Pri založbi Krtina bo v bližnji prihodnosti izšel prevod Voltairovega Filozofskega slovarja. Slovar je prikaz Voltairovih zrelih pogledov na religijo, človeško dušo, politiko in naravo. Sestavljen je iz 118 gesel in je eden od najboljših primerkov razsvetljenske obsedenosti s slovarji in enciklopedijami. Voltaire ga je izdal anonimno leta 1764. Knjiga je bila za tisti čas šokantna, bičala je vero in aristokracijo, prijel se je je vzdevek »Hudičev slovar« – a je bila tudi hudičevo dobro brana.
Tukaj objavljamo dve gesli, »Enakost« in »Verigo ustvarjenih bitij«, ki sta kot nalašč za našo temo, torej za Hierarhije. Geslo »Enakost« pokaže, da je Voltaire sicer upošteval človekovo željo po enakem dostojanstvu in obravnavi, da pa je bil do bolj konkretnih egalitarnih pobud – kaj šele do politike – zadržan. V geslu »Veriga ustvarjenih bitij« se, po drugi strani, odraža Voltairov jedek odnos do metafizike. Voltaire je rad rušil hierarhije: vendar bolj tiste na nebu kakor na zemlji.
Založbi Krtina se zahvaljujemo za prijazno dovoljenje za objavo.
Enakost
Kaj je pes dolžan psu in konj konju? Nič, nobena žival ni odvisna od sebi podobnih; človek pa je prejel žarek Božanstva, ki ga imenujemo um, in kakšen je rezultat? To, da je suženj skoraj po vsej zemlji.
Če bi bila ta zemlja takšna, kot se zdi, da bi morala biti, če bi človek torej povsod na njej našel preprosta in zanesljiva sredstva preživetja, pa podnebje, skladno z njegovo naravo, bi bilo seveda nemogoče, da bi en človek služil drugemu. Naj bo ta obla pokrita z dobrodejnim sadjem; naj nam zrak, ki mora prispevati k našemu življenju, ne daje bolezni in smrti; naj človek ne potrebuje drugega bivališča in postelje kot tistih, ki ju potrebujeta damjak in srna: tedaj bosta Džingiskan in Timurlenk imela za podanike le svoje otroke, ti pa bodo dovolj dobri, da jima bodo pomagali na stara leta.
V tem tako naravnem stanju, v katerem uživajo vsi štirinožci, ptice in plazilci, bi bil človek tako srečen kot oni in dominacija bi bila tedaj himera, absurdnost, na katero ne bi pomislil nihče; kajti zakaj iskati strežaje, ko pa ne potrebujete nobene strežbe?
Če bi padlo na pamet kakemu posamezniku s tiransko glavo in nemirno roko, da zasužnji svojega šibkejšega soseda, bi bila stvar nemogoča: zatirani bi imel že sto lig prednosti, ko bi se zatiralec šele pripravil na napad.
Vsi ljudje bi bili torej nujno enaki, če bi bili brez potreb. Beda, ki se drži naše vrste, pa enega človeka podredi drugemu; resnična nesreča ni neenakost, temveč odvisnost. Precej vseeno je, ali se takšen človek imenuje Njihova Visokost, drugi pa Njihova Svetost; a težko je služiti obema.
Številna družina si je vzgojila dobra rastišča; dve majhni sosednji družini pa sta imeli skopo in uporno zemljo: zato je bilo nujno, da ubožni družini strežeta bogatejši ali pa jo ubijeta, tako pač je. Prva revna družina ponudi svoje roke bogati družini, da bi dobila kruh; druga jo napade in je premagana. Služeča družina je izvor služinčadi in hlapcev; premagana družina je izvor sužnjev.
Na naši nesrečni obli je nemogoče, da ljudje, ki živijo v družbi, ne bi bili razdeljeni na dva razreda, na razreda zatiralcev in zatiranih; in ta razreda se še tisočkrat delita naprej in teh tisoč ima spet različne nianse.
Niso vsi zatirani absolutno nesrečni. Večina se jih v tem stanju rodi in trajno delo jim preprečuje, da bi preveč čutili svojo situacijo; toda ko jo občutijo, tedaj vidimo vojne, kot je vojna popularne stranke proti stranki senata v Rimu; vojna kmetov v Nemčiji, v Angliji, v Franciji. Vse te vojne se prej ko slej končajo z zasužnjenjem ljudstva, ker imajo mogočniki denar, denar pa je v državi pač gospodar vsega; pravim v državi, kajti stvar ni takšna v razmerju med narodi. Narod, ki bo bolje rokoval z železom, si bo vedno podredil tistega, ki bo imel več zlata in manj poguma.
