Zoran, moj nečak idot v italijansko-slovenski koprodukciji je prvi film mladega režiserja Mattea Oleotta (1977) iz Gorice. Življenje zagrenjenega vaškega godrnjača Paola, ki najraje popiva v »osmici« sredi vinorodnega okoliša med obema Goricama, se zaplete, ko po pokojni teti iz Slovenije dobi v rejo Zorana, nenavadnega in socialno neprilagojenega dečka, ki pa ima poseben talent – odlično igra pikado. Paolo že načrtuje, kako se bo z njegovo pomočjo dokopal do bogatih denarnih nagrad na turnirjih pikada, a življenje z Zoranom ga spremni. Vsaj tako se zdi na prvi pogled …
Paola je odlično odigral videmski igralec Giuseppe Battiston, znan po sodelovanju s številnimi priznanimi italijanskimi režiserji, kot so Roberto Benigni ali Andrea Sagre, mladega Zorana pa komaj 20-letni Mariborčan Rok Prašnikar, za katerega je bila to prva filmska vloga. Pred slovensko premiero smo se o filmu pogovarjali z režiserjem in glavnim igralcem.
Film je lani na beneškem filmskem festivalu prejel desetminutne stoječe ovacije, dobili ste tudi nagrado kritike, poleg tega je film zaokrožil po številnih mednarodnih filmskih festivalih. Določeni prizori v filmu so zelo lokalno specifični. So se ljudje v drugih državah smejali istim stvarem?
Matteo Oleotto: Mislim, da so določene točke, na katere publika iz kjerkoli »nasede« (smeh). To je morda nenavadno, ker so nekatere šale močno vezane na neko določeno geografsko lokacijo – v tem primeru na obmejni pas v Furlaniji, a imajo tudi nekaj zelo splošnega. To smo si želeli že od začetka. Najlepše, kar se mi je zgodilo, je bilo, da je v Rimu, kjer živim, neka gospa, ki prodaja sadje in zelenjavo, rekla, da ji je bil film všeč, ker jo spominja na 70. leta, ko je z očetom tudi sama hodila v take krčme, ki so bile resnično svojevrsten svet v malem. To mi je dalo vedeti, da v resnici obstajajo določene zgodbe povsod na tem svetu.
Je bilo za vas bolj pomembno priznanje publike ali kritikov?
MO: Benetke so bile res vrhunec. Nagradili so nas tako kritiki kot publika. A če je bilo kaj, na kar sem bil pri snemanju filma pozoren, to vsekakor niso bili kritiki, ampak izključno publika.
Giuseppe Battiston: Bili smo dvojno zadovoljni, tudi zato, ker so kritiki v Benetkah sicer zelo ostri. Za film so nagrade zelo pomembne. V Italiji pomenijo znak vidnosti. Še bolj pomembna pa so tisti priznanja, ki pridejo s tujine. Bilo je veliko italijanskih filmov, ki so bili izredno dobri, a so jih kritiki in publika že vnaprej ignorirali; toda ko so dobili priznanja v tujini, jih je Italija ponovno odkrila kot neke skrite in redke mojstrovine.
Kaj je bilo pri filmu Zoran, moj nečak idiot prej, zgodba ali lokacija? Zdi se namreč, da je ta specifičen medmejni prostor pomemben okvir celotne naracije.
MO: Najprej je bil kraj. Ker je bil to moj prvi film, me je skrbelo, da bi pri pisanju scenarija naredili film, ki ima zgolj neko zgodbo, v smislu golega sosledja dogodkov, potem pa bi mu manjkalo duše; zato smo vse bolj rezali zgodbo in se osredotočili na pripoved o okolju, o določenih ljudeh, ki živijo tu med obema Goricama, kar je po mojem mnenju tudi najbolj pripomoglo, da so ljudje film dobro sprejeli. Uspeli smo posneti nek majhen svet, mikrokozmos.
Tudi za vas, ki prihajate iz Vidma, je bilo najbrž prijetno igrati v filmu, ki prikazuje dobro poznano okolje.
GB: Seveda, zelo – a poleg teritorija je bil najbolj pomemben celoten proces ustvarjanja in sodelovanja. Videl sem lahko, kako je počasi nastajal scenarij, v vseh teh petih letih sodelovanja pri projektu. Nekega dne smo se znašli na snemanju sredi scene in smo se spogledali ter se začeli smejati, ker smo se hkrati zavedli: končno smo tu, sredi snemanja.
Film je torej nastajal več let, pri njem ste aktivno sodelovali tudi vi, Giuseppe. Kje sta se pravzaprav spoznala z Matteom?
GB: Mattea sem srečal v Udinah, kjer je obiskoval akademijo za igranje. Bil je na nekih vajah, kjer sem bil tudi jaz in se učil deklamirati …
MO: In res mi ni šlo… (smeh)
GB: To ne drži, je bil pa res nekoliko čuden (smeh). Ampak njegove igralske izkušnje so mu po mojem mnenju prišle zelo prav pri snemanju in delu z igralci. Sam sem sodeloval že z različnimi režiserji, z veliki imeni, a kaj jim pomaga, če ne znajo od igralcev izvleči najboljšega. Preprosto ne znajo razložiti, kaj bi radi imeli. Z Matteom sva se takoj ujela.
