Iz letošnje predvolilne kampanje mi je v spominu najbolj ostala kampanja kulturnikov. Kar je zanimivo, če za trenutek pomislimo. Kulturniki niso politična stranka ali druga oblika politično aktivne civilne skupnosti, a kljub temu so za predvolilno obdobje oblikovali čisto pravo kampanjo in jo tako tudi poimenovali. Kot da bi bili kulturniki ena od strank, ki so se potegovale za mesto v parlamentu. Zadeva je še bolj bizarna, ko se zavemo, da kulturniki ne le, da niso in nimajo svoje politične stranke, pač pa niso niti organizirana, kaj šele koherentna skupnost ali interesna skupina. Kulturniki so v najboljšem primeru močno razdrobljena, nepovezana, nasprotij in konfliktov polna družbena skupina, kar se pokaže vsakič, ko se zberejo na kupu, da bi se poenotili glede … pravzaprav glede česarkoli.
A vendarle je del kulturnikov, natančneje – zagovorniško dobro organizirana podskupina nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi, pred volitvami na plano prišel s štirimi zahtevami, ki jim bržkone ne bi nasprotovala nobena interesna skupina znotraj kulture, saj so ravno prava mešanica občega in sanjavega. Dobro organizirani in opremljeni s slogani so se kulturniki pognali v prve bojne vrste umazane predvolilne realnosti, da bi si zaželeli štirih na videz zelo osnovnih stvari, ki jih nihče ne bi odrekel niti prostovoljnim gasilcem, kaj šele kulturnikom. Radi bi, v tem vrstnem redu, primerno mesto za kulturo v družbi, povečanje proračuna za kulturo, strokovnega ministra ali ministrico in nov kulturni model.
Preproste, zelo splošne želje, na prvi pogled pravzaprav neproblematične. A za na videz jasno in odločno artikuliranimi zahtevami stoji njihovo nasprotje – popolna zmeda glede želja, nepripravljenost na spremembe in perverzna želja po kulturnem reformatorju mehkega srca, a trde roke. Kulturniki ne morejo biti bolj konkretni v svojih zahtevah, saj se te pri konkretnostih začnejo radikalno razhajati in drobiti. Zato je samozavestna predvolilna politizacija kulture svojevrsten šov, ki pa seveda ni brezciljen. Kot prvo, želi kultura pred (novo) politiko prikriti, kako konfliktna in neenotna je, ter kako bo ta konfliktnost požrla tudi naslednjega ministra. Drugi cilj je prikriti, da onkraj puhlic o nujnosti reforme v nobenem od segmentov kulture (ne v javnih zavodih, ne med samozaposlenimi, ne v nevladnem ali zasebnem sektorju) ne gojijo razdelane politične, kaj šele operativne vizije, kako bi bilo razmere v kulturi mogoče izboljšati skozi konkretne ukrepe. Tretji cilj pa je, da kultura k sebi pritegne nekakšno skorajda sveto silo, ki jo bo v paternalistični maniri popravila od zunaj, torej – čudežno.
Poglejmo omenjene štiri zahteve vsako posebej. Kulturniki najprej zahtevajo primerno mesto za kulturo v družbi. Težko si zamislim vsebinsko bolj prazno zahtevo, saj z nobenim političnim ukrepom, vsaj v obstoječi družbenopolitični ureditvi, ni mogoče zagotoviti česa takega, kot je ustavitev »postopne degradacije kulture in umetnosti v družbi«”. Še posebej zato, ker primerno mesto kulture v družbi še malo ni odvisno od tega, kakšen je položaj ministrstva za kulturo v vladi. Kulturniki namreč implicirajo prav to, ko pravijo, da je ministrstvo za kulturo pomemben resor, ki si zasluži »primerno simbolno mesto in ministra, ki bo imel znotraj vlade moč za konkretne spremembe«. Pustimo ob strani, da je želja kontradiktorna in v svojem bistvu brezpredmetna. Problem s kulturnim ministrstvom je namreč ta, da (že) ima pomembno simbolno mesto, žal pa ne tudi konkretne moči. Pa si sploh lahko predstavljamo vlado, v kateri bi bil kulturni minister eden ključnih mož? Je v kakšni moderni (ali konec koncev nemoderni) državi kulturni minister tako pomemben kot finančni, gospodarski, zdravstveni ali zunanji minister? Vprašanja so retorična. Opozoriti želim, da se kulturniki z izražanjem želje po superpomembni osebnosti, ki bi jih zastopala v vladi, odrekajo možnosti, da bi od politike zahtevali dvig operativne funkcionalnosti na področju kulture. Taka zahteva bi bila mnogo bolj realistična, res pa je, da lahko politika funkcionira in ustvarja učinke le, če deluje civilna družba. Kulturniki svojega deleža odgovornosti za to, da omogočijo izvajanje javne politike, ne želijo prevzeti, mnogo raje bi, kot v mafijskih družbah ali v kakšni stari preživeti diktaturi, na mestu odločevalca videli sivo eminenco, ki bo zbujala strah in spoštovanje, medtem ko bo suvereno urejala »našo stvar«.
