Vesolje, ekumena ne-ljudi

Srečanje z radikalno drugačnostjo bo presenečenje. Presenečenje zaznamuje negotovost, ki izhaja iz rušenja ontoloških koordinat; že sama možnost takega srečanja odpira krizo kategorij. Če želimo radikalno drugega sploh prepoznati kot takega, potem se moramo povprašati o lastnih ontoloških koordinatah. Črta med kemijo in življenjem, naravo in kulturo, med inteligenco in instinktom, med evolucijo in zgodovino je stvar konteksta, s katerim uokvirimo razliko. Srečanje z radikalno drugim ta kontekst popolnoma preobrne.

Radikalno drugačnost aktivno iščemo. Astrobiologija išče sledove, prstne odtise življenja, ki se skrivajo v atmosferah, oceanih, geoloških formacijah izven zemlje ali v vzorcih, ki jih tam zberemo. Program SETI (Search for Extraterrestrial Intelligence) preži na signale v šumu elektromagnetnega spektra, ki bi jih lahko razumeli kot sporočila.

Iščemo torej sledove, znake, katerih oblika kaže na življenje, kulturo, inteligenco. Kaj so ti znaki, še ne vemo, in tudi, ko bomo morda vedeli, bomo delovali na samem robu védenja. Ker obstaja mnogo logik, mnogo možnosti za nezemeljsko življenje, za nezemeljske kulture; radikalna drugačnost je popolnoma odprta.

Začasno življenje

Življenje na planetu Zemlja obstaja v specifični obliki. Življenje, tako kot inteligenca ali kultura, bi lahko bilo tudi nekaj popolnoma drugačnega. Poznamo pač le zemeljsko obliko življenja. Življenje je lahko tudi nekaj, kar je sicer podobno temu, kar poznamo, a je drugačno, morda celo radikalno drugačno.

Ta miselni proces je Charles S. Peirce imenoval abdukcija: oblikovanje hipoteze, ki temelji na argumentu iz prihodnosti. Z abdukcijo na osnovi dejstva, da na Zemlji življenje obstaja v spektru oblik, postuliramo možnost radikalno drugačnega, nezemeljskega življenja in kulture.

Ob srečanju z radikalno drugim se lahko življenje, kot ga poznamo zdaj na Zemlji, začne zdeti kot nekaj zelo začasnega; omejena, historično specifična stvar. Lahko je popolnoma lokalna, epistemološko kontingentna kategorija, ki se niti na Zemlji ne bo več obdržala (recimo, če odkrijemo t. i. senčno biosfero, drugo, neodvisno obliko življenja, ki naj bi obstajala ob poznanem življenju).

Podobno je z inteligenco. SETI išče sporočila inteligentnega življenja; a to inteligentno življenje, katerega sporočila pričakujemo, je le dvojnik zemeljskega, človeštva. SETI išče imitacijo naše človeške inteligence. Išče kulture in civilizacije, ki se jih da umestiti v naše evolucijske sheme napredka, razvoja, ekspanzije, kolonizacije vesolja.

Do sedaj je iskanje prineslo le tišino ali šum. Morda tudi zato, ker, če iščemo le svoje dvojnike, ostajamo slepi za radikalno drugačnost. Prvi korak k prepoznavanju radikalno drugega je de-centriranje znanega; je pogled, ki domače vidi kot tuje, nedomače; ki znano in samoumevno naredi čudno in presenetljivo. Prvi korak k prepoznavanju radikalno drugega je videti nas same, naš planet, naše življenje in kulturo kot radikalno druge.

Tak pogled prinaša hipoteza o Gaji, miselni eksperiment Jamesa Lovelocka in Lynn Margulis, kako prepoznati življenje na drugih planetih. Najbolj očiten podpis življenja na drugem planetu je sestava atmosfere, ki ni v ravnovesju in kaže na procese manjšanja entropije, posledico delovanja življenja. Ko smo skozi perspektivo Gaje pogledali Zemljo, je ta postala tuj planet. Prepoznali smo kompleksne sistemske učinke, nelinearne in neintuitivne, čudne, vzročne povezave, pozitivne povratne zanke in procese, ki omogočajo in spremljajo življenje na njej.

Ugledati Gajo v Zemlji je pogled ne-zemljana, tujca. V tej perspektivi življenje samo postane nekaj drugega; ni več stvar, ni več lastnost individualnega organizma. Življenje se razprši v distribuirane deteritorializirana omrežja, ki prekrivajo in vključujejo planet vase. Živa bitja so prepletena med seboj, ne le kot hrana, ne le skozi omrežja menjave energije, snovi ali znakov, ne le v lateralnem prenosu genov, ampak celo v lateralnem prenosu genomov. Življenje je tanek biofilm, ki prekriva Planet in vzdržuje pogoje za svoj obstoj.

