Odkar se je znanstvena fantastika leta 1865 prvič dobesedno izstrelila v vesolje s Potovanjem na Luno francoskega pisatelja Julesa Verna in še posebej odkar je njegov sonarodnjak Georges Méliès 37 let kasneje posnel filmsko priredbo, je fenomen vesolja, tega neskončnega, odprtega prostora fasciniral pisatelje, režiserje in druge ustvarjalce, ki so si skušali zamisliti širitev človeške civilizacije v to brezmejnost.
Vesoljska potovanja omenjajo in upodabljajo že dela, starejša od Vernovega romana, denimo sanskrtski ep Ramajana, ki je nastajal med 4. in 2. stoletjem pred našim štetjem, sirske satire, japonska poezija, Tisoč in ena noč in tudi številni Vernovi sodobniki, a Verne je bil prvi, ki se je potrudil najti fizikalno podstat za svoj izlet v vesolje. Top, eksploziv in kapsula (ki je bila v neki recenziji poimenovana »vesoljska ladja«, kar je prva uporaba te fraze) so bili plod resda amaterskih, a kompleksnih izračunov, pa čeprav so kasneje znanstveniki ugotovili, da je načrt neizvedljiv, saj bi pospeški v topu ubili človeka. Vernov zgled znanstvene fantastike ni ostal neopažen, a vseeno so še dolga desetletja avtorji v vesolje postavljali pustolovske, raziskovalne, piratske in vojaške zgodbe na povsem fantazijskih temeljih. Najbolj slovit primer tovrstnih ekscesov je Edgar Rice Burroughs z barvitimi vesoljskimi bitji, marsovskimi princesami in virilnim protagonistom.
Problem vožnje po vesolju
»Vesolje, poslednja meja,« se glasi uvodni stavek špice Zvezdnih stez, ene najbolj priljubljenih in vplivnih vesoljskih oper. Izvirna serija iz šestdesetih in večina kasnejših iteracij je temeljila na konceptu posadke vesoljske ladje, ki raziskuje in izmenično sodeluje v znanstvenih, diplomatskih in tudi vojaških operacijah. K tem elementom Zvezdnih stez se bom še vrnil, a najprej se posvetimo njihovemu načinu potovanja skozi vesolje. Podobno kot številni drugi avtorji znanstvene fantastike, se je avtor serije Gene Roddenberry zavedal nesorazmerne velikosti vesolja in nezmožnosti trenutnih tehnologij, da bi v doglednem času prispeli kamorkoli onkraj Lune. Tako imajo v 23. stoletju tehnologijo t.i. warpnega pogona, ki vesoljsko ladjo pospeši do nadsvetlobne hitrosti, ko ta potuje skozi t.i. hiper-prostor. Koncept si je izmislil John W. Campbell v romanu Otoki vesolja, kasneje pa so ga privzeli številni drugi avtorji, med drugim tudi v Vojni zvezd, Bojni ladji Galaktiki in Peščenem planetu.
Nadsvetlobna hitrost iz neskončnih prostranstev vesolja ustvari »poslednjo mejo«, nekakšno napol civilizirano divjino, ki predstavlja idealno analogijo za divji zahod 19. stoletja ali pa kolonizacijsko »raziskovanje« sveta na vzorcu 18. stoletja. V grobem v znanstveni fantastiki obstajata dva načina nadsvetlobnega potovanja po vesolju; s posebnimi motorji/napravami na ladji (Zvezdne steze, Vojna zvezd) in s črvinami oziroma vrati/portali, ki omogočajo prehod med dvema oddaljenima točkama (Prostranstvo, Zvezdna vrata, anime Cowboy Bebop, romani iz serije Wayfarers, serija iger Mass Effect). Ta razlika tudi pomembno vpliva na način političnega ustroja vesolja, saj črvine oziroma portali obvezno predstavljajo redko in omejeno ekonomsko dobrino, okrog katere se vrti konflikt.
