Vesolje, 1961-2021

Moja babica kot pripadnica tako imenovane »tihe generacije«, rojene v precej daljnih in še bolj tečnih štiridesetih, ni preveč nasedala propagandi in je v odgovor na mojo otroško radovednost ob odkrivanju zgodovine ter fascinacijo očeta, predstavnika generacije boomerjev, nad vsem tehnološko naprednim, ravnodušno skomigala z rameni. »Meni niti iz žepa, niti v žep.«, je znala reči. A kako so se stvari spremenile. Če žepi Jugoslovanov zaradi vesoljske tekme res niso trpeli, je danes situacija precej drugačna in lahko bi rekli, da so trenutni vesoljski podvigi novih menedžerskih tehnoočetov – Elona Muska, Jeffreya Bezosa in Richarda Bransona – možni prav zaradi že obstoječih dosežkov in infrastrukture iz šestdesetih ter zaradi praznjenja žepov ljudi, ki kupujejo njihove izdelke – vključno s postjugoslovansko »rajo«. Bezos na primer vsako leto prodaja Amazonove delnice zato, da lahko leti po orbiti z bratcem in hedge-fund bogataškimi sinovi, ki jih komercialni mediji opisujejo zgolj kot »študente«. Kako se financira Amazon? Financira se  z vsakim zemljanom, ki nakupuje preko te platforme. Kakšen pa je pomen tega, da se žepi moje babice iz leta 1961 in moji žepi povsem drugače obnašajo v zvezi z nečem tako daljnim, kot je kup pleha v vakuumu? Zakaj so Jugoslovani lahko o tem brali v časopisnih zunanjepolitičnih rubrikah, medtem pa milenijci in ostali predstavniki postmoderne in posttranzicijske generacije o vesoljskih podvigih vse bolj beremo v rubriki »zanimivosti«? In zakaj je ob zgodbah sodobnih tehnoočetov nujno brati zgodbi Jurija Gagarina in Germana Titova?

1961

Da bi na koncu odgovorili na ta vprašanja, se moramo za začetek podati v hiter kronološki prelet  zunanjepolitičnih dogodkov in oseb, začenši z osrednjimi dogodki iz burnega leta 1961. Takrat se je, spomnimo, v Izraelu dne 11. aprila začelo sojenje banalnemu zlu zloglasnega Eichmanna, Izrael pa je ravno postal sedma država na svetu z raketo in mnogi so si močno zaželeli to dvoje optimalno združiti na način, da svet razne Eichmanne izstreli v vesolje na pot v nepovrat. In če je bilo eno primer povojnega ravnanja z nacisti, je drugo primer pravzaprav diametralno nasprotnega: v sedaj ne več tako tajni obveščevalni operaciji Združenih držav, poimenovani Paperclip, je okrog 1600 vrhunskih nacističnih znanstvenikov za nagrado dobilo ameriški azil ter zaposlitve v vladnih službah. Med njimi je bil tudi SS-ovec Wernher von Braun, ki je zatem vrsto let vodil ameriški vesoljski program NASA. Program NASA je bil v idiličnem sodelovanju z državo zgrajen na plečih naci-znanstvenikov.

