Zgodba italijanskega neofašizma se začne na štefanovo leta 1946. Le nekaj mesecev po referendumu, ki je uzakonil rojstvo Italijanske republike, in dobro leto po koncu vojne, se je v pisarni odvetnika Renata Michelinija zbralo nekaj posameznikov, da bi ustanovili gibanje, ki je bilo tedaj videti kot zgolj še ena izmed neštetih strančic in napol ilegalnih gibanj, okrog katerih so se zbirali veterani fašizma. Med podpisniki na dokumentu, s katerim je bilo ustanovljeno Italijansko socialno gibanje (Movimento Sociale Italiano), najdemo imena, ki so delovala v ozadju fašističnega režima: Arturo Michelini, Renatov sin, Giovanni Tonelli, direktor pollegalnega časopisa Idejni upor (Rivolta Ideale), Ezio Maria Gray, nekdanji direktor državnega radija EIAR, novinar Giorgio Pini, knez Valerio Pignatelli di Cerchiara, vodja tajnih fašističnih skupin v južni Italiji pod zavezniško zasedbo, Pino Romualdi, nekdanji podsekretar Republikanske fašistične stranke, Nino Buttazzoni, nekdanji poveljnik padalskih plavalcev brigade Decima Mas, vojaške enote, ki jo je vodil Junio Valerio Borghese.
Po analizi Francesca Germinarija je ta časovna umestitev pomenila žalosten rekord za Italijo, saj se je skrajna desnica znova zbrala v politično stranko in naslovila tiste, ki so še verjeli v idejo fašizma, komaj dobro leto po koncu vojne in tudi veliko prej kot skrajne desnice drugod po Evropi, ki so za rekonstrukcijo potrebovale več časa. Ta stranka, ki se je sklicevala na politično ideologijo fašizma in, začenši s svojim imenom, zlasti na izkušnjo Italijanske socialne republike, fašistične marionetne države, ki je v severni Italiji obstajala med letoma 1943 in 1945, je hitro pridobivala na vidnosti in vstopala v institucije novonastale Republike Italije.
To pa ni bil prvi poskus nostalgikov fašističnega režima, da bi se ponovno organizirali in strnili svoje vrste. Že takoj po osvoboditvi so se razpuščeni fašisti skušali koordinirati in se okoristiti z mrežami povezav, ki so jih napletli v zadnjih mesecih obstoja Italijanske socialne republike. Mnogi izgnanci iz severne Italije so se poleg tega poskušali znova zbrati in si medsebojno pomagati, da bi nadaljevali svoj boj kljub pičlim možnostim za uspeh. Najpomembnejše od številnih organizacij, ki so nastale v tistem času, so bile tako imenovane Akcijske skupine Mussolini (Squadre d’azione Mussolini, SAM), ki so jih sestavljali zlasti mladi in zelo mladi aktivisti. Sprva so se pojavljale v Milanu, po milanskem zgledu pa so se razširile po severni Italiji, kjer so izvajale propagandne akcije (metanje letakov, pisanje grafitov, naklonjenih Duceju), pa tudi bombne napade. V Milanu je tako, poleg prvih jeder paravojaških skupin, nastala tudi prva politična stranka. Jeseni 1945 je bila namreč ustanovljena Fašistična demokratska stranka (Partito fascista democratico, PFD) pod vodstvom Domenica Leccisija, nekdanjega fašističnega sindikalista in bodočega parlamentarca stranke MSI. Milanska skupina je bila tudi glavni akter najbolj eklatantnega podviga podtalnega neofašizma: kraje Mussolinijevega trupla s pokopališča Musocco. Sočasno so v Rimu nekdanji visoki fašistični funkcionarji (med njimi Augusto Turati in Carlo Scorza) skupaj s Pinom Romualdijem skušali podtalnemu fašističnemu gibanju postaviti trdnejšo politično osnovo, tako imenovani »Senat«, ne da bi se ob tem odrekli paravojaškim dejavnostim: sam Romualdi je v času podtalnega delovanja v prestolnici organiziral mrežo, podobno SAM, imenovanoOborožene revolucionarne zveze (Fasci armati rivoluzionari, FAR), ki je izvajala propagandne akcije in manjše bombne napade.
