Billy Woods se z rapom uradno ukvarja od preloma tisočletja dalje, ko je ustanovil založbo Backwoodz Studios. Rodil se je v Washingtonu, nato pa se je s staršema, rodezijskim političnim revolucionarjem in jamajško profesorico književnosti, preselil v Zimbabve, kjer je preživel večino svojega otroštva. Po očetovi smrti se je vrnil v ZDA in se začel spoznavati s hip hop kulturo. Na začetku njegove poti je bilo ključno srečanje z raperjem Vordulom Mego iz dua Cannibal Ox, s katerim še vedno občasno sodelujeta. Njegovo rapersko kariero so zaznamovala mnoga sodelovanja (najbolj odmevno z Elucidom v duu Armand Hammer, s katerim sta izdala dva studijska albuma) in dolgi premori med posameznimi solo albumi. Po osemletnem premoru je leta 2012 izdal kritiško odlično sprejeti History Will Absolve Me, ki so mu sledili še trije samostojni studijski izdelki. Billy Woods trnuetno živi v New Yorku in aktivno sooblikuje tamkajšnjo hip hop sceno. Slovi predvsem po vpletanju intertekstualnosti in obravnavanju postkolonializma v rap besedilih. Pričujoči intervju sem uporabil pri raziskavah za svojo magistrsko nalogo o intertekstualnosti v glasbi Billyja Woodsa. Nastal je med marcem in septembrom 2017, ko sva si izmenjala več elektronskih sporočil.
Ste prvi raper, pri katerem sem opazil tako dosledno vpletanje literature v pisanje. Najbolj me je pritegnilo dejstvo, da to počnete na drugačen način kot raperji iz prejšnjih obdobij, ki so literaturo uporabljali za razširitev svojih metafor ali aluzij iz pop kulture. Vašemu pisanju se morda še najbolj približajo albumi Funcrusher Plus benda Company Flow, Operation: Doomsday MF Dooma, The Cold Vein dua Cannibal Ox in Labor Days Aesopa Rocka. Zdi se, da s svojim delom nadaljujete in hkrati posodabljate slog iz naštetih albumov. Ste se zavestno odločili za nadgradnjo obstoječih vzorcev?
Albumi, ki ste jih našteli so bili zelo pomembni tako za moj umetniški razvoj, kot tudi za sam žanr, četudi vsak na svoj način. Vendar pa ne morem reči, da je bil to moj pristop. Moj odnos do literature je v celoti posledica moje vzgoje. Mama je doktorica književnosti in pisateljica, moj oče pa je bil prav tako akademik … dokler akademije ni zapustil. Ko sem bil otrok, so bile knjige v moji družini religija. Za uporabo literature v rapu sem dobil navdih v preprostem dejstvu, da je literatura neločljiv del tega, kar sem. Najbrž pa sem kot otrok več bral kot zdaj.
Prebral sem, da ste del otroštva preživeli v Zimbabveju. Na kakšen način je odraščanje v Afriki vplivalo na vaše pisanje?
Odlično vprašanje! Izkušnje iz Afrike gotovo predstavljajo ogromen del moje osebnosti. Tam sem preživel večji del otroštva, zato je moja glasba pod velikim vplivom izkušenj iz tistega časa, saj sem se takrat izoblikoval kot oseba. Če pa me morda sprašujete po bolj specifičnemu primeru, bi rekel, da me je odvrnilo od zaslepljenega idealizma. Mislim, da me je naučilo kritičnega pogleda na vse: identiteto, mnenja, politična prepričanja … Naučil sem se, da je mogoče živeti na različne načine, pa tudi tega, da so ljudje povsod enaki, tako v dobrem kot v slabem. Verjetno je pomagalo, da moja mama ni iz Zimbabveja in sem zato vedno občutil to dvojnost insiderja, ki nikoli zares ne vstopi in outsiderja, ki ni nikoli zares zunaj. V mladosti je to zelo močna lekcija. Rekel bi tudi, da je bila vrnitev v Ameriko po tej izkušnji enako močna lekcija kot selitev v Zimbabve pred tem.
S stališča besedil ste eden najmočnejših raperjev, kar sem jih slišal. V nekaterih preteklih intervjujih ste povedali, da so na vas najbolj vplivali James Baldwin, rap z vzhodne obale in zahodni literarni kanon. Na kakšen način je literatura vplivala na vaše pisanje?
