Vklenjen v metaforo, očaran od idej

Priznati moram, da sem že dolgo navdušen bralec Timothyja Snyderja: sem ljubitelj njegove brezhibne proze, tem, s katerimi se ukvarja, načina, kako interpretira vire. Njegova Obnova narodov (The Reconstruction of Nations, 2003) je na seznamu obvezne literature pri mojem predmetu in študentom priporočam Rdečega princa (The Red Prince, 2008) kot izvrsten uvod v nacionalistično politiko. Krvave dežele (Bloodlands, 2010) imam za prelomno delo v geopolitičnem pogledu, po zaslugi Snyderjevega napora po vključitvi vzhodnoevropske perspektive v zgodovino dvajsetega stoletja. Kot laiku na področju študij holokavsta se mi zdi njegova prejšnja monografija, Črna prst (Black Earth, 2015), izjemno koristna pri povezovanju kosov sestavljanke v enotno, grozovito sliko.

Črna prst je že nakazovala Snyderjevo ambicijo, da uporabi svojo neizpodbitno zgodovinsko ekspertizo in jo aplicira na sočasne politične razprave. V Poti v nesvobodo s polnim plinom zapelje v aktualno politiko. Pot v nesvobodo je »zgodovina sedanjosti«, če naj uporabim naslov knjige Timothyja Gartona Asha, in čeprav Snyder v svoji knjigi ni tako zelo osebno prisoten kot Ash, je njegova pristranskost toliko bolj očitna. In to v zgodovinskem trenutku, ki je še veliko manj prikladen za črno-bele prikaze kot padec železne zavese.

Poklicna deformacija strokovnjaka za Vzhodno Evropo?

Na ravni osnovne strukture je Pot v nesvobodo zelo podobna Črni prsti. Avtor začne z zanimivo in izzivalno idejo – v delu iz leta 2015, da lahko Hitlerjev antisemitizem najbolje razumemo v ekoloških terminih, v letošnjem delu pa, da je sodobna politika razpeta med skrajnostima »neizogibnosti« in »večnosti«. Sledi podrobno analitično branje besedil vrste ideologov, ki bi lahko bilo objavljeno kot ločen esej. Da bi esej razširil v knjigo, se Snyder, podobno kot v Črni prsti, poda na dolgo empirično raziskavo, ki se na prvi pogled zdi le ohlapno vezana na »naslovno« teoretsko temo. A nato pride do akrobatskega vrhunca, v katerem skuša avtor uporabiti težo svojega pojmovnega ogrodja in zbranih zgodovinskih dokazov za argument o sodobni ameriški politiki. Nekatere bralce je nedvomno presunila nenavadna vzporednica, ki jo je v Črni prsti potegnil med množičnimi poboji in podnebnimi spremembami; Pot v nesvobodo se sklene z zelo angažiranim poglavjem o zadnji predsedniški kampanji v ZDA, uničujočo kritiko Donalda Trumpa in celo s kratkim pasusom o vlogi trajajoče »krize opioidov« v ameriškem obratu na pot nesvobode.
Metafora, ki jo je Snyder izbral za naslov knjige, opiše njegov pristop, a vklenja njegovo analizo. Beseda pot implicira kronološko sosledje, ki tvori vzročno verigo. Skozi celotno knjigo Snyder niha med dvema vlogama: med zgodovinarjem dogodkov in zgodovinarjem idej. Vzročno zgodbo poganjajo dogodki. So trenutki v knjigi, ko njegov pristop rojeva odlične rezultate – podrobna, kronološka analiza vojne v Ukrajini od Majdana do drugega vrha v Minsku je prvovrstna. Ustreza zgodovinarjevemu orodju, poleg tega je bil Snyder osebno angažiran v dogodkih in je pozorno spremljal njihovo odvijanje.
Toda metafora in pristop, ki izhaja iz nje, ga nato pustita na cedilu pri njegovem širšem smotru. Sledeč eni sami vzročni verigi, Snyder sugerira, da je Putinova Rusija potrebni, če že ne zadostni vzročni dejavnik za vzpon nesvobode in zdrs Amerike v »politiko večnosti«. Le poklicna prevzetnost strokovnjaka za Vzhodno Evropo in trajni šok Trumpove zmage lahko privedeta do takšega pojmovanja. »Politika večnosti« kot retorična strategija in miselni vzorec je prisotna že veliko dlje in zanimati bi nas mogli razlogi, zakaj jo je »plima nesvobode« (drugačna in morda prikladnejša metafora) naplavila na površje na številnih območjih hkrati. Kot Snyder prizna v knjigi, »ni nič inherentno ruskega glede politične fikcije« (str. 208). Prav tako ni nič inherentno ruskega glede kleptokracije, politike večnosti, geopolitičnih utvar, slabega upravljanja itd., čeprav so vsi ti fenomeni prisotni v sodobni Rusiji.
Avtorjeva bežna obravnava poljskih volitev iz leta 2015, ki so privedle do demokratičnega nazadovanja dežele, razkriva šibkost njegovega verižno-vzročnega pristopa. Naj se še tako trudi, Snyder ne more prepričljivo zagovarjati teze, da so imeli Rusi karkoli opraviti z volilnim rezultatom – ideja, da je liberalna stran izgubila zaradi »škandala z avdioposnetki« je oblika samoutvare, s katero se je celo poljska liberalna opozicija soočila in z njo opravila pred več kot enim letom. Zdi se, da si ameriški liberalci še vedno celijo rane. Zvračanje lastnega šoka na rusko kibernetično vojno nemara služi zamegljevanju krivde Američanov oziroma, natančneje, lastne krivde, krivde Demokratske stranke in njenih podpornikov.

