Mesta se ločijo tudi po tem, ali in kako so vezana na živo vodo (reke, jezera, morje). Mesta z živo vodo imajo dušo, tista brez nje je nimajo. To se odraža tudi v življenju meščanov in njihovih medsebojnih odnosih. Čar vode v mestu izhaja iz celovitega prepleta hidroloških in klimatskih lastnosti s socialnimi silnicami, ki jih v medsebojnem komuniciranju spodbuja prav voda. Mesta z vodo so in bodo bolj privlačna ne le za svoje prebivalce, temveč tudi za turiste.
Pariz je Seno spremenil v mestno plažo, Vltava je s Karlovim mostom središče življenja v Pragi. V naši neposredni bližini so mesta, ki se v zadnjih letih pospešeno odpirajo vodi. Trst je uredil obalo kot najprivlačnejši del za mestne sprehode, pa tudi vsebinsko zanimivejše dejavnosti, v Ljubljani se je družabno življenje v dobršni meri preselilo ob Ljubljanico.
So tudi mesta, ki vodo sicer imajo, pa z njo sploh niso povezana. Gorica ima vodo, saj leži ob Soči, prečka jo potok Koren v slikoviti dolinici, ki je na žalost skoraj ni več. Toda z vodo sploh ni povezana. Deloma zaradi terenskih razmer, saj je struga Soče precej pod nivojem mesta, predvsem pa zaradi človeškega faktorja: privatne rabe površin ob vodi, zapuščenost in degradacija območij ob Soči, ki so bila nekoč vitalnega pomena za mesto, čeprav v drugem, bolj pragmatičnem smislu (proizvodnja, izkoriščanje vodne energije itd.). Celo prehodi čez reko so bili včasih pogostejši in neposredno povezani z vodo: mostovi so bili nižji, kar je zahtevalo, da so bile prometnice speljane tik ob vodi, kot pomožna prevozna sredstva pa so se uporabljali brodi oz. splavi. Obrečne plaže, ki so bile nekoč zelo priljubljene in celo opremljene z gostinsko ponudbo, so danes zapuščene in zanemarjene. Koren pa je postal le še kloaka (v veliki meri po zaslugi Nove Gorice, ne pa v celoti).
Na teritoriju Nove Gorice je bilo nekoč ogromno vode, šele nato je zrastlo mesto, ki se še vedno trudi vodo zriniti pod zemljo. Ostala je Soča, njeno vrednost v zadnjih letih ponovno odkrivamo, in Koren, ki pa je le še tehnični odvodni kanal. Zakaj smo vse to bogastvo vodà zapravili? Ga je mogoče še vsaj deloma oživeti?
Solkansko polje – življenje z vodo
Solkansko polje s Ščednami na severu in Ledinami na jugu (to pristno slovensko ledinsko ime se je danes ohranilo le še v imenu ulice na zahodnem robu mesta) je bilo prepredeno s potoki in jarki, imenovanimi grapirji, ki so bili ob deževju polni vode; če je je bilo preveč, se je razlila čez bregove, ljudje so počakali, da se je odtekla. Vedeli so, kje naj se ne gradi, da jih ne bo poplavilo, kako naj obdelujejo polja, da bo čim manj škode. Voda je bila najbolj priljubljeno igrišče za otroke. Nismo se je bali. V Žabjem kraju je med hišami tekel velik potok s stalno vodo (sedaj je kanaliziran pod ulico), na njem smo gradili mlinčke, lovili rake (res, takrat so po naših potokih še živeli raki) …
Vsi potoki in jarki so tekli v isto smer. Ne vem, ali je bilo tako od vekomaj ali so jih uredili in deloma kanalizirali ljudje, ko so urejali polja, ali so polja urejali v smeri potokov. Verjetno bolj drži to zadnje. Potoki, jarki, grapirji so bili običajno tudi meje parcel, nenapisano pravilo je bilo, da jih morajo vzdrževati mejaši. Skrbeti so morali, da so bili čisti, da niso spodjedali sosednih zemljišč, da so ostajali na svojem mestu. Voda je bila del njihovega življenja, imela je svoje zakonitosti, svoj prostor, ljudje so jo spoštovali in živeli z njo.
