redno dobivam s prve bojne linije. Tema pričujoče številke Razpotij, koda, je odlična priložnost za kratko predstavitev tega nišnega globalnega fenomena, ki ima predstavnike tudi v Sloveniji.
Lani so članice in člani mikroskupnosti programerjev, producentov, skladateljev, glasbenikov in vizualnih umetnikov po različnih svetovnih prestolnicah, od Londona in Amsterdama do Ljubljane in New Yorka, z različnimi dogodki obeležili 10. obletnico gibanja, ki ga poznamo pod imenom algorave, speštanke besed algoritem in rave. Algorave lahko na kratko opišemo kot prakso živega kodiranja glasbe oziroma komponiranja glasbe s pomočjo algoritmov, in to neposredno pred občinstvom. V ospredju te prakse je spodbujanje neposrednosti, impulzivnosti in improvizacije pri glasbenem ustvarjanju, kar lahko povežemo tudi s tradicijo prostoimprovizirane glasbe. Namesto inštrumentov so glavno orodje algoraverjev prenosni računalnik, programsko okolje za kodiranje v živo, kot je na primer SuperCollider, in seveda poznavanje programskih jezikov. In namesto predvidljivega zaporedja znanih glasbenih struktur naj bi bile v ospredju spontanost, igrivost, neobremenjena otroška radovednost, ki jo pri »klasični« glasbeni produkciji oziroma živih nastopih elektronskih producentov (live act), omejenih v svojih rigidnih strukturah, pogosto pogrešamo.
Algorave nastopi so navadno osmišljeni kot potopitvena avdiovizualna izkušnja, saj je velik poudarek na spremljajočih vizualijah, ki so nemalokrat prav tako generirane v živo. Ključna razlika v primerjavi s »klasičnim« elektronskim live actom, kjer je proces ustvarjanja glasbe zavestno zavit v tančico skrivnosti, pa je transparentnost te avdiovizualne izkušnje. Pri večini algorave nastopov lahko namreč v živo na platnu spremljamo pisanje kod in njihovo spreminjanje, kar neposredno povzroči spremembe v glasbeni strukturi, naj si gre za dodaten tolkalski element v ritmični sekvenci, spremembo tonalitete neke melodije, umestitev abstraktnih frekvenčnih valovanj v zvočno sliko ali prehod iz nekega dela nastajajoče skladbe v drugega. Pri algorave nastopih lahko poznavalci programskih jezikov neposredno spremljajo in v živo komentirajo ustvarjalni proces ter celo predvidijo naslednjo potezo. Praksa izvira iz želje po širjenju znanja in dostopnosti produkcijskih orodij, skratka po demokratizaciji in demistifikaciji produkcijskega procesa.
Žanrski okvirji in stilistični prijemi, ki se jih poslužujejo algoraverji, so zelo raznoliki – od ortodoksnih imitacij tehno ali drum’n’bass oblik do čistih abstrakcij računalniške glasbe in zaglitchanih ritmičnih eksperimentov. Prav v tem segmentu, kjer prihaja do opuščanja znanih kompozicijskih prijemov in žanrskih idiomov, se skriva največji potencial kodiranja v živo, saj se šele z odmikom od aksiomov zahodne glasbene tradicije in ustaljenih žanrskih okvirjev začnejo odpirati nova glasbena obzorja. Ustvarjanje glasbe ni več pogojeno s fizičnimi omejitvami glasbenikov, strojnimi omejitvami analogne produkcijske opreme in funkcionalnimi omejitvami sodobnih DAW-ov (digital audio workstation), tj. računalniških programov za snemanje, urejanje in izdelavo zvočnih datotek, med katerimi je danes najbolj priljubljen Ableton Live. Kodiranje v živo je torej dokaj mlada umetniška forma, ki namesto notnega zapisa, inštrumentov ali digitalnih produkcijskih platform uporablja različne programske jezike in algoritme.