Kakšen je torej Matteo kot režiser?
GM: Zelo natančen.
MO: Včasih, ko smo kakšno sceno posneli že desetkrat, sem rekel: »Dajmo posneti še enkrat!« Giuseppe je odvrnil: »Pa saj imaš vsaj eno dobro, dovolj je.« A sem vztrajal.
GB: Sicer pa nam je dal Matteo dovolj svobode. Filmskim ustvarjalcem se pogosto postavlja vprašanje, koliko je v scenariju improvizacije, kot da bi bila improvizacija tista stvar, pri kateri igralci pokažejo največ talenta in sposobnosti. V resnici je improvizacija kar tako, brez repa in glave, navadna neumnost. Dobro improviziraš takrat, ko osebnost lika zgradiš do te mere, da veš, kaj bi lik naredil v situaciji, ki je ni v scenariju. V komediji lahko improvizacija hitro postane bolj teatralična kot filmska. To je po mojem mnenju velik problem sodobne italijanske komedije. Ker ni več kvalitetnih režiserjev, so filmi posneti kot nekakšno zaporedje skečev. Scena ni nikoli v vlogi naracije, ampak je preprosto neka scena, ki se pač mora pod nujno zaključiti s smehom.
Kot na televiziji torej?
GB: Da, ampak to je predvsem velika težava italijanskega filma. V zadnjem času smo videli razcvet komedij, o katerih nimam dobrega mnenja; gre za komedije s slabim okusom za humor. Če jih analiziraš, opaziš, da so narejene na prvo žogo. Radi se spominjamo velikih mojstrov italijanske komedije, a takih ni več. Pozabljamo, da je bilo po njih opustošenje.
Komedija je sicer zelo zahteven žanr. Vi ste jo izbrali za vaš prvenec. To je bila gotovo pogumna odločitev. Sicer se mi zdi ključna lastnost filma, da kljub temu, da govori o težavah z alkoholom, neuresničenih željah in propadlih razmerjih, ne deluje morbidno. Ima nekaj humornega, kar ga razlikuje od veliko slovenskih filmov, ki govorijo o podobnih tematikah.
MO: Meni so všeč stare komedije. Tudi ko smo snemali ta film, smo poskušali posneti nekaj, kar ni samo komedija, ampak film, ki bi združeval več različnih žanrov. Mogoče so filmi Kena Loacha dober zgled. To niso komedije, ampak težki filmi, a se ob njih kljub temu veliko smejimo. Tudi sam sem tak. V svojem življenju priznavam žalostne stvari, a v njih poskušam najti kakšen trenutek, ki me nasmeji.
Tudi igralci so odlično izbrani. Poleg Giuseppeja nastopa v filmu tudi mladi Rok Prašnikar, ki odlično odigra Zorana, fanta z Auspergerjevim sindromom. Rok se je izključno za to vlogo naučili celo italijanskega jezika. Tukaj so še številna znana italijanska in slovenska imena: Teco Celio, Jan Cvitkovič, Ivo Barišič, Marjuta Slamič. Kako ste sestavili ekipo in kako je zgledalo sodelovanje v mešani jezikovni postavi?
MO: Res sem imel srečo z igralci, imel sem dovolj časa za izbor in nihče me ni omejeval pri izbiri. Tudi producent Igor Prinčič me ni nikoli priganjal. Ko sem iskal igralko za Stefanio, Paolovo bivšo ženo – naposled smo izbrali Marjuto Slamič – sem videl veliko igralk. Vse so bile izredno dobre. Presenetilo pa me je to, da so prišle na avdicijo nenaličene, v majici in jeansu. V Italiji je drugače, včasih se kake načičkane fotografije, ki jih prejmeš, zelo razlikujejo od igralk v živo (smeh). Marjuta mi je takrat rekla, da so igralci na razpolago režiserjem in da moramo režiserji torej vedeti, kaj lahko naredimo z njimi. Ta skromnost je name naredila velik vtis.
Tudi Rok je odlično upodobil Zorana, posebej če pomislimo, da je bila to njegova prva filmska vloga. Veliko zaslug gre tudi Giuseppeju, ki mu je s svojimi izkušnjami priskočil na pomoč. Včasih se zgodi, da se znajdeta drug ob drugem dober in slab igralec, pri čemer tudi dobri igralec postane slab; a Giuseppe imel vedno v mislih zgodbo in ne sebe. To ni banalna stvar. Ko je imel Rok kakšne zadržke ali pomisleke, je bil Giuseppe tisti, ki mu je priskočil na pomoč. To je bilo res odlično sodelovanje, kar se vidi tudi na platnu.
GB: Najbrž je veliko pripomoglo dejstvo, da se nismo prav nič razumeli (smeh). Jaz ne govorim angleško, Rok ne govori tekoče italijansko, ampak res je bilo krasno. Matteo nama je dal eno samo nalogo: nikoli ne smeva iz lika, ne glede na to, kar počneva.
