V mojih šolskih letih so na zidovih učilnic viseli zemljevidi, na katerih so bile meje Finske – in tudi Sovjetske zveze – jasne. Estonija se na zemljevidu ni pojavljala. Država, ki ni označena na zemljevidu, pa ne obstaja, karkoli je že razlog za to odsotnost. O tej vrsti naroda je težko govoriti z ljudmi, ki tega ne poznajo, kot tudi o nepravičnostih in grožnjah, ki jih občutijo ljudje te države. Obstoj takega naroda je težko dokazati, ker se ga ne da pokazati na zemljevidu, ki visi na steni učilnice, ali ki je natisnjen v šolskem učbeniku ali v časopisu, niti se ne da pokazati njegove zastave. Zemljevidi pa v spominu pustijo močan, viden vtis, kar je daljnosežno.
Ti isti zemljevidi so bili v uporabi v sosednjih državah in v Sovjetski zvezi – vrsta zemljevidov, ki ni vključevala Estonije in drugih baltskih držav. Spomnim se začudenja, ki sem ga čutila sredi devetdesetih let, ko je naš učitelj v stare učbenike, ki smo jih še vedno uporabljali, začel risati nove meje in prosil učence, naj storijo isto. Finska mladina se je že zavedala obstoja baltskih držav, toda ponovno začrtovanje mej balkanskih držav ni vzbudilo opaznega zanimanja, četudi je bilo takšno označevanje učbenikov nekaj, česar se do tedaj v času našega šolanja še ni nikoli počelo. Odsotnost navdušenja je izhajala iz dejstva, da smo se morali naučiti nova in zapletena imena, nihče pa nam ni povedal, zakaj smo se morali naučiti teh novih meja in kako so nastale. To je bilo ponovno posledica dejstva, da smo v času šolanja na Finskem na Jugoslavijo gledali skozi sovjetsko prizmo.
Jugoslavija je bila za učence jasen in enostaven pojem. Nismo pa imeli nobene predstave o novih državah, niti ni nihče nič vedel o vojni, krivci za katero so bili jasni zgolj nekaterim. Brez takšne predstave je bilo učenje in pomnjenje težavno. Ko je učitelj geografije narisal te meje, je bil to živahen dogodek, saj je bila geografija edini predmet, kjer smo v mojem času šolanja razpravljali o teh zadevah.
Predstavljam si lahko, da so bili odzivi drugje podobni in morda je to razlog, zakaj se balkanske in baltske države še vedno občasno zameša; to se dogaja pogosteje, ko se oddaljuješ od njih, toda zgodi se tudi v nordijskih državah.
Poleg zemljevidov je sovjetska naracija prevladovala tudi v šolskih učbenikih. Finski učbeniki so ponavljali znane sovjetske zgodbe o tem, kako je sovjetska vojska »osvobodila« baltske države in kako se miroljubna Sovjetska zveza vse od druge svetovne vojne ni spustila v vojno. Vojno v Afganistanu, ki je zahtevala toliko življenj, se je dojemalo kot »problem«, vojno v Vietnamu se je na široko kritiziralo. Finlandizacija v šolskih učbenikih je bila jasno razvidna, če se je denimo primerjalo način, kako sta bili Sovjetska Zveza in ZDA predstavljeni v seriji knjig Zgodovina in mi. Tam je bila Sovjetska zveza predstavljena z ogromnim diagramom, ki je prikazoval rast industrijske produkcije, Združene države pa so bile predstavljene z diagrami, ki so prikazovali naraščanje kriminala v velikih mestih. Ameriški revščini, težavam z drogami in drugim dejanjem strahu se je namenjalo veliko prostora, medtem ko je bilo v Sovjetski zvezi vse lepo in cvetoče.
Nekateri Finci so obiskali Talin, Viborg, Sankt Peterburg ter Moskvo in so nekaj videli z lastnimi očmi; nekateri učitelji so učili pojme, ki so šli onkraj uradnih knjig. Nek finski knjižničar je doma skrivoma zbiral knjige, ki so bile izločene iz knjižničnih seznamov, ker se jih je imelo za protisovjetske in bi morale biti uničene. Prepričana sem, da so imele takšne domače knjižnice svoj delež bralcev.