Gre za gibanje, ki se je s povezovanjem in združevanjem različnih interesnih skupin postopoma razvilo v legitimno glasbeno prakso s predstavnicami in predstavniki po vsem svetu. Te zanesenjake združuje navdušenje nad glasbo, kodiranjem, improvizacijo in skupnostnimi praksami. Algorave skupnost odlikujejo vrednote, ki jih povezujemo s pionirskim idealizmom zgodnjih internetnih skupnosti, kot so deljeno avtorstvo, odprtokodno programiranje, večdisciplinarnost in kolektivno ustvarjanje. Idealizem algorave skupnosti nas spominja na utopične ideale prvih kolonizatorjev zgodnjega spleta, znanega kot Web 1.0., obdobja decentraliziranih, odprtih protokolov, ki jih je povozil prihod Weba 2.0., v katerem živimo danes. Web 2.0. zaznamujeta centralizacija in akumulacija moči v rokah multikorporacij, kot so Google, Facebook in Amazon, ki so pod nominalnim nadzorom centraliziranih vladnih regulatorjev. Algorave skupnost skratka ponotranja progresivna stališča, ki deloma resonirajo z utopizmom določenega segmenta trenutno še nastajajoče, dokaj obetavne, a obenem sumljive Web 3.0 skupnosti. Web 3.0. predstavlja prihajajočo tretjo generacijo interneta, v kateri bodo lahko, če citiramo revijo Joker, »spletna mesta in aplikacije s tehnologijami, kot so strojno učenje, Big Data, tehnologija decentralizirane glavne knjige (decentralized ledger technology – DLT) itd., pametno obdelovali informacije na človeku podoben način«. Prepričan sem, da bi marsikateremu algoraverju povezovanje s kriptokapitalisti, Web 3.0 idealisti in NFT-grosisti šlo ekstremno na živce, in to upravičeno, saj je njihova skupnost res odmaknjena od kapitalističnega produkcijskega procesa in se raje ukvarja z odprtim eksperimentiranjem ter raziskovanjem. Toda če je izumitelj izraza Web 3.0 Gavin Wood slednjega označil za »decentraliziran spletni ekosistem, ki temelji na verigi blokov«(tj. blockchain tehnologiji), lahko podobno željo po decentralizaciji glasbene produkcije zaznamo znotraj algorave skupnosti.
Potenciali so tu neskončni, toda ko je govora o decentralizaciji in demokratizaciji na področju glasbe, programiranja in uporabe interneta, je treba nujno nekoliko razširiti perspektivo, narediti manjši ekskurz od glavne teme pričujoče kolumne in nasloviti sodobni izobraževalni sistem. Že leta se ob pivskih omizjih s kolegi sprašujemo, kako je mogoče, da v zadnjem desetletju ni bilo s strani slovenske znanstvene, gospodarske oziroma pedagoške stroke niti ene same resne pobude za uvedbo obveznega predmeta »programiranje in računalniški jeziki« v osnovnošolski in srednješolski učni program. Hitro spletno brskanje me je sicer pripeljalo do posamičnih člankov, pozivov in celo peticije iz leta 2013, ki jo je do danes podpisalo 411 posameznic in posameznikov, a pogrešal sem kakšno resnejšo obravnavo ali poglobljeni članek v osrednjih slovenskih medijih. Nekatere osnovne šole so sicer stvari prijele v svoje roke in na svojo pobudo uvedle izbirne predmete in krožke, toda če želimo v prihodnosti živeti v svetu digitalno in programersko pismenih ljudi, bo treba na tem področju narediti še veliko, veliko več.
Živimo v nenavadnem času, ko smo vsi vse bolj odvisni od spletnih orodij in računalniških procesov, temelječih na funkcijah, mehanizmih in algoritmih, ki so za večino izobražene oziroma celo visoko izobražene javnosti popolnoma nedoumljivi. Skorajda jih dojemamo kot neko ezoterično znanje, ki ga lahko razume le izbrana peščica. Logično je, da mora vsak otrok za vključitev v sodobno družbo poznati svoj materni jezik in vsaj še dva tuja, da sta matematični in fizikalni jezik temelja, brez katerih ne moremo reči, da smo splošno izobraženi, da celo osnove glasbenega jezika spadajo v obvezni osnovnošolski in srednješolski kurikulum. Hkrati pa je povsem samoumevno, da vsakodnevno uporabljamo programska in spletna orodja, katerih delovanje sleherniku, ki ni opravil srednje računalniške ali katere koli višje šole na tem področju, predstavlja nerazvozljiv gordijski vozel. Morda je primer slab, toda zdi se, kot da lahko učitelji učence samovšečno karajo zaradi neuporabe dvojine, povsem nesprejemljivo pa je, da bi učenci učitelja izpostavili zaradi čiste ignorance na področju osnov programiranja. Resda je naš pisani oz. govorjeni jezik hierarhično trenutno še na višji stopnji kot programski jeziki, toda ko pogledamo naše vsakdanje dejavnosti, spoznamo, da je njihova dnevna uporaba skoraj enakomerno razporejena, čeprav za veliko večino spletnih uporabnikov programski jeziki ostajajo terra incognita.