MO: Preden sem izbral Roka, sem videl 466 mladih igralcev. Vedel sem da je to ključna vloga, veliko ljudi me je tudi opozarilo, da če izberem narobe, iz filma ne bo nič.
Giuseppe, kako pa je bilo igrati Paola, hudobnega ljudomrzneža in nergača, za katerega pravparav niti na koncu nismo prepričani, če se je zares spremenil, omehčal, obrnil nov list v življenju?
GB: Šel skozi osebno galerijo furlanskih pošasti. Spomnil sem se na nekega moža, ki je imel strast do slikanja in je celo življenje poskušal najti svoj odtenek modre. Tako je nastal ta lik, ki je nezadovoljen nad vsemi, ki nima nič posebnega in ki je navsezadnje povprečnež. Mnogo je takih ljudi: so nesrečni in cinični, obsojeni, da crknejo tam, kjer so se rodili, vedno sanjajo, kako bodo nekam šli in začeli znova, ampak tega ne bodo nikoli naredili. So osamljeni; ne zato, ker bi radi bili sami, ampak zato, ker so naduti egoisti, ki nikoli niso izstopili iz sebe in poskusili razumeti druge. Paolo je neprijeten človek, a želeli smo, da bi bil verjetna osebnost. Publika ga na koncu sicer vzljubi, saj je videti, kot da se spremni, da postane dober. Toda ali se vam zdi, da je res tako? Mogoče je na koncu ozdravljen nekega udarca, ampak ni prav jasno, kaj bo z njim. Publika se pač ravna po tem mehanizmu, da želi imeti pozitivneža.
Vi sicer pogoste igrate zabaven, dobrodušen, prijazen tip človeka.
GB: Posebnost italijanskega občinstva je v tem, da si želi igralca vedno videti v vlogi, s katero je tudi zaslovel. To je res naporno: igrati tako rekoč isti lik in poskusiti izumiti več različnih verzij. Rad imam svoje delo, a igranje vloge negativneža sem izkusil kot počitnice od drugih filmov. Biti plačan, da si hudoben, je nasploh super (smeh).
MO: Igralci, ki niso zares vrhunski, se včasih ustrašijo, da bi sprejeli vlogo, ki je še niso igrali. Dobrim pa je to izziv. Žalostno je, da nekdo, ki je pač fizično obilen, debelušen, vedno prisiljen igrati nekega norčka. Če pogledate Ameriko: Danny DeVito je igral v zelo različnih vlogah. Zato je bilo tudi zame kot režiserja super, da sem dal Giuseppeju priložnost, da počne nekaj novega.
Matteo, za vas sem slišala, da ste bili na snemanju kot v drugem svetu; da niste ne spali, ne jedli … Je to res?
MO: Res sem »padel noter«. Ampak če me vprašate, kateri del je bil najbolj sproščujoč, vam lahko povem, da je bilo to prav snemanje. Pred snemanjem sem pet let zbiral in iskal denar, po snemanju pa je sledila montaža, kjer vsaka odločitev ostane za vedno. Ob tem sem večkrat pomislil, da sem malce nevoščljiv tistim, ki delajo v gledališču. Tudi promocija je bila zelo stresna. Ampak že od začetka sem vedel, kaj hočem, in vse bi še enkrat naredil isto. Poleg tega smo se odlično ujeli z ekipo, našel sem nove prijatelje.
GB: Hvaležni smo tudi Sloveniji, ki je finančno priskočila na pomoč; šele potem je pristopila Italija. Za mlade režiserje je namreč zelo težko posneti film, v Italijo so vsi so zelo nazaupljivi in bi radi že na začetku imeli določena zagotovila.
Matteo, odrasli ste v italijanski Gorici, vi, Giusppe, pa ste iz Vidma. Trenutno živita v Rimu oziroma Milanu. Kakšne spomine imata na obmejno območje, na katerem sta odraščala?
GB: Vedno smo šli natočit polno na bencinsko črpalko, oče pa nas je strašil s Titom (smeh).
MO: Moja starša sta oba Italijana, zato nisem imel nobenih sorodnikov v bivši Jugoslaviji. Tudi sam sem vedno bil nezaupljiv do ljudi tam čez, a potem – ne vem, komu se naj zahvalim za to – sem prišel do spoznanja, da je raznolikost bogastvo. Sicer bi najbrž ostal eden od fašistov, ki jih je toliko in ki mislijo, da je bila Jugoslavija nek Balkan. Ker me je zanimalo, kaj je za mejo, sem pri petnajstih začel s svojo vespo krožiti po Novi Gorici. Tako sem našel prijatelje. Vse to je bio zame kot drugi svet, živeli smo tako rekoč v istem prostoru, a je bila kultura precej drugačna. To me je vznemirjalo, zato je bilo zame naravno posneti tak film.
Ko torej pomislim na rodne kraje, pomislim na tale rob med Slovenijo in Italijo. Zanimivo je, da v Rimu težko razmišljam o zgodbah, ko pa sem doma in grem na »osmico« ali spijem kak kozarec vina, ko se sprehodim in vidim Gorico mrtvo, Novo Gorico pa obsijano v grdih lučeh kazinojev, zgodbe nastajajo kar same.