Na to vprašanje, podobno kot na prejšnje, težko dam preprost odgovor. Branje, tako del iz literarnega kanona, kot tudi izven njega, ima name že celo življenje močan vpliv. Preprosto, z branjem sem se naučil gledati na svet, ga doživljati. Ko bereš, naletiš na določene zadeve, ki nepovratno spremenijo tvoj pogled na svet in tebe samega. Nemogoče je reči, kdo bi bil, če tistih knjig ne bi prebral, vendar pa gotovo ne bi bil to, kar sem danes.
V pesmi BBC aludirate na Srce teme Josepha Conrada. Kolikor vem, je to prva vaša pesem, ki preko intertekstualnosti izpostavlja postkolonializem. Leta 2004 je bila to v rapu novost, po tem pa se pogosto pojavlja v vaših pesmih. Sicer ste o postkolonializmu govorili že v prejšnjih pesmih, vendar pa ne kot o eni izmed osrednjih tem. Po albumu History Will Absolve Me je postkolonializem glavna sestavina vaših pesmi. Na kakšen način ste se soočili s temo, ki je bila za rap nova? Se je vaše pisanje spremenilo skozi čas?
Hm, o tem prej nisem razmišljal, vendar pa je mogoče res, da so se moje aluzije na postkolonializem spremenile na albumu History Will Absolve Me … Četudi me mika, da bi rekel, da se je moje pisanje izboljšalo in sem zato lahko te ideje v svoje pesmi vpletel na bolj subtilen način. Pred tem sem veliko svojega časa posvetil rapanju v skupinah, zato sem svoje ideje moral vključevati v okvir skupnega dela in konceptov. Pri History Will Absolve Me sem bil veliko bolj zrel kot na primer pri albumu Camouflage, za katerega sem večino pesmi napisal, ko sem bil star 22 ali 23 let. Poleg tega pa menim, da je na Camouflage močno vplival enajsti september. Ko sta se nebotičnika zrušila, smo delali na albumu prav na drugi strani reke, zaključili pa smo ga v senci napadov, ob začetku ameriških invazij, ki so napadu sledile. Neposredna bližina enajstega septembra je morda zasenčila postkolonialni diskurz, ki je bil vedno prisoten v mojem delu, morda pa je vplival tudi na izbor pesmi, ki so na koncu pristale na albumu.
Kar se pa tiče začetniških težav … Takrat o svojih besedilih nisem razmišljal kot o »nečem novem«. Preprosto sem pisal o stvareh, o katerih sem razmišljal in o katerih sem se pogovarjal. Spomnim pa se, da sem slišal Revolutionary Vol.2 Immortal Techniquea in pomislil, da gre za nekaj, kar je izjemno popularno in neprikrito politično. Ne bi rad žalil njegovega dela, a čutil sem, da je bil moj pristop vedno subtilen in posreden, njegov pa čisto nasproten: bojevit, didaktičen in izzivalen. Takrat sem se začel zavedati, da bom verjetno težko našel občinstvo. Izkazalo se je, da sem imel prav.
Pravite, da je na Camouflage vplival enajsti september in da vam vaš pristop onemogoča, da bi našli širše občinstvo. Sam mislim, da je bilo zelo pogumno od vas, da ste ustvarili pesem kot je Pol-Sci ali kasneje First Blood, ampak … a take pesmi ne otežijo stika z občinstvom še bolj? So te teme izbrane namerno, kot provokacija? Zakaj bi pisali z ekstremistične perspektive, če upoštevamo čas, v katerem so bile omenjene pesmi izdane?
Mislim, da sem precej zgodaj ugotovil, da bom nek uspeh dosegel le, če bom počel stvari, ki me zanimajo. Moja glasba nikoli ne bi zanimala poslušalcev, katerih primarni interes je »obvladovanje tehnike«, ali če rečem v žargonu: »taktni verz«. (smeh) Poleg tega sem po enajstem septembru spremljal pojav »politično angažiranega« rapa, ki je bil po večini površinski in je posnemal delo drugih, na primer Immortal Techniquea. Takoj mi je bilo jasno, da nikakor nočem ustvarjati take vrste glasbe. Tako sem samo počel, kar sem želel početi … ob zavedanju, da je več kot mogoče, da bo moje delo popolnoma prezrto, a z občutkom, da je to moja najboljša možnost in, še pomembneje, da bom le tako ostal zvest sebi kot osebi in kot umetniku.
Na albumu Chalice v pesmi Capture the Flagg kričite: »Edward Said«, v pesmi Invasion pa rapate »…and with Said, I took his thesis and made darts.« Je imelo njegovo pisanje neposreden vpliv na vas osebno ali na vaše pisanje?
