Štiriindvajsetega februarja 2022 je Rusija napadla Ukrajino. Ta neupravičena in povsem neizzvana totalna invazija na miroljubno Ukrajino je pretresla svet in ta datum bomo še dolgo pomnili kot začetek novega zgodovinskega obdobja v Evropi. Vse površne predpostavke Zahoda o Moskvi je zdaj treba opustiti. Kremelj namreč upošteva samo tista načela mednarodnih odnosov, ki ustrezajo ruskim oblastem. Nič ne de, če je to ali ono pravilo že desetletja dolgo ključnega pomena za ohranjanje uveljavljenega političnega reda v Evropi in po svetu. Moskva se lahko odloči, da ga samovoljno prezre, če se ji tako zazdi. Nihče se ne more zanesti na to, da sedanji ruski diktator ne bo sprejel samovoljne odločitve, ki bo v škodo vsem, vključno z Rusijo samo.
Ruski neoimperializem
V tej situaciji povečane nestabilnosti mora Zahod ustrezno prilagoditi svoj pristop. Najprej je treba nujno premisliti, kako naj Evropska unija, Nato in Zahod nasploh pomagajo Ukrajini v njenem neenakem boju proti nenačelnemu ruskemu velikanu. Ukrajinci se, navsezadnje, borijo za demokracijo, Evropo in Zahod. A da bi lahko pomagal Ukrajini, mora Zahod razumeti » logiko« dejanj uradne Moskve. V nasprotnem primeru bodo Zahod in njegove mednarodne organizacije ostale slepe in nezmožne predvideti naslednje poteze ali odzive Rusije. Da, kremeljska ideologija ruskega sveta je po svojem značaju neoimperialna, vključno s ponavljajočim se ciljem ponovne osvojitve nekaterih posts ovjetskih držav, zlasti evropskih, z namenom obnove ruskega imperija. Vse do leta 2022 so bile takšne ideje odpravljene kot brezzoba retorika Kremlja in njegovo mačistično šopirjenje. Nič več.
Ruski izraz za ideologijo, ki jo zdaj izvaja Moskva, je mogoče prevesti kot » ruski svet« ali celo kot p ax r ossica, » ruski mir« . V obeh primerih je, če pozorno poslušamo, mogoče zaznati vojaški podton. Med letoma 2007 in 2022 je Kremelj trdil, da je istoimenska fundacija R uskii Mir zgolj ruski ekvivalent British Council in da je izključni smoter te fundacije širjenje znanja ruskega jezika in kulture po svetu. Zdaj je postalo očitno, da so organizacija in njene podružnice, ki so razpršene po Evropi in svetu, instrument ruskega hibridnega vojskovanja, podobno kot kitajski Konfucijevi inštituti.
Pod avtoritarno vladavino Vladimirja Putina, ki traja že 23 let, je ruski jezik postal orodje in pretveza za ruske napade na sosednje države. V tem času je Moskva posvojila etnolingvistični nacionalizem, ki se je prvotno vzpostavil kot norma političnega delovanja v Srednji Evropi po prvi svetovni vojni. Po eni strani imamo 37 uradnih regionalnih (republiških) jezikov v Rusiji, ki so zanemarjeni in praktično nadomeščeni z ruščino. Duma (ruski parlament) je leta 2002 neslavno razglasila, da se za pisanje in tiskanje v teh jezikih lahko uporablja samo cirilica, četudi bi si neka etnična skupina (ali narod) morda želela uporabljati drugo vrsto pisave.
Po drugi strani pa se Kremelj zgraža nad tem, da se od rusko govorečih skupnosti v postsovjetskih državah pričakuje, da bodo obvladale uradni jezik tiste države. Ruske oblasti se sklicujejo na evropski koncept jezikovnih pravic manjšin, pri čemer pozabljajo, da je ruščina tako svetovni kot imperialni jezik. Zato je ruščino nesmiselno prikazovati kot manjšinski jezik. Nihče v Evropi ali drugod denimo ne dvomi, da angleščine zaradi njenega podobnega značaja ni mogoče obravnavati kot manjšinski jezik. Protislovno bi bilo, če bi skupnosti angleško govorečih v Franciji ali na Češkem imeli za » narodne manjšine« .
