Vladimirjev dolgi pohod ali zgodba o podcenjeni sovjetoidnosti

Če je Putinova agresija na Ukrajino ob vsem slabem prinesla tudi kaj dobrega, je to vendarle dejstvo, da so sedaj karte na mizi. Po dvajsetih letih se večina ljudi končno ne more več sprenevedati, da ne vedo, kdo in kaj je Putin. Njegov režim in njegova tehnologija ležita pred nami kot odprta knjiga. Škoda, da je do sèm trajalo dvajset let, in škoda, da je skrivaštvo ruskega vrha tako dolgo slepilo dovolj relevantnih krogov, kar je onemogočilo, da bi preprečili to, kar se je zgodilo 24. februarja 2022.

Verjetno bo eden žalostnih simbolov Putinovega lomastenja (p)ostalo mesto Mariupolj. Nesmiselno mučeništvo njegovih skoraj izključno rusko govorečih prebivalcev, ki so še nedolgo tega sodili med Rusiji in celo Sovjetski zvezi najbolj naklonjene Ukrajince, bo za vse večne čase pričalo o zlaganosti Putinovega »reševanja« ruskega jezika in kulture. In bo lahko ena od tragičnih vstopnih točk za premislek o temeljih režima ruskega samodržca. Pri čemer razumnemu človeku ne bo preostalo drugega kot ugotovitev, da so uradno navajane utemeljitve votle, okoli njih pa nič ni.

Putin je kaj ponujal skoraj vsakomur

Razlog, da dolgoletna tozadevna zatrjevanja mnogih izmed nas niso nič zalegla, je v zelo raznolikih motivih, ki so doslej navdihovali pozitivno gledanje na Putina. Morda je za največ navdušenja, tudi med preprostimi ljudmi, poskrbela njegova skrbno negovana podoba voditelja, ki nima težav z udarjanjem po mizi. Celo njegovo precej lahkotno poseganje po umoru kot sprejemljivem političnem sredstvu je želo vsaj pridušeno občudovanje. Logika je šla nekako v smeri, on je vsaj »dedec, ki si upa«, ne pa mehkužec kot naši menda demokratični politiki. Le malo manj naklonjenosti je Putinu prinesla predstava o genialnem geopolitičnem strategu. Geopolitika sodi med besede, ki jo je diktatorjev kremeljski dvor največkrat zlorabljal. Precej uspešen je bil najprej pri tem, da velike dele svetovne javnosti prepričal, da je »geopolitika« vse in da ni nikakršnih razlik med političnimi ureditvami po svetu: vse države, pa naj se prodajajo kot še tako demokratične, zgolj sledijo svojim sebičnim interesom. Drugi korak je bila stvaritev vseplošne predstave, da se Vladimir Putin kot prerok geopolitike bojuje zgolj za docela upravičene cilje zanemarjene ruske velesile in je torej pravzaprav bolj pošten od svojih zahodnih sogovornikov, ker vsaj jasno pove, za kaj mu gre.

Neizčrpen vir pozitivnih točk je bilo, nadalje, vešče kremeljsko žongliranje s simpatijami tolikih Evropejcev in Američanov do Rusije kot prve dežele socializma. Medtem ko je v srednji in vzhodni Evropi ruskemu režimu to zagotavljalo naklonjenost med pripadniki nekdanjih nomenklatur, med poraženci tranzicije in nezadovoljneži s kapitalistično preobrazbo, je bilo na Zahodu velik magnet za tiste intelektualne kroge, ki se niso zares ločili od filostalinističnih blodenj nekaterih osrednjih zahodnoevropskih intelektualnih korifej sredine 20. stoletja. Še močnejše propagandno orodje je bilo in ostaja poigravanje s sovjetskim prispevkom k zmagi nad nacifašizmom. Sovjetski in za njim ruski režim sta brezobzirno »privatizirala« dvajset milijonov sovjetskih žrtev in jih spremenila v topovsko hrano za uresničevanje svojih geopolitičnih fantazij. Značilen primer je bil recimo spor z Estonijo o spomeniku sovjetskim »osvoboditeljem« v središču Talina leta 2007. Ponovno so bila motor razumevanja za domislice Putinovega dvora tisti zahodni intelektualni krogi, ki imajo nekakšno slabo vest zaradi ogromnih sovjetskih žrtev med drugo svetovno vojno, obenem pa nimajo neposredne izkušnje s sovjetskim družbenim modelom. Tako niso zmogli vselej primerno razmejiti upravičenega spoštovanja do antifašističnega boja od njegovega brezsramnega izrabljanja. Vse je dopolnjevala vešča ikonografska scenerija Rusije v 21. stoletju. Tudi zaradi tega nikakor ne moremo povsem zamahniti z roko nad obljubami o »denacifikaciji« Ukrajine, s katerimi opravičujejo vojno, kar bi bil edini pravilni odziv. Prav nasprotno, v zadnjih mesecih je nastalo že ničkoliko traktatov, intervjujev in predavanj, posvečenih razmisleku, zakaj neki Putinovi poudarjajo to potrebo in kaj vse so groznega v preteklosti zakrivili Ukrajinci, da so si zaslužili bombardiranje Mariupolja.

