Odgovor na vprašanje o vesolju, življenju insploh o vsem naj bi bil 42. Po Douglasu Adamsu v kultnem Štoparskem vodniku po galaksiji je bila celotna Zemlja zgrajena z namenom razvozlati vprašanje, odgovor na katerega je kriptično kartezičen. V tragikomični paraboli sodobnega sveta se v klasični anglosaški tradiciji poleg kopice smeha skriva zelo praktičen odgovor na vprašanje, kaj je življenje. In sicer da ga je preprosto treba živeti in doživeti, da se ga razume. Z vprašanjem o pomenu mesta je podobno, saj lahko mesto vidimo kot velikanski eksperiment življenja, ki odstira pogled na vrsto biti, ki jo to mesto poraja. Tako nam osvetljuje vprašanje družbenega ustroja – kdo ima dostop do mesta in svobodo do odločanja o mestu. Razumeti pomen mest pripomore k razumevanju nas samih kot družbe, saj so mesta nekakšen odtis; sled, ki nam pomaga razumeti čemu smo mi, naša družba in naša čustva, naša hotenja in naši cilji, zavezani.
Topografsko branje mesta (čemu je mesto namenjeno) pove veliko o naših vrednotah: kaj nas žene in kakšne namere imamo. O topografiji govorim v humanističnem smislu. Dobesedno bi jo lahko prevedli kot »opisovanje kraja«, saj »topos« (gr. τόπος) pomeni kraj in »graphia« (gr. γραφία) pisanje o njem. Je torej pisanje, opisovanje in razlaga nekega kraja; njegovega ustroja, navad in družbenega delovanja. V tem smislu kraj ni neka abstraktna kategorija še bolj abstraktnega vseobsegajočega »prostora«, marveč situiran konkreten pojav s svojimi kulturnimi, fizičnimi in zgodovinskimi okoliščinami. To razumevanje topografije postavljam nasproti razsvetljensko-kartezijanski verziji, ki govori o topografiji abstraktnega »prostora« skozi fizične meritve in jezik naravoslovja.
Od polisa do modernega mesta
Če želimo vedeti, kaj je sodobno mesto, je to najlažje opredeliti v odnosu do drugih mest, mest iz drugih zgodovinskih obdobij. Časovna odmaknjenost nudi kritično distanco za premislek, ter nam omogoči opis nabora fenomenov kraja, ki jih primerjalno lahko prenesemo na vprašanje sodobnega mesta. Tako bom vprašanje, kaj je namen sodobnega mesta in čemu smo mi kot njegovi prebivalci zavezani, razdelal na podlagi treh zgodovinskih mest: starogrškega polisa, srednjeveške italijanske mestne države ter modernega industrijskega mesta.
V stari Grčiji je Aristotel v traktatu »Politika« poizkušal »dobro mesto« opredeliti kot tisto, kjer so osnovne potrebe po zagotavljanju hrane, vode, dobre lokacije in obrambe glavne teme, ki vzpostavijo konkreten pomenski svet družbe. Življenje v polisu je bilo nerazdružljivo povezano s filozofsko in etično prakso, ki je temeljila na konkretnem in naravnem (človek kot politična žival) ter na vlogi človeka v kozmosu. V skladu s tem lahko beremo tudi prostorsko organiziranost antičnih Aten. Akropola z bogovi, mitskimi zgodbami o dobrem in slabem bdi nad mestom, pod njo na južni strani stoji Dionizovo gledališče, prostor spraševanja o pomenu človeka preko uprizarjanja mitoloških zgodb v tragedijah ter zasmehovanja in kritiziranja vplivnih meščanov v komedijah. Sledi Agora kot središče političnega, atletskega in umetnostnega življenja. Pod njo so domovanja Atenčanov – oikos (oikonomia pomeni upravljanje oikosa). Družbeno življenje je bilo nerazdružljivo povezano s političnim življenjem polisa skozi simpozije – kosila uglednih meščanov kjer se je pilo, jedlo, recitiralo poezijo in razglabljalo o filozofiji ter o politiki. Arhitektura in mesto predstavljata kuliso za prakso življenja, ki se razteza med vsakdanom in temeljnimi vprašanji o obstoju.