Poglejmo samo ministra, za katerega lahko čez palec rečemo, da je imel doslej največji ugled v svoji (desni) vladi, Žiga Turka. Imel je celo toliko ugleda in moči, da je kulturo pripojil »pomembnejšima« izobraževanju in znanosti. (Odveč je spomniti, da širna slovenska kulturna javnost to še danes pojmuje kot krivico in škandal vesoljnih razsežnosti, nihče tega tudi za trenutek ni videl kot priložnosti, da dobi kultura tako željeno večjo veljavo v družbi.) Kaj so s Turkom počeli kulturniki? Trgali in mrcvarili so ga pri živem telesu. Kdaj upravičeno, a večinoma se je za drobnjakarskimi kritikami skrival trepet pred njim, ker bi v primeru daljšega mandata, ob podpori, ki jo je užival v vladi, bil sposoben sprejeti potrebne odločitve za tisto, česar se kulturniki najbolj bojijo – za čisto pravo reformo kot boleč proces, ne pa kot čudežno interveniranje, katerega neželeni stranski učinki minejo v eni sami noči.
Obsesija z omnipotentnimi personami je kriva za še eno z ministrom povezano zahtevo kulturnikov. Pod točko tri želijo ministra, ki ne bo outsider samim kulturnikom, »nekoga, ki polje kulture dobro pozna in razume ter je pripravljen na dialog in iskanje kompromisov«. Kulturniki bi radi nekoga, ki jih bo slišal, s čimer pa ima vsak kulturnik v mislih natanko in predvsem samega sebe. Za to imajo čudežno besedo – dialog. Aktualni minister Tone Peršak je ob koncu mandata lepo povedal, da mu je žal enega leta, ki ga je porabil za dialog. Kulturniki ga razumejo kot cilj sam na sebi in ne kot sredstvo, s pomočjo katerega na koncu vendarle pridemo do nekakšnih rešitev, dialoškega dogovora, v katerem vsakdo nekoliko popusti. Za kulturnike je dialog dimna zavesa, za katero skuša vsak uveljaviti svoje interese ter jih zakamuflirati v javni interes.
Kulturniki bi po eni strani radi nekoga, ki ga bo premier globoko cenil, po drugi pa nekoga, ki je kulturnikom domač. Nočem biti pesimistična, ampak ne morem se domisliti ene same osebe, ki bi uspešno prečila obe polji. Kulturniki vsakogar, ki je preveč domač s politiki (Žiga Turk denimo), odpišejo kot »njihovega«. Prav tako si težko predstavljam, da politika ne bi nevtralizirala na prvi pogled morda obetavnih, tj. kulturi všečnih kandidatov. In prav je, da jih nevtralizira, saj politika v zreli parlamentarni demokraciji ne more temeljiti na kultu osebnosti. Dejstvo pa je, da velika strokovnost (tj. strokovnost na enem od področij ustvarjanja ali organiziranja kulturnih dejavnosti) zagotovo niti v prihodnosti ne bo šla z roko v roki s politično močjo. Kulturniki se bodo morali zadovoljiti z enim ali drugim.
Kulturniki so še najbolj konkretni v zahtevi po “zvišanju proračuna na nivo iz leta 2009”, kar bi zneslo približno 210 milijonov oziroma 2 odstotka državnega proračuna. Želijo še, da se kulturni proračun zvišuje za 5 odstotkov vsako naslednje leto. Torej še ena želja kulturnikov, ki jo je na načelni ravni mogoče edinole pozdraviti, na praktični pa spet popolnoma zgreši bistvo. Ni namreč političnega orodja, s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da se bo prav kulturni proračun v nepredvidljivih časih stabiliziral ter celo postopoma dvigoval. V najboljšem primeru bi se k čemu takemu lahko zavezala nova vlada, a še to največ za štiri leta. Predvsem pa se mi zdi bistveno spomniti, da več denarja ne bi samo po sebi rešilo nobenega od sistemskih problemov v kulturi. Kvečjemu bi jih še poglobilo. Primer: če bi se sredstva res povečala, to ne pomeni nujno, da bi se povečali honorarji v kulturi, zmanjšale pa delovne obremenitve, da bi torej od svojega dela ustvarjalci lahko (bolje) živeli, kar je gotovo cilj vsake smiselne kulturne politike. Več denarja v kulturi bi lahko pomenilo zgolj, da se bo zanj lahko uspešno prijavilo več producentov, ki bodo nato najverjetneje še vedno pazili, da z njim ravnajo karseda ekonomično, da torej ohranjajo stroške (dela) čim bolj poslovno vzdržne. Da bi več sredstev v kulturi zares izboljšalo pogoje ustvarjanja, bi morala politika sprejeti vsaj še en ukrep, in sicer predpisati dovolj visoke minimalne honorarje ter nato nad izplačevanjem vzpostaviti učinkovit nadzor. To ni pretirano težko, če obstaja politična volja. A politična volja je lahko tudi nasprotna. Politika je lahko cinična in se odloči, da ji povsem ustreza, če s povečanjem sredstev ne izboljša pogojev ustvarjanja za ustvarjalce, temveč zgolj poveča obseg produkcije (kar bi bolj kot ustvarjalce gotovo razveselilo producente).
