Bo dež. Poglej, kaka je cesta, že vsa razrita, pa še skoraj nova. Pardon! Pri Italijanih ni tako. Ne vem, kam bo šlo vse to. Poglej samo, kaj delajo v zadrugi, puščajo travo, namesto da bi sejali, potem pa še Vipava poplavi. Ni gospodarja. Bojo šle še pokojnine. Ben, glavno, da je mir. Ja, ja, da se ne tepemo. A tisti obrat od Mebla je že odprt? Ja, mi je pravil nečak, da iščejo varnostnika, a je moral prej k vojakom v Niš. Mladina je danes tudi vsa zmedena. Tako je, kaj čemo. Koleno me boli ko ne vem kaj. Saj Plahuta je pa v redu zdravnik, ne? Zadnjič sem čakal štiri ure pri Nardinu. Upam, da danes ne bo tako polno. Imam za posadit radič. Je dela zmerom. Aha, zdaj je korjera tu.
Bilo je zjutraj nekega zgodnjega pomladanskega dne na avtobusni postaji v Biljah. Kakih deset ljudi nas čaka avtobus za Novo Gorico iz smeri Renč, ki na Križu Cijanu še ni zavil v Miren. Eden od čakajočih je mož z vzdevkom Drdalo, zaradi nenavadne, nekako besede pospešujoče izgovorjave, kakor da se ne more ustaviti. Sicer se je govorilo, da je bil na Golem otoku, a se ni smelo kaj več reč o tem. Njegov bolj za- kot so- govornik Zah naj bi med vojno skrival Jude. Mama me je, brez besed, čvrsto držala za roko, razmišljajoč, kako bomo opravili na občini v Novi Gorici, potem pa morda zavili še v Manufakturo, da kupimo kratke hlače za prihajajoče poletje. Kar je nekaj stalo. Treba je bilo iti urejat zadeve okrog moje preživnine ali nekaj podobnega, no, takega, da sem moral biti zraven – ni bil samo izlet. Se je hodilo pa tudi samo pohajat v Novo Gorico, ampak poleti, v kratkih hlačah in kanoteri. Je morala posebej vzeti dopust oziroma prijaviti delovno odsotnost, ki jo je potrdila pristojna delavska komisija; o tem, ali jo bo ali ne, se je doma razpravljalo že cel teden, saj je odpustnico moralo podpisati kakih dvajset ljudi in tisti bolj na funkcijah so delali hudiča. Meni se je zdelo, dokler nisem začel obiskovati osnovne šole, da so vsi naokrog nekako na funkcijah, razen moje mame in dedka, zato sem si prizadeval, da bi bil vsaj jaz: izdeloval sem frnaže, krjole, dvigala, kamione, bagerje, traktorje, puške, tanke, radio in televizijo, še cesto sem asfaltiral in napeljal vodovod in elektriko, edino lastnega jaza nekako nisem uspel spraviti v funkcijo, še do dandanes ga nisem.
Avtobus je ustavil kar sredi ceste, za njim pa tudi nekaj avtomobilov, ki ga prej niso mogli prehiteti, nekateri so piskali. Ko smo se po nekem urejenem vrstnem redu, ki je, drugače kot v trgovini, samodejno sledil generacijskim, zdravstvenim in socialnim kriterijem, po katerih je bilo treba dati prednost šibkejšim, spravili na avtobus in se z zadržanim korakom rinili po ozkem prostoru med večinoma že zasedenimi sedeži, so misli še zmeraj nekako tavale, vsaj do sprevodnikovega prihoda. Ob plačilu vozovnice, za katero si moral imeti vnaprej pripravljen drobiž, drugače si bil deležen ostrega ukora, nas je sprevodnik opremil z voznimi listki, ki jih je lepo po vrsti nabral v predalu svoje lično oblikovane blagajniške torbice v temno plavi barvi, ki se je dobro ujemala z njegovo svetlo plavo haljo z napisom Avtopromet Gorica. Mama je dovolila, seveda ob opozorilu, da lahko pride kontrolor, da sem jih že na avtobusu shranil v svoj žep in so mi potem doma služili kot bankovci v trgovini. Med potresavanjem avtobusa sem s pogledom vpijal nežno rožnato melodijo gričevja z nasadi breskev in ugibal, kje je tista meja med Biljami in Vrtojbo, do katere sem se še upal priti peš s kakim sodrugom, verjetno z Rajmondom. Med potjo sva se vedno prerekala, kdo bo Vinetou ali Old Shatterhand, lahko pa tudi partizan ali Nemec, fašistov nismo vzeli resno. Poglavitni namen teh pohodov je bilo nabiranje kugel, balk in šrapnelov iz prve svetovne vojne, prav v kaverne si nisva upala, po pripovedovanju so jih čuvale črnice. Vožnja skozi Vrtojbo se je vlekla in vlekla, tako da si komaj čakal, da se privlečemo do Šempetra, na tisti lepi mali trg, kjer je avtobus ustavil pred Pecivom, mojo prvo slaščičarno. Navijal sem, da bomo nazaj grede prišli z avtobusom, ki je vozil samo do Šempetra in bo priložnost za kupiti pocukrane kruhke, morda še Cockto, preden prispe drugi avtobus naprej za Bilje.