Gre za očitna dvojna merila. Rusija si pridržuje pravico, da post sovjetskim državam, v katerih živijo velike rusko govoreče skupnosti, vsiljuje svojo voljo, hkrati pa se Kremlju ne zdi nič narobe, ko krši lastne ustavne obveznosti glede rabe in zaščite uradnih regionalnih (republiških) jezikov Ruske federacije. Od leta 2018 dalje pouk teh jezikov namreč ni več obvezen za otroke, ki živijo v ruskih avtonomnih republikah. Dve leti pozneje, leta 2020, je spremenjena ruska ustava ruščino povzdignila v edini državni jezik federacije. Poleg tega so bili etnični Rusi (oziroma slovansko govoreči pravoslavni kristjani) povzdignjeni v status ruskega » državotvornega naroda« (государствообразующий народ) oziroma v Übermensche, če uporabimo ustrezen nemški nacistični izraz.
Zdaj, ko je Ukrajina pod ruskim udarom, se duma pripravlja na sprejetje zakona o konsolidaciji na področju jezikovne in identitetne politike. Z njim bodo vsi rusko govoreči prebivalci sveta priznani kot Rusi (soотечественники oziroma » rojaki« ). Zakon po posledično spodbujal in upravičeval posege Moskve v tujino, ki bodo » branili« »neodtujljive« nacionalne pravice Rusov, ki prebivajo zunaj Ruske federacije. Hkrati pa bo zakonodaja ruske državljane, ki ne govorijo rusko, zreducirala na drugorazredne državljane oziroma Untermensche.
Jezikovna politika
Družbenopolitična logika ideologije Ruskega sveta je razdiralna tako doma kot v tujini, v skladu s starim imperialnim načelom divide et impera oziroma deli in vladaj. Ruski neoimperializem je trdno zasidran v jezikovni politiki. Da bi Rusija spet postala velika, je treba zagotoviti predvsem, da bodo v Ruski federaciji vsi govorili rusko in da bo čim več postsovjetskih držav prisiljenih sprejeti ruščino kot enega od uradnih jezikov. V bližnji prihodnosti bi lahko pritisk Moskve, vsaj v slovansko govorečih postsovjetskih državah Belorusiji in Ukrajini, pripeljal do zamenjave nacionalnih jezikov z ruščino. Ta načrt se je dobro obnesel v primeru Belorusije, kjer državni jezik, beloruščino, zdaj redno govori komaj desetina Belorusov, v njej pa izdajo manj kot 1 % upravnih aktov.
Enak pristop je do revolucije dostojanstva leta 2014 deloval tudi v Ukrajini. Po nezakoniti ruski priključitvi Krima in vojni na vzhodu Ukrajine je bil položaj ukrajinščine kot edinega državnega jezika (державна мова) odločno potrjen z zakonom o jeziku iz leta 2019. V skladu s tem zakonom so do januarja 2022 vsi tiskani časopisi in revije v Ukrajini na veliko nezadovoljstvo Kremlja prešli na izdajanje v ukrajinščini. Zato si omenjeni konsolidacijski zakon, o katerem je razpravljala d uma, prizadeva razširiti definicijo ruskega državotvornega naroda tako, da mu doda še Beloruse in Ukrajince. Duma to razširitev » utemeljuje« s trditvijo, da sta oba slovanska naroda » povezana z Rusi prek skupne zgodovinske usode in kulture« (общность исторической судьбы и культуры). Na ta način oživlja carsko teorijo iz 19. stoletja, po kateri so Belorusi in Ukrajinci zgolj veji enotnega » velikega ruskega« naroda. Zato naj bi bila beloruski in ukrajinski jezik zgolj » kmečki narečji« ruščine. Po tej logiki lahko Belorusi in Ukrajinci govorijo svoj jezik doma in s sosedi, vendar bi moralo vse javno življenje, izobraževanje, uprava in politika v Belorusiji in Ukrajini potekati izključno v ruščini.