Zgodbe, ki so jih govorili navadni ljudje, so v železno zaveso vrtale luknje, toda večina ljudi na Zahodu ni nikoli vedelo, kaj se je v resnici skrivalo za sovjetsko propagando. Kar so prebrali v časopisu in videli na televiziji ali česar so se spomnili iz šolskih učbenikov, so sprejeli kot resnico. Tisti, ki so uspeli vstopiti v Sovjetsko zvezo, so videli le mesta, ki so jih smele videti tuje oči, in živeli v hotelih, namenjenih tujcem.
Obdobje imperializma zahodnih držav pa je bilo v šolah izčrpno predelano. Besede »imperializem« se ni nikoli povezovalo s Sovjetsko zvezo, niti ne z Rusijo po propadu zveze ali po bronasti noči ali po vojni v Gruziji. Namesto tega so izrazi, kot je ruska ali sovjetska »sfera vpliva« ali »področje privilegijev« še vedno mirno v rabi v besednjaku finskih medijev in v šolah, kjer se o baltskih in vzhodnoevropskih državah še vedno občasno govori kot o »tamponskih državah«.
Govor o kolonijah ali nekdanji matični državi v zvezi z Rusijo ali Sovjetsko zvezo pa ne spada v to retoriko, četudi ti pojmi ustrezajo tako obnašanju Sovjetske zveze, ki je temeljilo na zatiranju, kraji lastnine in suženjskemu delu, kot tudi novim ciljem Rusije.
Šele nedavno so v zvezi z vojno v Ukrajini mediji nekaterih zahodnih držav začeli za Rusijo uporabljati besednjak, ki napeljuje na imperializem. Sicer nekoliko sramežljivo, pa vendarle. Beseda se je pojavila v uredniških uvodnikih in besedilih gostujočih kolumnistov. Je torej subjektivna opredelitev; ne spada še k dejstveni rabi jezika oziroma nevtralnemu jeziku novic. Toda – je začetek.
Eden od razlogov za uspeh Rusije je, da Zahod ni vajen povezovanja imperializma z Rusijo, četudi je je bilo bogastvo Sovjetske zveze osnovano na kraji lastnine in suženjskem delu in je bila polovica evropskih držav dolgo časa kolonij vzhodne matične države. Prevladujoče mišljenje na zahodu imperializem povezuje s preteklostjo Združenih držav in zahodne Evrope, kolonije pa povezuje z nečim neizmerno oddaljenim, povezanim z ljudmi, katerih barva kože ni bela. Zato je bil sovjetska propaganda učinkovita: njeni rekviziti, ki so kazali zvezo kot zibelko prostovoljnega prijateljstva narodov, so bili sprejeti kot resnični.
S klasično potezo je Rusija obtoževala Združene države imperializma in po mnogih kanalih pošiljala s pozitivnimi pridevniki bogata sporočila o Sovjetski zvezi, s čimer je razblinjala vsak dvom o sebi. Ker se je pojem imperializma osredotočal na ZDA, se ga logično ni moglo uporabljati za opis Sovjetske zveze. S svojimi dolgotrajnimi napori je Rusiji uspelo, da so se miti, ki so podpirali njeno stališče, zazdeli normalni.
Sovjetska protizahodna propaganda
Mnoge nekdanje kolonialne države so se premaknile v popolnoma nasprotno smer. Francija in Velika Britanija se ne morata vpletati v pisanje zgodovine nekdanjih kolonij. Na njuno vpletanje v zadeve nekdanjih kolonij se ne gleda lepo, razen če ne gre za poskus popravljanja uničujočih dejanj iz preteklosti. Po zaslugi takšnega razvoja se je položaj v nekdanjih matičnih državah kot tudi položaj zatiranih skupin ljudi izrazito spremenil. Postkolonializem je strukture moči naredil vidne. Za tak razvoj si zaslužijo pohvale tudi ženska gibanja, protirasistične dejavnosti in postkolonialno zavedanje dejstva, da je jezik orodje moči, ki vpliva na realnost. Zakoni sami niso dovolj – enakost se ne more razviti, če jezik ustvarja neenakost in podpira sisteme, v katerih glas podvrženih ne more biti slišan.
Po propadu Sovjetske zveze, ko so se časi in politična situacija spremenili, je v Estoniji postala tema izbris sledi, ki jih je pustil sovjetska propaganda. Nujno je bilo začeti uporabljati izraze, ki bi ustrezali dejanskim izkušnjam ljudi. Ljudje so začeli govoriti o okupaciji, deportacijah in množičnih pobojih – rečeh, ki jih sovjetska propaganda ne omenja. Zahod ni uveljavil istih popravkov sovjetskih naracij. Nekdanji kolonialni imperiji Zahoda so do tedaj dosegli točko, ko so se ljudje ovedli izkoriščanja, sovjetska zgodba pa ni bila razgrajena na podoben način.
