Ko sem od člana uredniškega odbora revije Razpotja dobil email s povabilom za prispevek za novo rubriko, namenjeno glasbi, sodobnim trendom in širšem (ob)glasbenem dogajanju, je bila moja prva reakcija občutek majhne, a pomembne zmage za domačo glasbeno publicistiko. Če me kaj kot glasbenega novinarja z ambicijami po kontekstualiziranju, dokumentiranju in predvsem promoviranju sodobne slovenske glasbene scene boli, je to prav vse intenzivnejše ožanje medijskega prostora, posvečenega resnejši obravnavi sodobne popkulture domačega porekla – predvsem tistega segmenta, ki prihaja iz vrst najmlajših generacij in se napaja iz globalnih urbanih trendov.
Ob več kot očitni ignoranci (pre)velikega deleža slovenskih uredništev, kar zadeva aktualno dogajanje na sceni, najsi gre za tisk, spletne portale, radio ali televizijo, so bili mladi ustvarjalci v zadnjih letih primorani na družabnih omrežjih vzpostaviti vzporedni medijski prostor, kjer lahko neposredno nagovarjajo svoje sledilce in oboževalce, a pri tem ostajajo zaprti v omejenem balončku. Mladi glasbeniki, ki ne izvajajo generičnega popa, rocka ali hip hopa, danes skorajda lahko dobijo mesto le še v relevantnih medijih, kot sta Radio Študent in Mladina. Če si nekoliko neortodoksen, je že težje dobiti mesto na Valu 202 in portalu MMC, v tiskanih medijih, na komercialnih radijih in televiziji pa je kaj takega sploh čudež. Podobne trende v zadnjih letih opazujemo tudi v tujini, toda ko pogledamo na širši slovenski medijski prostor, postane jasno, da je tako sistematična odklonskost do novega in neznanega na področju popkulture bolj kot ne značilnost sodobnosti, obdobja zadnjih petih oziroma desetih let.
Pomislimo samo na to, da je pionirski techno-dvojec Random Logic v devetdesetih oblikoval zvočno podobo nacionalne televizije, kar je danes za kakršnegakoli mladega progresivnega producenta praktično nepredstavljivo. Ali na to, da sem lahko kot otrok s starši spremljal oddaje, kot sta bili Brane Rončel izza odra in 33/45, sobotna glasbena noč, nekaj let kasneje pa tudi Aritmijo. Spomnimo se na dejstvo, da smo prvih pet let novega tisočletja v osrednjem večernem terminu v Videospotnicah gledali kontroverzne spote, kot je bil legendarni črno-beli animirani stripovski horror za komad Leta 1600 reperja Klemna Klemna. Ob gledanju kultnega “plesnega” spota za komad Rotos 19 slovenskega techno-kolektiva Rotor sem se spraševal, kaj dafak dela ljudem, ki poslušajo techno, in kaj ta žanr ter scena sploh predstavljata. In ne bom skrival, da je bilo celo moji mami neprijetno, ko sva se kot odraščajoča dečka z mlajšim bratom čudno počutila ob gledanju seksualno eksplicitnega spota za komad Muca pevke Tine Gorenjak. V nekih drugih časih, ko je bila narodnozabavna muzika glavnih večernih terminih še nekaj nedoumljivega, je sodobna, za današnji čas bržkone neprimerna in celo kontroverzna glasba nekako našla mesto na nacionalki in posredno tudi v osrednjih občilih.
