Živimo v družbi, za katero se zdi, da je neoliberalizem prodrl v vse njene pore in da ni več heterotopij, kjer bi lahko brez predsodkov srečali Drugega in kjer skoraj ne znamo več ustvariti zapisa brez vseh do zdaj uporabljenih velikih in dozdevno kritičnih besed, v katerem ne bi bili zaskrbljeni zaradi česarkoli že.
Razen včasih, tam nekje na Štoru ali Konju ali Javorjevem vrhu.
Priznam, kot mladostnica nisem imela rada hribov. Morda sem jih celo sovražila. V gimnaziji je bil vsako leto eden od obveznih športnih dni pohod v hribe. Če si ravno takrat »zbolel«, je bil organiziran nadomesten. In še eden. Krožila je govorica, da lahko brez opravljenega pohoda padeš letnik; verjetno ni bilo res, je bila pa učinkovita grožnja. In tako smo v gručah po petdeset ali več lazili po hribih, tempo je diktiral maničen učitelj športne vzgoje, ni bilo časa za postanek, od nevajenosti na pohodno obutev smo dobili žulje. Pekel vsakega najstnika – in življa tistih poti in gozdov.
Čez leta pa se zgodi začetek tega komentarja; ugotoviš, da pregovorno bistrenje glave ni pregovorno kar tako in da so hribi res dober prostor zanj. Ne zato, ker bi dajali možnost naporne fizične dejavnosti in posledične utrujenosti, ki nam ne dovoljuje pretiranega razglabljanja o nepravičnostih tega sveta. Fizično se lahko utrudim tudi v stanovanju, ob počepih, trebušnjakih in sklecih. Lahko grem v fitnes in celo uro gonim sobno kolo ali pa se odpravim na košarkarsko igrišče. Lahko grem tudi teč v naravo – vendar učinek kljub prijetnosti te izkušnje ne bo enak kot ob izletu v hribe.
Zato mislim, da čar pohodništva pravzaprav ni v sami fizični dejavnosti, temveč v dejstvu, da v hribih postanemo drugačni, predvsem spremenimo naša pričakovanja do soljudi.
Najprej, na izlet v hribe se je treba pripraviti: izbrati hrib in pot, po kateri se odpravimo do vrha, narediti sendviče, natočiti vodo in žganje, kupiti prave sladkarije, oprati sadje in olupiti korenje. Ta predpriprava je pravzaprav portal vsakega pohoda, ki nam odpre svet enakomernega, umerjenega koraka in diha ter prav posebne kulture nasmejanih obrazov, pozdravljanja in mahanja. Zanimivo pri tem je, da nam je povsem vseeno, kdo so sploh ti neznanci, ki jih srečujemo in s katerimi si izmenjujemo vljudnosti – kot da bi redkost pojavljanja drugih pohodnikov izbrisala tudi njihov značaj, prepričanja in razlike med nami. V mestu postanemo ob pozdravu neznanca sumničavi: takoj se vprašamo, kaj bi rad od nas, marsikdo se pretvarja, da pozdrava ne sliši, v najboljšem primeru pa začnemo razmišljati, od kje pozdravljavca poznamo. Torbe in jakne tiščimo k sebi; če jih že ves čas ne držimo, morajo biti na hitrem dosegu roke, saj na ulico vstopamo z izhodiščem, da se med tistimi, ki z nami delijo prostor, morda skriva kakšen nepridiprav. Če mesto predpostavlja srečevanje neznancev, kar nas dela sumničave, pa smo na vasi sumljivi preprosto zato, ker smo neznanci: Le kaj počne tukaj, med nami, ga poznate? Ne? Kaj bi rad od nas? Kdo je? Morda je od kmetijske inšpekcije. Ali pa je tujec, ki je prišel kupit zemljo? Nekam čudno pogleduje tale tvoj hlev, Joža.
V hribih se v nasprotju s tem niti nihče ne sprašuje, kdo smo, niti nihče ne predpostavlja, da imamo za bregom kaj nesprejemljivega. Pozdravljamo se, se nasmihamo, vpisujemo v iste knjige, nahrbtnike in opremo pustimo nenadzorovane, vseeno nam je, kakšna so naša politična prepričanja, kdo je kaj po poklicu, če in v kaj veruje in koga pozna. Prepričana sem, da bi si bili z večino pohodnikov, ki jih srečam v hribih, v mestnem ali vaškem kontekstu vsaj malo sumljivi (verjetno bolj jaz njim kot oni meni) ter da se ne bi strinjali v vsaj eni zadevi, okoli katere bi se zlahka sporekli ter se prepričevali v svoj prav.
Čar hoje v hribe izhaja iz tega preprostega dejstva: da si z neznanci brez vsakršnih predsodkov za kratek čas delimo določen košček sveta (in, na primer, palice, ki si jih za pomoč pri hoji puščamo ob začetku poti). Prav ta neobremenjenost je glavni razlog, da se v hribih v resnici spočijemo: od nenehne preže na lastne in tuje napake, krivice, nejasnosti ali preprosto – od sveta.
Zato je pohodništvo v resnici umska in duhovna, ne fizična dejavnost. Prav to sta tisti razsežnosti, ki sta umanjkali omenjenim, povsem instrumentaliziranim gimnazijskim pohodom. In zato so bili tudi edini mrki ljudje, ki sem jih kadarkoli srečala v hribih, moji lastni sošolci (morda pa smo si bili preprosto preveč ali premalo znani?).
Zdaj nisem več prepričana, da živimo v družbi, za katero se zdi, da je neoliberalizem prodrl v vse njene pore in da ni več heterotopij, kjer bi lahko brez predsodkov srečali Drugega in kjer skoraj ne znamo več ustvariti zapisa brez velikih in dozdevno kritičnih besed, v katerem ne bi bili zaskrbljeni zaradi česarkoli že.