»V principu vedno znova pišem eno pesem«

Ana Pepelnik, pesnica

Ana Pepelnik je pesnica in prevajalka, ki nastopa tudi kot govorka v različnih zvočno-pesniških kolektivih. Leta 2017 je izdala že peto zbirko poezije z naslovom tehno, v kateri med drugim predeluje teme izgube, ljubezni in smrti, bralca pa zadane tudi z razpadom jezika in vseprisotnim ritmom. Letos je pri založbi LUD Šerpa izšla njena zadnja zbirka, treš, ki se v veliki meri zdi kot nadaljevanje tehna. O tem, kako sta zbirki povezani, kaj ju ločuje in v kakšnih okoliščinah sta nastali, pa tudi o avtoričinem odnosu do glasbe, bralcev in, nenazadnje, konca, sem se z Ano pogovarjal julija letos v Ljubljani, ko sva se prvič srečala v živo.

Za začetek bi te prosil, če mi obrazložiš okoliščine nastanka pesniške zbirke tehno.

tehno je nastal iz različnih okoliščin, ki so bile vsaka zase usmerjene v nastanek te knjige. Sicer je bilo obdobje, ko nisem pisala … ali pa nisem mogla pisati, sem pa vseeno imela občutek, kot da sem pod enim ogromnim pritiskom. Na neki točki se je ta pokrov odprl in je izbruhnila ta pesem (tehno, op. a.), pa tudi louder than bombs in podobne. Takrat sem videla, da se piše knjiga. Nato sem napisala še par pesmi in dodala nekaj pesmi, ki sem jih nastavila v to smer že v prejšnji knjigi. Z zadnjo pesmijo zbirke vedno nekako nakažem, kam in v katero smer bi recimo v naslednji lahko šla.

Praviš, da v vsaki pesniški zbirki že nastaviš smer za potek naslednje. Pred nama stojita tvoji zadnji dve knjigi, tehno in treš. Kje se ta prehod med eno in drugo pesniško zbirko nakazuje? Na kakšen način se zbirki prepletata in kaj ju ločuje?

Zadnja pesem v zbirki tehno je t(i)kanje. Pri ostalih pesmih pred njo sem šla v razpad jezika, če temu lahko tako rečemo. Razpad jezika je nekaj, kar me je vedno zanimalo … oziroma, bolje, prvenstveno me vedno zanima jezik. Skušam ga uporabiti na čim boljši način. V principu vedno znova pišem eno pesem na drugačne načine upajoč, da bom napisala eno takšno, ki mi bo enkrat dejansko všeč. In včasih se temu uspem čisto malo približati. Vse moje pesmi se začnejo v enem takšnem embriu, ki nato razpada, razpada, razpada … Potem pa, ko jih enkrat bereš skupaj, postanejo logične. Lahko pa jih bereš tudi na drugačen način, – tega sicer še nisem poskusila – fonetično, se pravi tako, kot so napisane (na primer sklop pesmi pred t(i)kanjem).
Pesem t(i)kanje povzame ta razpad na malo drugačen način – se pravi, prepusti te ritmu, v katerem je napisana. Zato mi je ta pesem tako pri srcu … in mi je tako močno ostala v spominu, da sem takoj vedela, kje hočem začeti novo knjigo. Tako sem začela pisati treš. Pesem t(i)kanje na ta način zajema vse pesmi od zunaj not čez treš in vse karantenske pesmi. V ritmu t(i)kanja sem potem »tkala« te pesmi … Vse pesmi sem nato predelala skozi ritem in misel in jim nato dodala stare, še neobjavljene pesmi, s katerimi se zbirka treš otvori. Tako mi je predlagal Primož Čučnik, moj urednik in prvi bralec, ki me je spodbudil, naj jih uporabim in dodam v zbirko. Te stare, neobjavljene pesmi so v trešu razvrščene po takem zaporedju, kot so nastajale. treš je namreč sestavljen kronološko, pesmi proti koncu so novejše, a so kljub temu podobne zbirki tehno.