Koren
Koren je bil pred začetkom gradnje Nove Gorice meandrast potok, hudournik, ki je zamočvirjal celotni južni del ravnine pod Panovcem in Kostanjevico. Zato je bila prva naloga graditeljev mesta njegova regulacija in melioracija zamočvirjenega terena, iz katerega je leta 1948 nastala zazidljiva površina, ki je skupaj z opuščenim pokopališčem postala središče bodočega mesta. Koren pa je postal odvodni kanal na robu urbanega naselja, nenaravna tehnična zareza v krajino.
Koren je od izvira pod Škabrijelom do izliva v Sočo le dobrih šest kilometrov dolg potok ali celo hudournik, od tega ga je na slovenskem ozemlju približno dve tretjini. Poleti je skoraj suh, a zna ob deževju hitro narasti, količina in hitrost njegovih voda se z urbanizacijo Nove Gorice in pobočij nad njo še povečuje. Od razmejitve 1947 je ta potoček postal pomemben mednarodni vodotok – vsaj kar se tiče posledic, ki jih ima njegov čezmejni status za lokalno okolje. Vse, kar se na njem ali ob njem dogaja, bi namreč moralo biti vnaprej usklajeno med sosednima državama. S Kornom so se ves čas ukvarjale razne meddržavne komisije, v katerih so sedeli člani iz Beograda, sedaj iz Ljubljane in Rima, ki večinoma niso razumeli življenjskih problemov in naravnih zakonitosti tega okolja. Ta, na videz nepomemben potok hkrati povezuje, a tudi ločuje obe mesti mnogo bolj, kot si vsakodnevno predstavljamo, a se kljub temu pri skupnem gospodarjenju z njim ni še skoraj nič premaknilo.
Ob umeščanju Nove Gorice na vodne površine Korna in z njegovo regulacijo načrtovalci niso mislili na posledice, ki jih bodo ti posegi povzročili nizvodno, v Gorici. Zasuli smo vodna zemljišča na Blančah, ki so ob visokih vodah delovala kot zadrževalniki, z regulacijo povečali hitrost odtekanja vode tako, da je presegla količine, ki jih je že deloma kanaliziran potok lahko sprejel na svojem spodnjem toku skozi Gorico. Zato so mu sporazumno določili maksimalno pretočnost na državni meji (18 m3 na sekundo), problem večjih količin pa prepustili naši strani. Ko je bilo vode več, so na južnem koncu Nove Gorice nastajale poplave, ki so jih omilili šele leta 1989 z zadrževalnikom Pikolud, zgrajenim vzhodno od Vojkove ceste, ki je umetno ustvarjen približek prvotni naravni regulaciji odtekanja vode.
Do vode v Kornu smo se na obeh straneh meje vseh teh sedemdeset let obnašali skrajno mačehovsko, spremenili smo jo v kloako. Novogoriški del smo sicer več ali manj očistili in zgradili vzporedno kanalizacijo, a jo tik pred mejo ponovno spustili v Koren, neprečiščeno in smrdečo pod nos prebivalcem sosednega mesta, ki se je Kornu, tudi zaradi tega, odpovedalo in ga skoraj v celoti prekrilo. Problem bomo rešili šele letos z dokončanjem čistilne naprave v Vrtojbi, na katero bomo preusmerili vse odpadne vode iz Nove Gorice.
Poleg vsega pa je v naravni tok vode že v začetku prejšnjega stoletja usodno posegla bohinjska železnica. Potoke in jarke na Solkanskem polju in Blančah so Avstrijci sicer zgledno spravili v dovolj velike propuste, a jih Italijani med obema vojnama niso vzdrževali, zato so zemljišča vzhodno od železnice postajala vedno bolj zamočvirjena. Ta problem še sedaj ni v celoti rešen, odvodnik vzdolž današnje Prvomajske ceste še vedno čaka na gradnjo.