V avtobusu si medtem poleg rahlo slabost vzbujajočega zraka, pomešanega z izpušnimi plini, zavonjal še Filter 57 od sprevodnika in šoferja. Cigareti so bili zanju kot upravljalca avtobusa tako rekoč obvezni, nadomestkov za potnike in potnice, kakih Koloysov, Visokega Ceja, Životinjskega carstva, Pinga, Bobi palčk, še ni bilo, kdor je imel od doma panin, ga je hranil za pozneje, za čakalnico ali ob povratku. Od Šempetra proti Rožni dolini je vožnja spremenila ritem, saj je sledil rahel vzpon ob odprtem pogledu na Goriški grad ter nekdanje deško semenišče, ki so ga na začetku prejšnjega stoletja zgradili zidarski mojstri z Goriškega, njihova slava je segala vse do Švice in Amerike, kamor so se mnogi morali odseliti, tako da je tudi tam ostalo malo Gorice.
Pridružile so se vznesene misli na Andrejev sejem, ki je sovpadel s ponosno obeleženim praznikom Jugoslavije konec novembra. Gorico na italijanski strani sem prepoznaval, še preden sem se dodobra spoznal z njo, kot sestavljenko sejemskih stojnic, vrtiljakov, avtomobilčkov, mandolatov, plastičnih pištol, kemikov, maj, mandarin, vsakovrstnerobe, ki je bila nakopičena že v Raštelu, skozi katerega si prišel na Travnik z veliko Ignacijevo cerkvijo. Ko sem jo še čisto majhen prvič obiskal, me je ujel vtis, da je njena notranjost iz ledu in rož, kar navda z občutkom svetega. Drugače je bilo na Sveti gori, ko sem presenečen opazil, da so kapucini bosi, in si domislil, da je to najbrž zato tako, da se ne bi zbrisale podobe v baziliki, ki so se sicer skozi zgodovino večkrat znašle v nepriliki. Verjetno me je kdaj prej zmotila cerkev brez poslikav.
V Rožni dolini zjutraj še ni bilo gneče na mejnemu prehodu, se je pa v smeri proti Novi Gorici pred nami vila vrsta kamionov, mimo katere si pa že lahko uzrl tunel skozi Panovec. V ušesih je samodejno zadonela udarniška: »U tunelu usred mraka rodila se petokraka«, kakor da bi nezavedno odzvanjala himna Nove Gorice, ki so je postavile pokonci delovne brigade. Med udarniki s svetilko na glavi je bil tudi moj oče, dokler je ni, kot bi izginil v kakem takem tunelu, pobrisal v Ljubljano.
***
Ko smo v Novi Gorici zavili v smeri avtobusne postaje, je pozornost vzbudila široka Cesta tolminskih puntarjev, ki je peljala mimo širnega travnika, za katerim se je kot kaka pradavna sfinga širila občinska stavba. Nebotičnik na drugi strani je naredila skoraj neopazen, v avtobusu si tudi sicer moral posebej dvignit glavo, da si lahko uzrl njegov vrh.