Velik del znanstvene fatastike pa ne priznava možnosti nadsvetlobnega transporta in tam je posledično pogled na kolonizacijo vesolja povsem drugačen. V teh zgodbah možnosti potovanja v vesolju običajno vključujejo kriogenično tehnologijo, ki zamrzne vesoljskega popotnika in začasno ustavi ali znatno upočasni življenjske funkcije, ali pa ogromne generacijske vesoljske ladje, ki so civilizacija sama zase. Med najbolj prelomna dela sodi serija romanov Alistaira Reynoldsa Revelation Space, kjer večina ljudi živi na planetih, med njimi pa potujejo t.i. ultre, ljudje, ki se zaradi kombinacije kriogenike, večdesetletnih hibernacij in kibernetičnih nadgradenj vse manj poistovetijo s človeštvom. Pri zgodbah o kolonizaciji Marsa, Jupitrovih lun in asteroidov so razdalje po drugi strani obvladljive z nadgrajenimi razpoložljivimi tehnologijami, same poti pa analogne z ladijskim križarjenjem med oceani. Kolonizacija osončja je pogosta tema znanstvene fantastike, pri čemer so avtorji sprva risali neposredne analogije s kolonizacijo in kasnejšo osamosvojitvijo ZDA, novejše upodobitve, kot je serija knjig in TV serija Prostranstvo, pa predstavijo kompleksnejša politična razmerja.
Temelji in nadgradnje
Enega od prvih razdelanih konceptov vesoljskega političnega prostora predstavlja serija knjig Temelji (Foundation) ameriškega pisatelja Isaaca Asimova. Ta predstavi vesoljski imperij, ki pokriva celotno galaksijo in je v grobih orisih zasnovan na Rimskem imperiju. Osnova zgodbe je njegov propad in hkratna vzpostavitev novega, na znanosti utemeljenega družbenega reda, ki bi ga lahko nadomestil po njegovem padcu. Imperij je fevdalističen, nova družba Temeljev pa ima korenine v meritokraciji z neko mero demokracije. Knjige skozi več stoletij spremljajo razvoj te družbe ter njene vzpone in padce, pri čemer Asimov pogosto predstavlja politiko kot nekakšno igro šaha, ki je večina prebivalstva sploh ne zazna in je tako na nek način zmanipulirana v razvoj v smeri nekega skoraj utopičnega družbenega ekvilibrija.
To teorijo je nadgradil Frank Herbert v Peščenem planetu, ki se prav tako začne v fevdalnem vesoljskem imperiju v daljni prihodnosti, razvoj človeštva pa zagotovi evolucijsko naprednejši človek s sposobnostjo vpogleda v prihodnost. Tekom serije knjig Herbert nato pride do nasprotnega zaključka kot Asimov, namreč, da je prihodnost človeške rase varna zgolj, kadar smo dovolj nepredvidljivi, da je nemogoče napovedati prihodnost. Tako Peščeni planet predstavlja anarhično antitezo Temeljem, kar prinaša dualnost, ki je zanimiva tudi na primeru bolj slavnih naslednikov obeh del, Zvezdnih stez in Vojne zvezd.
Federacija, ki vlada delu galaksije v Zvezdnih stezah in pošilja zvezdno ladjo Enterprise na raziskovalno misijo, je namreč zelo blizu idealom Temeljev, medtem ko »zelo, zelo oddaljena galaksija izpred davnih časov« v dobi Galaktične republike doseže podobno stopnjo, a se nato bliskovito preobrazi v fašističen Imperij. Tega zrušijo uporniki, ki se zanašajo na taktiko nepredvidljivosti. Razliko med civilizacijama Zvezdnih stez in Vojne zvezd najbolje vidimo skozi prizmo kulturnega ozadja, v katerem sta ti deli nastali. Prva serija Zvezdnih stez izvira iz optimizma šestdesetih in prvih idej o preseganju hladnovojnega globalnega političnega razkola. To so bile drzne sanje, a avtorjem z Genom Rodenberryjem na čelu se je zdelo, da so mogoče. Vojna zvezd je nastala v drugačnem ozračju, po vietnamski vojni in Watergatu in, kot je priznal tudi avtor George Lucas, je osnovna metafora zgodbe, da so ZDA zlobni Imperij, Vietkong pa neustrašni uporniki. Ameriška družba tega subverzivnega pogleda ni sprejela in skozi nadaljevanja ga je povozil tudi sam avtor, a iz političnega stališča je zanimiva tudi druga trilogija o vzponu Dartha Vaderja. Precej na začetku Grozeče prikazni je scena v Galaktičnem senatu, ki je predstavljen kot analogija za večino demokratičnih političnih teles: strankarsko razdeljen in v pat položaju, ko bi moral ukrepati. Čeprav se zdi, da gre za kritiko ameriškega kongresa (ali pa Evropskega parlamenta), pa je usoda Galaktičnega senata dejansko opozorilo, da lahko želja po hitri razrešitvi tega položaja vodi v diktaturo.