Konfederacije ne-ljudi

Skozi ta pogled se razblini tudi antropocentrizem, torej ideja o človeški ekskluzivnosti. Carl Sagan je pripomnil, da se od daleč ljudje komaj razločijo od ostalih prebivalcev Zemlje. Iz vesolja smo le še bitja med bitji, s katerimi si delimo planet.

Tudi na Zemlji smo obdani s tujci, z drugimi, z neljudmi. Ne-ljudje na Zemlji so prvo srečanje z radikalno drugačnim. Arheologija in antropologija sta se v zadnjem desetletju obrnil stran od ljudi k neljudem, rastlinam, živalim, mineralom, materialni kulturi, ekosistemom, tehnologijam in krajinam. Neljudje niso zgolj pasivno inertno ozadje; imajo lastno avtonomijo, delujejo ob ljudeh, skozi in mimo ljudi. Ljudje in neljudje smo prepleteni z množico povezav, vznikamo in se spreminjamo skozi intenzivno medsebojno sonastajanje.

V tej perspektivi človeštvo, človek kot kategorija, kot jo definirajo anatomija, politična ekonomija, antropologija in arheologija, postane nekaj popolnoma drugega. Človeštvo postane historično kontingentna kategorija, je začasna konfiguracija ljudi in neljudi. Človeštvo je začasno; ne le, da lahko človeštvo  izumre kot vrsta (zaradi klimatskih katastrof ali jedrske vojne), lahko tudi postane nekaj popolnoma drugačnega, bodisi z manipuliranjem genoma ali z neposredno povezavo možganov z računalniki.

Dejstvo, da živimo v antropocenu, nas racionalne, historične subjekte decentralizira in reducira na geološke agente; ontološko nas postavi med ne-ljudi, tako kot tektonske plošče, vulkane ali bakterije.

Ljudje postajamo komponente večjih sistemov, korporacij, vladnih agencij, omrežij in institucij, ki delujejo po svoji lastni logiki in kjer smo ljudje le vozli, individualni nevroni v distribuirani inteligenci. Ta inteligenca je tuja, včasih celo odkrito sovražna. Kafkov Grad ali Proces prikažeta delovanje te tuje inteligence, ki zasleduje svoje lastne cilje, deluje po lastni logiki, ima lastno zaznavanje sveta in poseduje indiferentno ne-človeško zlobo.

Ljudje smo več kot zgolj izolirani človeški organizmi. Ljudje smo koalicije vrst. Vpleteni smo v preplete z drugimi bitji. Sestavljeni smo iz številnih drugih bitij, naš genski zapis ne zajema ne le človeškega genoma, temveč tudi genome naših bakterijskih so-bitij. Človeško črevesje vsebuje okoli 100 milijard mikroorganizmov, desetkrat več kot celic, ki sestavljajo telo. Skozi človeško zgodovino so spremembe v pridelavi in pripravi hrane vplivale tudi na našo črevesno mikrobioto. Udomačili in prilagodili smo številne rastline in živali, hkrati pa smo se jim prilagodili tudi mi, razvijali smo se skupaj z njimi, tudi s pomočjo mikrobov. Naša evolucijska zgodovina tako ni le naša in ne vključuje le naših rastlinskih in živalskih sopotnikov, temveč tudi mikrobe. Črevesna mikrobiota vpliva na človeško vedenje, oblikuje občutke in čustva. Avtonomija ljudi ni v naših možganih, je avtonomija konfederacije: ljudi, stvari, mikrobov, živali in drugih tujih materialov. Naša kultura, naša subjektivnost, je stvar koalicije ne-ljudi.

Ali ni tudi jezik, kot je pokazal Jacques Lacan, zgolj neke vrste virus, ki se je zaredil v naših možganih in nas za vedno spremenil? Jezik ni nič drugega kot sistem razlik med znaki; je univerzalen sistem formul in pravil, ki deluje po svoji notranji logiki. Jezik je večji od vseh nas, jezik je tuja struktura, ki je bila tu pred nami in bo ostala, ko nas ne bo več. Nihče v resnici ne obvladuje jezika v celoti, nihče ga nima v svoji lasti. Jezik igra svojo igro, za jezik smo ljudje le medij, jezik potrebuje naša telesa, da se reproducira.