Precej drugačen je pomen mesta v poznem srednjem veku italijanskih mestnih držav, ki mu ozadje daje humanizem. Preporod znanosti ter Vitruvijeva De architectura opredelijo pomen mesta skozi zapis geometričnih oblik arhitekture. Iskanje pomena mesta se seli v abstraktni prostor geometrije, a še vedno odvija v odnosu do narave in nadnaravnega s slikovitostjo ornamentov, fresk, detajlov in drugih umetnostnih stvaritev. Dober primer predstavlja politično življenje v Sieni, kjer vsakoletni Palio (konjske dirke vplivnih meščanskih družin) predstavlja kulminacijo institucionaliziranega konflikta. Palio je prizorišče javnega rituala in obredje, ki se dopolnjuje s političnim življenjem v dvoranah mestnih hiš, kot je Sala dei Nove. Tu Lorenzettijeva freska, ki je prispodoba dobrega in slabega vladanja, opominja vladajoče svétnike na etiko in pomen mestnega vladanja. Pomen mesta se v Sieni kaže z elementi, kot so trg, ulica, arkade in mestna umetnost, ki dajejo kuliso življenju takratne družbe, zavezane živahnemu razcvetu rivalstva, tekmovanja in trgovine. Bankirji, trgovci, kovači, usnjarji, stavci, krčmarji, umetniki, slikarji, svetniki, vsi opravljajo svoje delo, imajo vajence ter preživljajo družine in imajo v cehovskih in drugih združenjih uradno strukturo za institucionalno delovanje. Živahen splet različnih funkcij, kakofonija zvokov, občutij, vonjev in videzov vzpostavi pomensko polno mesto, zavezano trgovanju, razvoju in institucionaliziranemu reševanju konflikta.
To nas pripelje do tretje podobe – modernega mesta. V času moderne beležimo močan upad elementov mesta (kot sta to agora in gledališče v stari Grčiji ali Palio in Sala Dei Nove v Sieni), ki bi podpirali njegov globlji pomen. Z vzponom znanosti v obdobju razsvetljenstva je nastopila splošna kriza institucij, kot je cerkev, ki so do tedaj razlagale ustroj in pomen sveta. Na podlagi Descartesovega reka »mislim, torej sem«, ki postavi človeka v središče univerzuma, se vzpostavi stanje nenehnega iskanja pomena življenja, čemur sledi kriza namena mesta.
Praznino, ki je nastala z odhodom bogov, zapolnita tehnologija in sčasoma potrošništvo. Delavci prvič v zgodovini okusijo sadove lastnega dela. Hladilniki, televizorji in avtomobili – najprej slavni Fordov T – dajejo novo nastalemu srednjemu razredu potrditev, da je monotona tlaka (ki je stranski produkt taylorizma), pomemben del njihove identitete; identitete, ki gradi na ponosu do lastnega dela in uživanju njegovih sadov. Obenem se skrajša delovnik in izoblikuje ideja prostega časa. Prosti čas, do tedaj rezerviran za elite, se masovno reproducira v delavskem oziroma srednjem razredu. Prosti čas in potrošništvo narekujeta, da se cerkvam, bolnicam in drugim institucijam pridruži novodobna institucija – veleblagovnica. Ideja nakupovanja dobrin v prostem času za namen izboljšanja lastnega blagostanja je nov koncept. Sedaj sobotno družinsko preživljanje časa ni več nujno povezano zgolj z obiskom sobotne maše.
V sodobnih mestih zahodnega sveta; izpraznjenih bogov zaradi razsvetljenja moderne, izpraznjenih različnosti cehov zaradi masovne proizvodnje in globalnega prestrukturiranja gospodarstev in odseljenih prebivalcev zaradi turistizacije mestnih jeder, se lahko vprašamo, ali to sploh še so mesta? Oziroma, če so, čemu so taka mesta sploh še namenjena?
Religiozne obrede je zamenjala nakupovalna mrzlica, udejstvovanje v starogrških kolokvijih in političnem življenju mesta pa kofetkanje brez moči odločanja. Oglaševalski plakati predstavljajo novodobni vitruvijanski dekor, ki nam zapoveduje pomen naše biti. Oglaševalske agencije so zamenjale cerkve, smejoči se športni asi v reklamah pa duhovnike. Osmišljanje našega življenja se je iz cerkvenih ritualov preselilo v rituale nakupovalnih središč. Freske svetega pisma na stenah cerkva so zamenjale ogromne oglaševalske table na cestah in ulicah; na njivah, kjer sodobne zapovedi oglasov drvijo mimo avtocestnega prometa. Starogrško gledališče, ki je bilo hram politične etike preko mediacije med nebom in zemljo, je zamenjala televizija, kjer v kratkih premorih med oglaševalskim programom zasledimo občasno grajanje politikov.