Prostranstvo bližje domu
Vesoljske sage, ki obsegajo galaktične imperije, še vedno povečini temeljijo na konceptih življenja na Zemlji, saj gre za preskok v velikosti, ki ga nismo zmožni preprosto dojeti, tako da služijo predvsem komentarju sodobnih dogodkov, logistične podrobnosti in filozofski vidiki pa so seveda drugotnega pomena. (Tukaj je delna izjema Peščeni planet, kjer je v dodatku na koncu prvega romana esej o vplivu vesoljskega potovanja na verska prepričanja, a dejstvo, da se to nahaja v dodatku, pove vse.) Za bolj revolucionarne poglede na politično okupacijo vesolja se je bolj smiselno ozreti na dela, ki se osredotočajo na ožji prostor. Med aktualnimi zgodbami je to vsekakor serija knjig Jamesa S.A. Coreyja in TV serija Prostranstvo (The Expanse), ki je v začetku postavljena v kolonizirano Osončje. Najmočnejša politična igralca sta prenaseljena Zemlja (v federaciji z Luno) in Mars, ki ima najmočnejšo vojsko, medtem ko je prebivalstvo na območju mineralov polnega asteroidnega pasu tretjerazredno in med njimi začne tleti iskra upora.
Tako dobimo politično konfliktno situacijo, ki jo zaznamuje kolonialističen odnos, pri čemer pa ne gre za preslikavo tistega iz 18. stoletja, temveč za nadgrajenega s številnimi realnimi težavami potovanja po vesolju: meseci vožnje, večurni manevri, vpliv nižje gravitacije na telo, prehranske omejitve, zdravstvene težave pri reprodukciji, izpostavljenost sevanju, pospeškom vesoljskega potovanja … Ta mešanica prinese zanimiv rezultat: družbo, ki razkrije pomanjkljivosti univerzalnega dohodka, krhkost človeškega življenja in preživetja ter neutrudno požrešnost korporacij, tudi za ceno uničenja. Še bolj pa pokaže, kako pomemben je za civilizacijo skupen cilj, velika zgodba, ki povezuje ljudi. Tako smo priča apatičnemu prebivalstvu prenaseljene Zemlje, kjer ni služb in prihodnosti, sesuti morali Marsa po prekinitvi projekta teraformiranja in neusahljivi želji prebivalcev zunanjega pasu, da bi si ustvarili svoj dom, pa čeprav se za to zatečejo v zavetje teroristov.
Še nekoliko bolj bližnjo perspektivo kolonizacije vesolja prikaže roman Andyja Weira Artemis, ki je postavljen na lunarno bazo. Ta sodi pod okrilje Nigerijske vesoljske agencije, saj je ta država skozi podjetniške spodbude izkoristila svojo ekvatorialno lokacijo in postala vodilna vesoljska sila. Weir kot nekdanji inženir, poskrbi, da je opis življenja na Luni tehnično povsem pravilen (celo do okusa kave, skuhane v drugačni atmosferi), medtem ko iz političnega vidika predstavi dokaj miroljubno družbo, kjer ni nasilja in kriminala, a je iz konteksta jasno, da gre za tranzicijo, za prvi korak v političnem razvoju. Ta bi sčasoma lahko privedel do konflikta in boja za neodvisnost, kot ga opisuje Robert Heinlein v romanu Luna je kruta gospodarica (The Moon is a Harsh Mistress) ali pa Arthur C. Clarke v romanu Zemljina svetloba (Earthlight). Tudi pri teh zgodbah gre za kolonialna razmerja, a vesolje je prostrano, zato si oglejmo še dve poti.