Zanimivo je, da je ruščina edini postkolonialni jezik svetovnega sporazumevanja, do katerega si nekdanja imperialna metropola lasti izključno lastniško pravico. Takšen pristop je, ko gre za angleščino, francoščino, španščino ali portugalščino, nepredstavljiv. V Veliki Britaniji nihče pri zdravi pameti ne bi trdil, da Škoti in Avstralci ne obstajajo, ker vsi govorijo angleščino, uradni jezik Velike Britanije. Zato naj bi bili vsi prebivalci Velike Britanije pripadniki angleškega naroda, enako pa bi moralo veljati tudi za angleško govoreče državljane Avstralije, Nove Zelandije, Združenih držav Amerike, Gane ali Zimbabveja. Po takšnem etnolingvističnem pogledu kot osnovi neoimperializma bi vsi prebivalci teh držav morali biti pripadniki istega angleškega n aroda. A če opazujemo družbenopolitično stvarnost, nam je jasno, da Brazilci niso Portugalci, čeprav oboji govorijo skupni portugalski jezik , tako kot raba istega francoskega jezika ne spremeni Kongovcev ali Belgijcev v Francoze.
Etnolingvistična logika ruskega neoimperializma je nekdanjim kolonialnim metropolam z ahodne Evrope in postkolonialnim državam, ki so kulturno in zgodovinsko povezane z njimi, torej tuja. Morda je tako zaradi dejstva, da proces dekolonizacije rusko-sovjetskega imperija še ni zaključen. Ruske elite menijo, da je – ali bi vsaj morala biti – njihova država veliko večja od sedanje Ruske federacije. Ideologija Ruskega sveta cilja na vse postsovjetske države in zahodno obmejno območje carske Rusije. S lednje obsega še vsaj Finsko in Poljsko. Nekateri domišljavci se neposredno spravljajo celo na ZDA, saj želijo ponovno oživljajoči se Rusiji povrniti celo Aljasko.
Kremelj si v svojih propagandnih in zakonodajnih aspiracijah prizadeva dokazati , da etnolingvistično opredeljeni ruski narod zaseda veliko večje območje od današnje Ruske federacije . Ta razkorak – ki ga ustvarja Moskva s svojo vztrajno propagando in spletnim trolanjem – med Rusi poraja politično napetost in občutek krivice, kar posledično » upravičuje« kremeljsko ekspanzionistično politiko. Ta nedavno podžgani iredentizem je razlog, zaradi katerega je ruski neoimperializem zelo priljubljen med Rusi doma in med rusko govorečimi izven Rusije. Metoda je zelo podobna konceptu Lebensrauma oz. življenjskega prostora v nacistični Nemčiji. Berlin je v času nacističnega režima trdil, da se nemški narod duši v premajhni državi, kar je » upravičevalo« nemška osvajanja s rednje Evrope kot » naravnega« življenjskega prostora za nemški narod.
Ukrajinščina na muhi
Vseeno pa Kremelj v času ruske invazije na Ukrajino trdi, da so Ukrajinci nacisti, saj s tem, ko reafirmirajo rabo ukrajinskega jezika v Ukrajini, » diskriminirajo« Rusijo in Ruse v Ukrajini. Ne pozabimo, da v Ruski federaciji živijo trije milijoni Ukrajincev (od tega vsaj milijon na ukrajinskih ozemljih pod rusko okupacijo) . Ne morejo pričakovati in tudi ne pričakujejo, da bi v šolah , uradih ali službah smeli uporabljat i ukrajinski jezik. A Rusija nima nobenega spoštovanja do načela vzajemnosti, ki je v današnjih mednarodnih odnosih uveljavljena norma. Kremelj v imperialni maniri uresničuje svoje notranje in zunanje cilje tako, kot se mu zahoče. Pod sedanjim diktatorskim režimom v Rusiji je jezikovna politika postala nosilni steber neoimperialne ideologije in politike njenega izvajanja na terenu. Moskva je jezik spremenila v glavno orožje hibridne vojne.
Kot je razvidno iz trenutne ruske vojne proti Ukrajini, namerava Kremelj izvesti združitev Ukrajine z Rusijo tako, da bo dobesedno uničil ukrajinski jezik, narod, kulturo in zgodovino. Julija 2021 je bil na uradni spletni strani Kremlja objavljen Putinov klobasavi esej, v katerem je ta ruski diktator »dokazoval« , da je Ukrajina del Rusije, Ukrajinci pa Rusi, ki naj bi pod škodljivim vplivom Zahoda pozabili na svojo pravo identiteto. Sedanja vojna je neoimperialno prizadevanje Rusije, da bi ta politični projekt nasilno vsilila Ukrajini in njenim s 40 milijoni prebivalcem ter prisilila Zahod, da ga sprejme. Da bi upravičil vojno, jo je Putin predstavil zgolj kot » posebno vojno operacijo« (специальная военная операция) za denacifikacijo Ukrajine. Ruski predsednik odkrito omalovažuje ukrajinsko vlado in elite in jih označuje za » naciste ter narkomane« .