V pesmi t(i)kanje, o kateri si pravkar govorila, gre za zatikanje besede: tako na nivoju pomenskega kot na drugem, fonemskem nivoju. Kako skozi pomenskost in fonemskost izbereš besedo, ki se lahko zatakne? Kako sestaviš nekaj takega?

Pojma nimam … No, mogoče tako: vse pišem v en blokec, potem pa vse to prepišem na računalnik. Nekaj ostane zunaj, nekaj ne, in to prepisovanje je v bistvu že drugo pisanje. Tako se že zaradi prepisovanja osredotočim na to, kaj hočem. Vidim, kar je, kaj imam … kakor vrt … če je v začetku prekopan, je v prepisanem stanju že malo oplet, na koncu pa pobereš sadeže. Ampak vmes ostane še veliko tega, česar v knjigi ni. Med prepisovanjem od svinčnika do računalnika mi velikokrat ni jasno, kaj je v blokcu zapisano, včasih tako kaj takega tudi izpustim. Težko je pojasniti … Ampak vedno nekako veš, kaj hočeš … in potem poskusiš.

Skozi prepisovanje se torej zgodi selekcija?

Ja, to je dialog s samo sabo. V zadnjem verzu pri t(i)kanju, na primer, zapišem: »naslonjeni na rob«. Tu se potem malo ustavim, pomislim, in si odgovorim: »Joj, ne, pa kaj jaz pišem«. Potem končam pesem z besedami: »Ne. Na ljubezen«. To je približno tako, kot se pogovarjam zdaj s tabo. Kakor če snemaš film ali pa rišeš sliko in med tem melješ misli in si rečeš ne. Jaz imam vedno s sabo nek dialog. Nekje tukaj noter. Lahko poskušam razložiti tudi tako: včasih sem precej ekstrovertirana, midva se zdaj pogovarjava, kakor da se poznava že veliko časa. In meni je to normalno. Tak dialog, kot ga imava, recimo, zdaj midva, imam jaz nenehno v glavi, vedno, z vsemi, do vsega. Zaradi tega zapišem kaj tudi v neknjižnem jeziku … Ta dialog je zmeraj (vse)prisoten.

Se ti zdi, da je ta dialog sredstvo, da bralec dobi tvoj občutek?

Ja, s pisanjem ga hočem ponazoriti.

Dialog, ki si ga prej omenila pri pesmi t(i)kanje, zaključiš z besedo ljubezen. Izhajaš pa iz situacije: […] Naslonjeni / na rob. Ne. Na / ljubezen. Torej ne kot »kaj jaz zdaj tukaj pišem«, in potem izpostaviš ljubezen. Zakaj ljubezen?

Ker je fina, a ni? Saj je itak vse ljubezen. Meni se zdi pomembna. Ljubezen do pisanja, ljubezen do vsega …. Mogoče se komu zdi zelo zbanalizirana beseda, ampak meni pomeni ogromno.

Kakšen pa je tvoj odnos do smrti? Sam sem veliko razmišljal o tem in se mi zdi, da sta ljubezen in smrt povezani … vendar pa je ljubezen vseeno močnejša od smrti oz. strahu pred smrtjo. Mar ne bi vsakdo v trenutku, brez premisleka, dal življenja za ljubljeno osebo?

Veliko se ukvarjam s tem, kdaj naj te ni in kako naj te ni strah smrti … Se mi pa zdi, da ji je ljubezen zelo podobna. Ko se ti zgodi izguba ljubljene osebe … takrat imaš hud problem. S tem se veliko ukvarjam, ampak nimam še primernega besedišča … No, ko te doleti taka strašna izguba, ugotoviš, da strah pred smrtjo izhaja iz tega, da se zelo močno navežemo na ljudi. Ker pa smo popolnoma predani tej ljubezni, je ravno ljubezen večji problem kakor smrt. Saj ta, ki umre, ki si vzame življenje …. zanj je to prekinitev in je nekaj lepega … upam. Tisto, kar boli nas, pa je to, kar ta izguba naredi nam samim.