V noči 11. aprila je sovjetska oblast končno oznanila skrivnost, kdo od dveh kandidatov bo letel v vesolje in že naslednji dan sta si oba kozmonavta, Jurij Gagarin in German Titov kot rezerva, nadela skafandre in odšla na platformo za polet. Gagarin je takrat napisal zgodovino, Američani pa so po neuspehu v Prašičjem zalivu v tolažbo izvedli podorbitalni polet Alana Sheparda. 25. maja je nestrpni Kennedy v želji po izkazovanju politične nadmoči že napovedal prve korake za let na Luno. Na ruski strani je 6. avgusta German Titov v veliko zahtevneješem poletu, kot je bil Gagarinov, postal prvi človek, ki je spal in bruhal v vesolju – zato da je Hruščov odvrnil pozornost od dejstva, da bo takoj naslednji teden, 13. avgusta, obzidal polovico Berlina. V tovrstnemvrtincu blokovskega ping-ponga se pogosto pozabi, da se je na zunanjepolitični sceni istega leta Jugoslavija izkazala kot izvenblokovski igralec par exellence. Prvega septembra leta 1961 je začela gostiti prvo konferenco neuvrščenih držav, ki je združevala države tako imenovanega tretjega sveta, okrog katerih je potekala ideološko-gospodarska tekma obeh hladnovojnih blokov. Danes se sredi beograjskega Parka prijateljstva, ki simbolizira boj neuvrščenih za mir in enakopravnost vseh ljudstev, poleg Titovega, Naserjevega in ostalih dreves bohoti tudi drevo, ki ga je posadil German Titov. A ker je sovjetska zveza ob svojem neposrednem nasprotovanju amreškim stališčem in stališčem zveze NATO za prikaz svoje moči ob koncu leta sprožila eksplozijo »carske bombe« z močjo 50 megaton, lahko sklenemo, da se je tistega leta hladna vojna bližala svojemu vročemu vrhuncu.

Zanima nas dejstvo, da je vesoljska tehnologija na obeh, ameriški in ruski strani, rezultat vojaških programov – v vesolje so leteli predvsem vojaški piloti. Kljub medijskemu osredotočanju na razvoj, Hruščova kot Kennedyja vesolje pravzaprav sploh ni zanimalo iz vidika znanosti ali »napredka« človeštva, temveč iz vidika vojaške prednosti, čeprav tega nista nikoli javno priznala. Ravno nasprotno, Kennedy je poudarjal tako znanstveni projekt kot humanistični razvoj ter medijsko propagando usmerjal v miroljubni in neinvazivni namen poletov. Pred atentatom je resno razmišljal o tem, da bi Američani v poskusu pristanka na Luni simbolično sodelovali s Sovjeti v enotni, nadblokovski, utopični misiji skupnega raziskovanja vesolja, medtem ko je sovjetski politični vrh enako vzneseno izpostavljal mirovniško naravo Gagarinovega poleta. Tako kot si je bilo mogoče misliti eskalacijo hladne vojne, si je v bilo v tem času ravno zaradi velikopoteznih političnih projektov, kot so poleti v vesolje in neuvrščenost, lahko zamišljati tudi vesoljski mir, V enm izmed teh pa je človek pristal na Luni. Medtem ko se je mnogo afriških držav osamosvajalo, je postajala tehnologija nova religija sveta, reklamna industrija pa je opijala svetovne množice. Sovjetska pa tudi jugoslovanska politika sta razumeli boje afriških držav proti kolonializmu kot podobne boju proti nacizmom in fašizmom. A medtem ko je Jugoslavija ob miroljubnosti lahko stavila na neuvrščenost (in antikolonializem, na primer z oboroževanjem Alžircev za njihov boj proti Francozom), zasledimo na vesoljskem terenu lep primer sovjetskega političnega stališča v knjižici Kolumba Vesolja, v skupni osebno-izpovedni avtobiografiji Jurija Gagarina in Germana Titova iz leta 1963, kjer se med kroženjem okrog Zemlje osredotočata na revolucionarno, kmečko-proletarsko in komunistično Rusijo ter na afriški kontinent. V knjižici njunih spisov je zapisano:

» Potem sem pomislil, da leti ladja nad Kongom, nad deželo, v kateri so imperialisti zločinsko ubili pogumnega borca proti kolonializmu, borca za srečo svojega ljudstva, Patrica Lumumbo.« (Gagarin) in:

» Ko sem med drugim krogom letel nad afriško celino, sem poslal pozdrav ljudstvom Afrike, ki se borijo proti kolonializmu […] Afriški pesek je obilno napojen s krvjo alžirskih patriotov, borcev za svobodo in neodvisnost njihove dežele. Nekje tukaj spodaj, sredi peščenih hribov, pa francoski imperialisti preizkušajo svoje atomske bombe in zastrupljajo zrak našega planeta s stroncijevim strupom … « (Titov). 