Nova Gorica – voda kot sovražnik
Ob snovanju Nove Gorice ni nihče razmišljal o vodi, primarnem krajinskem elementu prostora. Ob dominantni potezi v prostoru, kakor se je kazala na papirju, bohinjski železnici oziroma Severni goriški postaji so spregledali najpomembnejše značilnosti Solkanskega polja, ki so jih opredeljevale prav vode. Naravne smeri odtekanja vode so presekali, zanemarili pa tudi dolgoročne posledice te napake. O vodi smo v Novi Gorici začeli resno razmišljati šele, ko so se njene naravne zakonitosti začele na silo uveljavljati v takrat že deloma urbaniziranem prostoru. Postala je sovražnik številka ena bodočemu razvoju mesta, ki ga še zdaj nismo v celoti obvladali. Namesto, da bi vodi pustili vsaj minimalen življenjski prostor, smo jo začeli spravljati pod zemljo, a smo jo še pri tem zaradi pomanjkanja sredstev in vizije potiskali v poddimenzionirane kanale. Iz katerih je seveda ob vsaki priliki udarila na plan in ponovno ogrozila vse, ki se je naselilo v njen življenjski prostor. In ponovno so se rojevali projekti o še večjih kanalih, o še večjih posegih v naravne zakonitosti … na koncu jo bomo silili celo v obratno smer, namesto proti jugozahodu, kot zahteva geomorfologija prostora, bo v kanalu ob Prvomajski cesti tekla proti severu, v Sočo na slovenski stani meje.
Glavni problem Nove Gorice so zaledne vode, torej vode, ki prihajajo iz pobočij Sv. Katarine (Kekca). Doslej so se te vode trudili čim prej zbrati in jih po najkrajši poti odvesti v Sočo. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil zgrajen t. i. Kanal A po Vojkovi cesti, ki je speljal vodo iz Ščeden v Sočo, a to seveda ni bilo dovolj, zato so ob izgradnji solkanske obvoznice projektirali poseben kanal nad njo, ki bi zajete vode speljal pod solkanskim predorom v potok Pahara (Mežnarjev potok) na glavnem solkanskem trgu. Nedomišljen, nedokončno realiziran in drag projekt brez kakršnegakoli učinka. Sedaj pa se projektira nov odvodnik po Lavričevi ulici z zadrževalnikom v Ščednah. Zadnji poskus, da vse vode, zares vse, spravimo pod zemljo.
Vizija – mesto ob vodi
Po skoraj sedemdesetih letih se seveda filma ne da zavrteti nazaj. A je kljub temu še vedno možno tudi v tej smeri kaj napraviti. Morali bi oblikovati nov odnos do vode v mestu, jo ovrednotiti kot izredno dobrodošel element bogatitve in ponaravljenja urbanega življenja. Vendar, ali smo pripravljeni zaradi tega spremeniti okostenele predstave o razvoju mesta, o črtah, ki jih je prof. Ravnikar potegnil po papirju pred oseminšestdesetimi leti? Če smo, še vedno obstoja možnost, ki jo v nadaljevanju predstavljam kot svojo vizijo.
V spominu mi je ostal San Antonio v Teksasu. Obiskal sem ga leta 1990. Zaradi zgodovine znamenito mesto (bivši Alamo, kraj bitke Davyja Crocketta proti Mehičanom, leta 1836) je danes še bolj slovi kot teksaške Benetke, zaradi downtowna, bogato opremljenega z vodo. Vse skupaj je nastalo predvsem kot vzporedni produkt varovanja mesta pred katastrofalnimi poplavami, ki so mesto prizadele v začetku prejšnjega stoletja. Ob obisku se najprej nisem mogel načuditi takemu vodnemu bogastvu sredi sicer suhega, puščavskega Teksasa. A so mi kmalu razložili, da je vse skupaj umetno ustvarjena narava: 6 km dolgo strugo, River Walk, umetno napajajo iz velikanskega odvodnika, speljanega pod mestom, ki v sušnih obdobjih deluje kot rezervoar. Iz njega črpajo vodo v River Walk na začetku mestnega središča in jo ponovno vračajo v rezervoar na koncu, da se ohladi in vrne v tokokrog. Ob obisku sem se ponovno prepričal, da je voda tista, ki daje mestu dušo: v tem delu jo San Antonio gotovo ima. Toda to je projekt, ki je seveda možen le v državah, kot so ZDA, kjer je (bila) energija skoraj zastonj. Ne glede na energetsko krizo pa menim, da so tudi danes koristi kvalitetnega bivalnega okolja pogosto večje od morebitnih stroškov, zlasti če so racionalno izračunani.
Ali bi se bilo možno tudi v centru Nove Gorice sprehajati ob potoku, v zelenju, ob grmovju z vejami, ki se spuščajo nad vodo, opazovati race, kako plavajo po njej? Bi bilo možno hoditi v zelenju ob žuborečem potoku od Korna vzdolž Magistrale do podnožij Sv. Katarine? Prepričan sem, da je (še vedno) možno.