Iz tehna se zelo dobro vidi izguba … izguba besede, izguba pomena, izguba črke. Na koncu ostane ritem in ta se začne zatikati. Ko sem prvič prebral to pesniško zbirko, prebral t(i)kanje, obrnil na naslednjo stran…

A, kazalo! …

Ja. Ko sem prvič bral tehno, sem obrnil stran po t(i)kanju in sprva mislil, da je tudi kazalo ena od pesmi. Kako se počutiš ob tem, je to odziv, ki bi si ga želela?

Ja, to je Hočevar (pesnik in oblikovalec zbirke Andrej Hočevar, op. ur.) genialno postavil, on je tudi pesnik in on ima res dober filing za postavljanje. Meni je to najboljše kazalo na svetu, zelo lepo povzame vse skupaj. Če si to mislil, je tako. To je v bistvu to, kar v tej zbirki poskušam doseči.

In sedaj iz kazala prideva do …

Ne, iz t(i)kanja izhajajva …

Velja, izhajava iz t(i)kanja … Če greva zdaj naprej skozi zbirko treš do istoimenske pesmi. Ta me res spominja na knjigo tehno. Posebno zato, ker gre za drugačen ritem in drugačno rabo besede, pesem pa umestiš pred, no, jaz bi temu rekel realno-aktualni del. Zakaj je tukaj?

Ker je takrat nastala, to je edini razlog. Ne vem pa, zakaj je nastala takrat, a mi nekaj pomeni. Mogoče zato, ker je tehno treš, bil je napisan na ritem trepa. Takrat smo doma veliko poslušali trep, otroci so fani od Matter …
Moram pa tukaj omeniti tudi to, da sem te pesmi in tudi t(i)kanje napisala kmalu po dogodku na Metelkovi, na katerem je Nina Dragičević brala svojo pesem Ljubav reče greva. To branje me je navdušilo zaradi ritma. Zdelo se mi je, da se moram na to odzvati. A nikakor na enak način. In sem začela pisati … in poslušati ta trep treš in pisati te pesmi … do treša, ko je zmanjkalo tega ritma, te snovi in sem začela z dnevno-aktualnim (samo)dialogom, ki ga izpeljem na drugačen način. S pesmijo treš se tako en del konča, ker nisem hotela v nedogled pisati na ta način. Ugasnila sem radio. Radio imam namreč cel čas prižgan, mislim, muziko … Bistvo je, da je skoz glasba, skoz, skoz, skoz.

Tudi med pisanjem poslušaš glasbo?

Ja, vedno.

Kako pa preideš iz tega, da poslušaš glasbo, v to, kar napišeš? Simona Semenič mi je nekoč povedala, da si predvaja album, ob večkratnem poslušanju istega albuma pa se rodi tekst. Takrat mi je rekla, da se potem tekst napiše sam. Se pri tebi tekst kdaj napiše sam?

Takrat, ko pišem pesem v blokec, je glasba sigurno zraven. Mogoče zato, ker glasbo poslušam takrat, ko sem sama. Sama pa sem takrat, ko so otroci v šoli. Ko pridejo domov, pogledajo risanke in se glasba malo ustavi. Vmes, med vsem tem, pa berem. Tudi ko berem, poslušam glasbo, najpogosteje klasično klavirsko glasbo. In … ko berem, s prebranim vzpostavim dialog … hočem odgovoriti temu, kar berem. Tudi to je eden od sprožilcev. Ob vsem tem, s takim ozadjem, pa se pesem napiše, ja.

Po treš se premaknemo v aktualno situacijo – do pesmi med korono iz zaprtega stanovanja. In nato do pesmi hude ure. Zdi se mi, da skozi hude ure spoznam tvoj odnos do sveta. Bi se strinjala?

Ja, tu se je končala karantena in sem bila malo bolj svobodna, nekoliko bolj neobremenjena. To pesem sem napisala, ko smo se vračali iz karantene na podeželju domov in je bila ena huda nevihta, ampak genialna. In sem jo takrat morala ponazoriti. Ne vem, zakaj, ampak vedno povzemam ta svet … in odnos do njega.