Oba, Gagarin in Titov, sta, tako kot so pozneje ameriški astronavti, na eni izmed svojih svetovnih turnej za deset dni obiskala mnoga jugoslovanska mesta, kjer sta predstavljala svoje nazore. V Ljubljani jih je dočakala deset tisoč glava množica, Titov pa je na povabilo rudarjev obiskal tudi Velenje. Medtem ko so po Jugoslaviji naše babice gradile ceste, tovarne, zdravstvene domove ter novega socialističnega človeka, so Sovjeti izurili socialističnega delavskega človeka v vojaka, ga poslali v vesolje ter k nam na obisk. Tovrstna poteza nakazuje, da sta oba kozmonavta služila dobro zastavljeni propagandi, zato jima je ključno posvetiti pozornost in opomniti na njuno zgodbo: Medtem ko je Gagarin odraščal v vaški kmečki družini v regiji Smolensk zraven Moskve, je German Stepanovič Titov odraščal v vasi komunardov na Altaju blizu Novosibirska, kjer so »partizani državljanske vojne, vaški reveži, v srcih katerih so se prižgale leninske ideje o kolektivnem delu, sredi sibirske tajge na golem kraju ustanovili komuno v daljnih dvajsetih letih.« (Titov)

Oba sta bila vojaška pilota, imela sta se za vesoljska brata in za »preprosta sovjetska človeka«. V avtobiografijah sta oba vzhičena nad komunizmom, delavskim razredom in Zemljo: »Ne, sovjetski ljudje ne stremijo v vesolje zato, da bi zasužnjili druge dežele in ljudstva.« (Gagarin). Na predlog, da je treba razdeliti uspeh med letalcem in glavnim konstruktorjem letal, sta kozmonavta v prvi vrsti zahvale namenjala politični ideologiji in delu ljudstva, ki ju je pripeljalo do poleta:»odgovoril sem, da vsa slava nove zmage pripada partiji, ljudstvu, in seveda ustvarjalcem vesoljske ladje« ali: »Že na naših, sovjetskih tleh, takoj po pristanku, sem po telefonu poročal N.S. Hruščovu o rezultatih poleta. Z veseljem sem sporočil Nikiti Sergejeviču, da sem izpolnil nalogo. To je bil raport ljudstvu.« (Titov). A poglobljen biografski pregled življenj obeh kozmonavtov omogoči uvid v razloge za odločitev, da se navkljub boljši fizični pripravljenosti Titova na misijo prvega človeškega vesoljskega poleta pošlje Gagarina. Preprosto povedano, Gagarin je bil mehkejši, ljubkejši, upogljivejši, oče dveh zdravih otrok, ki je znal govoriti prave besede ob pravem času, medtem ko je bil Titov težaven »bad boy« ruskega letalstva, ki je vse skrivnosti kozmonavtskega treninga v nasprotju z navodili redno zaupal svoji ljubljeni ženi in bil v konfliktu z zdravniki, saj je kljub izvrstni fizični formi nerad telovadil in je rad popival. Nenazadnje je imel glede na zgodovinske konflikte in takratne tenzije z Nemčijo precej napačno ime, povrhu pa ga je zaznamovala družinska tragedija, saj mu je umrl otrok.  Njegov značaj je prišel v ospredje dvakrat.