A kdo so ti namišljeni Moskvini » nacisti« v Ukrajini? Ruski propagandisti pojasnjujejo, da gre za Ukrajince, ki ne verjamejo, da so Rusi, in nasprotujejo junaški » osvoboditvi« s strani ruske vojske, ki jih želi spremeniti v Ruse. Kaj naj se zgodi s takšnimi nepopustljivimi » Rusi« , ki zmotno verjamejo, da so nekakšni Ukrajinci? Ukrajinsko vodstvo, vse vojake ukrajinske vojske in celo ukrajinsko kulturno elito je treba likvidirati , torej uvrstiti na črno listo, izslediti in pobiti. Navadne Ukrajince, ki v tem ne vidijo nič dobrega in nočejo postati lojalni Rusi, je treba zmetati v koncentracijska taborišča za prevzgojo s prisilnim delom. Ime »Ukrajina« je treba izbrisati, država pa bo postala še ena ruska provinca. Za izvedbo teh sprememb naj bi se ruski denacifikacijski (tj. okupacijski) režim obdržal vsaj 25 let. V tem času ne bo dovoljena nikakršna obnova uničene Ukrajine, zaradi česar bo deukrajinizirana Ukrajina postala obupno zaostala dežela, pahnjena nazaj v ruralnost. To ni citat iz kakšnega distopičnega romana, temveč uradni program Kremlja za povojno Ukrajino, ki ga je 3. aprila 2022 objavila uradna ruska tiskovna agencija RIA.
Zato je »denacifikacija Ukrajine« v prvi vrsti deukrajinizacija, ki naj bi ji sledila rusifikacija. V omenjenem dokumentu sta ta proces in načrtovana ruska priključitev Ukrajine prikazana kot » dekolonizacija« države, ki zdaj trpi pod imperialno (kolonialno) vladavino Zahoda. V ruski propagandi so pomeni izredno nabitih političnih izrazov, kot so » nacizem« , » denacifikacija« ali » imperializem« , lažnivo sprevrženi, samovoljno spremenjeni in prirejeni. Retorika velike laži deluje. Ruska propaganda po likvidaciji vseh količkaj pomembnih svobodnih množičnih medijev zmaguje v javnem mnenju po celotni Ruski federaciji. Ne preseneča , da štiri petine Rusov podpira Putina in predsednikovo vojno za » osvoboditev« proti »nacistični Ukrajini« .
Na ukrajinskih ozemljih, ki so jih zasedle ruske enote, gre vse po načrtu. Knjižnice so » očiščene« ukrajinskih knjig, ki so bile po hitrem postopku uničene, ponavadi sežgane. Ista usoda je doletela ukrajinske arhive, muzeje, cerkve ali spomenike. Ukrajinska preteklost mora izginiti. Da bi preprečili prenos ukrajinščine iz generacije v generacijo, na veliko bombardirajo šole in bolnišnice . Na ukrajinskih ozemljih, ki so trdno pod rusko okupacijo, se šole ponovno odpirajo, ruščina pa je tam kot jezik poučevanja v celoti nadomestila ukrajinščino. Povrh vsega so bili ukinjeni šolski predmeti ukrajinske zgodovine, književnosti in jezika. In, nenazadnje, tiste, ki so nasprotovali ruski okupaciji, so zaprli, mučili, posiljevali in po hitrem postopku usmrtili z ustrelitvijo. Nekateri so zgolj govorili ukrajinsko. Tudi to je namreč zločin, saj je pod rusko oblastjo edini uradni jezik ruščina. Kadar se neko ukrajinsko mesto, ki si ga Kremelj želi, preveč trmasto brani, ga ruske enote z vsesplošnim obstreljevanjem zravnajo z zemljo in žive pokopljejo na tisoče ljudi, kot se je to že zgodilo v primeru Černigova, Harkova ali Mariupolja.