Razumevanje in poznavanje osnov programiranja ter različnih programskih jezikov med osnovnošolci in srednješolci sta temelj, na katerem vse stoji ali pade. Šele ko bodo algoritmi in funkcije med mladostniki razumljeni enakovredno kot črke in slovnične strukture maternega jezika, lahko zares pričakujemo razcvet algorave ustvarjalnosti oziroma ustvarjalnega kodiranja, ki bi ga lahko morda primerjali z jezikovnimi eksperimenti v poeziji 20. stoletja. En tak zanimiv in obetaven primer je zgodba mlade ameriške koderke v živo, ki sliši na ime DJ Dave in je v zadnjem času morda največ doprinesla h globalni prepoznavnosti te nišne scene. Na svoji TikTok platformi z več kot 15 tisoč sledilci redno nalaga videe, v katerih predstavlja svojo v živo kodirano glasbo, vse pogosteje pa tudi nastopa v živo. Pri privabljanju novih entuziastk in entuziastov igrajo ključno vlogo prav platforme, kot je TikTok, saj potencialno združujejo množico globalnih ustvarjalk in ustvarjalcev s sorodnimi interesi, ustvarjajoč necentralizirano globalno skupnost koderjev v živo. Kot je v intervjuju za Mixmag povedala DJ Dave, ji družbeni mediji ponujajo prostor tako za grajenje live coding skupnosti kot za deljenje svojega ustvarjalnega procesa, saj gre pri kodiranju v živo predvsem za proces.
Za nepoznavalce, ki se jim zdi že pojem kodiranja glasbe eksotičen, je najboljša priložnost za boljše razumevanje tega fenomena obisk katerega izmed dokaj redkih algorave dogodkov, ki se pri nas odvijajo pod okriljem društva Ljudmila v sodelovanju s partnerskimi evropskimi institucijami. V Sloveniji je algorave trenutno zamejen na majhen krog poznavalk in poznavalcev. Domačo algorave gardo trenutno sestavlja le nekaj imen, med njimi tri prominentnejša. Spletna razvijalka in koderka v živo Maja Kraljič, ki je pod imenom 22nds na lanski kompilaciji Access Frame: Colony založbe Kamizdat predstavila kompozicijo »Anticipation«, se v svoji praksi osredotoča na živo kodirane vizualije in ustvarjanje računalniške glasbe. Drugi predstavnik je glasbenik, performer, intermedijski umetnik in vodja založbe Kamizdat Luka Prinčič, eden od naših pionirjev na področju kodiranja v živo. Njegov nastop na lanskem kronološko drugem, a vsebinsko prvem pravem slovenskem algoravu, ki se je v baru Cukrarne odvil v sklopu mednarodnega festivala kodiranja v živo Algopolis, je bil zame precejšnje presenečenje. Po zvočni in estetski plati je bila njegova v živo kodirana glasba sicer pričakovano blizu materialu z njegovih prejšnjih izdaj, ki jih je deloma oziroma v celoti ustvaril v programskem okolju SuperCollider. Njegov atmosferično usmerjen, a zadovoljivo dinamičen performans sem v recenziji dogodka opisal kot izkušnjo čiste računalniške muzike, ki se napaja iz dediščine IDM-ja in sodobnih eksperimentalnih tokov, ustvarjajoč cinematične ambientalne zvočne svetove, ki vzbujajo občutek osamljenosti v kiberprostoru. Prinčič ostaja močno vpet v svet kodiranja v živo. Na prihajajoči letošnji izdaji ljubljanskega festivala MENT bo predstavil raziskovalni projekt algoritemske kompozicije Algoforte, kjer z MIDI tehnologijo kontrolira signal player piano (klavirski avtomat) in s pomočjo algoritmov kompozicije sestavlja v živo.