Ob tem osrednjem prizorišču v Novi Gorici, ki takrat še ni bilo poimenovano po Edvardu Kardelju, se velja nekoliko pomuditi in si priklicati v spomin njegove koordinate. Pride pomisel, da travnik pred občinsko stavbo nadomešča osrednji trg v stari Gorici, ki mu rečemo Travnik, kjer so – ko je bil res samo travnik – kruto usmrtili Ivana Gradnika in druge tolminske puntarje. Pod Italijo postane Piazza della Vittoria, pa sem se pozabaval, da se bolje sliši »Pizza Vittoria«. Cela Nova Gorica je »mesto zmage«, kar tudi obeležuje občinska stavba s svojimi monumenti. Ker na travniku pred njo ni bilo ničesar razen proslav, je ta deloval kakor na ravni odprto gledališče, še preden so v neposredni bližini dejansko postavili teater. Ampak, kaj češ večji teater, kot da se nebotičnik, zgrajen še na nekdanjem goriškem pokopališču, ob palači občinske stavbe poniža v nič kaj pokončno palačinko in vzdolž Kidričeve magistrale kot kak balon dvigne v zrak ter izpuhti? Vseeno bi iz njega ukradel kako ljubimko. Nadzemskost občinske stavbe bi s konstrukcijo podnebnosti preprostorila prostore, previharila viharje, pregorila gorice, prestolila stolice. A z ničemer naokoli in z ničemer, okoli česar bi se kdo zbiral. Še burja v Novi Gorici ošibi. Novi prostor izborjene prostosti, ki naj bi se karseda razprostiral, je svojo zmagovito vzvišenost vendarle utemeljeval in jo še na neki ponižnosti, ki ne odstira okolic in okolišev, marveč jo nekako zatre. Ni zbor.
Travniške površine so po zaslugi snovalca Nove Gorice, arhitekta Ravnikarja, sploh postale njena pravilnost in značilnost. Le da so se vrtovi, začenši od dolgo časa »pozabljenega« samostanskega vrta na Kostanjevici, vztrajno razobličili v parke in nato v parkirišča, čast pa rešujejo zasejane vrtnice. Če privzamemo, da vrtovi nasploh zaznamujejo goriški okraj, potem Nova Gorica kot burbonsko nasledena vrtnica ne stoji sredi njega; sicer služi, a ne navdaja kot njegovo središče in je tudi sama nekako brez središča, nadomestil ga je provizorični center, ki sam nadomešča vizionarsko speljano centralo skozi mesto. Tako naposled izbije, da se središče Nove Gorice identificira kar z avtobusno postajo in nanjo kot s kakim tekočim trakom pripetim Trgovskim centrom. Novo mesto (kar že kot ime za neko drugo mesto zazveni drugače kot Nova Gorica) je tako bolj prepoznavno po tistem, kar vanj prihaja in odhaja, kot po tistem, kar tam ostaja.
Je pa nekaj vmes, kar nekako štrli ven in se dviga: Ikar spomenika Edvardu Rusjanu, ki stopi predte na poti od avtobusne postaje do občine, da se v mislih zapelješ pod Solkanskim mostom, pa čez Sveto Goro in Sabotin in še tja proti Krasu in morju. Naučil sem se paralelnega letenja, ki hoče zemeljska tla malo primakniti nebu. Doma sem sicer imel strica pri vojni aviaciji v Rajlovcu, kar je še dodatno vzpodbujalo željo preleteti svet. In dan za dnem sem lahko opazoval letala, ki so vzletala z letališča v Rojah.
***
Leteti nad Gorico je vse kaj drugega kot vožnja z avtobusom, a tudi z avtobusom lahko letiš, če pohitiš. A tu moram opis vožnje iz Bilj do Nove Gorice prekiniti. Štiri leta sem nekako bival z Novo Gorico, s košarko in kot dijak. Predvsem pa še vse tisto, kar takrat nisi smel biti, a se je ujelo v strast. To obdobje je zaznamovano s številnimi zgodbami, ki jih raje prihranim za drugo priložnost, tudi zahvalo kakemu učitelju, ki se je takrat mučil z menoj. Je pa to bilo tudi obdobje povezano z razdvojenostjo in razcepom, ne le mene, marveč zgodovine in tega, kar se je proti pričakovanjem naznanilo kot njena bodočnost, slovenska in evropska prihodnost.