Obljubljeni » ruski mir« je končno nastopil. Moskva medtem zanika vse zločine nad civilisti in, bizarno, obtožuje Ukrajince, da sami obstreljujejo svoje ljudi in uprizarjajo množične poboje, da bi diskreditirali » miroljubno« Rusijo. Propaganda sledi istemu pristopu kot leta 2015, ko so ruske enote, ki so vdrle v vzhodno Ukrajino, sestrelile letalo Malaysian Airlines na letu 17, ki je letelo iz Amsterdama v Kuala Lumpur. Ruska propaganda je, poleg drugih razlag, namigovala, da sta nesrečo uprizorila Kijev in Zahod in pri tem uporabila trupla nedavno preminulih ljudi . Najvišjim državnim uradnikom Ruske federacije tovrstne bizarnosti niso nič tujega. Tiskovna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva Marija Zaharova je, na primer, grozljivo, a smrtno resno izjavila, da se je ruska vojna proti Ukrajini začela zaradi juhe. Razlog naj bi bilo » dejstvo« , da Ukrajinci niso hoteli deliti recepta za boršč z Rusijo. To » dokazuje« , da so nacisti, zaradi česar Kremlju ni preostalo drugega, kot da napade Ukrajino.
Kako naprej?
Kakšna je prihodnost Ukrajine in ruskega jezika? To je nemogoče napovedati. A sodeč po mobilizaciji Zahoda v podporo Ukrajini in proti Rusiji obstaja velika verjetnost, da bo Ukrajincem sčasoma uspelo odbiti napadalce. Ukrajina bo po tem bistveno drugačna država. Konec bo možnosti za obstoj ukrajinske ruščine. Če ruščina ne bo postala pluricentričen jezik po vzoru angleščine, francoščine ali španščine, so ji dnevi kot svetovnemu jeziku šteti. Postkolonialne države, ki so nastale v procesu dekolonizacije zahodnoevropskih čezmorskih imperijev, nimajo težav s tem, da kot uradni jezik razglasijo jezik nekdanje kolonialne metropole . A ne to dejstvo ne obstoj znatnega števila govorcev nekdanjega kolonialnega jezika evropskega izvora ne dajeta nekdanji imperialni oblasti nikakršnih pravic nad neodvisno postkolonialno državo.
V Gani ali v Kanadi se govorci angleščine ne opredeljujejo kot pripadniki angleškega naroda in nihče jih ne opredeljuje kot takšne. Na podlagi tega se Velika Britanija ne more na zakonit način spustiti v vojno za » ponovno združitev« teh držav z megleno » domovino« . Prav tako London ne more vplivati na to, kako se v Gani ali v Kanadi pravilno piše ali govori angleško. To pravico imajo samo Ganci in Kanadčani, ki to nalogo po navadi zaupajo strokovnjakom na univerzah, založbah in v časopisih teh držav.
Kremeljska ideologija r uskega sveta je v popolnem nasprotju s tem sproščenim pristopom. Moskva v svoji neoimperialni maniri meni, da ruski jezik pripada samo Rusiji. To izključno prilaščanje jezika omogoča ruski vladi in elitam, da drugim odrekata pravico do nadzora nad tem, kako naj se jezik pravilno piše in govori. Moskva namreč vsakršno prizadevanje nekdanjih sovjetskih držav, da bi razvile lastne različice ruskega jezika, zavrača kot obliko » diskriminacije« rusko govorečih prebivalcev te države. Kremelj še glasneje protestira, kadar se rusko govoreče osebe spodbuja k učenju uradnega jezika države, v kateri prebivajo.
Ruska vlada v tem vidi neupravičen napad na » sveto« etnolingvistično in ozemeljsko » enotnost« ruskega imperija, kakršna bi morala biti, torej segajoča vsaj do okvirov ozemlja nekdanje Sovjetske zveze. Zaenkrat se Kremelj drži programskega minimuma, katerega cilj je postsovjetska območja, na katerih živijo velike rusko govoreče skupnosti, » povrniti« v Rusijo. Zato ne preseneča, da je zaradi tega vsaka postsovjetska država, ki je tarča te namere, v stanju visoke pripravljenosti, kar onemogoča kakršno koli razpravo o estonski, latvijski ali ukrajinski različici ruščine. Namesto tega se ruski agresivni retoriki zoperstavljajo politike , ki spodbujajo k širši uporabi državnega jezika postsovjetskih držav, vse do eventualne izključitve ruščine iz javne in celo zasebne – sfere.