Anarhija divjega zahoda
Vesoljski vestern je uveljavljen podžanr in ima številne predstavnike, med katerimi je trenutno najbolj aktualna Netflixova serija Cowboy Bebop, prirejena po japonskem animeju in mangi. Zgodbe vesoljskih vesternov so postavljene v obrobna območja poseljenega vesolja, kjer ni močne centralne oblasti in kjer velja pravilo močnejšega; tako si oblast prisvajajo korporacije, zločinske organizacije in skorumpirani predstavniki legitimnih oblasti. Junaki nenehno živijo na robu zakona, se trudijo zaslužiti za preživetje in pomagati ljudem, ob tem pa se v širše družbene konflikte vpletajo zgolj v vlogi rušilca in ne graditelja, kar odlično prikaže tudi serija Firefly. V tem najdemo precej vzporednic s kiberpankom, ki je sicer primarno usmerjen v notranje virtualno vesolje, a se vseeno pogosto odvija tudi v dejanskem vesolju ali pa, kot na primer v Nevromantu Williama Gibsona, vsaj v orbiti. Čeprav politične ureditve teh svetov niso v fokusu, pa skoznje izžareva duh libertarnosti s pridihom anarhizma, saj lahko večina ljudi počne, kar želi, če si le izbori dovolj svobode pred zločinci, korporacijami in državo.
Invazija in obrnjena kolonizacija
Kadar ljudje ne koloniziramo vesolja, pa se v ZF zgodbah hitro zgodi, da pride vesolje kolonizirati nas. Prvo veliko invazijo vesoljcev je konec 19. stoletja predstavil H.G. Wells z Vojno svetov, 30 let kasneje jo je Orson Welles priredil v radijsko igro in povzročil pravo paniko, isti vzorec pa so kasneje uporabili še številni filmarji (Dan neodvisnosti, Bitka za Los Angeles, Mars napada …). V teh zgodbah se hočejo vesoljci polastiti Zemlje in ljudje se upremo, ker pa je dogajanje povečini omejeno na ta planet, si raje oglejmo drugačne pristope. Vesoljski bojevniki Roberta A. Heinleina in istoimenski film Paula Verhoveena, denimo, vojno ponese v vesolje. Zaradi nenehne vojne je družba povsem militarizirana in služenje v vojski je pogoj za polne državljanske pravice. Skozi lik mladega kadeta vesoljskih marincev spoznavamo družbeni ustroj, ki ga poganja vse bolj fašistična vlada, kar je v filmu še posebej slikovito prikazano preko propagandnih sporočil. Povsem drug pogled na vesoljsko vojno predstavi Večna vojna (The Forever War) Joeja Haldemana, kjer prav tako spremljamo kadeta, ki se odpravi v vesoljski boj, a se zaradi vpliva relativnostne teorije po vsaki bitki vrne v povsem nov svet, tudi več stoletij v prihodnosti.
Tako denimo izginejo rase in so vsi videti »nedoločno polinezijski«, preference spolne usmerjenosti se zamenjajo, na koncu celotno človeštvo postane kolektivni um in razlogi za vojno izginejo. Večna vojna je analogija in kritika nesmisla vietnamske vojne, še bolj subverzivni roman (in film) Enderjeva igra Orsona Scotta Carda pa vesoljsko vojno uporabi kot metaforo za nezaupanje mladih v načrte odraslih. Tudi tukaj se človeštvo s silo odzove na grožnjo iz vesolja in odpošlje vojsko, fokus pa je na mlademu Enderju in njegovih vrstnikih, ki se urijo za vesoljske spopade; dokler ne ugotovijo, da sploh niso sodelovali v simulacijah, temveč v pravih bitkah in da so na koncu pravzaprav eksterminirali miroljubno civilizacijo. Teror odraslih nad mladimi bi lahko bila tudi metafora za okoljske spremembe in onesnaženje, ki smo mu priča, a na splošno militarizacija vesolja v vseh zgodbah – z izjemo hibridne vojaško-raziskovalno-diplomatske Flote v Zvezdnih stezah – vodi v enoumje, uničenje in razčlovečenje. Nekako podobno kot na Zemlji.
Za konec ostane še ena oblika vesoljske politične igre: obrnjena kolonizacija, stik človeštva s tako napredno civilizacijo, da smo mi v podrejenem položaju. Najbolj slovit primer je film Stanleyja Kubricka 2001: Odiseja v vesolju, posnet po kratki zgodbi Arthurja C. Clarka, pomembni pa so tudi njegov roman Otroci človeštva in roman Carla Sagana Stik. V teh zgodbah je človeška politika, zemeljska ali vesoljska, kmalu nepomembna, saj stik z »drugim« tako predrugači vse predsodke, odnose in razmerja, da je treba začeti znova. V 2001 celo dobesedno, z zvezdnim otrokom, ki je, kot zapiše Clarke v knjigi, »zdaj postal gospodar sveta, ampak ne ve, kaj naj bo njegov naslednji korak. A se bo že česa spomnil.«