V torek, 19. septembra 1944, sta Maria Antoinetta Moro in Virginia Tonelli na postaji v Vidmu (furlansko Udin) vlekli zobotrebce. Obe sta imeli nekaj več kot dvajset let, bili sta kurirki za zvezo med partizanskimi poveljstvi in malo pred tem sta dobili nalogo raznesti dve pošiljki. Dogovorili sta se, da tista, ki povleče daljši zobotrebec, odnese pošiljko v takrat fašistično močno oblegan Trst, druga pa se opravi v Padovo, kjer so bile tedanje razmere veliko manj nevarne. Virginia je potegnila manjši zobotrebec in se odpravila v Trst. Kmalu po prihodu so jo zajeli pripadniki esesovske obveščevalne službe (Sicherheitsdienst SS), jo mučili, zasliševali in na koncu odpeljali v koncentracijsko taborišče v Rižarni, kjer so jo živo zažgali v krematoriju.
Zgodbo o zobotrebcih je v svoji spremni besedi h knjigi Vse duše mojega telesa zapisala Lorena Fornasir, hčerka Marie Antoniette Moro, kateri je mama več desetletij po omenjenem dogodku potožila, da se še vedno počuti krivo, ker je povlekla daljši zobotrebec. Lorena Fornasir je tudi tista, ki je po mamini smrti leta 2009 v predalu njene nočne omarice našla dnevniške zapise, napisane med januarjem 1942 in aprilom 1945, in ki je kasneje prevzela pobudo, da se jih objavi. V omenjeni knjigi so dnevniški zapisi izšli v poglavju Dnevniki mlade partizanke, ki je razdeljeno na tri dele: zvezek Tripartitna vojna, skicirka Giotto in pisma, ki jih je Maria Antonietta Moro napisala Arditu Fornasirju (Ariu), komandantu Divizije Mario Modotti, v katerega se je med uporniškim gibanjem zaljubila in se z njim po koncu vojne tudi poročila. Poleg spremne besede in osrednjega dnevniškega dela sta v knjigo vključeni tudi zgodovinska kontekstualizacija odporniškega gibanja na Goriškem in v Gorici, ki jo je napisala italijanska zgodovinarka in članica vodstva Deželnega inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja in sodobno zgodovino Anne Di Gianantonio, ter razmislek o pričevanjski literaturi, ki ga je napisala italijanska pesnica, pisateljica, kritičarka in profesorica filozofije Gabriella Musetti.
Kdo je bila Maria Antonietta Moro? Iz dnevniških zapisov in pisem je razvidno, da ne obstaja enostaven odgovor na dano vprašanje. Maria Antonietta Moro je bila oseba, ki so jo v otroštvu in mladosti učili, da se mora komunistov bati, saj ti ropajo in zažigajo cerkve. V slovensko odporniško gibanje je vstopila ko je bila stara 23 let, medtem ko se je usposabljala v bolnišnici v Gorici, kjer je spoznala zdravnike, ki so zdravili partizane. Kasneje je postala članica italijanskih enot Ippolito Nievo B in garibaldinske Divisione Mario Modotti. Njeni partizanski imeni sta bili Nataša in Anna, njen bodoči mož pa jo je v pismih včasih klical Tonin. Njena najljubša knjiga je bila življenjepis Marie Curie. Medtem, ko je delovala kot bolnišničarka, je s pomočjo podvojenih odmerkov zdravil za namene osvobodilnega gibanja izvabljala informacije od policistov in ostalih političnih uslužbencev. Raje je imela slovenske kot italijanske partizane, saj naj bi bili ti »zoprni«, »avanturisti« in »bodičasti kot robide«, italijanske partizanke pa je oklicala za »spogledljivke, ki ljubijo moške, ne pa dela«. Njena hiša je bila sedež partizanskega poveljstva v Furlanski nižini. Ko je kot partizanska bolničarka delovala v ozki soteski potoka Pasice je spoznala zdravnico Franjo. Po vojni je na volitvah volila Komunistično partijo Italije, ob nedeljah pa je molila v latinščini. Ko je policija želela nasilno zatreti shod, na katerem je protestiral njen mož, je dala svojima hčerama v roke kamne, naj jih mečejo v policiste.