Nova neofašistična skupina si je kot glavni cilj zadala izhod iz podtalja in uradno priznanje. Znano je namreč, da je imela kontakte v vojski, vojaških tajnih službah in konservativnih strankah. Neofašistom, ki so preživeli internacijska taborišča, je v času podtalnega delovanja in obdobju maščevanj takoj po osvoboditvi zelo prav prišla tudi pomoč s strani nekaterih pripadnikov duhovščine in najbolj antikomunističnega dela ameriških tajnih služb, ki jih je vodil James Angleton. To iskanje legitimacije se je nato kmalu izteklo v ustanovitev Italijanskega socialnega gibanja (MSI).
Vstop na politično sceno
Stranka MSI se je od drugih malih strančic razlikovala po svoji ambiciji, da bi postala zakonit in uradno priznan akter. Tudi po za slugi tega svojega cilja ji je postopoma uspelo zbrati podporo in privržence ne le med predstavniki fašizma iz obdobja Italijanske socialne republike (Valerio Pignatelli, Junio Valerio Borghese, Rodolfo Graziani), temveč tudi med osebnostmi, ki so opravljale drugostopenjske vloge v državnem ustroju in so se uspele izmuzniti mlačnim poskusom čistk in amnestije. Ravno zato je bil za sekretarja stranke, vsaj na začetku, izbran povsem drugorazredni lik, kakršen je bil Giacinto Trevisonno, ki pa je ostal na položaju samo do junija 1947, ko je odstopil zaradi spora glede odpiranja stranke do nekdanjih podpornikov Fronte malega človeka in tistih, ki niso pristopili k Italijanski socialni republiki.[1] Resnična animatorja stranke sta bila Mario Cassiano in zlasti Giorgio Almirante, nekdanji vodja kabineta na Ministrstvu za ljudsko kulturo, ki mu je bilo namenjeno postati novi sekretar stranke. Gibanje je bilo uspešno pri pridobivanju članov ne le med starimi nostalgiki, temveč tudi med najmlajšimi in predvsem tistimi, ki so Socialno republiko izkusili skozi članstvo v fašističnih milicah, kot so bile Črne brigade (Brigate nere), Republikanska narodna garda ali enota Decima Mas. Zato ni nikakršno naključje, da je bila večina privržencev tajnih fašističnih organizacij v tistem času mlajša od dvajset let. MSI je, po zaslugi Almirantijevega aktivizma, kmalu začela ustanavljati podružnice po vsej Italiji. Julija 1947 je bila stranka že precej razširjena in je štela 66 pokrajinskih in 296 občinskih odborov, čeprav je imela manj kot deset tisoč članov. Stranka je bila še zlasti zakoreninjena na jugu države, saj sta več kot dve tretjini članov pripadali kateremu od južnih ali otoških odborov. Šlo je za vsaj na videz paradoksno situacijo, saj se je stranka vsaj na začetku neposredno sklicevala na Socialno republiko, njene mrtvaške simbole, njena obeležja smrti in njeno ikonografijo krvi ter žalovanja. A ne smemo pozabiti, da otoki in jug Italije niso doživeli državljanske vojne; še več, prav tam so bile že v prvih mesecih zavezniške okupacije organizirane prve podtalne fašistične skupine.
Kljub želji strankarskih starešin, da se vzpostavijo kot zakonit politični akter, pa neofašistični paravojaški aparat ni bil takoj razpuščen. Paravojaška organiziranost se je namreč izkazala za uporabno v številnih uličnih spopadih s pripadniki bloka socialistov in komunistov, ki so se soočali z vse večjo podporo neofašistom in z njihovo rastočo močjo. Povsem opuščeni niso bili niti podtalni teroristični pristopi, saj so kljub Romualdijevemu pristopu k MSI njegove Oborožene revolucionarne zveze (FAR) delovale še vsaj do leta 1950-1951, čeprav jih je prizadela serija aretacij leta 1947. Uradno so torej razglašali, da so izbrali legalno pot, svojih pripadnikov pa niso odvračali od manjših škvadrističnih in terorističnih akcij, usmerjene predvsem proti sedežem levih strank ter partizanskih in sindikalnih organizacij.