Prvič med poletom, ko je Titov pravzaprav priznal, da je upal, da bo v Gagarinovem skafandru luknja ali da bo izbranca prijela panika in bi namesto njega prvi polet prevzel on. Bil je povsem potrt, ko je ugotovil, da je vse potekalo v najlepšem redu, in uničen, ko so mu sporočili, da je vsega konec in da naj odstrani vesoljsko obleko. Drugič na turneji po Združenih državah, ko je zasmehoval ameriško arhitekturo, moderno umetnost ter kipe ustanovnih očetov države. Ameriški tisk ga je sovražil, on pa je šel popivat s prijateljem, ameriškim astronavtom, s katerim sta se pijana med pečenjem žara skoraj zažgala. A mimo teh anekdot je še bolj zanimiva zgodba, ki se tiče samega poleta: Sredi četrtega preleta orbite je omedel, zbolel, potem zaspal, skoraj zmrznil, se pri povratnem spustu divje vrtel in se skoraj zabil v vozeči vlak. A vseeno je ostal temperamentni drugi kozmonavt za večinsko javnost pozabljen in v senci stoosemminutnega podviga Jurija Gagarina; četudi velja njegov let, ki je trajal 25 ur in 20 minut, v njem pa je zemljo obkrožil sedemnajst krat, za veliko bolj ambicioznega in nevarnejšega od Gagarinovega. Ta polet je bil predvsem političen, saj je bil v ozadju namen Hruščova, da odvrne pozornost od gradnje Berlinskega zidu.

V tem je ključ spominjanja. S spominjanjem na njegovo imenitno zgodbo se spominjamo zgodbe začetkov v prvih desetletjih vesoljskih programov in z njimi povezanimi premiki na geopolitični ravni. Z obujanjem divjih zgodb vesoljskih pilotov, ki so jim sledili milijoni civilistov, ki si niso predstavljali makiavelističnih razsežnosti vesoljskih tehnopolisov, ki so se jim gradili pred očmi,  bolje razumemo sedanjost.

Militarizacija vesolja

Naslednje svetovno desetletje, sedemdeseta leta, je bilo vrhunec tako imenovane progresivne politike z zgodovinsko nizkimi stopnjami neenakosti in zgodovinsko visokimi ravnmi družbene oziroma javne lastnine, a blokovski ping-pong se je nadaljeval in desetletje je bilo priča tudi začetku neokolonializma in neoliberalizma. Kot posledica nadaljevanja ameriške zunanje politike hladne vojne, ki je bila usmerjena v ohranjanje regionalne hegemonije v Latinski Ameriki, je bil leta 1973 v Čilu strmoglavljen socializem Salvadorja Allendeja, čemur je sledilo prestrukturiranje čilskega gospodarstva s strani skupine »Chicago Boys«, od tod pa je imel neoliberalizem nato prosto pot v svet. Takratni Carterjev svetovalec za nacionalno varnost je med drugim prepričal predsednika, da naj podpre islamistične upornike v Afganistanu, ki bi zadali dodatno škodo Sovjetski zvezi, ki je leta 1979 vdrla v Afganistan. Podpora muhadžedinom se je okrepila v obdobju Ronalda Reagana, kar pa je privedlo do rojstva Al Kaide. Medtem je v Veliki Britaniji vladala železna roka Margaret Thatcher, ki se je z največjim veseljem lotila razgradnje povojne gospodarske poravnave in utrla pot agresivnemu neoliberalizmu.