In še četrta zahteva: nov kulturni model. Za kulturnike še ena priložnost, da ponovijo besedo dialog, za katerega menijo, da lahko edini vodi k uspešnim rešitvam perečih zadev po letih konfliktov in parcialnih rešitev.
Kulturniki si rešitev vseh problemov v kulturi predstavljajo kot intervencijo, kot nekakšno kulturnopolitično Maradonino božjo roko, ki bo s prostemu očesu komajda opazno mojstrovino posegla v kulturna razmerja in zadela v polno. Vsi si predstavljajo, da se bodo po tej čudežni gesti naslednje jutro zbudili brez glavobola, z zmagovitim občutkom, da lahko od sedaj naprej mirno dihajo, ustvarjajo in živijo od svojega dela. Kulturniki na reformo gledajo kot na nekaj podarjenega, ne priborjenega, kot na nekaj, kar se zgodi in vse spremeni, namesto kot nekaj, kar se odvija dolgo časa ter razmerja v kulturi deloma nadzirano, deloma pa nepredvideno transformira. Kulturniki so ob idealistični predstavi Velike reforme izgubili vso distanco in sposobnost (samo)kritike, ideal pestujejo in negujejo v obliki tisoč in ene kritike, analize in zahteve. Kultura in umetnost sta zanesljivo prostor, kjer se sanjati ne le sme, pač pa je to zaželeno, celo nujno. Zdi se, da kulturnikom prav ta lastnost nagaja, ko bi morali znati ločiti med sanjavo predstavo in realističnimi možnostmi v stvarni politiki.
Da bi si želeli vsaj eno stvar, ki je realistična, bi moral njihov predvolilni seznam vsebovati še peto zahtevo, ki bi se brala nekako takole: Zahtevamo reformo, ki je lahko edinole boleč proces, v katerem vsakdo, ampak zares vsakdo nekaj izgubi, da lahko nekaj drugega dolgoročno pridobi, pri čemer je le od njega samega odvisno, ali bo karkoli zares pridobil, saj kultura ne želi več pristajati na vsemogočni paternalizem države. Zahtevamo reformo kot skrajno negotov proces, ki se mu nihče ne more izogniti in prinaša nevarnost demontaže sistema, ki pa jo lahko obrnemo sebi v prid, če bomo spremembe znali izkoristiti. Zahtevamo reformo, ki bo prepoznala, da lahko reforma pride le od znotraj, iz kulturnega sektorja samega, ki bo v postopni prenovi zakonodaje in realnih produkcijskih pogojev sodeloval v zaupanju, da vodijo spremembe v pravo smer in bodo omogočile polno izkoriščenje potencialov prihodnjih generacij ustvarjalcev.
Slovenska kultura je svetlobna leta od tega, da bi prepoznala svoj lasten vpliv, ki ga ima v stvarni politiki, zato neprestano išče popolno osebo, fatalno figuro ministra, ki je lahko le dvoje: hudič ali angel. In seveda je vedno hudičevska figura, saj mu kultura postavlja previsoke vstopne pogoje, pri vsakem njegovem najmanjšem poskusu poseganja v obstoječa razmerja pa mu pod noge meče debela polena – in popolnoma vseeno je, ali ubere pota dialoga ali samovolje. Kulturniki uživajo, kadar dobijo šibkega ministra, potihem jim je všeč, če je samovoljen ali premalo odločen in brez podpore v vladi (hvala bogu je vsaj dialoški). Tako lahko ves mandat pogoltne Trumpov efekt nekoliko manj radikalnih razsežnosti: medtem ko kulturniki nanj bruhajo svoj nakopičen in upravičen gnev, lahko še naprej ignorirajo razloge za ta gnev ter dejanske probleme, katerih reševanje bi bilo zares boleče.