Izbira zakonite poti je začela prinašati sadove z lokalnimi volitvami v Rimu oktobra 1947. Kljub mnogim težavam, s katerimi so se spopadali v času volilne kampanje, ki so zadevale tako financiranje kot tudi nenehne spopade s političnimi nasprotniki, je stranki uspelo dobiti tri mestne svetnike. Še več: stranka tribarvnega plamena se je izkazala za ključno pri izvolitvi prvega rimskega krščanskodemokratskega župana Salvatoreja Rebecchinija. Konec »nevarnega leta 1947« je stranka, ki je svojo pot začela kot minorno in napol legalno gibanje, uspela v polnosti vstopiti v italijansko politično areno. Pomladi leta 1948 je dosegla še izvolitev sedmih svojih predstavnikov v novi dvodomni parlament.
Tržaško vprašanje
Ko si je stranka z vključevanjem v institucije pridobila relativno varnost, se je lahko posvetila utrjevanju svojega položaja in iskanju večje podpore. Na tej točki sta v igro vstopila mesto Trst in vprašanje »vzhodne meje«, ki sta bila odločilnega pomena za rast MSI v poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih letih. V tem mestu v Julijski krajini so bivši fašisti s svojimi škvadrističnimi skupinami, ki so izzivale spopade ter izvajale nasilje in demonstrativna dejanja, postali dejavni že takoj po koncu vojne. Stranka je svojo aktivistično bazo v prestolnici Julijske krajine črpala prav iz tega bazena, a je imela tudi težave pri svojem oblikovanju in razvoju: šele proti koncu leta 1947 je podjetniku Giuseppeju Sonzognu uspelo ustanoviti tržaški lokalni odbor. Delovanje neofašistične skupine so pozorno spremljale angloameriške oblasti Svobodnega tržaškega ozemlja, še zlasti po občinskih volitvah leta 1949, na katerih se je MSI uveljavila kot močna lokalna stranka, ki je sposobna privabiti številne pristaše (osvojila je 6 % glasov in 4 sedeže v tržaškem mestnem svetu). Odločilno je bilo imenovanje Carla Colognattija za izrednega komisarja tržaškega odbora, čigar sedež je bil slavnostno odprt aprila 1949, tik pred volilno kampanjo. Stranka je dosegla dober rezultat predvsem po zaslugi dela, ki so ga opravile njene akcijske skupine za obrambo »italijanstva«, ki so pokazale, da se lahko nacionalni boj učinkovito uporabi v propagandne namene ne le na lokalni, temveč tudi na nacionalni ravni. MSI se je hotela predstaviti kot edina stranka, ki na konkreten način zagovarja interese Italijanov v Trstu in si tako pridobiti podporo tudi izven vrst nostalgikov fašizma. Takšna politika je obrodila sadove; še zlasti v Trstu, kjer so missini (tj. neofašisti) med kampanjo za občinske volitve leta 1952 na svoje shode uspeli privabili velike množice: shod na Velikem trgu (Piazza Unità) je dosegel kar trideset tisoč udeležencev in vzbudil zaskrbljenost italijanskih diplomatskih predstavnikov. Italijansko socialno gibanje je s svojimi nacionalističnimi in iredentističnimi toni uspelo mobilizirali veliko število ljudi, celo višje od števila glasov, ki jih je stranka zbrala na volitvah: z nekaj več kot 20.000 glasovi (11,5 %) je bil njen rezultat sicer nižji od pričakovanj, a MSI je vseeno podvojil podporo glede na prejšnje volitve. Tržaški rezultati so spodbudili MSI, da se je na parlamentarnih volitvah leta 1953 osredotočila na poudarjanje svojega značaja izključno »nacionalne« stranke. Strankarski funkcionarji so podmladek, zbran v Mladinskem združenju študentov in delavcev (Raggruppamento Giovanile Studenti e Lavoratori, RGSL), rekrutirali in aktivirali za nacionalno stvar in ga spodbujali, naj v vseh lokalnih odborih ustanovijo Študentske iredentistične skupine (Gruppi Irredentisti Studenteschi), ki naj bi »povezale vse študente, ki ne priznavajo veljavnosti klavzul o izgubi nacionalnega ozemlja, ki jih vsebuje tako imenovana mirovna pogodba«. Vodstvo Mladinskega združenja je v predvolilnem obdobju to pobudo ocenilo kot nujno potrebno, saj je menilo, da je treba mlade aktiviste mobilizirati okoli vseh vprašanj, ki bi utegnila imeti najširši odmev v javnosti.
