No, pa se je Borut Pahor kljub vsemu žolču, ki ga zlijemo nanj, še enkrat izkazal za neoporečnega princa ljudskih src. In če je občasno navduševal z dejanji, je tokrat zgodovino pisal z nedejanjem. Pravzaprav kar s tem, da so ostale njegovi žlice, vilice, noži in viličice za posladek v Varšavi nedotaknjene. Če bi se jih namreč dotaknil in če bi se celo mastil z nedvomno izbranimi jedmi, ne bi žalil samo na note egalitarnosti tako občutljivih Slovenk in Slovencev sredi še kar trajajoče lokalne in globalne krize, marveč bi moral vsaj kakšno frazo ali dve izmenjati tudi z Barackom Obamo. Ki bi ga lahko med prvo in drugo fazo celo okaral ali vsaj pobaral, kako to, da se bo slovenski državni vrh sredi zadnjega tedna svetovnega prvenstva sproščeno družil s Sergejem Lavrovom, če pa je možakar očitno sodeloval in še marljivo sodeluje – na veselje pretežnega dela tukajšnjega občestva, seveda – pri najdrznejšem prekrajanju evropskih meja po drugi svetovni moriji.
Ampak to še ne bi bilo največje hudo. Glavobole državljankam in državljanom podalpske republike bi začelo povzročati šele dejstvo, da bi se njihov predsednik z uživanjem kaviarja v izbrani družbi pridružil praznovanju nečesa, kar ima s klenim slovenskim življem opraviti toliko kot osamosvojitev Vzhodnega Timorja. Pa še Pahorjevo praznovanje tam bi jemali bolj sproščeno. Seveda doslej povedanega ne kaže razumeti preozko. Slovenka in Slovenec Poljakom, Čehom, Romunom, Bolgarom, Madžarom in kar je še teh narodov brez zavisti privoščita njihovo srečo, da so se otresli sovjetskega in komunističnega jarma. Ampak njuno navdušenje se neha tisti hip, ko bi kdo po nemarnem namignil, da sta bila snemanja jarma potrebna tudi ona sama. Če je kanila sladica za Pahorja v Varšavi pomeniti prav slednje, je zanj še isti hip postala prepovedan sad. In nič čudnega ni, če se ji je kot moder državnik junaško odrekel.
Pri tem sicer starih slovenskih zadržkov do tlačenja našega vrlega občestva na vzhod ne moremo v prvi vrsti jemati kot kakšnega poudarjanja civilizacijske večvrednosti, ki ima v Evropi žal ravno tako dolgo brado. Seveda, gostitelji Poljaki so za našega človeka kljub predsedniku plemiškega porekla še zmeraj tisti nomadi, ki so v času najhujšega somraka »odrešilne« vojaške diktature pred kratkim preminulega generala Jaruzelskega krožili po naši lepi deželi v svojih pičipokijih in nas posiljevali z vsakovrstnim tretjerazrednim blagom. Ampak slabše mnenje kot o zaostalem vzhodu imata Slovenka in Slovenec samo še o dekadentnem, izprijenem zahodu. Zato po celotnem kulturnopolitičnem spektru, od katoliške desnice do revolucionarno navdahnjene levice, kot gobe po dežju rasejo zagovorniki novodobnega kremeljskega carja, ki vidijo v njem, vsak s svojega zornega kota, utelešenje svojih mokrih sanj. Skupen jim je pa seveda malikovalski odnos do obilnih prsi matere države, katerih mogočne dimenzije razbirajo ob trenutnem ruskem samodržcu. Drugo, kar jim vabi solze v oči, je navidezna ali dejanska samozadostnost evrazijske velesile, ki se jim menda ni treba ozirati na nikogar v preostanku belega sveta.>
Tu pa smo že ob jedru slovenske vzhičenosti ob osirotelih Pahorjevih vilicah na varšavski mizi. V njej se ponovno kaže obsedenost s potrebo, da vse ostane znotraj velike, srečne podalpske družine, v zavetrju mogočnih materinskih prsi slovenskega občestva. Priznanje, da v njem vse ni bilo vedno tip top, bi pomenilo nedopusten pljunek na družinsko srečo. In v tem so si, kot kažejo denimo lanski odzivi na rimski ukor za cerkvene nadpastirje, Štajerci, Korošci, Kranjci in Primorci edini ne glede na politično barvo. Torej sta Slovenka in Slovenec zadnjega četrt stoletja potrošila v mrzličnem iskanju svetega grala, ki bi znova združil jugoslovansko Slovenijo s poosamosvojitveno, o katerih so nevredni sinovi naše skupne matere domovine neodgovorno bajali, da zeva med njima prepad. Nekaj časa smo se zaradi silnic v belem svetu celo kot kolektiv morali delati, da verjamemo temu brezbožnemu zanikanju pravilnosti vsakega koraka noge gospodarja slovenske zemlje v katerem koli obdobju naše baje razgibane zgodovine. Morebitni bi poklek našega predsednika v Varšavi še utrdil to zmoto in ob zunanjih opazovalcih nemara zapeljal celo koga, ki sicer pije polnomastno slovensko domovinsko mleko. A ker je Borut Pahor, sicer dojeman kot mehkužen človek, ostal v tej zgodovinski uri trden kakor skala, se najhujše ni zgodilo. Čast slovenskih prednikov je rešena, sveti gral najden, naša narodna obleka znova brez šiva. Poljaki in Bolgari naj kar imajo svoje proslave osvoboditve, nas ni bilo treba nikdar osvobajati naših ljudi. Pred vsem belim svetom stojimo pokončno in podobno kot Butalci, ki so se veselili žlahtne suknje svojega župana, molče trobentamo: Mi smo mi!