Dnevniški zapisi in pisma, objavljeni v delu Vse duše mojega telesa, so nastali med drugo svetovno vojno, ko se je Maria Antoinette Moro pod krinko begunke zatekla v kmečko hišo v Furlaniji. Kljub temu, da je takrat v uporniškem gibanju delovala že dve leti, kar pomeni, da je imela kar nekaj vpogleda v njegovo delovanje, njeni zapisi ne predstavljajo podrobnih zgodovinskih popisov ali strategij delovanja samega odporniškega gibanja. V tem smislu jih torej ne moremo uvrstiti v kategorijo zgodovinopisja ali političnih analiz takratnega dogajanja. Knjiga Vse duše mojega telesa ravno tako ni teoretsko delo. Avtorica občasno sicer poda svoj razmislek o revoluciji ali razrednem boju, vendar vse ostaja na nivoju osebnih mnenj in ne ponuja nastavkov za teoretske razprave o partizanih ali novih uvidov v temo emancipatornih gibanjih v splošnem. Bralcu lahko to predstavlja določeno težavo, saj ta ne ve zares, kje bi knjigo »zagrabil«. Večji del knjige obsega sklop dnevniških zapisov, ki podajajo avtoričine razmisleke o njenem osebnem (pogosto ljubezenskem) življenju, njenemu mnenju o tovarišicah in tovariših, ki jih je v tistem času spoznavala, in o vsakodnevnem partizanskem dogajanju, zaradi česar lahko knjiga na prvi pogled deluje precej banalno.
Vendar pa bi izpostavila, da se dodana vrednost knjige nahaja ravno v formi dnevniških zapisov oz. osebnega pripovedovanja avtorice, ki nam omogoča neposreden vpogled v to, kako se večji zgodovinski dogodek prepleta z osebnim življenjem ene izmed njegovih akterk. Predvsem nam omogoča, da vidimo, kako se preplet političnega in osebnega izraža kot mnoštvo zagat, v katerih se je znašla Moro, ko ni bila prepričana, kako delovati v času, ko življenje ne teče po ustaljenih tirnicah in ko se mora znajti v svetu, ki nima jasno določenih pravil delovanja. Te zagate je Moro reševala tako, da je privzemala različne, pogosto povsem kontradiktorne pozicije, ki so nastajale v teku osvobodilnega boja in so tvorile njeno identiteto. Mnoštvo kontradiktornih pozicij se posebej dobro izrazi v enem izmed spominov, ko si Moro, polna jeze, ker so ji Nemci zaradi neposlušnosti odtegnili kolo, zastavi vprašanje: »Koliko duš je v mojem telesu?« in nato odgovori: »Danes jih imam zagotovo kakih dvajset in njihovo število se bo še povečalo, če mi ti nemški insekti ne bodo vrnili kolesa« (str. 75).
Marie Antoinette Moro je bila torej oseba, ki je imela mnogo duš. Imela je jezno, osorno, perfidno, zaskrbljeno, obsojajočo, vzvišeno in pesimistično dušo, vendar hkrati tudi zaljubljeno, ustrežljivo in pogumno, ki je bila predana partizanskemu boju, polno optimizma in verovanja v boljšo prihodnost. Mnoštvo njenih duš se neposredno odraža v mnoštvu tem, ki jih knjiga odpira in ki ne morejo biti zreducirane na eno preprosto poanto. Izpostavila bom zgolj nekatere ponavljajoče se motive, ki prečijo knjigo in ki se mi zdijo še posebej zanimivi: krivdo, ljubezen in komunizem, kot tri medsebojno prepletene momente, ki jih lahko razumemo kot jedro nove Morine osebnosti in glavno motivacijo za njeno delovanje ter vprašanje nove ženske subjektivnosti oz. vloge žensk v partizanskem gibanju, kot nekaj, kar njenim zapisom za nazaj podeli poseben status.