A obstaja še druga plat inscenacije Putinovega režima, ki nagovarja drugačno občinstvo. Tudi čisto razumni ljudje so mi še nedavno pripovedovali, da je Putin Rusijo dvignil s tal in jo postavil spet vsaj blizu mestu, ki ji v svetu gre. »Obnova ruske veličine« je bila vseh dvajset let pomembna mantra, ki je spremljala njegova dejanja. Rad se je stiliziral kot dedič ruskih carjev, kot novo utelešenje v osnovi plemenite ideje o ruskem imperiju. S tem je po eni strani ustvaril priročno nadomestilo za pomanjkanje osebnih svoboščin in tudi višjega standarda za domače državljane, pač v duhu D’Annunziovega reka, da narod, ki osvaja svet, ne potrebuje notranje svobode. Po drugi strani je svoje imperialistične podvige opremil z nekakšnim romantičnim pridihom. Sanjarije o Veliki Rusiji s Kijevom Jaroslava Modrega kot simbolno prestolnico delujejo vsaj malo romantično in manj škodljivo, kot če bi jih prevedli v sivo resničnost.

Lažna nadnarodnost

Za izjemno eksplozivno se v tem oziru kaže sicer tradicionalna mantra o enem ruskem narodu, od katerega sta po spletu zgodovinskih okoliščin odpadli maloruska in beloruska veja; mantra, ki je bila v osrednjo Rusijo uvožena iz Kijeva ob koncu 17. stoletja, po priključitvi Ukrajine na levem bregu reke Dnipro. Po tem pojmovanju gre pri podrejanju Malorusov in Belorusov njuni domnevni zgodovinski matici v resnici zgolj za združevanje ločenih bratov; s tem je čisto navadni ruski imperialistični nacionalizem, podoben svojim predhodnikom in vrstnikom iz drugih evropskih okolij, povzdignjen na nadnacionalno, skoraj večkulturno raven, vsiljevanje ruskega jezika in ruskih političnih modelov pa je prikazan kot oblika tega lažnega večkulturnega projekta. To v sodobni politični debati ruskemu režimu omogoča, da svoj radikalni nacionalizem prikazuje kot internacionalizem, kot nacionaliste pa žigosa zgolj predstavnike objektov svojega poželenja, Ukrajince, Beloruse, Litovce, Poljake, saj Rus v takšni izkrivljeni optiki sploh ne more biti nacionalist. Tako kot ob Putinovi prilastitvi sovjetskih žrtev boja proti nacizmu je tudi na tej točki nevarnost, da kdo na Zahodu dobi mehka kolena ob domnevnem razločku med ruskim nadnacionalnim in ukrajinskim ozko nacionalnim ali menda kar krvavooko nacionalističnim projektom.