V jedru ljudi (v našem črevesju, v naših možganih) ni nič človeškega.

Mehurček kulture, v katerega smo se zavili, odkar se je v nas naselil jezik, je začasen. Trenutno se na Zemlji, pri vrsti Homo sapiens, manifestira kot nelagodje med naravo in kulturo ter številnimi barvitimi poskusi, kako to nelagodje obdržati pod nadzorom. A kultura je provizorična, začasna, lokalna stvar. Kultura lahko izgine, lahko postane nekaj radikalno drugega. Meje, robovi človeštva so nestabilni, zabrisani, natrgani. O tem nas opozarjata paleoantropologija in prazgodovinska arheologija. Kdaj lahko začnemo govoriti o ljudeh? Kje je trenutek, ko se je opicam v očeh prižgala iskrica človeškosti? Kaj loči prvo kočo, prvo stavbo ali hišo od gnezda, ki ga gradijo šimpanzi?

Od bobrišča do katedrale

Že Vitruvij je menil, da smo se ljudje umetnosti stavbarstva naučili od ptičev, ki vešče gradijo svoja gnezda. Morda pa smo se arhitekture naučili od bobrov.

Lewis H. Morgan, eden od pionirjev antropologije, je napisal antropološko študijo o bobrih. Bobri, kot je zapisal Morgan, ne gradijo iz temeljnih potreb, bitke za obstoj, temveč da povečajo svoje blagostanje in zadovoljstvo. Bobri gradijo obsežne jezove, gradnje prilagajajo okolju; nekatere impresivne strukture so delo več generacij.

Opazil je razlike med bobrskimi kulturami: evropski bobri namreč svoja bobrišča izkopljejo v bregove, severnoameriški bobri pa gradijo impresivna bobrišča. Bobrišče je neprava kupola, zgrajena iz palic, blata in kamnov. Bobrišče raste počasi, saj jo dograjujejo vsako leto. Morganova hipoteza je, da se je ideja bobrišča spreminjala počasi in nastajala skozi kopičenje izkušenj. Bobrišča so artefakti.

A največji dosežek bobrov je teraformiranje. Kanali, bobrišča, jezovi, umetna jezera, ribniki, mokri travniki in drče so strukture, ki spreminjajo krajine. Bobri poseljujejo urejeno, grajeno krajino, ki zahteva stalno vzdrževanje. Vse strukture sestavljajo omrežje, ki zahteva stalni nadzor in vzdrževanje. Bobri so v holocenu tako močno preoblikovali in zaznamovali krajine zmernega pasu severne poloble, da bi to obdobje lahko imenovali castorocen.

Poglejmo si še tole: sfera, zgrajena iz nekaj sto kamnov, sezidanih skupaj z veliko okroglo odprtino na dnu. Vrh kupole krasi sedem ali osem ošiljenih stolpov, vsak sezidan iz izbranih kamnov, večjih v bazi in enim samim ošiljenim kamnom v konici. Najbolj značilen arhitekturni člen je rozeta s krogovičjem v glavni odprtini stavbe. Velikost teh stavb je 150 mikrometrov; manjše so od konice bucike, gradi pa jih  Difflugia coronata, vrsta amebe. Enoceličar, ki nima centralnega živčnega sistema, nima možganov, bitje, ki se zgolj razmnožuje in hrani, gradi kompleksno arhitekturo.

Kot pravi Tim Ingold, ni potrebno priklicati ene teorije, biološke evolucije, da bi razložili transformacijo od gnezda (ali kupole Difflugia coronata) do prve koče in druge, kulturne zgodovine, da bi razložili razvoj arhitekture od koče do gotske katedrale. Iskanje začetkov arhitekture, zgodovine, “prave človeškosti” je lov za fatamorgano. Paleoantropologija in arheologija kažeta, da ta točka, točka, ko se evolucija konča in začne zgodovina, zbeži stran takoj, ko se nam zazdi, da smo se ji dovolj približali. Hiše, materialna kultura, artefakti, so v tej perspektivi živi organizmi. Imajo svoje biografije, ki se odvijajo skozi odnose s ljudmi in ne-ljudmi; zgodovino nastanka, rabe, sosledje preurejanj, prask in obrabe.

Ne-človeška umetnost

Utičarji so ptice iz družine Ptilonorhynchidae, pri katerih samci iz palic kamnov, kosti, školjk in drugih najdenih predmetov, tudi plastike, gradijo zapletene inštalacije. Uporabljajo simetrijo, ustvarjajo perspektivo, igrajo se z iluzijo globine, ko manjše stvari postavijo bližje in večje bolj stran, da bi inštalacija delovala bolj monumentalno. To je umetnost, ki jo gradijo ptice.