Na tem mestu se v prvem planu izrišejo osnovni mehanizmi, uradno inavgurirani že od leta 1961, ki v naslednjih parih desetletij svetovno pozabo agonije druge svetovne vojne spreobrnejo v tvorjenje želje, ki žene sodobno vesoljsko mrzlico in odpira pot privatnim orožarskim biznisom. Navidezni osnovni kolešček mehanizmov so še vedno zapeljive osebne zgodbe lepih, sposobnih moških (in žensk), ki izkazujejo močne želje ter napredne vizije uresničevanja nacionalnih interesov predstavljajo kot nekaj univerzalno človeškega. Ti intenzivni medijski protagonisti so delovali in še vedno delujejo vpeti v strukturo, zgrajeno s strani uradnikov, kot je bil von Braun, in tako sodelujejo tudi v vojaškem delu projekta. Od tod tudi celotna problematika militarizacije vesolja, ki vključuje postavitev in razvoj orožja – od tehnologije balističnih raket preko slikovnih in komunikacijskih satelitov, dronov, topov, ter vesoljskih pištol. Obstoječe mednarodne pogodbe, ki urejajo vesolje, sicer omejujejo namestitev in uporabo jedrskega orožja, a navadni orožni sistemi niso omejeni. A bistvo naposled sploh ni v tem, kar zadeva vesolje, temveč v tem, kar se dogaja na Zemlji. Na primer: protiraketna obramba ne postavlja orožja v vesolje, ampak je zasnovana na način, da prestreže prihajajoče bojne glave na zelo veliki višini, kar zahteva, da prestreznik potuje v vesolje. Te rakete so lahko kopenske ali morske, torej zemeljske, večina predlaganih programov pa uporablja kombinacijo obeh. Varljive so tudi zgodbe o rasti, razvoju in humanističnem napredku, ki jih vojaško-vesoljski stroji dajejo v obtok svetovni javnosti. Za skokom na Luno, ali, kot si to želi Elon Musk, na Mars, se skrivajo vojaške baze, pridobivanje resursov ter boj za prevlado med tistimi, ki si lahko konkurirajo v tehnološki (beri: orožarski) industriji. Nazoren dokaz zgornje trditve je dogodek z dne 27. junija 2019, ko je zavezništvo NATO uradno razglasilo vesolje za operativno domeno (poleg zraka, kopnega, morja in kibernetskega prostora).

Tovrstna politika usmerja pristop zavezništva do vesolja in zagotavlja ustrezno podporo operacijam ter misijam zavezništva na področjih, kot so komunikacije, navigacija in delovanje obveščevalnih služb. Z uporabo satelitov se NATO zaveznice na krize lahko odzovejo hitro, učinkovito in natančno. Spomnimo se na primer satelitsko vodenega mitraljeza z »umetno inteligenco«, ki je bil uporabljen za uboj vrhunskega iranskega jedrskega znanstvenika, ali drona »Predator«, ki je bil uporabljen za likvidacijo iranskega generalmajorja Qassema Soleimanija. Predatorje proizvaja javno sofinancirano podjetje v zasebni lasti dveh bratov milijonarjev, General Atomics, ki so ga leta 1955 ustanovili atomski fiziki, ki so bili vključeni v projekt Manhattan. A Soleimani ni edini. Informacije, zbrane in posredovane preko satelitov, so ključne za dejavnosti, operacije in misije zveze NATO, vključno s kriznim odzivanjem in imenitnim bojem proti terorizmu. Na bruseljskem vrhu leta 2021 je NATO ugotovil, da napadi na vesolje, iz vesolja ali znotraj vesolja predstavljajo jasen izziv za varnost zavezništva in bi lahko privedli do sklicevanja na 5. člen Severnoatlantske pogodbe: kolektivna obramba. Spomnimo: NATO se je po terorističnih napadih na ZDA 11. septembra prvič v svoji zgodovini skliceval na 5. člen in večkrat sprejel ukrepe za kolektivno obrambo. Na primer v odgovoru na razmere v Siriji in ob rusko-ukrajinski krizi. A ukrepi pod krinko kolektivne obrambe niso samo enkratni dogodki. NATO ima razporejene številne stalne sile, ki prispevajo k kolektivnim prizadevanjem zavezništva. V okviru takšnih misij zavezniška lovska letala patruljirajo v zračnem prostoru zaveznikov, ki nimajo svojih lovskih letal. Delujejo 24 ur na dan, 365 dni v letu. Kot odgovor na to osnovna načela ruskega programa iz junija 2020 govorijo o »razvoju in razporeditvi sredstev protiraketne obrambe in udarnih sistemov v vesolju«. Že avgusta 2015 je Rusija ustvarila vesoljske sile, ki se opirajo na zemeljske zmogljivosti za elektronsko bojevanje, zasnovane za blokiranje in uničenje satelitov. Po tretji strani Kitajska v vesolju vidi podaljšek  megazemeljske infrastrukture Belt and Road predvsem preko balističnih raket in kinetičnih vesoljskih prestreznikov. Tu je še Indija, ki razvija svoj program »Spacecom Policy 2020«, s katerim si prizadeva poslati prvo človeško posadko na vesoljski polet v orbito do leta 2022, medtem pa je že uspešno izvedla 109 misij vesoljskih plovil in razvija tudi lasten regionalni navigacijski satelitski sistem, vesoljske plane pa kuje tudi Saudova Arabija. Tudi evropski mrliči dohajajo. Kot pravi analiza z naslovom Evropski vesoljski sektor kot omogočanje strateške avtonomije EU, ki jo je nedavno izdal Politični oddelek za zunanje odnose Generalnega direktorata za zunanje politike Unije: »Vesolje je ključnega pomena za varnost in obrambo EU. Vendar je EU na razpotjih, in mora razviti načine za zagotovitev ohranjanja svoje strateške avtonomije v vesolju. Brez strateške avtonomije v vesolju ne more biti strateške avtonomije na Zemlji.« Projekt EU torej odprto priznava, da vesolje ni samostojna strateška domena, ampak je tesno povezana z zemeljsko politiko: »Vesolje se obravnava kot nezemeljski ocean. Tako o vojnah na Zemlji morda ne odloča samo to, kar se dogaja v vesolju, in vesolje morda ni nujno tam, kjer se vojna začne«.