Povrh vsega je narativ o »vračanju bratov k skupnemu izviru« nekako izumila in posvojila Ruska pravoslavna cerkev. Da patriarh Kiril v zadnjih tednih ne zmore ničesar drugega od jecljanja puhlic, ki so na moč podobne kremeljskim, sicer ni veliko presenečenje, v pomoč pa tudi ni. Postavljanje moskovskega patriarhata v pozo nadnacionalne in večkulturne ustanove v trenutku, ko se morda najbolj kaže kot podaljšana roka ruskega nacionalizma, je v kontekstu ukrajinske vojne in že tako zapletenih cerkvenih razmer v Ukrajini naravnost groteskno. Za docela upravičena so se izkazala svarila pred evforijo, izrečena ob medijsko prenapihnjenem srečanju patriarha Kirila s papežem Frančiškom v Havani leta 2016. Zdaj je dokončno jasno, da je bila takrat mestoma fabricirana podoba Kirila kot velikega duhovnega voditelja sodobnega sveta popolnoma napačna, čeprav je bilo dejansko že pred šestimi leti dovolj nastavkov, da bi se odpovedali tovrstnemu pretiravanju.

Po drugi strani pa ruskemu pravoslavju nasploh radi pripisujemo prevelik pomen, ko je govora o Putinovi Rusiji. Tudi to je želen učinek kremeljske ikonografije. Dobrodošla posledica krvave agresije na sosedo je, da je pokazala vso brezzobost vrhov največje pravoslavne skupnosti na planetu. S tem je razgalila njihovo vlogo figovega lista oziroma na hitro namalane fasade na stavbo drugačnih temeljev. Krščanska ornamentika, za katero so bili res porabljeni milijoni in je v marsičem dala ruskim (pa tudi beloruskim) mestom podobo, sumljivo spominjajočo na tisto iz carskih časov, ni zgrešila svojega namena. Na milijone ljudi na Zahodu, zlasti zafrustrirane konservativce, ki pogosto z upravičeno nejevero opazujejo drsenje svojih domačih okolij proč od nekdanjih gotovosti v popolno prevlado socialnega liberalizma v družbenem življenju, je prepričala, da se v Rusiji zares dogaja krščanska renesansa. Če sklepamo zgolj po besedilu proslule izjave iz Havane, je omenjenemu manevru nasedel celo papež Frančišek s svojim krogom. Govorjenje o Putinu kot krščanskem levu ali zadnjem branilcu krščanskih vrednot pred zahodno dekadenco se je v zadnjem desetletju bliskovito širilo. In celo ob očitni odpovedi patriarha Kirila kot pastirja lastne črede, kristjana in človeka v letošnjem marcu se marsikomu na desnici ni bilo lahko odreči oklepanja rešilne bilke, da pa je imel moskovski patriarh prav vsaj, ko je bentil nad gejevsko parado kot simbolom (kvarnih) zahodnih vplivov v Ukrajini.

Če prej ni bilo, je zdaj jasno, da v Putinovem sistemu nikoli ni bilo predvideno kakršnokoli samostojno ali avtonomno mesto za rusko pravoslavje in njegova izročila. Celo če bi bilo, slednje vsaj na vrhu svoje piramide, ki je še veliko manj kot njeni katoliški kolegi prevprašala svojo navezavo na sovjetski režim in njegov ustroj, takega mesta ne bi bilo zmožno zasesti. Ampak ključ je vendarle v tem, da je bilo vseskozi nerealno pričakovati krščansko renesanso od dvora samih kagebejevcev. Kaj takega bi podcenilo globino civilizacijskega in kulturnega padca, ki ga je povzročilo sedemdesetletno bolj ali manj sistematično uničevanje pristnega ruskega pravoslavja, ki je v Rusiji zaradi celo v pravoslavnem svetu neobičajno močne odvisnosti od državnih oblasti že tako pričakalo revolucijo z močno okrnjenim družbenim in moralnim kapitalom.

In tu končno pridemo do jedra »problema Putin«. Njegov sistem je namerno puščal opazovalce v negotovosti ob dilemi, kakšni so pravzaprav njegovi globlji temelji. Vešče je žongliral z uporabo socialistične ikonografije, »romantičnih« nasledkov ruskega carizma, lažne nadnacionalnosti ruske ideje ter z bogato opremljeno in vzdrževano pravoslavno fasado. Še leta 2017 se je to pokazalo ob obeleževanju stoletnice ruske revolucije, čeprav se je takrat že zgodil močan odmik od očitno neiskrenih kritičnih tonov do Stalinovega paktiranja s Hitlerjem iz leta 2010, sovjetsko ravnanje med letoma 1939 in 1941 pa je uradna propaganda že zdavnaj razglašala za povsem neproblematično. Vsa omenjena navlaka v končni fazi ni mogla prekriti spoznanja, da Putin ni dedič tradicionalnih ruskih avtokratov niti ni v prvi vrsti okoreli ruski nacionalist, marveč je sovjetoidni diktator na čelu neosovjetskega sistema.