Kreativne odločitve utičarjev niso avtomatizirane, so stvar eksperimentiranja, poskusov in napak. Individualni utičarji gojijo svoj lastni izraz; v svojem oeuvre kažejo razvoj in napredek; učijo se iz izkušenj in skozi posnemanje uspešnih vrstnikov. Umetnost utičarjev ni zgolj stvar adaptacije in naravnega izbora, kljub temu, da igra vlogo pri reprodukciji vrste. Je umetniški izraz, je poskus izraziti kreativni presežek, ki seže onkraj meja, norm in omejitev, ki jih postavljata genski zapis in instinkt. Kreativnost, umetnost je nekaj, kar je v osnovi ne-človeško.

Koralna mesta

Izkušnja potapljanja ob koralnem grebenu je podobna obisku mesta na tujem planetu. Ta mesta so živa, dolga kilometre in poseljena z množico gensko enakih organizmov, nekaj centimetrov velikih polipov. Polipi pogosto stopajo v simbiozo s fotosintetizirajočimi algami. Alge hranijo polipe, ti pa gradijo apnenčaste strukture. Prav vključki alg dajejo koralam pisane barve. Koralni grebeni so grajena okolja, podvodni vrtovi, habitat mnogih vrst. Že antropolog Alfred Kroeber je uporabil korale, da bi ilustriral koncept kulture. Koralni grebeni so skozi generacije nakopičene apnenčaste stavbe, domovanja polipov, ki rastejo na ostankih preteklih generacij. Kolonije polipov imajo svojo zgodovino, polipi nadaljujejo in vzdržujejo okolje prednikov. Koralni greben je podoben prazgodovinskem tellom ali pa recimo Rimu, mestu, ki iz svojih ruševin raste v nebo. Čez nekaj tisočletij, ko bodo zakisani oceani pomorili polipe in pobelili koralne grebene, bodo ruševine ogromnih otokov v oceanu, ogromni arheološki ostanki, bolj vidni od človeških struktur.

Koralni grebeni so družbeni in zgodovinski artefakti. Koralni grebeni so koalicije mnogih vrst, ki jih ustvarjajo in vzdržujejo. Koralni grebeni so prostori intenzivnega političnega življenja, ki vključuje mehkužce, črve, ribe, spužve, rake, iglokožce in plaščarje. S koralami lahko mislimo radikalno drugačnost. Korale presegajo mejo med organskim in neorganskim in vzpostavljajo serijo zanimivih in čudnih povezav med polipi, algami, apnencem, školjkami in drugim morskim življem. Korale kažejo, da družba, kultura in politika niso stvar kompleksnega živčnega sistema, da niso stvar svobodnih subjektov, temveč lahko avtonomno vzniknejo iz množice nelinearnih povezav; materija sama ima morfogenetske sposobnosti in ne rabi možganov, ne potrebuje duha, da ji vtisne kompleksno obliko.

0

Vesolje je dobro za misliti. Ob srečanju z ultimativno sublimnostjo vesolja postane vse domače nedomače.

Pogled na Zemljo iz vesolja; pogled od zunaj, kot bi ga videl ne-zemljan, je nedomača izkušnja. Je izguba orientacije, ko vse domače, naš dom, Zemlja, telo ali subjektivna izkušnja sveta, naenkrat postanejo čudni in nedomači, hkrati videni od znotraj in skozi objektivizirajoč pogled radikalno drugega. V pogledu nezemljana smo tujci na tujem planetu.

Zunajtelesna izkušnja pogleda od zunaj decentralizira človeštvo. V tej perspektivi ljudje nikoli nismo bili zgolj ljudje, razumni, inteligentni ljudje, krona stvarstva. Ne, ljudje smo vedno bili so-potniki, so-prebivalci, sodelavci neljudi. Ljudje smo od vedno bili del večjih koalicij, ki jih je sestavljala tudi nepregledna množica neljudi. Človek kot kategorija, je definiran natanko s tem, kar je nečloveško. Človek je sam sebi radikalno drugi.

Zunajtelesna izkušnja pogleda iz vesolja odpira možnost za prepoznavanje radikalno drugačnega. Če želimo prepoznati radikalno drugega, moramo najprej prepoznati radikalno drugačnost, ki nas definira, videti sebe kot tujca.