Vsak človek se rodi z dokaj nasilno nagnjenostjo k dominaciji, bogastvu in užitkom ter z veliko veselja do lenobe; zato bi vsak mož rad imel denar, žene in hčerke drugih, bil bi njihov gospodar, podvrgel bi jih vsem svojim kapricam in ne bi delal ničesar ali pa vsaj samo zelo prijetne stvari. Dobro pa vidite, da je s tako lepimi dispozicijami nemogoče, da bi bili ljudje enaki, kot je tudi nemogoče, da dva pridigarja ali profesorja teologije ne bi zavidala eden drugemu.
Človeška vrsta, takšna, kot je, ne more obstajati, razen če je na voljo nešteto uporabnih ljudi, ki si ničesar ne lastijo; kajti človek, ki mu je lagodno, zanesljivo ne bo zapustil svoje zemlje, da bi šel delat na vašo; in če potrebujete par čevljev, vam jih ne bo napravil najvišji uradnik v državnem svetu. Enakost je torej hkrati najnaravnejša stvar in obenem najbolj himerična.
Ker so ljudje čezmerni v vsem, ko so pač lahko, so prignali to neenakost do skrajnosti; v več državah so zatrdili, da državljanu ni dovoljeno oditi iz dežele, kjer je bil po naključju rojen; smisel tega zakona je očitno tale: Ta država je tako slaba in tako slabo se ji vlada, da vsakemu posamezniku prepovedujemo odhod, saj se bojimo, da je ne bi zapustili vsi. Delajte bolje: vlijte vsem svojim podložnikom željo, da ostanejo pri vas, tujcem pa, da pridejo k vam.
Vsak človek ima na dnu srca pravico, da se ima za povsem enakega vsem drugim ljudem; ne sledi pa iz tega, da bi moral kardinalov kuhar ukazati svojemu gospodarju, naj mu tu pripravi večerjo; a kuhar lahko reče: »Sem človek kot moj gospodar, kot on sem rojen med jokom; kot jaz bo umrl v enakih mukah in v enakem obredju. Oba opravljava enake animalične funkcije. Če Rim osvojijo Turki in postanem jaz kardinal in moj gospodar kuhar, ga bom vzel k sebi v službo.« Ves ta govor je razumen in upravičen; toda med čakanjem na to, da Turek osvoji Rim, mora kuhar pač opravljati svoje dolžnosti – ali pa se spridi vsa človeška družba.
Pa človek, ki ni niti kardinalov kuhar niti nosilec kakšne druge državne dolžnosti; zasebnik, ki ni vezan na nič, a ga moti, da bi ga povsod sprejemali v ozračju protekcije ali zaničevanja, ki mu je razvidno, da razni monsignorji nimajo več znanja, več duha ali več vrline kot on, in mu je odveč, da bi posedal v njihovih sprejemnicah, za katero stran naj se odloči on? Za to, da odide.
Veriga ustvarjenih bitij
Prvikrat, ko sem bral Platona in videl to stopnjevanje bitij, ki se dviga od najlažjega atoma vse do Vrhovnega bitja, me je ta lestvica navdala z občudovanjem; toda ko sem pogledal pozorneje, se je ta veliki fantom razblinil, kot sicer izpuhtijo vse prikazni, ko zjutraj zapoje petelin.
Domišljiji najprej ugaja pogled na nezaznavni prehod od surove do organizirane materije, od rastlin do zoofitov,[1] od teh zoofitov do živali, od njih do človeka, od človeka do duhov, od teh duhov, odetih v majhne zračne delce, do nematerialnih substanc in nazadnje do tisoč različnih redov teh substanc, ki se, od lepot v popolnosti, dvigujejo vse do samega Boga. Ta hierarhija zelo ugaja dobrim ljudem, ki verjamejo, da vidijo papeža in njegove kardinale, ki jim sledijo nadškofi in škofi; po njih pridejo župniki, vikarji, preprosti duhovniki, diakoni, nižji diakoni; nato nastopijo menihi in povorka se sklene s kapucini.