Zakonitosti sovjetoidnega sistema

Dolga leta sem si razbijal glavo, kako slovenskemu in širšemu občestvu pojasniti razliki med sovjetoidnim in drugimi, predvsem bolj tradicionalnimi in bolj konservativnimi avtokratskimi modeli, kakršen je bil ruski carizem, ki si je avtokracijo, samodrštvo, ponosno pisal na zastavo. Izhodišče za razlago mi je nazadnje ponudil beloruski vrhovni državni tožilec. Ta je v prvih tednih septembra 2020, ko so bili protesti v Belorusiji še množični, napovedal, da bo kaznovan prav vsak Belorus, ki si je drznil protestirati. Ob več kot sto tisoč udeležencih zgolj rednih nedeljskih demonstracij se mi je zdela napoved čista znanstvena fantastika. Dogajanje v Belorusiji v zadnjem letu in pol me je prepričalo, da je možakar mislil resno. Nasploh je Aljaksander Lukašenka še enkrat več odigral vlogo Putinovega mussolinija, ki je eksperimentalno preizkusil, ali je mogoča popolna resovjetizacija družbe, saj je na svojem manjšem fevdu sovjetoidne prvine začel uvajati že leta 1994, dolgo pred Putinovim vzponom na oblast. Škoda je, da Evropska unija kljub veliko deklarativne podpore beloruski opoziciji tamkajšnjih razmer ni vzela dovolj zares. Tudi zelo počasno in obotavljivo uvajanje sankcij proti režimu, za katerega je v uradnem jeziku EU še tik pred avgustovskimi volitvami veljalo, da se postopoma »liberalizira«, je omogočilo dosledno izvajanje obračuna z »notranjim sovražnikom«, kar je bila, kot zdaj vidimo, skupna Putinova in Lukašenkova generalka za obsežnejši obračun z »zunanjim sovražnikom« – Ukrajino. Tolažilno je pri stvari morda zgolj to, da Lukašenka brez Putinove podpore sploh ne bi mogel obstati, kar kaže, da se njegovo mussolinijevstvo bliža koncu in da je beloruski režim vstopil v fazo »Salojske republike«, čemur ne more slediti nobena druga faza več (razen morda faze »bingljanja«).

A nazaj k Lukašenkovemu generalnemu državnemu tožilcu in njegovemu smelemu načrtu uničenja vsakršne opozicije. Njegova septembrska napoved nam razkrije bistveno točko sovjetoidne diktature: ne gre ji zgolj za to, da bi si družbo podredila, marveč se zgrozi že ob misli na najmanjše javno, morda celo zasebno izražanje drugačne mnenja od mnenja oblastnikov. Povedano v številkah, če se avtokrat tradicionalnega tipa zadovolji s tem, da si na volitvah ali referendumih pripiše 60 ali celo 55 odstotkov glasov in s tem ostane pri koritu, je kaj podobnega za sovjetoida nepredstavljivo. Zanj mora biti vsaj 80, če ne 95 ali sto odstotkov državljanov. Priznanja, da je proti njemu trideset ali štirideset odstotkov, ni zmožen. Po dokaze ni treba iti daleč. Zadošča pogled na »izide« krimskega referenduma leta 2014, ko za rusko aneksijo ni smelo biti manj kot 97 odstotkov udeležencev, ali na beloruske predsedniške volitve avgusta leta 2020. Takrat bi si diktator Lukašenka prihranil veliko večino težav, če bi si prigoljufal »samo« kakšnih 60 odstotkov glasov. Da je (verjetni) poraz spremenil v zmago z več kot osemdesetimi odstotki, je bila kaplja čez rob.