Večnost proti neizogibnosti: vprašljiva dialektika

Ideja, da se »politika neizogibnosti« umika »politiki večnosti« Snyderju omogoča zanimivo uokvirjenje celotnega vprašanja in ponuja novo epistemologijo sodobne politike, po kateri »neizogibnost in večnost spreminjata dejstva v pripovedi« (str. 8). Toda oba pojma sta idealnotipska konstrukta, ne empirični realnosti. Snyderju včasih spodrsne pri tem razlikovanju in na oba pojma veže tako normativni naboj kot dejansko politično prisotnost – pri čemer pomen domnevno zahodne »politike neizogibnosti« ostaja veliko manj jasen kot pomen »politike večnosti«. To ne preseneča, saj nikoli ne more obstajati čisti primer idealnega tipa. Rusija ni Savronov Mordor, ujet v »večnostno« razmišljanje. Recimo, tudi v Evropi lahko že vrsto let opazujemo prisotnost diskurza »večnosti«.
Napetost med neizogibnostjo in večnostjo kot motorjema politike je najbolj očitna v razpravi o ukrajinsko-ruskem razmerju. Snyder pripoveduje zgodbo o Majdanu s sočutjem, strastjo in pozornostjo do podrobnosti. Gre za morda najpomembnejši trenutek v Evropi po letu 1989, razpotje med svobodo in nesvobodo. Kdorkoli se je potrudil, da bi stopil v kožo protestnikov na Majdanu in zavrnil številne laži, ki so jih širili o njih, razume, da je pri tem protestu šlo za temeljno izbiro za Ukrajino, za osnovna načela dobrega upravljanja, za upanje in dostojanstvo (str. 125). Ta mehanizem je kar dobro opisal Francis Fukuyama, ki je trdil, da je vzhodnoervopske disidente motiviral moralni imperativ, da bi ubranili svoj thymos (Platonov pojem za gon po ohranitvi lastnega dostojanstva). Toda Snyder sočasno zavrača Fukuyamo kot enega od ikon »politike neiozogibnosti«, do katerih kaže prezir. In vendar je skozi vso knjigo prepričan – kot mora biti vsak liberalec –, da je »zahodna« svoboda dejansko boljša od »nezahodne« nesvobode. Če je tako in če razumemo, da »neizogibnost« in »večnost« vedno delujeta druga ob drugi, zakaj naj bi bila Rusija večno obsojena na »politiko večnosti«?

Putinizem kot ideja ali kot strategija?