Incidenti, ki so se zgodili 8. marca 1953 po tržaškem shodu, ki ga je organiziral Augusto De Marsanich, partijski sekretar MSI od leta 1950 (granata je v nejasnih okoliščinah zadela in ranila približno dvajset neofašističnih demonstrantov, vključno z nekdanjim članom FAR Cesarejem Pozzom, takratnim sekretarjem MSI iz Padove, in Fabiom De Felicejem, visokim funkcionarjem RGSL), so bili predhodniki dogodkov, do katerih je prišlo nekaj mesecev kasneje. Angloameriške oblasti so tržaškemu županu Bartoliju naložile, naj z mestne hiše odstrani italijansko zastavo, izobešeno ob praznovanju 4. novembra (obletnice italijanske zasedbe mesta leta 1918, op. ur.); sledili so protesti in izgredi, ki so dobili ime »tržaški upor« oziroma »tržaški dnevi«. V treh dneh spopadov, demonstracij in nasilja med protestniki in civilno policijo (Civil Police) so povzročili šest smrtnih žrtev, med katerimi je bil petnajstletnik, član organizacije Mlada Italija (Giovane Italia, skupina, ki je združevala neofašistične dijake), trije člani Nacionalne lige (Lega Nazionale, zgodovinsko tržaško nacionalistično društvo, ki je bilo od petdesetih let dalje pod hegemonijo MSI), in Francesco Paglia, vodja Univerzitetne fronte nacionalne akcije (Fronte Universitario di Azione Nazionale, študentska organizacija v okviru MSI). Italijansko socialno gibanje je bilo glavni akter demonstracij, ne le po zaslugi svojih lokalnih predstavnikov in uporabi »škvader«, temveč tudi zaradi pritoka neofašistov iz Benečije in Furlanije, ki so ga angloameriške oblasti le stežka nadzirale. Poleg tega je sočasno prišlo do demonstracij v mnogih drugih italijanskih mestih v podporo boju za »italijanstvo« Trsta, ki so jih pretežno vodili mladi missini.
A kljub temu, da so ti izgredi doživeli velik odmev in publiciteto na nacionalni in mednarodni ravni, niso odločilno vplivali na tržaško vprašanje, ki je doseglo svojo formalno diplomatsko rešitev šele naslednje leto z Londonskim memorandumom. Je pa neofašistični angažma v Trstu pripomogel k odličnemu rezultatu MSI na tržaških lokalnih volitvah leta 1956 (14 %), z odstotki, kakršne je stranki sicer uspelo doseči le v srednji in južni Italiji. Na nacionalni ravni je bilo povečanje podpore na parlamentarnih volitvah leta 1953 bolj omejeno (6 %, kar je bilo vendarle trikratno povečanje glede na volitve leta 1948) in je pomenilo razočaranje v primerjavi z lokalnimi volitvami v dveletnem obdobju 1951–1952, ko je MSI prejemala močno podporo zlasti v južni Italiji. A to je vseeno bil najboljši rezultat stranke na parlamentarnih volitvah pred njenim največjim uspehom leta 1972 (okoli 9 %), ki pa je bil dosežen v povsem drugačnih okoliščinah. Promocija nacionalizma ni dala želenih rezultatov iz več razlogov: MSI svojega močnega propagandnega angažmaja okoli tržaškega vprašanja ni znala izkoristiti za ponoven zagon stranke iz nacionalne perspektive, prav tako pa po vrnitvi Trsta Italiji ni imela nadaljnje strategije glede vzhodne meje razen zdaj že anahronistične zahteve po Istri in Dalmaciji. Poleg tega pa so zasluge za razrešitev tržaškega vprašanja dejansko imele vladne sile.