Ni nam treba niti brati med vrsticami, da ugotovimo, kako vesoljsko orožarsko tekmo podpirajo diplomatska in večstranska prizadevanja omenjenih velesil. Sodobni vojaški sistemi so pravzaprav skoraj popolnoma odvisni od vesoljske komunikacije. Na primer: med operacijo Puščavska nevihtav letih 1990–1991, v vojni, ki so jo vodile koalicijske sile 35 držav pod vodstvom ZDA proti Iraku, je bila ameriška vojska v okrog devetdesetih odstotkih odvisna od vesoljske tehnologije za izstrelitev raket in od obveščevalne, nadzorne, izvidniške ter komunikacijske »dejavnosti«. Investicije v vesolje torej predvsem pomenijo privatizacijo, kolonizacijo in militarizacijo. Predvsem, kot tudi narekuje zgornji zgodovinski pregled, pomenijo uničenje »neustreznih« režimov na Zemlji. Na tem mestu vnovič pridemo do zgodb o »veliki tragediji«, ki čaka človeštvo, ter o »velikih odrešiteljih«, ki nadomeščajo ali združujejo različne religije in nestrpnosti svetovnega humanitasa v nadčloveški enosti, ki je povsem fascinirana nad napredkom, razvojem in tehnologijami. V tem vidimo, kot bi rekel pokojni Tonči Kuzmanič »konture bleščeče Prihodnosti«. V tem kontekstu bi bilo smiselno biti pozoren do novega obdobja raziskovanja vesolja in potovanj – tistega, ki ga katalizira »svobodna tržna konkurenca« oziroma podjetja, kot so Virgin Galactic, Blue Origin in SpaceX, in ki se močno opira na pisane anekdote o ustanoviteljih podjetij in njihovo filozofiranje. Takšen je Bezos, ki je, odkar je pri petih letih opazoval pristanek na Luni, obseden z dosežki agencije NASA, takšen pa je tudi Musk, ki v želji biti ljubljen in priznan kot vizionarski odreševalec, uresničuje svoje otroške sanje: »To je največja pustolovščina, ki si jo lahko zamislim. Nisem si mogel zamisliti nič bolj razburljivega, bolj zabavnega, bolj navdihujočega kot imeti bazo na Marsu.«