Toda nekoliko večja je razdalja med Bogom in njegovimi najpopolnejšimi bitji kot pa med svetim očetom in doajenom kardinalskega zbora: ta doajen lahko postane papež, a tudi najpopolnejši med duhovi, ki jih je ustvarilo Vrhovno bitje, ne more postati Bog; med Bogom in njim je neskončnost.
Te verige, tega domnevnega stopnjevanja ni v nič večji meri pri rastlinah in živalih; to dokazuje dejstvo, da so nekatere vrste rastlin in živali uničene. Nimamo več nekaterih volekov. Judom je bilo prepovedano jesti grifine in iksione; ti vrsti sta izginili s tega sveta, ne glede na to, kar pravi Samuel Bochart: kje je torej veriga?
Tudi če nekaterih vrst ne bi izgubili, je očitno, da jih je mogoče uničiti. Levi, nosorogi postajajo dokaj redki.
Zelo verjetno je, da so nekdaj obstajale človeške rase, ki jih več ne najdemo. Toda želim si, da bi se vse ohranile, belci, črnci, ljudstvo Kafri, ki jim je narava dala kožni predpasnik, viseč s trebuha do sredine beder;[2] Samojedi, katerih ženske imajo bradavice lepe ebenovinaste barve itd.
Mar ne bije v oči praznina med opico in človekom? Si ne moremo zlahka zamisliti živali na dveh nogah brez perja, ki bi bila inteligentna, ne bi pa imela niti rabe govora niti našega obličja, ki bi jo lahko udomačili, ki bi odgovarjala na naše signale in nam služila? In si mar ne moremo med to novo vrsto in ljudmi zamisliti spet drugih vrst?
Platon božanski! Na nebo visoko nad človekom postavljate nit nebesnih substanc; mi verjamemo v nekatere od teh substanc, saj nas o tem uči vera. Toda vi – kakšen razlog imate, da v to verjamete sami? Očitno o tem niste govorili z genijem Sokrata; in dobri Heres, ki je vstal od mrtvih nalašč zato, da bi vas učil o skrivnostih drugega sveta, vam ni poročal o teh substancah.
Domnevna veriga ni v nič manjši meri prekinjena v čutnem svetu.
Le kakšna stopnjevitost, lepo vas prosim, naj bi obstajala med vašimi planeti! Luna je štiridesetkrat manjša od naše oble. Ko ste od Lune odrinili v praznino, najdete Venero: velika je približno kot Zemlja. Od tod greste do Merkurja; ta potuje po elipsi, precej drugačni od kroga, ki ga zariše Venera; sedemindvajsetkrat manjši je od nas, Sonce milijonkrat večje, Mars petkrat manjši; ta napravi svoj krog v dveh letih, njegov sosed Jupiter v dvanajstih, Saturn v tridesetih; in vendar Saturn, ki je najbolj oddaljen od nas, ni tako velik kakor Jupiter. Kje je domnevna stopnjevitost?
In še, kako si predstavljate, da bi v velikem praznem prostorju obstajala neka veriga, ki povezuje vse? Če obstaja, je ta veriga zanesljivo tista, ki jo je odkril Newton; ona je tista, zaradi katere vse oble planetnega sveta gravitirajo ena proti drugi po tej neizmerni praznini.
O, Platon občudovani! Govorili ste le bajke; in na otoku Kasiteridi,[3] kjer so v vašem času ljudje še hodili nagi, se je našel nek filozof in svet naučil stvari, ki so tako velike kot so vaše izmišljije otročje.
Prevedel in uredil:
Aljoša Kravanja
[1] »Zoophytes« v izvirniku, majhne živali, ki spominjajo na rastline, npr. morske vetrnice; torej vmesni člen med rastlinskim in živalskim kraljestvom; danes izraz ni v znanstveni rabi.
[2] »Tablier« v izvirniku, običajno predpasnik, sicer pa tudi izraz za povečane sramne ustnice pri nekaterih afriških ljudstvih.
[3] »Cassitérides« v Voltairovem izvirniku. O tem otočju ob zahodni obali Evropi govorijo antični viri, vendar med današnji preučevalci ni konsenza, na katere otoke se nanaša ime. Med kandidati je Velika Britanija; domovino Newtona ima v mislih tudi Voltaire.