Žalostna ironija je v tem, da danes niti največji in najbolj priznani slovenski glasbeniki, ki so svoje kariere zagnali prav s podporo zgoraj omenjenih oddaj in vsesplošnega medijskega zanimanja, ki je sledilo, ne dobijo več mesta na nacionalki. O tem je v nedavnem članku za časopis Delo, skupaj s številnimi domačimi ustvarjalci iz vrst bendov Mi2, Orlek, Siddharta in drugih, diskutiral novinar Zdenko Matoz. Še bolj zgovorno je dejstvo, da je bil med vprašanimi najmlajši glasbenik Emkej, eden vidnejših predstavnikov domačega hip hopa, ki je na sceni že od leta 2006. Da so stvari alarmantne, je v prispevku komentiral Jernej Dirnbek iz zasedbe Mi2, ki je razmišljal o tem, da je »na nacionalni televiziji že kakšno desetletje lepo poskrbljeno za narodnozabavno in zabavno glasbo, medtem ko bolj urbane glasbene zvrsti nimajo svoje oddaje. Škoda, ki se povzroča tem glasbenim izvajalcem, je ogromna. Sami pripadamo generaciji glasbenikov, ki je v preteklosti splavala na površje in se utrdila na glasbeni sceni ravno po zaslugi oddaj nacionalne televizije.«
Odgovorni urednik razvedrilnega programa na RTV SLO Vanja Vardjan je na očitke odgovoril z simptomatično pokroviteljskim in podcenjujočim odgovorom, da »ta občutek vara«. Kot protiargument je pričakovano uporabil sporadična gostovanja v raznih oddajah in brezvezne dnevne oddaje z videospoti, ki ob odsotnosti smiselne kontekstualizacije ter uredniškega vložka predvsem izpolnjujejo kvote. V tem kontekstu bi lahko izpostavili tudi projekte, kot je EMA freš, predizbor za EMO, namenjen mladim neuveljavljenim glasbenikom v starosti od 16 do 26 let. Toda pri takšnih televizijskih iniciativah gre za povsem drugačno programsko izhodišče, ki bolj spominja na razne resničnostne šove. Namesto že oblikovanih ustvarjalcev z avtorsko glasbo, izdajami in koncertnimi izkušnjami v ospredje postavlja še neizoblikovane kvazitalente ter bolj kot na sami glasbi gradi na spektaklu. Menda je trenutno v pripravi nova aktualna glasbena oddaja, namenjena najrazličnejšim zvrstem slovenske popularne glasbe, zato bomo v prihodnjih mesecih z zanimanjem spremljali njen razvoj.
O problemih glasbene uredniške politike mi je v enemu izmed nedavnih intervjujev govoril frontman pop-rock zasedbe Joker Out, sicer ene najbolj medijsko podprtih in nasploh priljubljenih skupin mlajše generacije. Kot primer benda, ki bi mu večjo medijsko zanimanje nedvomno dalo dodaten veter v krila, je izpostavil novomeško alter rock skupino MRFY. Poleg njih, ki se zaradi dostopnejšega kitarskega zvoka vsaj občasno prebijejo v klasično radijsko in televizijsko sfero, je tu plejada novih talentov, ki zaradi ustvarjanja izven konvencionalnih okvirov slovenske popularne glasbe skoraj nimajo šanse za kakršenkoli karierni zagon preko izpostavljanja v osrednjih medijih. V zadnjih dveh letih sem za Mladino, Odzven in Radio Študent recenziral plošče in delal intervjuje z vzhajajočimi imeni, kot so .travnik, Ružno pače, PTČ, Nikson, kolektiv Aseben, Lil Bini, Sahareya, Tsujigiri, Better, Matter in drugimi. Z izjemo slednjih, ki so bili s singlom Meduze leta 2015 znanilci takrat novega vala slovenske urbane muzike, cloud rapa in alternativnega hip hopa, se ostali le redko znajdejo na radarju naših medijev.
Zato sem bil zadovoljen, da sem lahko pred kratim za Mladino napisal reportažo s premiere novega albuma Haos kamniškega tria Matter, ki se je pred polno Katedralo Kina Šiška odvil na zadnji marčevski večer. Po dogodku, kjer se je ob Kamničanih predstavil še podmladek slovenske urbane, v širni svet zazrte glasbene scene, sem še nekaj dni razmišljal, da je bil slednji za našo generacijo v nekem abstraktnem smislu ekvivalent tega, kar je bil Novi Rock za (post)punk generacijo, ki je na legendarnem ljubljanskem festivalu prvič poslušala proto elektroniko, EBM in industrial godbo, bende krasnega novega vala, prve predstavnike avtohtonega neodvisnega popa ter druge inovacije tiste dobe. Seveda mi bodo fotri ob takih izjavah želeli prismoliti zaušnico, ker je bil Novi Rock brez primere. Toda primerljivi dogodki, na katerih bi lahko v enem večeru vsaj na hitro na enem odru slišal nek cvetober mlajše glasbene scene, niso pogosti. Ko sem nekaj dni kasneje gledal reportažo televizije POP TV, v njej pričakovano ni bilo ne duha ne sluha o izvajalcih PTČ, .travnik, Nomark, Tsujigiri in Sahareya, ki so prav tako nastopili tisti večer.
