Ko boste brali to kolumno, bo svet spet drugačen. Pravzaprav se je od 12. februarja, ko sem zastavil nek osnutek te redne kolumne, spremenil že toliko, da je bilo treba za sabo pustiti tri delovne verzije. Ampak nič ne de, časi pred nami bodo terjali veliko več kot delovne verzije. Za pričujočo rubriko to ne obeta veliko dobrega, saj si pogosto vzame zalet, nudi pa le nedovršene izpeljave. Zgodovinski dogodek naplavi novo in odplakne staro. Ni je sile, ki bi lahko zaustavila ideje, katerih čas je nastopil, se velja spomniti modrosti Victorja Hugoja. Trenutek, ko teža usode zaniha tako močno, da se vzdigne pod nebo in prevrne znani čas, in razbolel um v njem, ki mu preostane po svojem svetu obupoma raziti nove meje svetovnih razmerij in v krste polagati maksime geopolitike 20. stoletja.
24. februarja sem, tako kot že nekaj juter prej, potem ko me je zbudila budilka na telefonu, s kazalcem zdrsel do strani informacijskih kanalov. Novo veliko poglavje propada sveta, kot sem ga poznal, je obrnilo list. Grozo in žalost sem občutil ob tem, ko sem si slikal posledice prelomnosti dogodka in preklinjal najdene razloge, a vmes je cvrl moje sinapse tudi nek »spet«, nekaj že udomačenega, ampak tudi nekaj tujega. Težko vam pojasnim, od kod se je vzel, kdaj je nastal ta »spet«. Je nastal leta 1991, ko sem se na pragu pubertete srečal s politično in gospodarsko krizo, ki je povzročila krvavi razpad Jugoslavije? Takrat najbrž še ni bil »spet«. Je prišel leta 2001, 2003? 2008, 2011, 2015? 2020? Mar naj rečem, da me je čas lastnega pričevanja že pod-učil, ali pa je onkraj moralistične udomačenosti Heglove, da se iz zgodovine ničesar ne naučimo, ideja, da je zgodovina nekaj povsem jalovega, ko imamo opravka z nečim, kar se kaže za novo, še ne-po-znano? So bili aplavzi Olafu Scholzu, ki so nato v nedeljo zvečer hrumeli iz nemškega parlamenta, nekaj novega (tujega) ali nekaj znanega?
V ponedeljek 28. februarja zvečer sem na svojem facebook profilu poobjavil zapis Boštjana Remica. Delil sem njegovo ogorčenje nad medijskim poročanjem in nad tem, da se mediji ne trudijo postaviti okvirja razumevanja dogodkov in, to je že znano, raje podpihujejo afektiranost. Težko rečem, da me je odziv posebej presenetil, sem pa na lastni koži, posebej tako zaradi javnih kot zasebnih odzivov ljudi, katerih mnenje velja spoštovati, odzive občutil na način, da je namen razumevanja dogodka mogoče smatrati za relativizacijo, sprevržen »whataboutism«, manjko sočutja, nemoč tega, da vendar jasno okriviš; da vendar ločiš črno od belega in zmagoslavno dodaš: »Belo ni nič črno!«
Koliko ima ta vojna skupnega z vojnami, ki so se zgodile v Koreji, Vietnamu, Jugoslaviji, in se lahko zgodi med Tajvanom in Kitajsko? Zakaj so se najgloblji jarki hladne vojne skopali tam, kjer strani v spopadu vežejo tesne kulturne, jezikovne in zgodovinske vezi? Gre pri tej vojni za enostaven »spet« ali pa je nekaj radikalno novega; spet novega. Kot najbolj grozno se kaže predvsem to, da pri nobeni od strani, ki so vpletene ali pa se vpletajo v konflikt, ni mogoče prepoznati racionalnega razloga za prestop praga vrat v nepovrat. Pogosta racionalizacija, češ da Rusija ščiti lastno varnost, zato ker »velika evropska ravnica«, ter da gre za ogrožanje nekakšne ruske posebnosti, v luči dogodkov požira samo sebe. Zunanjepolitični komentator RTV Slovenija Andrej Stopar je v eni od TV-oddaj poudaril, da bomo morali v prihodnje v analizo dogajanj vključiti tudi psihologijo posameznih voditeljev, s čimer nas je v bistvenem vprašal: »Katere vednosti smejo tvoriti ali naj tvorijo diskurz o geopolitiki?« Je namreč ta vojna še vojna dveh držav? Je mogoče gangsterski obračun velikega obsega (sam newyorški Time je lanskega julija poročal o ukrajinskih rabotah bivšega direktorja zloglasnega Blackwaterja, ki so zajemale tako ustanovitev zasebne vojaške skupine kot investicije v ukrajinsko vojaško industrijo), mogoče igra naložb investicijskih skladov visokega tveganja (ergo visokega dobička)?
Glasbo filma Dersu Uzala Akire Kurosawe je napisal v mestu Romny leta 1923 rojeni skladatelj Isaac Schwartz. Skozi mesto, ki je leta 1918 postavilo prvi kip Tarasu Ševčenku, te dni vodijo poti ruskih sil do vzhodnih predmestij Kijeva. Film, ki v prostranstvu Sibirije spiše epopejo prijateljstvu med z divjino stkanim lovcem in raziskovalcem le-te, Vladimirjem Arsenjevim, podpisuje glasbeni motiv Orlove pesmi (The Eagle’s Song). Orel je prispodoba (angelske) skrivnosti, ki »leta nad visokimi gorami« in poveže lovca Dersuja ter raziskovalca Arsenjeva; človeka, ki si ne bi mogla biti dlje. Lahko smo pragmatični in ugotovimo, da je ta orel samo skupni interes, nujnost medsebojne pomoči pri preživetju v divjini, ki pa vendarle odraža plemenito zmožnost medčloveškega sožitja. A tudi nekaj bolj trpkega: ko bodo zgodovinarji nekoč ugotavljali, komu je bila ta vojna v interesu, komu je vojna »prinesla dobro«, bodo morda ugotovili, da sicer ni mogla biti v nikogaršnjem interesu, da pa je bila v skupnem.
Napisano 6. marca 2022.