Na Damberju bi bilo treba na potoku Koren zgraditi zadrževalnik – vodno akumulacijo, s katerega bi bogatili pretoke vode v nizvodnih potokih. Vse vode izpod Sv. Katarine (Kekca) bi zbrali na enem mestu, lahko v že predvidenem (suhem) zadrževalniku v Ščednah, ki bi ga dodatno povezali še z akumulacijo na Damberju, od tu pa bi jo po odprtem krajinsko urejenem potoku vodili skozi območje Ščeden do Vojkove, jo prečkali in s potokom nadaljevali do konca območja za sodiščem (seveda bi bilo treba temu primerno prilagoditi veljavni OPPN za sodiščem, ki pa je itak še vedno le na papirju). V spodnjem delu mesta, ki zaradi zazidanosti ne dopušča več odprtega vodotoka, bi bilo treba vodo speljati pod zemljo, verjetno v trasi Ulice Gradnikove brigade in Delpinovi ulici in jo ponovno spraviti na površje na Trubarjevi ulici do izliva v Koren.
Del vode iz akumulacije na Damberju bi lahko uporabili tudi za izboljšanje kvalitete vode jezerca v parku za občinsko palačo, od tam pa bi jo lahko speljali v t. i. vodno zrcalo pred občinsko stavbo, tako kot so že predvideli projektanti na natečaju izbrane arhitekturne rešitve za ureditev Magistrale. Od tu bi lahko ista voda tekla še po parkovnem pasu ob Magistrali do Korna. Stalno bi lahko ojezerili tudi del sedanjega suhega zadrževalnika Pikolud vzhodno od Vojkove ceste in s tem dodatno zagotavljali vodo nizvodno v Kornu.
Najlaže pa bi bilo seveda vrniti naravni izgled potoku Koren, ki je sedaj tehnično oblikovan odvodni kanal. K sreči o tem razmišljajo vsi, ki se trenutno ukvarjajo z južnim predelom Nove Gorice, ovire pa bodo predvsem birokratske narave. Tehnične zahteve bo treba uskladiti z meščanom prijaznim okoljem.
Realiziranih vzorov za opisano vizijo je po svetu, tudi v bližnji evropski okolici, ničkoliko. V zadnjem času v strokovnih krogih odmeva renaturizacija urbanih voda v Münchnu, Valencii in drugih mestih po Evropi. Pri tem se v konceptu urbanih voda poleg ostalih funkcij izpostavljajo tudi ekosistemske prednosti, ki jih prinaša živa voda, med drugimi hlajenje mesta in preprečevanje nastajanja vročinskih otokov.
Smo se pripravljeni spopasti s problemi?
Koliko vode bi bilo za vse to potrebno: 10, 20 ali 50 litrov na sekundo? Ali vodni viri zadoščajo? Kako veliki bi morali biti zadrževalniki oz. akumulacije? To so vprašanja, na katera bi morali odgovor že na začetku dati strokovnjaki, ki se spoznajo na vode.
Prevelike količine vode, ki je trije zadrževalniki ne bi mogli prevzeti, bi bilo treba še vedno speljati po že zgrajenih razbremenilnikih proti Soči (eden je že zgrajen, tistega nad solkansko obvoznico bi bilo treba aktivirati), tako da bi imeli v mestu čim bolj enakomerne pretoke. Spremenjeni režim delovanja potoka Koren bi bilo treba ponovno preverili in uskladili s sosednim mestom. Ostala vprašanja pa so bolj urbanistične narave oziroma se nanašajo na gospodarjenje z urbanim prostorom. Smo potoku pripravljeni žrtvovati nekaj hektarov dragocenega zemljišča v centru? Bi bili pripravljeni temu, na videz nekoristnemu projektu nameniti nekaj denarja? Bi višja kvaliteta zemljišč ob potoku (tako kot v San Antoniu) povrnila vloženi denar in krila stroške njegovega vzdrževanja? Bi bilo možno to rešitev, ki vsekakor ni v celoti izvedljiva v tem trenutku in v enem zamahu, zastaviti tako, da bi jo lahko izvedli postopoma? Prepričan sem da, rabimo predvsem dovolj trdno vizijo. Bojim se najbolj priročnega in kratkovidnega odgovora, da za take futuristične ideje nimamo denarja … za še en odvodnik v trasi Lavričeve ulice pa ga bomo imeli? Da bomo z njim vodo dokončno speljali iz mesta, ki bo tako ostalo brez vode – in brez duše.