Prehod v parlamentarno normalnost
Strategija sekretarja stranke Augusta De Marsanicha – zmerno konservativna, katoliška in proameriška usmeritev, s katero se je stranka v zgodnjih petdesetih letih začela postopno vključevati v italijansko politično krajino in sta jo spremljali podpora pridružitvi zvezi Nato (1952) ter mobilizacija okoli tržaškega vprašanja – je po eni strani omogočila širitev strankarske volilne baze v smer konservativne in katoliške desnice, po drugi strani pa do notranjega nezadovoljstva. Poleg tega so se v tistem času, ko so se zaključevali postopki čistk in učinki amnestije, stranki lahko pridruževali nekdanji visoki predstavniki Fašistične stranke, kot sta bila Filippo Anfuso in Alfredo Cucco, ki sta bila tudi izvoljena v parlament. Močna prisotnost nekdanjih fašističnih voditeljev, tako znotraj parlamentarne skupine kot izven nje, ki je bila značilna za De Marsanichevo obdobje – čeprav se je zaradi očitnih razlogov (starosti) v naslednjih letih zmanjševala – pa ni privedla do protisistemske drže MSI v parlamentu. Ravno nasprotno: kot ugotavlja politolog Piero Ignazi, se je prav v tistem času dokončno razvila politika podpore zmerno sredinskim vladam, ki je bila mogoča zgolj po zaslugi parlamentarcev z brezhibnimi osebnimi referencami. Toda aktivisti bi lahko slabitev strankine izvorne identitete sprejemali le, če bi jo izvajali ljudje, ki so zaradi lastne osebne zgodovine predstavljali preteklost. Stranka je tako ubrala strategijo, ki je povzročala številne notranje konflikte: po eni strani je bila koristna pri večanju podpore v konservativnem volilnem telesu, po drugi pa je izzvala nasprotovanje (in odhod) njenih skrajnih kril, tako bolj socialno usmerjenega levega krila kot spiritualistične desnice, zbrane okoli skupine Ordine Nuovo (Novi red).
Dveletno obdobje 1953–1954 je bilo pomembno iz več razlogov: pomenilo je konec tajništva Augusta De Marsanicha, ki je stranko vključil v italijansko politično krajino in ji omogočil, da je dosegla svojo »organsko« volilno podporo. Skrajna krila so bila izključena ali so zapustila stranko, kar je pripeljalo do razcveta novih grupacij na zunajparlamentarni skrajni desnici. Tržaško vprašanje, ki je stranki omogočalo, da je nabirala podporo tudi izven vrst »nostalgikov«, je s podpisom Londonskega sporazuma leta 1954 izgubilo na pomenu . Tako se je zaključil ciklus, v katerem so veterani fašizma v nekaj letih prišli iz podtalja do aktivne udeležbe v italijanskem političnem življenju.
Prevod: Bojan Albahari
Opomba:
[1] Fronta malega človeka (Fronte dell’uomo qualunque) je bila desnosredinska populistična stranka, ki je delovala v prvih povojnih letih (1946–1949). Zanjo je bila značilna antipolitična drža, kritika antifašističnega aktivizma, monarhizem in spretna uporaba politične satire v propagandne namene. (op. ur.)