Čeprav je Rusija nedvomno negativec te knjige (ne brez razloga), ima Snyder presenetljivo malo za povedati o mehanizmih Putinove vladavine. Avtor že na 5. strani pravi, da se je »Rusija obrnila proti Evropski uniji«, vendar pa so razlage za ta obrat razpršene in zdi se, da Snyder sugerira, da je glavna težava »nasledstveni problem« Rusije.Ta argument je za celotno knjigo tako pomemben, da bi si zaslužil globlje analize.
Tu stopi na prizorišče zgodovinar idej. Pot v nesvobodo se začne z dolgo vivisekcijo vrste ekscentričnih mislecev – Iljina, Gumiljova, Dugina in Kluba Izborsk Snyder prezira pravovernost dogme »neizogibnosti«, po kateri »ideje niso pomembne«, a v tej njegovi pripovedi so ideje tako rekoč vse. So tudi vsemogočne in Snyder jih opisuje kot edinstvene – čeprav je vsak od virov, ki jih obravnava, dokaj značilni predstavnik nacionalističnega obrobja. Kolikšen je vpliv teh piscev na rusko politiko? Gre res za intelektualne botre putinizma, kot sugerira Snyder, ali služijo zgolj kot viri retoričnih figur, ki jih strateško uporabljajo ruski kleptokrati? Ta nenavadna poroka sovietologije in zgodovine idej (ali selektivnega branja določenih avtorjev namesto drugih) terja preskok vere: implikacija je, da so te specfične ideje pomembne in zarisujejo meje zamisljivega političnega delovanja ruskih oblastnikov. Toda v knjigi to ni preprečljivo dokazano.
Snyderja moramo pohvaliti, da Ukrajincem priznava status političnega akterja (agency), ki jim ga mnogi zahodni komentatorji – od desnice do levice, od Maersheimerja, prek Cohena do van der Pijla – zelo očitno odrekajo. Toda Snyder se nato zdi tako očaran nad svojim pojmom postvarjene ruske »politike večnosti«, da pozabi upoštevati avtonomijo delovanja (agency) Rusov in načina, kako se izkazuje v specifičnih domačih in mednarodnih kontekstih. Zelo malo ima za povedati o širših političnih, strukturnih in politično-ekonomskih značilnosti Rusije, ki utegnejo veliko bolje opisati njeno zunanjo in domačo politiko kot misel Ivana Iljina. Skratka, Snyder zadane žebljico na glavico, ko zapiše, da »misliti historično pomeni videti omejitve struktur, prostore nedoločenosti in možnosti za svobodo« (str. 112), a se ne zmore držati lastnih priporočil, ko gre za osrednji predmet njegove analize.
V 4. poglavju Snyder uvede vrsto izvirnih in izjemno razsvetljujočih pojmov: shizofašizem, neprepričjivo zanikanje odgovornosti (implausible deniability), vzvratna asimetričnost. Med njimi je za strokovnjaka za mednarodne odnose najbolj zanimiv »strateški relativizem« (str. 195 in 249). To je v resnici ključ do celotnega argumenta in Snyder se tu dotakne nečesa zares pomembnega. Pustimo ob strani protiruski zagon (naj bo še tako razumljiv po invaziji Ukrajine), ponavljajoče se ideje o ruski edinstvenosti (»ne more je razumeti en sam um«, je trdil pesnik), koristno blaznost Iljina in Dugina. Privzemimo za trenutek, da sta Putin in njegova klika racionalni akterji; ne véliki strategi, kot očitno domnevajo številni sodobni kremlinologi, temveč oblikovalci politik, vpleteni v specifično, a vsakdanjo politično-ekonomsko mrežo. Omejeni zaradi glinenih stopal velikana, ki mu vladajo, in svojo lastno kratkovidnostjo, plujejo po viharnih mednarodnih vodah in skačejo na priložnosti, kadar se jim ponudijo. Celotno Pot v nesvobodo bi lahko na novo napisali s »strateškim relativizmom« kot vodilnim konceptom in prepričan sem, da bi bila takšna pripoved preprečljivejša.

Sklep

Pot v nesvobodo je težavno popotovanje. Briljantnim idejam in osupljivim pasusom so primešani nekateri frustrirajoči elementi. Veliko dobrih analitičnih odstavkov je iz nekega razloga povzetih v kratkih stavkih nekakšnih »zlatih misli«, ki kulminirajo v tristranskem epilogu – tako dobimo niz motivacijskih citatov za liberalce, ki spominjajo na Snyderjev nedavni pamflet O tiraniji. Preseneča tudi avtorjeva »severnocentričnost«. Pred sabo imamo knjigo o sodobni mednarodni politiki, v kateri so edini akterji Rusija, Evropa in ZDA – Kitajska, na primer, je komajda omenjena in enako velja za globalne premike in odmeve dogodkov, ki jih opisuje. Nič drugega ni pomembno?
Pričujoča obravnava sodobne politike s strani vodilnega strokovnjaka za prvo polovico 20. stoletja ostaja pomemben doprinos. Čeprav se morda ne strinjamo z mehanizmi in določenimi niansami, je Snyderjev prepričljiv argument glede nujne obuditve zgodovinske zavesti in potrebe, da izzovemo alternativna dejstva, kjerkoli se pojavijo, času primeren in osvežujoč.

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Kacper Szulecki je poljski zgodovinar, izredni profesor na Oddelku za politične vede na Univerzi v Oslu. Je urednik poljskega tednika Kultura Liberalna in avtor monografije Cracking Borders, Rising Walls: The Crisis of the European Border (Razpokane meje, rastoči zidovi: kriza evropskega reda).