Pred vojno je veliko Ukrajincev govorilo rusko, a so se etnično opredeljevali kot Ukrajinci. Jezik je bil le sredstvo sporazumevanja, ne pa potni list ali dokaz identitete. Navsezadnje Avstrijec ali Švicar, ki govorita nemško, nista Nemca. A med drugo svetovno vojno sta Hitler in njegova nacistična elita to razumela malo drugače . Njuna ambicija je bila podobna Putinovi: » zbrati« vse nemško govoreče v eni sami veliki Nemčiji. Kremeljski neoimperialni program r uskega sveta ima popolnoma enak odnos do rusko govorečih. Številni rusko govoreči Ukrajinci so ga do leta 2014 dojemali le kot prazno retoriko, toda po ruski priključitvi Krima in napadu na vzhodno Ukrajino so mnogi, zlasti intelektualci in politiki, začutili pritisk in sprejeli odločitev, da vsaj v pisanju in javnem življenju preidejo z ruščine na ukrajinščino.
Po ruski invaziji leta 2022 si rusofoni Ukrajinci danes prizadevajo, da bi začeli govoriti in pisati izključno v ukrajinščini. To je postal množičen pojav. Ne želijo igrati vloge Putinovih » rojakov« . Kremlju ne želijo dati » razloga« , da bi jih » moral osvobajati« . Raje niso » odjemalci« r uskega sveta, kjer bi jih lovili in preganjali zaradi kakšne ukrajinske besede, ki bi jim neprevidno ušla. Želijo se izogniti deportaciji v rusko Sibirijo in druge oddaljene kraje, kamor so ruski okupatorji poslali že skoraj pol milijona Ukrajincev. Na poti so jim ruski stražarji zasegli ukrajinske potne liste, kar jim bo močno otežilo morebitno vrnitev v Ukrajino.
Nobena skrivnost ni, da si velika večina Ukrajincev želi živeti kot Evropejci, kot Z ahodnjaki. Zavezani so demokraciji in liberalizmu, ne pa na Putinovem diktatorskem r uskem svetu, ki je križanec med Stalinovo totalitarno Sovjetsko zvezo in avtokratsko carsko Rusijo, ki se je megleno spominjajo. Zato je bilo članstvo v EU in Natu leta 2019 kot strateški cilj države zapisano v ukrajinsko ustavo.
Kremelj želi nadaljevati imperialni projekt vzdrževanja ogromnega neposeljenega ruskega ozemlja in prisiliti njegove prebivalce, da revščino, korupcijo in samovoljno vladanje sprejmejo kot normo, ki jo je treba prenašati. Družbena pogodba med novim carjem in prebivalstvom deluje. Veličina Rusije oziroma države, ki se je drugi zdaj bojijo in jo sovražijo, je za večino Rusov zadostna nagrada. Kljub temu je Kremelj še naprej v skrbeh. Kaj, če Rusi sprevidijo, da je življenje v demokratični in liberalni Ukrajini, ki je postala članica EU in zveze Nato, veliko boljše?
Zaton ruščine
Ta strah in imperialne zablode so Rusijo, kot sem omenil že zgoraj, spravile na pot številnih politik, ki jih je izvajal T retji rajh . Tudi na področju jezikovnih politik. Do druge svetovne vojne je bila nemščina mednarodni jezik znanosti, znanosti, gospodarstva, tehnike in trgovine. Hitler je vse govorce nemščine označil za Nemce in vztrajal pri tem, da njih in njihove » male države« , v katerih so živeli, » zbere skupaj« v enotno Veliko nemško cesarstvo. In to » veliko« cesarstvo je bilo dejansko razglašeno leta 1943. Medtem je postalo znano tudi kot » življenjski prostor« (Lebensraum) za nemško ljudstvo, ki pa ga je še vedno bilo treba očistiti nenemško govorečih, pa naj so bili to Slovani ali » rasno manjvredni« Untermenschen.
Kljub rasistični retoriki je dejanska nacistična politika podpiranja in krepitve nemštva pretežno vključevala širjenje rabe in monocentričen nadzor nad nemškim jezikom in kulturo. Nemščina je posledično postala ideologiziran jezik v vsakdanjih pogovorih, izobraževanju, upravi, gospodarstvu in kulturi. Velika laž nacistične ideologije je postala njen temeljni kamen, podobno kot r uski svet v primeru sodobne ruščine. Morda bi nekateri ruski izseljenski pisatelji in misleci, tako kot v primeru medvojne nemščine, lahko rešili relativno odprtost in neideologizirano vsestranskost ruščine, ampak tistih, ki si upajo protestirati, je bolj malo in so posejani na redko, v današnji Rusiji pa ne najbolj priljubljeni.