Če torej razgradiš tehno v ritem in iz ritma spišeš pesem in iz pesmi pride do cele knjige, katera glasba je prisotna pri trešu, pri karantenskih pesmih?

Enako kot pri vsem drugem, je tudi tukaj to tehno. Tehno je glasba … in je tudi moja pesem. Tudi v tehnu je ves moj svet, enako kot v karanteni. V bistvu ga skušam razgraditi in ga poskušam vedno znova razgraditi, da lahko iz tega zgradim nekaj novega. Pri meni se v osnovi vse vrača k tehnu.

Ali pri razgradnji jezika, besede, pomena in nato ob ponovni izgradnji v pesem misliš na bralca?

Ja, jaz vedno komuniciram z bralcem, tako kot sama s sabo.

Kako pa ta komunikacija poteka?

No, zdaj bom to povedala zelo iskreno, mogoče se bo komu zdelo malo bedno. Sem zelo nesamozavesten človek. Bralec, kot si ga predstavljam, je vedno zelo kritičen in me hoče spljuvati. Zato na nek način poskušam ustvariti to, da bo obema lepo (ker sem tudi sama zelo kritična do sebe). Po drugi strani pa, v končni fazi, seveda to pripovedujem jaz. Naj me sprejme takšno, kakršna pač sem. Tudi jaz bom njega sprejela takega, kot je. Če bo kritičen, mi bo seveda koristilo. Kljub temu pa na neki točki, recimo temu zadnja točka pisanja, bralca nimam več pred sabo. Takrat sem sama s sabo, in če pride to, kar sem napisala, čez mojo samocenzuro, potem je to recimo da v redu napisano.

Tvoj notranji ritem pisanja je glasba, dojemaš tudi bralca kot glasbo?

Bralec je del tega tudi zato, ker to bere. Drugače je seveda, če bi kdo bral pod prisilo. Ko sama berem delo nekoga drugega, se temu predam. Želim pa si, da bralec mojo poezijo bere tudi iz moje perspektive. Če mi ne uspe, mi pač ne uspe. Se vidimo kdaj drugič. Ampak saj tudi mene, na primer, kdaj odvrne kakšen film. Tudi zdaj, ko je bila vsa ta umetnost projicirana, predvajana preko ekranov … jaz tega nisem mogla gledati, ker se mi zdi, da bi morala biti tam, da ta umetnost zajame celega človeka. Od senzorike in vonja do tega, kako si v dvorani s publiko. Včasih s to publiko v dvorani celo postaneš eno. Pri vseh teh navideznih dogodkih pa tega ni, meni je to grozno.

Kaj pa je bila sicer zate največja sprememba v času dveh karanten?

Svoboda izbire. Recimo, ko je bila policijska ura. Jaz ne morem it ven ali na pivo od petih do devetih. Ne morem. Ker moram doma skuhati in poskrbeti za otroke. Zdaj seveda govorim samo iz svojih lastnih okoliščin. Tega, kar sem lahko naredila prej, da sem šla ven, kadarkoli sem hotela, prišla domov, kadar sem hotela, tega nisem mogla narediti. Ne v nedeljo ne v četrtek ne v sredo. Zakaj pa tega nisem naredila? Zato, ker tega tudi nisem hotela narediti, in to je tisto, kar je najbolj grozno. Ko grem ven, sem rada neusmerjeno svobodna. Ko pa imaš omejen čas, ni spontanosti, ni naključja. Življenje je na pavzi. In to se je pri spremenilo … in bo od zdaj naprej, kot kaže, še nekaj časa tako. Zdi se mi, da se bodo stvari še bolj radikalizirale … Po drugi strani pa je verjetno dobro, da sedaj lahko z vsakim, ampak res z vsakim, o tem spregovoriš. In hitro vidiš, kako ljudje razmišljajo. Ne samo o virusu, ukrepih, ampak tudi na splošno.

Zadnja pesem v zbirki treš se začne z besedama embrace it. Je to nekakšna izpeljava iz prej omenjenih karantenskih pesmi?