(smeh) To je že precej staro … Kot najstniku mi je mama dala knjigo Kultura in imperializem, ki sem jo prebral najprej, nato pa sem bral še Orientalizem in nekaj esejev na kolidžu … Morda pa je šlo v obratnem vrstnem redu. Kakorkoli, name je imel velik vpliv, saj se spominjam, da je šlo za bolj zanimivo postkokolonialno pisanje, kar sem jih bral v mladosti. O tem sicer ne razmišljam … in težko bi potegnil ravno črto med omenjenimi knjigami in posameznimi pesmimi, gre bolj za to, da so sooblikovale moj pogled na svet in sposobnost kritičnega mišljenja. Danes imam do njih drugačen odnos kot takrat, ko sem jih prebiral … Vse to je živo, tako kot jaz v tem trenutku, moj odnos do njih pa se, upam, vseskozi spreminja.
Ena izmed slogovnih značilnosti, ki sem jih opazil, je oblika vaših pesmi, in sicer, ko se ene teme lotevate z dveh različnih smeri v enem verzu. Nekatere izmed vaših pesmi, v katerih se poslužujete te metode so Pompeii, Human Resources, Poachers in Lucre. Zakaj je ta metoda posebno primerna za pisanje rap pesmi?
Hm … struktura verz-refren-verz gotovo spodbuja to formo, vendar se mi zdi, da je tudi odsev tega, kako razmišljam o stvareh. S sopostavljanjem in preobračanjem se soočam z idejami. Nočem, da bi se poslušalci počutili preveč varno v svojem mišljenju, da so na pravi strani … ali pa da je pripovedovalec to, kar so mislili na začetku.
Vidi se, da je na vas močno vplival MF DOOM. V nekaterih pesmih uporabljate podobne strukture, v drugih se lotevate podobnih tem. Meat Grinder me na primer močno spominja na Ca$h 4 Gold, vaša zadnja plošča Today, I Wrote Nothing pa je po strukturi izjemno podobna Madvillainy. Bi lahko opisali, kaj vas pri glasbi MF DOOM-a tako privlači?
Moji trije največji vplivi iz žanra so MF DOOM, Vordul Mega in Chuck D. Chuck je bil moj prvi glasbeni idol, njegova besedila sem proučeval preko kaset … Public Enemy so me pripeljali do rapa, Vordul Mega pa me je naučil rapati, pokazal mi je, da zmorem, in mi nudil podporo v ključnih trenutkih na začetku moje poti. The Cold Vein je eden vrhuncev virtuoznosti rapa nekega obdobja in k tej plošči sem se pogosto vračal. Zame je bila kot nekakšna navodila za uporabo, kako doseči določen patos v svojem delu … četudi njegovih tehničnih sposobnosti ne bi mogel nikoli doseči. DOOM in jaz pa si deliva skupno partikularnost. Tudi on je sin očeta iz Zimbabveja in jamajške matere in je prav tako odrasel v ZDA. To je eden izmed razlogov. Še pomembnejši pa je ta, da je verjetno najboljši raper svoje generacije, njegova izvirnost in neverjetna sposobnost pa sta me, ob dejstvu, da nikoli ne žrtvuje svoje ustvarjalnosti, vedno navdihovali. Poleg tega je ustvaril svoja lastna pravila glede strukture pesmi, konceptov in refrenov, kar me je privlačilo, saj mi je pokazal, da si lahko neortodoksen in hkrati »bolan«. Ni treba, da si Nas, da imajo tvoje pesmi refren, da je na naslovnici tvojega albuma tvoj obraz … moraš samo ustvarjati »bolano glasbo«. Poleg vsega naštetega pa ima nezgrešljivo sposobnost, da bolečino prekrije s humorjem … in obratno … kar meni osebno pomeni vse. Name je imel ogromen vpliv, kar se trudim vseskozi poudarjati.
No, zdaj, ko sem to povedal, naj povem še, da ima Today, I Wrote Nothing takšno strukturo zaradi knjige Daniila Harmsa z istim naslovom in ne zaradi Madvillainya. Poleg tega pa bi se o tem, ali imata Meat Grinder in Ca$h 4 Gold res enak koncept, še dalo razpravljati.
Leta 2009 je MF DOOM v pesmi Cellz zasemplal Dinosauria, We Charlesa Bukowskega, v istem letu pa ste sami izdali The Man Who Would Be King, v kateri se pojavi verz iz pesmi White Man’s Burden Rudyarda Kiplinga. Gre za naključje ali ste načrtno nadgrajevali in razširjali koncept, s katerim je začel DOOM?