O krivdi, ljubezni in komunizmu
Dnevniški zapisi Marie Antoinette Moro so v veliki meri zapisi o krivdi. Avtorica se počuti krivo, ker ni šla v Trst in ker je Virginiino usodo prepustila naključju, ki je hotelo, da je povlekla krajši zobotrebec. Počuti se je krivo, ker ni storila dovolj za svojo družino, ko so zaradi njenega protifašističnega delovanja fašisti večkrat zasliševali in ustrahovali njeno mater, zaprli njenega očeta, mlajše brate trpinčili, enega izmed njih pa celo poslali v Dachau. In nenazadnje se počuti krivo tudi zato, ker misli, da ni storila dovolj za uporniško gibanje, h kateremu se je priključila, ker ne sodeluje dovolj aktivno pri angažiranju in usposabljanju novih članov gibanja in ker ne izkoristi vseh možnih prijemov pri spopadanju s političnimi sovražniki. Skratka, počuti se krivo, ker hkrati dela preveč in premalo. In nenazadnje se počuti krivo tudi zato, ker v preteklosti ni imela primerne izobrazbe oz. ni bila teoretsko podučena, zaradi česar pravi, da je v preteklosti »nosila napačna prepričanja«. Ko je spoznavala nove tovariše, jo je med drugim skrbelo, da bo glede svojih političnih stališč naredila slab vtis in jih spravila v zadrego.
Neskončna spirala občutkov krivde glede tega, da hkrati deluje preveč in premalo, predstavlja nekakšen predpogoj Morine nove identitete, ki je pričela nastajati s pridružitvijo partizanskemu gibanju. Občutki krivde so namreč tisti, ki poganjajo njeno delovanje v osvobodilnem boju in hkrati nakazujejo njeno željo po pripadnosti nečemu, kar je večje od nje same. To je pomemben poudarek, saj kljub temu, da njeni zapisi izražajo predvsem osebne občutke in poglede na svet, temeljijo na ideji, da obstaja nekaj večjega od posameznikovega življenja, nekaj, kar presega obstoječi svet. Če izhajamo iz Morinih zapiskov, sta to nekaj večjega ljubezen in razredni boj, ki v prvi vrsti predstavlja politični boj proti fašistom. V tem oziru Morini dnevniški zapisi neposredno odražajo idejo francoskega filozofa Alaina Badiouja, ki pravi, da sta ljubezen in komunizem dva momenta družbene angažiranosti oz. dva načina, preko katerih posameznik preseže svojo individualno eksistenco in postane nekaj več od samega sebe. V ljubezni se ta nekaj več odraža v razmerju med dvema osebama, v komunizmu pa med mnoštvom oseb.
Predmet velikega dela dnevniških zapiskov in naslovnik vseh v knjigi objavljenih pisem je Ario, vodja Mladinske fronte in politični komisar enote Brigidi Ippolito Nievo B. V enem izmed objavljenih pisem, ki jih je Moro napisala v dveh mesecih, med marcem in aprilom 1945, ta pravi: »Tako zelo ga ljubim, da samo sebe sprašujem, ali sem postala on, tako zelo, da si rečem, da nisem jaz tista, ki misli, govorim, hodim, ampak je on, ki v meni misli in hodi. On živi v meni in od njega živim« (str. 75). Ljubezen do Aria je na več mestih skoraj neločljiva od avtoričinega političnega boja. S tem pa ne mislim preprosto tega, da je njena zaljubljenost v tovariša delovala kot motiv za njeno politično delovanje. Kot v že omenjenem predgovoru h knjigi omeni Lorena Fornasir, je v kasnejšem življenju njena mama pogosto omenjala, da bi morala celotna politika delovati po principu »drugi sem jaz«. Drugost, o kateri je tu govora se na področju politike prenese na občo raven medosebnih odnosov in deluje kot izničenje identitet – npr. rasnih, etničnih, spolnih, razrednih, ipd., ki obstajajo v obstoječi družbeni ureditvi. S tem, ko izničijo obstoječe identitete, ustvarijo tudi prostor, kjer se lahko pričnejo tvoriti nove. Z vprašanjem ustvarjanja prostora, v katerem se lahko izničijo stare in tvorijo nove identitete – pa naj bo ta prostor na področju politike ali ljubezni – so imeli težave tudi sami partizani. Še posebej so imeli težave, ko je šlo za buržoazne ali patriarhalne vrednote stare družbe.