Rusija, matična dežela nekdanjega sovjetskega imperija, ni nikoli dosegla stopnje, ko bi bile te zgodbe zlomljene. Nasprotno, kar precej časa je Rusija poskušala prepovedati nekdanjim kolonijam, da bi pisale lastno zgodovino; to še naprej počne z rabo sovjetske propagande. To pomeni zankanje dejstev, kot so okupacije, deportacije in množični poboji. Na ta način je pripadanje ruski tako imenovani sferi vpliva prikazano kot naravno za podrejene države. Cilj je obdržati nekdanje kolonije v primežu moči, ustvariti zmedo na Zahodu in ustvariti opozicijo razkrivanju ruskih vojnih zločinov.
V času svojega obstoja se je Sovjetska zveza udejstvovala v aktivni distribuciji dezinformacij in manipulaciji zahodnega javnega mnenja. Kot rezultat se je pol stoletja polovico evropske zgodovine videlo skozi sovjetsko prizmo. To je vplivalo na to, kako so ljudje na Zahodu govorili o Sovjetski zvezi in tudi njeni pravni naslednici, Rusiji. Na Zahodu se Rusije ni videlo kot imperialistično državo in zato je jedro aktivnosti te države – ekspanzija – ostalo neodkrito. Enako velja za dejstvo, da je ista ekspanzionistična dejavnost vplivala tudi na Zahodno misel – in to še naprej počne.
Ruski imperializem je ostal neopažen, ker so se drugi nekdanji imperiji, kot so Francija, Velika Britanija in celo Belgija, premaknili v popolnoma drugo smer; in nihče na Zahodu si ni predstavljal, da bi se katerakoli država rada premaknila v smer, ki jo Zahod razume kot preteklo, nemoderno in zastarelo. Ponovno gre za pomanjkanje domišljije.
Rusko-ameriška urednica in piska Masha Gessen pravi, da je popularnost tako Trumpa kot Putina Zahod presenetila, ker si nismo bili zmožni predstavljati česa takšnega. Gessnova je več let opozarjala zahodne mnenjske voditelje, urednike in politike na grožnje, v katere Putin vodi Rusijo in svet. Za to ima dokaze. Putinova dejanja in besede so prav tiste, o katerih je govorila Gessnova.
Obenem je dodatne materialne dokaze Zahodu ponudi Putin sam. Novinarji in aktivisti so bili umorjeni, svoboda govora omejena, volilni izidi razveljavljeni. Še vedno niti Rusi niso mogli verjeti, da je bil Putin lahko tako slab, kot je trdila Gessnova. Problem tako ni bila odsotnost materialih dokazov, temveč dejstvo, da si ljudje niso mogli predstavljati vrste prihodnosti, o kateri je govorila. Za dejstva in dokaze, ki bi vodili ljudi k razumevanju tega, kar se dogaja, logika ne zadošča.
Zato je treba podpreti zmožnost razumevanja teh dejstev in materialnih dokazov. Podprti morajo biti s podobami in to nas pripelje nazaj k besedam. Treba je uporabljati dokaze, ki jih ljudje tako tu kot drugod razumejo. Zato je pomembno govoriti o kolonializmu in uporabljati z njim povezan besednjak. Ti izrazi prinesejo s sabo čustvene reakcije podobne refleksom, iste, kot ji Rusija uporablja za psihološko manipulacijo. Ti izrazi so povezani z negativnimi občutji in Rusija jih zato poskuša zadrževati stran od naracij, s katerimi je povezana, in to ji uspeva.
Vojna v Ukrajini je Zahod presenetila, toda Moskva se je nanjo pripravljala že od oranžne revolucije dalje. Kolonializem se je skrival za politiko sonarodnjakov, za dejstvo, da se v mejnih državah brani pravice ruske kulture in rusko govorečih. Te politike so se razširjale s kampanjami, ki jih je podpiral Kremelj, kar je poznano tudi v Estoniji: Sovjetska nostalgija se obnavlja in manipulira se s političnimi simboli. Če bi Zahod Rusijo razumel kot kolonialno državo, bi videl opozorilne znake.