Tretji, vse vidnejši, mednarodno najaktivnejši predstavnik naše algorave skupnosti pa je moj bližnji prijatelj Blaž Pavlica, ki mi je to prakso tudi najbolj približal. Kot avdio-vizualni umetnik, avdio inženir, DJ in programer je Pavlica svojo pot z generativnimi melodijami in zvokom začel kot član eksperimentalnega ansambla PRSA, v zadnjem času pa sam redno nastopa na algorave dogodkih po tujini. Bil je gost na obletnici algorave gibanja v Utrechtu, na festivalu Digital Art Zurich Festival, v centru ZKM | Center for Art and Media v Karlsruheju in drugod. Pavlicin raziskovalni temperament se manifestira v njegovih različni pristopih h kodiranju v živo. Na spletnem nastopu v sklopu serialke LINK Ch0 metelkovskega kluba Channel Zero, ki vam ga toplo priporočam v posluh, se je denimo predstavil z ambientalno-eksperimentalnimi zvočnimi eksploracijami, kjer je bil fokus na spreminjajočih se ritmičnih strukturah, nestabilnih melodičnih sekvencah in fluidnem prehajanju med različnimi zvočnimi pokrajinami. Lahko bi rekli, da gre za ambientalno elektronsko glasbo, toda številni zvoki s precej specifičnim zvenom, ki jih je generiral z uporabo algoritmov, ji vdahnejo poseben, če želite »algoritemski« značaj. Nasprotno se je na zgoraj omenjenem algoravu v Cukrarni predstavil s precej klubsko usmerjenim nastopom. V ospredje je postavil ritem, in čeprav je bil njegov performans še dokaj rudimentaren, nekakšen work in progress, je ponudil izhodišče za razmislek o (poli)ritmičnih potencialih kodirane glasbe, ki ima ambicije, da osvoji plesišča. Ko sem za potrebe takratne recenzije Pavlico prosil za razlago, kako kot programer, producent in didžej gleda na to področje, mi je povedal naslednje:»Live coding mi v praktičnem pogledu predstavlja najboljši način ustvarjanja in spreminjanja kompleksnih zaporedij glasbenih vzorcev in s tem alternativo trenutno prevladujočim orodjem, kot je Ableton, Resolume ali modularci. Ker so live coding jeziki skoraj vedno odprtokodni in s tem brezplačni, pa mi predstavlja tudi drugačen, vsem dostopen in opolnomočujoč način medijske in umetniške produkcije. Čeprav je live coding star že več kot 20 let, se je zaradi pojavitve novih programskih jezikov šele v zadnjih letih razširil po vsem svetu, zato se mi zdi, da njegov čas šele prihaja.«
V dobi algoritemskega determinizma, ko nam na platformah za pretakanje glasbe algoritmi določajo naše poslušalske navade, na Netflixu za nas izbirajo serije in filme ter na družbenih omrežjih servirajo po meri prilagojene oglase, se algorave skupnost algoritmov loteva z druge strani in obrača na glavo paradigmo »zlobnih« algoritmov, ki manipulirajo z našo svobodno voljo. Namesto da bi bili naslovniki algoritemskih funkcij so koderji v živo tisti, ki algoritemske funkcije snujejo in uporabljajo kot ustvarjalna orodja. Kljub navidezni kompleksnosti in nedostopnosti je praksa kodiranja v živo namenjena tako izkušenim programerjem kot tudi čistim amaterjem, ki iščejo nove vznemirljive ustvarjalne prakse, kar vam recimo omogoča prosto dostopna odprtokodna platforma Sonic Pi. Najbolj navdušujoč vidik kodiranja v živo so torej njegova nedoločenost, amorfnost, odprtost neskončnim potencialom in tudi dejstvo, da je vse skupaj še vedno v svoji prvi razvojni fazi. Kar smo v zadnjem desetletju opazovali in poslušali na področju kodiranja v živo, je komajda vrh ledene gore tistega, kar šele lahko nastane.
Na fotografiji: Algorave v ljubljanski Cukrarni v sklopu festivala Algopolis 2022 društva Ljudmila.
Foto: Katja Goljat