O partizankah in novi ženski subjektivnosti
V svoji spremni besedi Anna di Gianantonio poudari, da moramo v drži Marie Antoinette Moro prepoznati »novo žensko subjektivnost«, ki predstavlja eno največjih pridobitev osvobodilnega boja. Ko se Moro pridruži partizanskemu gibanju postane Anna oz. Nataša. Novo ime ji dodeli novo eksistenco, katere ključna predpostavka je vključenost v sam boj, torej vključenost v nekaj, kar je večje od nje same. Iz dane vključenosti Moro zahteva tudi pravico, da pove tisto, kar si misli, in ne dopušča, da bi jo pri tem kdo obsojal na podlagi večje izkušenosti v političnem delovanju ali boljše teoretske podlage. Na ta način se tudi oddalji od svojih preteklih pozicij. V skicirki Giotto, kjer sicer med drugim neposredno zapiše, da upa, da tega, kar piše, nihče nikoli ne bo dobil v roke, pravi: »To so moji spomini, moji občutki, ki jih nihče nima pravice presojati, kajti vsi – pravim vsi – imajo pravico, da mislijo to, v kar verjamejo ali so verjeli.« (str. 85).
Razumevanje dnevniških zapisov Morove kot nastajanje nove ženske subjektivnosti je pomembno tudi zato, ker, kot v spremni besedi izpostavi Musettijeva, večina zgodovinopisja še vedno ne v zadostni meri ne priznava vlog partizank v narodno osvobodilnem boju. Tudi ko se omenja partizanke kot del širšega političnega gibanja, je ta omemba pogosto zadržana ali omejena. Predvsem naj bi v zgodovinopisju pozno odkrili pomen in število partizank, številčnost nalog, ki so jih te opravljale in pa tudi njihove motive za odločitev, da se priključijo boju. Mussettijeva izpostavi, da je partizansko delovanje ženskam omogočilo, da ženskost razumejo kot konstrukcijo in dekonstrukcijo. Po eni strani so partizanke konstruirale novo osebnost, ki je temeljila na privzetju moških lastnosti. Nosile so moška oblačila, strigle so se na kratko, prevzele so moško vedenje in navade, na katerih je takrat temeljila ideja tovarištva. Takšna binarna opredelitev ima svoje pomanjkljivosti, vendar pa je v času druge svetovne vojne zagotovo delovala kot progresiven moment ženske emancipacije. Predvsem pa je bilo ključno to, da so partizanke lahko prehajale znotraj moške in ženske vloge oz. so izkoriščale »žensko umetelnost«, pri čemer imamo v mislih predvsem spogledovanje in zapeljevanje, kar jim je bilo v pomoč, da so se lahko na misijah izognile poostrenemu nadzoru. S prevzemanjem obeh vlog so prekinjale delitve med moškim in ženskim oz. so pričele vzpostavljati prostor, ki je ravno zaradi lahkotnosti takšnega prehajanja dodatno izničil binarno pozicijo, na kateri je temeljil, iz česar pa so lahko partizanke zastavile temelje za drugačno delitev med moškim in ženskim ter javnim in zasebnim.
Vendar pa so se na žalost le redke ženske politično udejstvovale v povojnem obdobju. Vsaj omenjeno prehajanje med tradicionalno moškimi in ženskimi vlogami se po koncu gibanja ni zares ohranilo. Večina partizank se je morala po koncu vojne vrniti v normalno življenje, kjer so morale zasesti stare družbene vloge hčera, mater in žena, ki so v času partizanskega boja postale drugotne. Mussetijeva pravi, da so se sprijaznile s tem, da so zaprte v hiše in ujete v življenje »narejeno samo iz nogavic, hrane ali gospodinjskih del«. To je bila do neke mere tudi zgodba Marie Antoniette Moro, ki se je po vojni poročila z Ariom in pričela živeti bolj konvencionalno družinsko življenje. Sicer nikoli ni postala popolnoma politično pasivna, vendar pa, kot v predgovoru h knjigi zapiše njena hči, dejanskega političnega angažmaja svoje mame ni poznala vse do njene smrti. Vendar pa moramo to videti zgolj kot dodatni razlog zakaj je dana knjiga pomembna in relevantna za današnji čas. Služi namreč kot opomin na »vse duše Morinega telesa« in na potencialnost družbene realnosti, ki se je z njimi odpirala.