Če bi Velika Britanija nenadoma začela obnavljati in častiti sijaj britanskega imperija na Irskem, bi sledila močna mednarodna reakcija. Če bi neodvisne javnomnenjske ankete naenkrat razkrile, da imajo Nemci Hitlerja za najpomembnejšo figuro svoje zgodovine, bi bila mednarodna javnost šokirana in Nemčija bi bila takoj dojeta kot nevarnost. Rusija je ravnala tako glede Stalina in četudi je bila ta novica sprejeta kot nenavadna, se je ni imelo za grozljivo, niti ni bila nova smer splošno obsojena.
Najprej: nihče na Zahodu ni menil, da bi takšna dejavnost lahko vplivala na Zahod sam. Razumelo se jo je kot nenavadno potezo oddaljene in nepoznane dežele in nihče se ni znal pravočasno odzvati na dejstvo, da Rusija podpira večji del evropskih radikalno desnih strank.
To je en primer tega, kako daljnosežen je lahko učinek propagande in proizvajanja psihičnega vzdušja. Njegovi sledovi ostajajo v jeziku in spominu desetletja. Sovjetska zveza je ustvarila plodna tla, na katerih je Rusija zlahka nadaljevala psihološki vpliv. S tem, ko so se ujeli v hladnovojno retoriko privilegija, je ljudem po vsej Evropi in v Združenih državah onemogočilo videti ekspanzivno dejavnost Rusije. Pozabljeno je bilo, da na isti način, kot je ravnala Sovjetska zveza, ko je povsod ščitila komuniste, želi danes Rusija dominirati po vsem svetu.
RT, propagandni kanal Kremlja, zanika estonski in baltski genocid
Na Zahodu romani o ruski sferi vpliva in ideji zgodovinskega privilegija niso napisani za širšo javnost. Ni nobenih filmov na to temo, so pa o kolonializmu, celo dosti jih je, in zato se je lahko ujeti v naracijo, povezano s kolonializmom, in občutiti empatijo do njegovih žrtev. Izkoriščanje žrtev kolonializma ali pripadnost nekdanjih kolonij matični državi na Zahodu ne veljata za nekaj normalnega.
Lažje pa je pripoznati obrambne potrebe neke države in zato ideja privilegijev in tamponskih držav niti ne izgleda slaba. Ko se govori o tamponskih državah in privilegijih, to zveni bolj naravno. Razblinijo se elementi izkoriščanja in ekonomskih dobičkov, četudi Estonci vedo, katera je največja žival na svetu. To je bil estonski prašič, katerega parklji in glava so ležali pod pultom v Estoniji, njegovo truplo pa na pultu v Moskvi.
S privilegiji in tamponskimi državami se ne povezuje iste vrste zatiranja kot s kolonializmom, četudi Rusija drži denimo ugrofinska ljudstva v železnem prijemu, ker slučajno živijo na območjih, bogatih z naravnimi viri. Zato lahko etnično zatiranje v Rusiji cveti: položaj tistih, ki so tlačeni, ne zanima nikogar.
V zahodnih državah so se izražala mnenja, da bi Ukrajini ustrezal primer finlandizacije, in to se je zdelo primerno tudi v nekaterih vzhodnoevropskih državah. Ideja finlandizacije je po razpadu Sovjetske zveze drugje izgubila svojo privlačnost in njena politična obravnava je še nedokončan proces.
Zato se lahko nekaterim zdi privlačna, toda niti Finci, ki so finlandizacijo podpirali, te poti ne priporočajo za Ukrajino. Pozitiven odnos do finlandizacije je podprt s sovjetsko propagando. Da lahko kdorkoli vzhodnoevropskim državam sploh predlaga to formo, je rezultat stare propagande.
Po besedah direktorja Finskega inštituta za mednarodne zadeve Mika Aaltola je bila v letih finlandizacije Finska kot podgana v Skinnerjevi kletki. Skinnerjeva kletka je orodje, ki se uporablja za podreditev; v njej je laboratorijska žival zaprta brez vode ali hrane. Nauči se jo, da deluje na določen način, dobi košček hrane in kapljico vode. Sistem nagrad nauči podgano olikanega obnašanja, neposredni usmerjevalec njene dejavnosti pa je raziskovalec ob kletki.
Po drugi svetovni vojni se je Finska znašla v posebej skinnerjevski kletki vpliva. Z vzhoda so prihajale različne nagrade, kot sta rast trgovinske menjave in otoplitev vzdušja. Finska ubogljivost je bila preizkušana s posebnimi metodami, kot so krize diplomatskih not. Nagrad in kazni so bile učinkovite druga ob drugi. Za preostanek sveta je Finska služila kot primer. Bila je naslikano okno, skozi katerega je Sovjetska zveza ostalim dokazovala, da lahko mirno sobiva z sosednjo državo, četudi je dejansko nadzirala situacijo. Finska je bila torej zgleden primer, enako kot zgledna državna farma, ki so si jo drznili predstaviti tujcem.