*

Na tej točki je povsem vseeno, ali letijo vojaški piloti ali milijonarji. Muskovi, Bransonovi, Bezosovi ali predlogi njihovih podjetij, ki se javnosti predstavljajo kot inženirsko-poslovni dosežki, so predvsem politična posledica kolonizacije in vojne, ki se je skozi propagandno mašinerijo že v šestdesetih začela prerivati v rastočo tehno in pop kulturo, kot takšna pa je do današnjega dne zasvojila mnoge, uvrščene ali ne – vseeno. Medtem ko Musk pridiga o ekološki krizi, je prav on del problema, in to političnega. Problem je delovanje podjetnikov in naddržavnih podjetij s polno podporo in spodbudo državne politike po vsem svetu. Ti s prevzemanjem zemlje (in Zemlje) kradejo ljudem njihovo prihodnost in njihove eksistence podrejajo izkoriščevalskim sistemom. In na obzorju ni več nobenega Germana Titova, da bi se jim posmehoval in se norčeval iz njihove znanosti in umetnosti. Ni nobene svobode. Svobodni smo zgolj znotraj vizije, ki pooseblja elitno tehnokracijo, in ki korumpira sam pojem politike in trdega dela izgradnje etičnega človeka. Novi človek je čisto nasprotje novega socialističnega človeka – delavca iz šestdesetih, ki se je zavedal truda, švica in soodvisnosti z Zemljo, s katero se zares ne ukvarja niti eden od zgoraj navedenih programov in tehnoosebkov. Z Zemljo se ukvarjajo kvečjemu reveži, aktivisti in staroselci. So sodobni tehnoočetje pravzaprav sinovi neoliberalizma in kot takšni tisti Eichmanni, ki jih je treba izstreliti v nepovrat? Seveda so. Kot dediščina predhodnih kolonialnih projektov, ki so uničili svetove staroselcev, divjih in domačih živali ter ekosistema, so vsekakor uvedli politiko kolonizacije, a le-ta bolj kot stanje vesoljske, odraža stanje zemeljske politike. Če vnovič vpeljemo Gagarinovo misel o tem, kako sovjetski ljudje ne stremijo v vesolje zato, da bi zasužnjili druge dežele in ljudstva, sedaj tega ne moremo trditi. Kdo so dandanes novi »Alžirci«, ki jih bo treba oborožiti v boj proti tehnokolonializmu in privatizaciji vesolja in zemeljskih svetov? Svetovna javnost v tem smislu ni naivna. Predvsem zato, ker je soustvarila Muska s svojo miselnostjo – veliko dlje smo od  zamisli Germana Titova: »komune do Lune« in veliko bližje privatiziranemu vesolju, kakor je bila privatizirana tudi Zemlja. V tem smislu je razmišljanje o vesoljski ali zemeljski politiki kot tehnološkemu problemu zmotno. Pri tehnokraciji gre za kompleksno družbeno in politično tvorbo, ki bo slej ali prej uporabila vse svoje zmožnosti za ustvarjanje neenakosti in zatiranje – to pravzaprav počne že zdaj. Naslednjič, ko bo pozornost časopisne rubrike »zanimivosti« pisala o naslednjem človeku, ki bo stopil na Luno, in o generacijskih odzivih na tovrstne podvige, se je smiselno spomniti, da delavci v vesolje več ne odhajajo – to sedaj počnejo milijarderji. Medtem smo mi v odnosu do njih še kako uvrščeni, in to na dveh ravneh: prvič, v vojaško zavezništvo, in drugič, v svetovni spodnji razred. Babičin »meni niti z žepa, niti v žep« preprosto ne drži več. V nasprotju z obljubami o izpolnjevanju skupnih želja »vsega človeštva« in v skladu s pozabo zgodovine z vesoljsko tehniko ne gradimo nič drugega kot grobove živih na Zemlji.