Medmesto
Je to res mesto? Kje v zgoraj naštetem se skriva tista globina mestnega življenja, kjer imajo različni deležniki možnost za lastno udejstvovanje in tvoren doprinos k razvoju mesta? Kje so kovači, stavci, peki in pisatelji? Če je mesto kraj bivanja, kjer bivajo meščani in kjer se odvija vsakodnevno življenje prebivalstva, potem moramo mesto iskati drugje kot v mestnih središčih. Iskati ga moramo v prostoru, ki sta ga ustvarila Fordov model T in modernizem, ki sta zamenjala fenomen ulice in njenega konkretnega doživljanja s pojmom transportne infrastrukture. Tako prestopimo iz kraja v brisan mrežni prostor, realiziran v dnevnih migracijah ter zamaških mestnih obvoznic; prestopimo v domeno ruralnega, izpraznjenega vaške vsebine, ki jo nadomeščajo sodobni dnevni migranti v mestna jedra, v službe terciarnega sektorja z višjo dodano vrednostjo. Ta opis tvori postmoderno mrežo teritorija brez hierarhije, v katerem se lahko udejanjajo vse fantazije, parcialna hotenja ter življenjske ideje vsakega posameznika.
To je medmesto. Od suburbije v ZDA, periurbanosti v Franciji, Zwischenstadta v Nemčiji, desakote v Aziji, shanty towns v Indiji in sprawla v Afriki, favel v Južni Ameriki ter nenazadnje naše ruralno-urbane Slovenije. Vse te mešane krajine, kjer se prepletajo industrijska produkcija, narava, kmetijstvo in stanovanja v različnih intenzitetah, v kakofoniji zvokov in slik različnih hotenj, so sodobno mesto. Struktura horizontalnega mreženja omogoča udejanjanje dveh glavnih vrednot sodobnega sveta: povečevanje kvalitete bivanja vsakega posameznika skozi horizontalno periurbanost individualnih mnenj ter na drugi strani ekonomiko kapitala, ki se udejanja v mestnih središčih. Dobrodošli na vrtiljaku schumpetrovske »kreativne destrukcije«, kjer nenehna spirala potrošništva ohranja »status quo« in družbeni mir med atomiziranimi željami posameznikov in sodobnimi elitami.
Aristotelovo mesto lahko opišemo kot fenomen, ki živi v okviru svojih zmožnosti (danes bi rekli trajnostno), in ki gradi pomen skozi družbene obrede vezane na globlje etično in filozofsko razumevanje obstoja. Temu lahko zoperstavimo zgoraj opisano sodobno mesto, ki uporablja politično znanje in prakso za upravljanje materialnih sredstev ter posameznikovo kvaliteto bivanja. Sodobna politika ni več sfera za aktualiziranje človeškega bistva ampak praktični inštrument ali projekt, ki ga zanimajo koncepti kot so: ekonomija (ki nima nobene veze z starogrškim oikosom, saj presega posamezna gospodinjstva), javno zdravstvo, delovna razmerja in podobno. Te sodobne inovacije vzpostavljajo poseben fenomen mesta, ki mu rečemo družba, ki je malodane le agregat individualnih osebkov s fragmenti politične moči in svobodami, kot je odločanje o barvi najnovejših tekaških copat.
Koncept mesta se je v postmodernem svetu, kjer ni enovitega razumevanja pomena, razletel na milijone koščkov individualnih sanj in želja. Fragmentacija politične sfere se v apolitičnem družbenem »tutti frutti« odraža v periurbanosti, kjer se naučeni slogani »vaš glas šteje« in »javna participacija« resnično lahko udejanjijo – v okviru lastne parcele. Enako imajo svoj prostor, kjer lahko uveljavljajo svoj interes, tudi multinacionalke, občinski šerifi, developerji, lobisti v Bruslju, ipd.: to so centri mest in centri upravljanja, kjer so včasih prebivali bogovi, kovači, slikarji in filozofi.
Kot pravi urbanist Thomas Sieverts, je periubranost vedno obstajala, saj so v okolici srednjeveških obzidij živeli tisti, ki jih je mesto potrebovalo, a po družbenih normah izobčilo: rablji, prerokovalci, prekupčevalci, zdravilci, in tudi premožni – Judje v svojih getih. A dandanes se je ta cona med mestom in podeželjem raztegnila preko vseh meja, tako da je postala vseobsegajoča in sebi lastna entiteta prostovoljnega izgnanstva, napolnjena z vsemi nami, s svojimi parcialnimi hotenji, vedno drugačnimi in zanimivimi. Ta področja imajo svojo lastno topografijo: z zgodbami, etiko, odnosi. Vse te krajine poveličujejo različnost vseh nas, ki smo izločeni iz centra odločanja, kjer se koncentrirata kapital in politika. V suburbiji imamo vsi pravico do soodločanja, do samoodločanja na našem malem koščku že tako fragmentiranega občinskega ozemlja.