Ker Ruski psihološki vpliv deluje na način, da pripravi vodenega, da se odziva na željen način, lahko rečemo, da je bila finlandizacija za Sovjetsko zvezo zgoda o uspehu. Finska se je na spodbude naučila odzivati z željenimi refleksi.
Smiselno se je spomniti, da je finlandizacija oropala Finsko njene zmožnosti, da piše svojo lastno uradno zgodovino in ustvarja od Rusije neodvisno javno mnenje. To je tudi povečalo obseg cenzure, ki so jo ljudje podpirali, ne da bi se tega zavedali, ko so trdili, da glede kritike ruske politike obstaja svoboda govora.
Finlandizacija je vplivala in še vedno vpliva na to, kako Finci govorijo o Rusiji. Zato je kakršnakoli kritika ruske politike pogosto dojeta kot nepremišljeno drzna. To se mi zdi problematično, ker izražanje kritik glede dejavnosti države z ekspanzionistično politiko ne bi smelo veljati za posebej »drzno«. Moralo bi biti normalno, enako normalno kot kritiziranje situacije glede svobode govora na Kitajskem. To ni posebna situacija ali marginalno mnenje, temveč navadno: kot bi moralo biti. Nekdo, ki kritizira Kitajsko, ne bi smel poslušati, da je fašist, provokator ali »NATO-kurba« (izraz, pogosto v uporabi na Finskem).
To so izrazi, ki so na Finskem v rabi za opisovanje ljudi, ki kritizirajo dejanja Rusije. Ljudje ki so, denimo, kritizirali dejanja Združenih držav v Guantanamskem zaporu, niso naleteli na isti odnos.
Če je vsaka oseba, ki kritizira dejanja Rusije, prej ali slej oklicana za provokatorja, fašista ali rusofoba, v tej obsodbi slišim obsodbe in jezik Sovjetske propagande, zaradi katere je bilo normalno govoriti o Rusiji le s prijateljskimi pridevniki in je bila raba negativnih razglašena za nenormalno.
Ves ta čas je ruska politična retorika postajala bolj groba. Leta in leta so se ustvarjale izmišljene spletke, po katerih je bila Rusija obkoljena s sovražniki. V Kremlju je že dolgo normalno govoriti o jedrskem orožju.
Alexandr J. Moyl iz Univerze Rutgers, specialist za sovjetske in ruske študije, je analiziral ruske javne govore in opazil, da se je nedavno ton političnih govorov spremenil. Na primer, o množičnih pobojih in etničnih pobojih se govori v novi luči. To niso spekulacije, ampak navaden ruski politični govor. Podrobno predstavljanje tovrstnih namenov je bilo normalizirano.
Denimo, ruski ekonomist in nekdanji uradnik urada predsednika, Mihail Hazin, je oznanil, da bi Ukrajina moral biti razdeljena med Poljsko in Rusijo. Neodvisna Ukrajina bi s tem prenehala obstajati. Po tem načrtu bi morala biti ukrajinska kultura in ukrajinski jezik prepovedana na področjih, ki naj ostanejo pod rusko vladavino, severna področja države pa bi morala biti preobražena v agrikulturne dežele, pri čemer bi bile obrambne sile in industrija odstranjeni. Tako imenovano presežno prebivalstvo na tem področju bi preselili na ruski daljni vzhod. Ker še naprej obstajajo milijoni ljudi, ki ne morejo biti »ozdravljeni«, bi bili nekateri iztrebljeni, preostali pa izseljeni iz države.
Seveda je takšna retorika test in zastraševanje in je s tem del ruske psihološke vojne. Ravno na ta način, korak za korakom, so se v zgodovini sveta zgodili številni genocidi. Tako se ljudi v neki državi počasi navaja na idejo, ob kateri bi se v drugem kontekstu zgrozili.
Za zaključek bi si rada sposodila vrstico od ameriške aktivistke za človekove pravice in pesnice Audre Lorde: »Vaša tišina vas ne bo ščitila.«
Iz govora Sofi Oksanen na Enn Soosaar konferenci v Talinu. Prvič objavljeno v angleščini na medijski platformi UpNorth.
Prevod: Martin Hergouth