Pred nekaj tedni sem se mudil po Beogradu na glasbeni konferenci Kontakt, kjer je po koncu neke okrogle mize, na kateri sem sodeloval, do mene stopil novinar z Radia Novi Sad 1 in razvila sva debato o vplivu obveznih slovenskih glasbenih kvot na razvoj domače scene (naj vas spomnimo, da trenutno zakon o medijih izpolnjevanje kvot nalaga samo javnim radijskim in televizijskim programom, ne več zasebnim radijskim in televizijskim postajam). Pogovor naju je neizogibno pripeljal do srbskega evrovizijskega fenomena, zmagovalke Beovizije Konstrakte, ki je slavila s precej nekonvencionalno pesmijo In Corpore Sano. Oba sva se strinjala, da je njena zmaga, predvsem v kontekstu v primerjavi s Slovenijo še bolj konservativne, politično podrejene in komercialno usmerjene srbske medijske krajine, nek na videz skoraj nadrealističen fenomen. Ultimativno sva sklenila, da Konstrakta niti ne odpira toliko vprašanja izmuzljivega ljudskega okusa kolikor kaže ogledalo uredniškim glasbenim politikam, ki raje kot na svežino, drznost in ekscentričnost stavijo na všečnost in povprečnost. Če bi bili ljudje na vsakodnevni ravni večkrat primorani izstopiti iz svoje cone udobja in prisluhniti nečemu, kar ni skladno z njihovimi pričakovanji, bi se njihova toleranca in nenazadnje tudi iskreno zanimanje za manj znane žanre in moderne glasbene estetike nedvomno lahko povečalo.
Včasih razmišljam o tem, kako bi zvečer na RTV-ju ob naključnem gledanju televizije naletel na videospote slovenskega “hyperpop” ustvarjalca Nomarka, ki jih definira značilna post-internetna estetika, in ob tem staršem razlagal, da je pa to zdaj zvok generacije Z. Ali da bi mlajši sestrični ob gledanju spota mladega slovenskega pop punk izvajalca Ružno pače razlagal o tem, kako smo mi poslušali Zablujeno generacijo in Blink 182, danes pa imamo na domači sceni mladega talenta, ki s posodobljeno različico sorodnih muzik osvaja mladež po celotnem Balkanu. Statistike so lahko v kontekstu umetnosti neprijetna stvar, a v času pretočnih platform je dovolj zgovorno dejstvo, da Ružno pače, za katerega bržkone še ni slišalo več kot 99% Slovencev, na Spotifyju premore čez 12 tisoč mesečnih poslušalcev, medtem kot jih Siddharta kot eden od najuspešnejših slovenskih bendov vseh časov šteje okoli 16 tisoč.
Ko se aktualnejše glasbene trende a priori izloča iz vsakodnevne rotacije in nasploh množičnih občil, se sodobni slovenski glasbeni sceni dela nepopravljiva škoda, saj ostajamo načrtno ujeti v neke kulturne kalupe in glasbene vzorce izpred desetletja ali več. Kot je značilno za vsa področja sodobne kulturne produkcije, od filma do gledališča in likovne umetnosti, tudi glasba izgublja svojo vlogo avantgardne sile, ki v javni diskurz vpeljuje nove ideje in koncepte ter tako spreminja tok prihodnosti. Njeno mesto so prevzeligaming-kultura, socialni mediji in vplivneži, v zadnjih dveh letih tudi web 3.0 diskurzi, kripto-trendi in hajp okrog NFT-jev. Če želimo, da se slovenska glasba novejšega datuma ne izgubi v morju povprečnosti, bi bil nujen hiter obrat v mentaliteti vseh uredništev, ki jih v večini nadzirajo predstavniki srednje generacije. Kje in kako infiltirati nove glasbene estetike v osrednji dogajalni tok, je stvar širše debate, predvsem pa vztrajanja s strani vseh tistih, ki verjamemo v to, da bi bilo treba sodobno muziko z urbanim karakterjem sistematično predstavljati širši javnosti. Le s postopnim, a vztrajnim vzgajanjem njenega okusa in estetske senzibilnosti za aktualnejše glasbene forme lahko ubežimo samozadostni povprečnosti.
Naslovna fotografija je narejena po fotografiji Manfreda Wernerja / Wikipedia