To ne bo dovolj za ohranitev položaja ruščine kot svetovne lingue france v komunikaciji, kulturi in znanosti. Po porazu v drugi svetovni vojni se je geografsko območje, na katerem se je nemščina uporabljala kot jezik vsakdanjega sporazumevanja in uprave, drastično skrčilo na povojno Avstrijo in Nemčijo. Funkcijo lingue france sta prevzeli angleščina, ker sta Velika Britanija in Združene države Amerike zmagali v vojni na Zahodu, in do neke mere tudi ruščina, ker je Sovjetska zveza premagala nacistično Nemčijo v v zhodni in s rednji Evropi. Poleg tega po letu 1950 izven povojne Avstrije in Nemčije ni bilo več praktično nobenega nemškega govorca ali govorke: med letoma 1945 in 1950 je bilo iz povojne srednje in vzhodne Evrope v Nemčijo in Avstrijo izgnanih na milijone Nemcev in nemško govorečih.
A še pred tem so ravno Nemci in Avstrijci svoje srednjeevropske judovske sodržavljane izbrali za iztrebljenje v holokavstu. Velika večina teh Judov je govorila jidiš oziroma » judovsko nemščino« ( jüddisch Deutsch). Od vseh germanskih jezikov je nemščina najbližja jidišu, čeprav se ta zaradi hebrejske pisave na videz precej razlikuje od nje. Jidiš in nemščina sta praktično sorodni različici istega jidiš-nemškega jezika in ravno govorci jidiša so iz nemščine naredili svetovni jezik zaradi svoje močne prisotnosti v srednji in vzhodni Evropi, v obeh Amerikah in v južni Afriki. Govorci jidiša so praviloma poznali latinske črke ter znali brati in pisati tudi v nemščini, krščanskim nemško govorečim pa ni bilo do tega, da bi jim vrnili uslugo, in še danes ne znajo brati jidiša. Zato je holokavst nad evropskimi Judi sočasno odpravil rabo jidiš-nemščine v Evropi in govorce jidiša drugod po svetu prepričal, da so se oddaljili od nemščine. To je privedlo do tega, da so njihovi potomci začeli praviloma govoriti in pisati v angleščini.
Kremelj nepremišljeno ponavlja isti ideološki vzorec in izvaja podobno jezikovno politiko, kar neizogibno zmanjšuje pomen ruskega jezika in omalovažuje rusko kulturo. Ruska vlada svoje žrtve v Ukrajini zlonamerno označuje za » naciste« , medtem ko se sam Kremelj trudi izvajati nacistične politike množičnih pobojev in vojnih zločinov z namenom raznarodovanja (» de nacifikacije« ) Ukrajincev. Te politike se na videz izvajajo za zagotovitev boljšega položaja ruščine in razširitev rabe tega jezika v postsovjetskih državah in širše. Obenem pa Moskva želi takšno razširjeno rabo ruščine uporabiti kot » argument« , s katerim bi prebivalce teh držav razglasila za Ruse ali potencialne Ruse, še preden bi jih dejansko napadla.
Ciljne države bodo v odzivu na ta veliki imperialni načrt r uskega sveta zagotovo opustile ruski jezik in kulturo. Večina rusko govorečih v teh postsovjetskih državah si bo zagotovo prizadevala, da bi ruščino opustila v korist lokalnega uradnega jezika. Ko bo obdobje ruskih neoimperialnih vojn mimo, država ne bo le temeljito izolirana od sveta in svetovnega gospodarstva, ampak bo poleg tega njeno prebivalstvo tudi izčrpano in obubožano. Širjenje ruskega vpliva s trdimi vojaškimi sredstvi ali mehko močjo množičnih ter družbenih medijev bo postalo nemogoče. Ruski jezik in kultura bosta omejena na Rusijo. Tisti Rusi, ki bodo v bodoče iskali stike in priložnosti v tujini, se bodo najverjetneje prisiljeni naučiti angleško – ali kitajsko, če se bo Rusija po Putinu znašla v kitajskem vplivnem območju. Monocentrična ruščina bo postala še en provincialni jezik, ki se bo govoril in pisal samo v eni državi, in sicer v dokončno dekolonizirani, a še vedno srečno avtokratski Rusiji.
Prevod: Bojan Albahari