Čeprav je rezultat na prvi pogled na koncu enak in avtokrat povsod ostane na oblasti, sovjetoidnih posebnosti ne smemo podcenjevati. Izhajajo iz temeljnih razlik, ki ločijo sovjetoidni model od drugih avtokratskih sistemov. Seveda je bila tudi ruska carska avtokracija represivna in Timothy Snyder je upravičeno opozoril na kontinuiteto med njenimi prijemi in prijemi njenih sovjetskih učencev. Toda stala je – ali je vsaj mislila, da stoji – na temelju starodavnega izročila. Sovjetoidna diktatura takega temelja nima. Že v njen temelj je vzidana laž. Ruski carji niso urbi et orbi razglašali, da so »bolj pravi« demokrati od Britancev, pač pa so se na vsa usta hvalili z avtokracijo. Sovjetoidom gre, ob nacistih, največ zaslug za izum sveta, v katerem pojmi in njihovi praktični pomeni tečejo vzporedno, tako da med njimi skoraj ni stične točke. Oblast delavskega razreda pomeni oblast sovjetske oligarhije, ki je neredko ožja od prejšnjih oligarhij. Kar se imenuje ljudska demokracija, je v resnici enopartijska diktatura. Svoboda veroizpovedi je sopomenka za državni militantni ateizem. Zavedanje o zlaganosti temeljev družbenega modela sovjetoide hkrati sili k stalnemu posnemanju tujih vzorcev. V podkrepitev »demokratičnosti« svojih sovjetoidnih režimov so tudi v postsovjetskem prostoru posvojili orodje vzporednih volitev. A so »spregledali« nepomembno podrobnost, da te niso namenjene objavljanju že sredi volilnega dne. Včasih se hkrati pojavi nekaj zadrege, ker prihaja do zamud, saj mora seveda najprej nastati vzorec za posnemanje. V Donecku so leta 2004 Janukovičevi »spontano«  postavili šotorski tabor šele, ko se je oranžna revolucija v Kijevu že končala.

V zadnjem letu pa smo kljub temu videli nekaj pravih (sicer tragičnih) mojstrovin sovjetoidne imitacije. Zdi se, da inscenacije migrantske krize v Belorusiji oziroma na belorusko-poljski meji lansko jesen še nismo vzeli dovolj zares, pa čeprav sta Putin in Lukašenka v njej vešče porabila vse strahove, notranja protislovja in medsebojne spore zahodnih držav. Očitno ju je to po eni strani zazibalo v zmotno gotovost, da bo možno enako kombinacijo mobilizirati ob napadu na Ukrajino. Toda po drugi strani med agresijo na to državo doživljamo celo nadgradnjo beloruskega morbidnega norčevanja. Putin je milijonom na zahod bežečim ljudem postavil nasproti »prisilne begunce« iz Donbasa, ki naj bi, s svojim neprostovoljnim »begom« v Rusijo, pomagali zloščiti docela izgubljeno verodostojnost njegovega režima.

»Krivda« Ukrajine

Neprepričljiva laž kot najgloblji temelj sovjetoidnisti za seboj potegne morda ne čisto pričakovano, čeprav po svoje razumljivo posledico. Ker je v bistvu vse zlagano, mora biti javno soglasje v tej zlaganosti popolno. Vsak najmanjši pripoznan javni ugovor bi celoto podrl.  In v tem je velika krivda Ukrajine v očeh Putinovega režima. Vsaj dvakrat se mu je namreč pred celotno svetovno javnostjo postavila po robu. Prvič z oranžno revolucijo leta 2004 in drugič dobrih devet let pozneje, ko so si Ukrajinci privoščili nepredstavljivo in strmoglavili sovjetoidnega »vladarja«.

Seveda je Putin ob utemeljevanju agresije posegel po vsej orožarni ruskega nacionalizma in imperializma. Mobiliziral je tako predstave o Ukrajini kot zibelki Rusije kot strahove pred utopitvijo v zahodnem (beri Natovem) morju. Uničevanje Mariupolja predstavlja kot korak k obnovi zaslužene ruske veličine. Če bi mu verjeli, bi  s tem njegovemu »podvigu« nehote podelili neupravičene romantične poteze, ki jih nima. Gre namreč za osebno maščevalno vojno sovjetoidnega diktatorja, porojeno iz patološkega sovraštva do države, ki je daleč od idealne, ki pa je vendarle storila marsikaj, kar je bilo v njeni moči, da bi sovjetoidnosti ubežala. In tega je Putina in njegov krog bolj strah, kot je Ukrajince strah njegove armade.