Nedavno je britanski zunanji minister s potencialno ruskim imenom menda izjavil, da bo ruski trdorokec prihajajoče svetovno prvenstvo v nogometu, ki se ima vršiti v uralski matjuški, za propagando izrabil podobno učinkovito, kot je to storil neki njegov predhodnik neblagega spomina s svojo olimpiado (ali, bolje, dvema olimpiadama) daljnega leta Gospodovega 1936. Dežurni apologeti novodobnega carja, ki se stežka ločijo od fantaziranja o prvi deželi socializma (zaradi česar vsaj nas, če že samih sebe ne, skušajo še vedno slepiti s prividom, v katerem mali veliki Vladimir kot osvoboditelj koraka na čelu nezmagljivih rdečearmejcev naravnost v Auschwitz), so kajpak takoj zagnali vik in krik. Iz naftalina so potegnili fotografijo, na kateri angleški žogobrcarji na tekmi z nemškimi kolegi nespodobno iztegujejo desnice v takrat modni, danes pa anatemizirani pozdrav. To je vsekakor zgražanja vredno, vendar so kritiki zunanjega ministra hkrati spregledali, da se zgodovina ne nujno ponavlja v povsem enakih pojavnih oblikah in da bodo Angleži spodrsljaj svojih nespodobno pozdravljajočih prednikov najbolje popravili tako, če se na Ruskem ne bodo udinjali čarom domnevno zaželenega despotizma, kot so pred osemdesetimi leti očitno počeli na Nemškem.
Vendar pustimo zdaj ob strani te prazne marnje in malega velikana, zaradi katerega sem obrabil že bistveno preveč svoje uboge tipkovnice in predvsem izgubil preveč živcev. V nadaljevanju se bom raje ubadal s tem, zakaj podenje za okroglim usnjem sploh spravi ljudi do tega, da so zanj pripravljeni žrtvovati en sam živec. Če bi me kdo zbudil sredi noči in pobaral o tem, koliko slabe volje mi je že povzročil nogomet, bi instinktivno izstrelil, da prav nič. Seveda bi se naslednji trenutek zavedel, kakšno debelo laž sem pravzaprav izrekel. O ja, tudi meni žogobrcarji žrejo živce. Klubski sicer zelo izjemoma. V svoji ideološki zaslepljenosti se enostavno ne morem čisto sprijazniti s tem, da je kdo, denimo Dare Vršič, danes še »naš«, naslednji teden pa že »njihov« največji heroj. In da ga oboji enako slavijo. Zaradi te temeljne ovire sem ob ligi prvakov in slovenski ligi domala povsem ravnodušen. No, dobro, seveda, tako abstraktno mi je rojalistični beli balet ljubši od republikanske Barçe, a se mi to ne zdi vredno niti treh minut časa, ki bi jih posvetil el clásicu. Pri reprezentancah je stvar povsem druga, saj me trenutno ni strah, da bo Buffon jutri branil za Rusijo, o navijanju za Katarce, kjer bi utegnili biti takšni pojavi na dnevnem redu, pa trenutno še ne razmišljam niti v sanjah.
Tako še vedno hranim boleče spomine na solze ob nacionalni katastrofi azzurov v Neaplju leta 1990, ko jih je z domačega turnirja, potem ko so dotlej prejeli en sam gol, frcnil argentinski vratar. Isti človek je nekaj dni prej poskrbel za to, da so v četrtfinalu obtičali Jugoslovani, in to na dan, ko sem se najbolj v svojem življenju počutil Jugoslovana. Navsezadnje je Ivković ubranil »penal« samemu božanstvu Maradoni. Z enajstmetrovkami nasploh nisem imel sreče. Moji izbranci so štirinajst let zapovrstjo izgubili prav vse tovrstne preizkuse (in, verjemite, gledal sem jih veliko), dokler se nisem med izvajanjem najstrožjih kazni modro umaknil v kopalno kad in so »tulipani« le izločili švedske vikinge. Urok je bil dokončno zlomljen julija 2006, ko pa ob zmagovitem zadetku Fabia Grossa vseeno nisem smel huronsko tuliti, ker je moj ata, ki je sedel ob meni, skupaj še s približno devetimi desetinami mojih rojakinj in rojakov navijal za galske peteline in je bil sveto prepričan, da si je četa Marcella Lippija naslov prvakov preprosto »priciganila«. Od tedaj je tudi moja vnema za spremljanje reprezentančnih tekem nekoliko splahnela, saj sem najvišji hip z zmago svojih favoritov enkrat že doživel. Ampak da, devetdeset (ali sto dvajset) minut dolgočasnega jajčkanja semtertja zna tudi v meni prebuditi izjemno močna čustva.
Vem, zdaj bi me radi kot Štajerca gotovo vprašali še, na čigavi strani sem ob zadnjem (menda velikem) mariborskem žogobrcarskem škandalu. Moral vas bom razočarati. Kar se tiče glavnega akterja, niti jaz nisem brez osebne zgodovine. Tistega usodepolnega leta Gospodovega 2002 sem bil med svojimi sodelavci gotovo med tistimi, ki so bili najbolj goreče na strani selektorja. Indoktriniral sem celo nič hudega sluteče dijake, da so morali na šolskem radiu, katerega mentor sem bil, kar naprej vrteti komad »Srečko, Srečko, naš si heroj«. Pozneje sem svoje stališče sicer revidiral in se svojega tedanjega zadržanja uradno ne spominjam več. Toda, kot rečeno, kakršnokoli klubsko brcanje žoge mi bolj ali manj težko požene kri po žilah. Vsaj, odkar se je poslovil novinar Slobodan Pejić, ki je znal s svojimi domislicami v časopisu v ponedeljek po tekmi zbuditi pri meni vsaj malo zanimanja.
V časih, ko je še bilo drugače, pa sem v bistvu navijal za Olimpijo. Edina je bila pač v prvi jugoslovanski ligi, za tretjeligaške mariborske tekme s Čelikom iz Zenice ali s Primorcem iz Stobreča pa sem se že tedaj težko ogrel. Ampak tega ne povejte mojemu nečaku …