Tukaj sem pa sama, čisto sama. Tukaj sem sama s seboj in zdaj. Starajoča se gospa. Seveda je izpeljano iz prej. Tukaj sem najbolj sama s sabo. Tukaj povzamem vse, kar je bilo predhodno napisano. Vseh mojih pet prejšnjih knjig … Recimo, če bi se pogovarjala o zbirki Pod vtisom (četrta zbirka Anine poezije, izdana leta 2015, op. ur.), bi se drugače pogovarjala. Ker je tam čisto drugačen koncept, čisto drugače je zasnovana in tam iz lepljenih verzov pride ven spet nova in drugačna pesem. V njej si upam več, ker so bili verzi drugih že napisani in bi mogoče sama kaj takega izrazila, pa nisem. In ne vem, če bi si sploh upala. V Pod vtisom se zbirke pesnikov razbijejo in spletejo v novo pesem, dve, tri, štiri, pet, šest … vse pa govorijo o istem. Govorijo o tem, kar sem ti rekla na začetku, da vedno pišem »to« eno pesem. Če se bo kdaj zgodilo, da jo bom napisala … potem ne bom več pisala, bom samo še brala.

Če se za konec vrneva nazaj na tehno. Prva pesem v zbirki me direktno nagovori in mi da občutek, da je vse že za mano … kaj je za mano? Kaj je torej za tabo?

Ta pesem govori o tem, kaj vse je za mano, in o čem lahko zdaj pišem. Saj če hočeš nekaj napisati ali povedati, si moraš to izboriti. Vendar pa lahko napisano razume tudi nekdo, ki ni nujno tega doživel. To sem na zelo lep način spoznala z Biblijo, čeprav nisem institucionalno verna, če lahko tako rečem. Ob tristoti obletnici prihoda uršulink v Ljubljano smo v Šentjakobskem gledališču v ekipi šestih z gostujočim režiserjem Gregorjem Čušinom o tem delali predstavo. Takrat sem še kot študentka primerjalne preštudirala Biblijo in najbolj se mi je usedlo Pismo Korinčanom. Kako zanimivo se je bilo potem v tem kontekstu pogovarjati z nekom, ki je ateist. Takrat vidiš, da misli isto, le da je v Korinčanih to napisano. To troje: vera, upanje in ljubezen. To troje. Tukaj sem našla svojo vero, v vsem tem … In kaj je za mano? Za mano je vse to, ta takt iz tehna. Vse se mi je sesulo. Nekaj je za mano in zdaj se lahko umirim, ker me seveda ni tukaj, zdaj, ni me. Jaz sem bila tukaj (pokaže na knjigo).

Kaj pa konec? Kako ti osebno definiraš konec?

Bolj sem usmerjena v krog, pri meni ni direktnega konca … (gleda v knjigo). Tukaj je zapisana beseda konec, ni pa pike, pika je konec. Izguba me je naučila spoznavati smrt na drugačen način, sprejela sem jo in ugotovila tudi, da smrt ni konec. Kadar pa govoriva o tvojem koncu (koncu, kot si ga opisal) in tem, kaj je za mano … za mano je to, kar je minilo, ni se pa končalo. Ker zgodilo se pa je, tega ne moreš zanikati. Konec te samo šokira, ker se nekaj ustavi. Se pa ne konča.


Ana Pepelnik (1979) je prvo pesniško zbirko z naslovom Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo izdala leta 2007, nato pa so sledile Utrip oranžnih luči na semaforjih (2009), Cela večnost (2013), Pod vtisom (2015) in tehno (2017). Slednja ji je prinesla tudi nominacijo za Jenkovo nagrado. Letos je izdala že šesto zbirko poezij treš. Poleg pisanja poezijo tudi prevaja, med drugim je v slovenščino prevedla pesmi Elizabeth Bishop, Joshua Beckmana, Walta Whitmana, Jamesa M. Schuylerja in Matthewa Zapruderja, v angleščino pa Primoža Čučnika in Toneta Škerjanca. Publika jo pozna tudi kot spikerko na Radiu Študent, kjer je v eter pogosto interpretirala poezijo, kar sicer počne tudi v različnih zvočno-poetičnih kolektivih (CPG Impro, Boring Couple …).