Veliki večer

Hitra zgodba o družini Bonzini, v kateri sta glavna akterja brata – starejši panker Benoît (z vzdevkom Not) in urejeni Jean- Pierre. Oče in mati vodita restavracijo s poetičnim imenom Palača krompirja v enem od nakupovalnih centrov in upata, da bo eden od sinov odšel po njuni poti, a žal (ali na srečo) veter (za)piha v drugo smer. Starejši brat roma po svetu s svojim zvestim psom mešancem z nevsakdanjim imenom, se jezi na vse ovire na kratkočasni poti, se upira družbenim normam in sedanjim vrednotam. Mlajši brat je njegovo popolno nasprotje: ima majhno hčerko, je redno zaposleni prodajalec jogijev s spominsko peno in v čisti obleki s kravato. Ko zaradi preskromne prodaje izgubi službo, se njegov vsakdan popolnoma spremeni. Po živčnem zlomu ga vodja postavi na ulico, kjer se zanj zavzame Not. Na začetku mu poskuša najti ustrezno delo, saj misli, da ga bo to osrečilo, a vrnitev na stare tire ni več primerna za Jean- Pierra. Panker ga počasi uvede v ulično življenje, ki je prepredeno z različnimi izzivi, beračenjem, svobodo, presenečenji, krutostjo in nepredvidljivostjo. Postaneta zaveznika, tovariša in tudi soborca proti potrošniški mrzlici. Sledi veliko navihanih, komičnih, domiselnih, absurdnih, stripovskih in celo otroških vragolij, ki jih na trenutke prekinja obisk pankerskega koncerta z udarno glasbo. Sicer pa njuna pot ni le beg od utirjenosti, ampak tudi poskus netenja revolucije na prav poseben način. Brata, ki sta si bila popolnoma različna, postaneta povezana, prijateljska in odvisna eden od drugega. Njuna vez je posebna in nevsakdanja, a nič manj topla.
Duhoviti filmski izdelek se dotakne določenih (ne posebej lepih) lastnosti sodobne družbe, ki je navajena udobnosti, utečenosti, stremi proti materialnim dobrinam, uspehu, zaslužku, slavi, hipnemu hedonizmu. Ljudje smo se podzavestno in zavestno navadili na neestetske trgovinske megalomanske centre, kjer človek ni več človek, ampak majhna izgubljena mravlja v labirintu trgovin. Tam nakupuje izdelke, ki jih sploh ne potrebuje in posluša neprepričljive trgovce, se nažira z nekvalitetno hrano in diha zatohli zrak. Pri vseh teh opravilih pa ga vedno in povsod spremlja in opazuje kamera, nevidno oko oziroma Veliki brat. Na poti domov srečuje ogromne plakate, ki ga nagovarjajo, da naj pokupi pol dežele. Doma pa je ves čas bombardiran z reklamami o najboljših, zdravih in skoraj čudežnih vzmetnicah, ki ga bodo popeljale v boljši jutri. To počasi vodi v razčlovečenje in izgubo stika s prvinskostjo, prvobitnostjo in zdravo pametjo. V teh velikih prostorih, se sicer pozimi lahko pogrejemo in poleti ohladimo, kot v svoji »trgovski« fazi mlajši brat uči starejšega, a duše se ne da podkupiti! Režiserja se dotakneta problema brezposelnosti, samomorilnosti, delavstva, odvečne delovne sile … Skozi humorne in radožive pankerske stavke, ki jih Not servira mimoidočim med svojim beračenjem, pa nas film opomni tudi na učinke prekomernega uživanja hrane, obsedenost z »bio« oziroma (vprašljivo) naravnimi izdelki in na splošno z odvisnostjo od nakupovanja. Gledalec nikakor ne more spregledati tudi namiga na vprašanje, kdaj smo resnično svobodni, srečni in živi. Ko imamo službo, denar, do sekunde izdelan vsakodnevni urnik? Ali ko se znebimo vsega balasta – doma, partnerja, šefa, bančnega računa, budilke? Se je potrebno za svobodo trdo boriti, ali si jo lahko kar vzamemo? Je svoboda, ko včerajšnji dan ni enak jutrišnjemu, se ne bojimo kritike, po cele dneve hodimo naokrog in prespimo, kjer koli pač nanese? Svobodni že, kot pravi (po svojih besedah) najstarejši panker v Evropi, a je vseeno težko živeti na tak način. Na koncu pa še »pouk« o revoluciji, spremembah in preobratih. Mar znamo sami spremeniti svet, lahko prižgemo revolucionarni ogenj? Mislim, da nam film ponuja zakriti odgovor, da lahko velike in majhne stvari v svojem življenju spremenimo v velikem merilu. Prav tako lahko spremenimo svoj pogled na svet in s tem smo že na dobri poti, ki nas počasi vodi k (mogoče) tudi globalni rešitvi »kraljestva«. S takimi stavki se ukvarjamo vsak dan – navadni smrtniki, filozofi in filmski ustvarjalci, a kljub vsemu gre pri Velikem večeru za veliko več kot ponavljanje fraz ali izgubo svežine. Režiserski dvojec je sicer pri svojih prejšnjih filmih mogoče bolj udaren, a vseeno gre tu za več kot spodoben in radoživ produkt za od dela naveličanega gledalca.
Gustave de Kervern in Benoît Delépine sta poseben, delno uporniško-levičarski in predrzno duhovit režijski tandem. Spomnimo se vsaj nekaj njunih filmskih stvaritev: Aaltra (l. 2004), Louise Michel (l. 2007), Mammuth (l. 2010). Francoskega igralca in režiserja Alberta Dupontela (Jean- Pierre Bonzini) smo ljubitelji filmov med drugim že srečali v filmu Nepovratno (Irréversible, 2002), kjer je (senzualno) blestela italijansko holivudska diva Monica Bellucci, ob filmski dami Juliette Binoche v filmu Pariz (Paris, l. 2008) ali recimo v Zelo dolgi zaroki (Un long dimanche de fiançailles, l. 2004) z Audrey Tautou v glavni vlogi. Benoît Poelvoorde (Benoît Bonzini – Not) je belgijski igralec ter komedijant in že stari znanec režijskega para, ki je z njima sodeloval že v več filmih, zasledili pa smo ga tudi v biografski drami o modni ikoni Coco Chanel (Coco avant Chanel, 2009), pod režijsko taktirko Anne Fontaine. Zanimiv je tudi izbor igralcev za starša Bonzini – mater je upodobila vsestranska umetnica Brigitte Fontaine, očeta pa skladatelj in glasbenik Areski Belkacem; oba sta partnerja tudi v zasebnem življenju.