Pred mesecem ali več sem se znašel sredi pogovora o ponudbi karaok v Ljubljani oziroma v ljubljanskih lokalih in ugotovili smo, da nekdo, ki bi se želel družbeno uveljavljati kot pevec karaok, zaradi pomanjkanja priložnosti v tem okolju takih možnosti nima in je obsojen na to, da prepeva svoji družini, prijateljem ali pa zgolj samemu sebi. A seveda to ne bi držalo brez izjeme – enkrat na leto se večer karaok znajde na urniku določenega festivala in se odvije v sprejemnici oziroma v lokalu prizorišča festivala.
Soočenje z dejstvom, da so karaoke v Ljubljani dobrina, ki je redkejša od marsikatere novejše ali bolj sofisticirane ponudbe, je v meni prebudilo strast, da bi se to leto večera karaok udeležil tudi sam. Čeprav še nisem vedel za točen datum, sem si na spletu poiskal nekaj zanimivih pesmi, s katerimi bi lahko presenetil občinstvo. Preveril sem dinamičnost in ritmičnost njihovih besedil ter se prepričal, če ustrezajo mojemu precej skromnemu vokalnemu razponu – zadnje kar sem si želel, je bilo, da bi v začetniški vnemi občinstvu ne mogel nuditi drugega kot pretencioznost. Toda potem, ko je bil datum večera karaok določen in sem se pri prijateljici, ki se je karaok udeležila že prejšnja leta, natančneje pozanimal, kako ta večer poteka, se me je polotil vtis, ki je zahteval ponoven premislek o udeležbi in sklenil sem, da se nastopu odpovem.
Posnetka, ki sem jih v zgodnjih popoldanskih urah naslednjega dne prejel preko sporočilnostnih orodij svojega telefona, sta mi izostrila dognanje, da gre pri karaoke večeru tega festivala za vse kaj drugega kot pa sproščeno uživanje v popularni glasbi:za nič drugega kot skupinsko neuglašeno blejanje docela opite kulturniške srenje mlajše generacije, ki se je z nekakšno ironijo polastila dogodka do te mere, da več ni preostalo prostora za nekoga, ki bi želel to redko priložnost, da se predstavi kot interpret in pevec, vzeti »resno«.
Pa sem si zamislil, kaj bi pomenilo za ta dogodek, če bi se sredi »gostije« pojavil nekdo, ki bi katero od uspešnic Celine Dion ali Eltona Johna odpel s popolno zavzetostjo. Ki bi dogodek vzel bolj resno, kot se dogodek jemlje sam, in ki bi se želel postaviti ob bok izvirnim pevcem.
To bi pomenilo dejanje posameznika, ki se je odločil vzeti »resno« tisto stvar, ki je občestvo (v našem primeru) več ne jemlje »resno«, po drugi strani pa se zdi docela nasprotna potezi dečka iz Andersenove bajke Cesarjeva nova oblačila, kjer deček iz gole naivnosti ne zmore vzeti »resno« tega, v kar je prepričano občestvo – da cesar nosi novo obleko. Angažirani interpret uspešnic in deček iz pravljice predstavljata dva različna načina odnosa do vzpostavljene normalnosti. Moč subverzivnega delovanja je mogoče prepoznati tako v načinu ironičnega razkrivanja slabosti izvirnega kot v poskusu zaresnega vzporejanja z izvirnim. Zanimivo je, da moreta načina opraviti svoje tudi takrat, kadar gre za isti predmet, kar pa je samo korak daleč do tega, da oba ta predmet preobrazita v nekakšno dvopolnost, razpol.
Karaoke v svoji profanosti krasi moč tolerance in vključevanja, saj je omogočeno peti tako tistim, ki posedujejo določeno pevsko izmojstrenost kot tist, ki je ne. Nastopajočemu je prepuščena prosta izbira, katero pesem bo pel oziroma posnemal in s tem tudi, katero sporočilo bo posredoval javnosti. Tako se zdi, da so karaoke pokazatelj tega, kateri občutki, bolečine in strasti se vijejo med ljudmi. So liberalne in demokratične in po formi izzivajo vzporejanja z utripom dogajanja na agorah starogrških polisov. Politolog Ivan Krastev se v svojih analizah zatona liberalizma na zahodu, ko obravnava politični razvoj zadnjih tridesetih let v državah nekdanjega vzhodnega bloka in pa Rusije odnosno Sovjetske zveze, obrača k ideji mimetičnega modela Renéja Girarda in postavi tezo o dveh različnih načinih posnemanja zahoda. Tako bi naj nekdo, ki se je postavil v vlogo posnemanja, prej ali slej postal s to vlogo nezadovoljen in bo terjal odgovore zase – vrnitev potlačenega, kar velja za Poljsko in Madžarsko, medtem ko je Rusija že leta 2007 (izkazano v Putinovem govoru na münchenski varnostni konferenci) prešla iz posnemanja zahoda k zrcaljenju, kar je po Girardu vzpostavitev rivalstva in pomeni, da Rusija sebe smatra za enako Zahodu in se to tudi trudi dokazovati.
Mar lahko ironičen odziv mladih kulturnikov na večeru karaok vzporedimo z madžarsko zavrnitvijo modela liberalne demokracije? Dolgujemo si, da skušamo razumeti in ne zgolj upati, da ne. Naslednje leto ne bom odpovedal, morda pride tudi Macron.