Označevanja Nove Gorice kot »socialističnega projekta« sicer ne štejem za povsem ustrezno, mesto po svoji zasnovi presega tak model, kljub temu, da še vedno čaka v vrsti s titovko na glavi. Nova Gorica je modelirana kot obnova, Erneuerung, o kateri je, recimo, Husserl med obema svetovnima vojnama vzneseno pisal japonskim prijateljem, da drugih »srednjeevropskih« snovalcev ne omenjam. Pa tudi če gledam na družbeni ravni: kar sem v Gorici srečeval, ni bil kdo ve kako ne trden ne trd socializem, čeprav se je na vsakem pročelju utrjevalo njegovo načelo; prej breznačelni novi razred, ki je po socialistični ideji vzpostavljeni družbeni red priredil sebi, svojim potrebam in predvsem hlepenju, ki se je nedavno izrazilo s tem, da je bilo v mesto potrebno pripeljati celo letalonosilko Edi (namenoma je uporabljen moški spol). Ni bilo nobenih zadržkov, da se, takoj ko je začel pešati socialistični postroj in v očitnem sodelovanju z njim, ustroji igralniško-zabaviščni park z vsemi pripadajočimi strojnicami, pa da smo iz »avstro-ogrske Nice« dobili »jugoslovanski Las Vegas«. Očitno je ta faza prikaza za Novo Gorico že mimo. Razvijajo se novi parki; tehnološki, umetniški, humanistični centri, fakultete, univerza. Odslovitev imena Stanislava Škrabca za eno od univerzitetnih ustanov sicer ni najboljši izkaz pospešenega inštitucionalnega razvoja, prej znamenje še ene pretveze z bodočnostjo, ki bo zameglila toliko obetano sonce prihodnosti ter opešala. In slej ko prej se sproži alarm za povišane koncentracije ozona. Poseben alarm bi bilo potrebno vključiti, ko zgodovinsko umeščenost zamenja voluntaristično razmeščanje parkirišč za sprotne potrebe prebave in zabave.
V redosledu dogodkov, ki se zgodovinsko beležijo, se je na meji med obema Goricama priredilo slavnostni ples ob vstopu Slovenije v Evropsko skupnost leta 2004. Nikakor ne pozabimo, da se je slovesnosti ob otvoritvi železniške proge skozi Gorico davnega leta 1906 udeležil prestolonaslednik Franc Ferdinand. Redki se tudi še utegnejo spomniti, da je trg, ki je služil za meddržavno plesišče, vsaj deloma delo Maksa Fabianija, ki je skonstruiral tudi Slovenski narodni dom v Trstu in Slovenski trgovski dom v Gorici, ter – kljub temu, da so enega in drugega uničili fašisti – po svoje »simpatiziral« z njihovim »avantgardističnim« gibanjem, v času fašizma pa je tudi usmerjal arhitekturno prenovo Goriške. Nedvomno je za današnje evropsko povezovanje ključnega pomena retrogradno spominjanje, ki ne izključuje, marveč vključuje možnost pogovora, ki premošča zgodovinski prepad. A zdi se, da se tak pogovor po tistem slavnostnem plesu leta 2004 »med Goricama« vendar ne uresničuje. Med Goricama še vedno zija tunelska izpraznjenost, ki so jo v zadnjem času naselili begunci, kar po svoje priča o neki resničnosti, ki je bila še kako resnična že pred sto leti.
***
Vsekakor pa za to, da ena Gorica še vedno ni Mesto Evrope, ne gre kriviti kakih lokalnih činiteljev, marveč nam ključen problem predstavlja kar Evropa sama, ki kot Skupnost vse bolj izgublja in celo namerno zaničuje ter izničuje tisto, kar je ljudem skupno. Evrope kot da pretirano ne zanima blagostanje državljanov, v obrambo katerih sicer deklarativno stopa s vsemi sredstvi, ki so na voljo, pač pa kvečjemu status internacionalnih korporacij. In po tej evropski projekciji bo titopis na Sabotinu pod geslom »Od internacionale do internacionalizacije« v kratkem nadomestil logotip kake velekorporacije, seveda ne v slovenščini. In malo za manj bi bilo, mar ne, da bi prav Gorica spet ostala brez pravice do slovenske govorice.
Drugače se Gorica lahko razvije v Mesto Evrope s tem, da svojo evropskost izpriča s svojim ozavedanjem, ki vključuje tudi zavednost. Slovensko! Samozavedanje je namreč to, kar vzpostavlja evropski subjekt, čeravno imajo nekateri še raje projektile. Ako si v prihodnje obetamo malo drugačne evropske substance, je treba premostiti zavist posameznih samozavesti, da v porastu svoje samopašnosti ne trčijo spet med seboj ter se frontalno postavijo ena naproti drugi. K čemur se prav danes znova hujska. Za tako premostitev je res potreben Solkanski most, ta goriški ugled in največji kamnostični most na svetu, ki pod svojim lokom, ne da bi si karkoli podrejal, pač pa z ljubeznijo, objame sotočje Soče in Vipave. Iz teh sovodenj se napaja Goriška, tu so napeljane duhovne vezi med Oglejem proti Žičam, od Rabeljskega Jezera do Gradeža.
Kdaj pride korjera?