Na simbolno osrednjem ljubljanskem trgu – v nasprotju s podobnimi trgi v drugih evropskih državah – ne stoji vojskovodja, ampak pesnik. Razlog za to je preprost: Slovenci posebej omembe vrednih generalov nimamo, prav tako ne slave vrednih državnikov, tudi retorika nam je tuja. Slovenska himna, katere avtor besedila je prav tisti možakar, ki stoji na po njem imenovanem trgu, ne opeva bitk, prelivanja krvi in zmag, temveč prijateljstvo in v razširjeni verziji – kakopak – dobro kapljico. Po klasični razlagi je bilo slovenstvo primarno zgrajeno na jeziku in etničnih temeljih, ki so prednike tega prostora povezovali v skupnost; nastalo je na podlagi razlikovalnega momenta in odmika od drugih, ne pa spopadov in republikanskega poenotenja, ki ga prinese bojevanje pod istim praporjem. Med slovenskimi velmožmi zato prevladujejo literati. Prevajalec Trubar, pesniki Vodnik, Prešeren in Šalamun, romanopisca Jurčič in Levstik, dramatik Grum, pa seveda žanrski multipraktik Cankar. Imamo tudi nekaj – vsekakor premalo – velžen, med katerimi je najslavnejša Zofka Kveder, v zadnjem času pa se vedno pogosteje spomnimo tudi na svetovno popotnico in potopisko Almo Karlin.
V sozvočju s temi dejstvi ima knjiga v Sloveniji v primerjavi z drugimi izraznimi, bolj ali manj umetniškimi sredstvi še vedno poseben simbolen status. Hodimo od Litije do Čateža ter po Vorančevi poti, praznujemo Prešernov dan in dan reformacije, ne pa dneva Kobilce ali Štigličevega ali Gallusovega dneva. (Na posledice, ki jim ima ta poseben status za razvoj literarnega izraza, je s teorijo slovenskega kulturnega sindroma opozoril Rupel: ker politiko nadomešča književnost, naj se ta ne bi mogla polno estetsko razviti.)
Vendar pri tem poudarjanju pomembnosti pisane besede radi spregledamo neko podrobnost. Ta beseda se mora tudi širiti, za kar pa sta nujna vsaj dva pogoja: pismenost in dostop do čtiva. Za prvo so poskrbele šolske reforme; za drugega je bilo velikega pomena časopisje, ki ga danes vedno bolj nadomešča splet. Poslanstvo, ki je bilo v svojem temelju stvar političnega in zato javnega, se je lahko dovršilo le v individualnem, zasebnem momentu, skozi branje, ki pa so ga omogočile – knjižnice.
Knjižnice so pravzaprav zanimive že kot družbeni izum: to, da zbiratelj drugemu omogoči uporabo nečesa njegovega, ni samoumevno, posebej ob predpostavki, da se utegne ta reč ob rabi – obrabiti. Papir se utegne strgati, naredijo se ušesa, nekomu na knjigo padejo drobtine piškota. Da pa bi obstajale javne knjižnice, do katerih imajo po definiciji ob izpolnjevanju minimalnih pogojev (plačilo članarine) dostop vsi, ne glede na zaupanje lastnika, priporočila ali družbeni razred, pa je sploh najprej potreben konsenz, da bomo kot namišljena skupnost naključnih obiskovalcev knjižnice skrbeli, pazili in sprejeli zavezo, da bomo izposojeno gradivo vrnili v stanju, ki bo čim bližje izvornemu. Na to izjemnost samega koncepta smo kar nekako pozabili, obstoj knjižnic je za nas nekaj tako zelo samoumevnega, da se kljub splošnemu javnemu čaščenju pisane besede in poudarjanju njene pomembnosti le redko spomnimo na prostore, ki nam omogočajo dostop do del pomembnih literatov, znanstvenih, strokovnih in poljudnih študij in zapisov, pa tudi do bolj pogrošnega čtiva. JAK je za leto 2019 v raziskavi Knjiga in bralci VI ugotovila, da je v splošne knjižnice vpisanih 23 % prebivalstva – to pomeni povprečno eden na družino, ki si lahko po potrebi izposoja knjige tudi za ostale člane. Če k temu prištejemo še šolske knjižnice, je knjižnična izposoja pri nas resnično dostopna. Skrb pa vzbuja dejstvo, da kljub tej dostopnosti še vedno ne bere več kot 40 % populacije.
Po že skoraj razvpitih podatkih v Sloveniji izdamo v celotni EU največ knjig na prebivalca – pred brexitom nas je v tem prehitevala le Velika Britanija, ki pa ima ogromen izvozni trg. Katalog založnikov iz leta 2009 nam pove, da je bilo v Sloveniji tistega leta registriranih skoraj sto petdeset izdajateljev. Privzemimo, da ostaja število približno isto tudi deset let pozneje. Zakaj ob tem, da še vedno več kot 40 % populacije sploh ne bere, toliko produciramo? Zakaj te energije vsaj delno raje ne namenimo bralni kulturi, promociji in diseminaciji – da ne bo knjiga, izdana leta 2017, imela na cobissu leta 2020 zabeleženih 26, ampak 260 izposoj?
In kdaj bomo nehali reproducirati mit o prosvetljenem narodu, ki naj bi bil takšen le zato, ker na trgu v prestolnici namesto vojskovodje stoji pesnik? Politične skupnosti, utemeljene na velikih bitkah, svoj obstoj utrjujejo teritorialno; skupnosti, katerih ustanovni mit je povezan s kulturo, morajo to početi drugače. Morda je bilo nekoč pisanje v lastnem jeziku osvobajajoče, politično dejanje. Danes je pisanje brez branja le mrtva črka na papirju. Da, to je poziv: berite! Kajti narod velikih piscev mora biti tudi narod izvrstnih bralcev.
P. S.: Komentar je bil končan dan pred zaprtjem knjižnic zaradi zajezitve širjenja virusa Covid-19.