Naključje. Odraščal sem s staršema, ki sta se rodila v britanski kolonializem, nato pa smo se, ko sem imel 5 let, z družino preselili v Zimbabve, v novo osvobojeno britansko kolonijo. Zaradi tega sem bil z omenjeno pesmijo seznanjen že od malega …
Intertekstualnost literature je v vašem pisanju pogosta. Literaturo vpletate V svoje pesmi na tako neopazen način, da lahko v njih uživajo tudi poslušalci, ki ne razumejo vseh referenc. Je tak način pisanja zelo zapleten? Na kakšen način uporaba intertekstualnosti zmanjša število zlogov v kitici oz. pesmi?
Ugotovil sem, da je pisanje na tak način, da se poslušalec ne zaveda, koliko referenc je šlo mimo njega, hkrati pa še vedno na pomenljiv način razume pesem in v njej uživa, najbolj pomembno. Včasih je izjemno naporno in ne uspe mi vedno. A je še vedno najpomembnejša stvar. Vrednosti nekega dela se ne sme meriti preko enciklopedičnega poznavanja tako imenovanega kanona … To bi bilo senzacionalistično in precej dolgočasno. Tako kot, upam, poslušalcem ni treba pokaditi ogromne količine trave ali živeti v New Yorku ali se spoznati na geopolitiko, da bi lahko razumeli mojo glasbo … Vendar pa morda nekateri, ki ustrezajo tem kriterijem, z mojo glasbo dobijo nekaj drugega, nekaj, kar morda ostali ne.
Na kakšen način izbirate aluzije iz literature? Je to odvisno od teme pesmi, konteksta, kitice ali česa povsem drugega?
Nikoli se ne odločim, »zdaj je pa čas za uporabo aluzije iz literature.« Mislim, da bi to bilo precej grozno. Samo pišem, izražam svoje ideje in misli … aluzije pa se pojavijo takrat, ko ustrezajo oz. ko delujejo. Ko pišem, sploh ne razmišljam o tem, razen, če je to splošen koncept pesmi.
Kako bi definirali »taktni verz«? Je takt za vas verz ali kitica? Opazil sem, da različni raperji uporabljajo obe definiciji, ko opisujejo strukturo svojih pesmi …
To je zelo slabo vprašanje zame … in nanj ne znam odgovoriti. Nimam nobenega znanja iz glasbene teorije in iskreno povedano nisem preveč dober v štetju taktov. Verjetno izmenjujoče uporabljam oba načina, vendar pa je to bolj iz nevednosti kot iz drugih razlogov.
Ko sem poslušal vašo glasbo, sem opazil, da pogosto menjate glas pripovedovalca. Pri The Man Who Would Be King je beli kolonizator, pri No Roses ženska in tako dalje. Vam je zaradi tega lažje, saj vam ni treba vseh zgodb pripovedovati z lastne perspektive?
Lažje? Ne vem, a mi je zato gotovo bolj zanimivo.
Vaše rapanje večinoma temelji na fikciji, vendar pa so v vaših pesmi tudi verzi, ki so očitno povezani z dogodki v osebnem življenju. Se namenoma izogibate pisanju o svojem življenju ali ga uporabljate le v verzih, kjer je to smiselno oz. kjer je smiselno v kontekstu celotne pesmi?
O svojem življenju pišem ves čas, tako posredno kot neposredno. Mika me, da bi rekel, da konec koncev vsak pisec piše o svojem življenju, če se tega zaveda ali ne, vendar pa se bom tukaj poskušal izogniti abstraktnim odgovorom. Razmišljanju o tem, kaj in koliko osebnega bom razkril v svojih pesmih, ne posvečam veliko časa. Zapisujem zgodbe, ki jih doživljam in ideje, o katerih razmišljam ali pa stvari, ki se jih spomnim, ki mi jih je nekdo povedal ali pa so me na nek način navdihnile … Woodhull na primer govori o javni bolnišnici, ki sem jo obiskal večkrat … ta pesem zato odseva veliko izkušenj, ki sem jih doživel tam, ampak … Kako bi kdo lahko to vedel? In, ali bi bilo drugače, če bi? Ali pa na primer pesem skupine ELUCID Bleachwater. Ta pesem govori o stvareh, o katerih sem bral in razmišljal, vendar pa so v njej stvari, o katerih sem razmišljal, pomešane s stvarmi, ki sem jih doživel. Kje potegneš črto? Vse, kar napišem je, konec koncev, osebno.
Se imate najprej za pisca, nato za raperja, ali pa je rap vaša prva izbira, medij, v katerem najraje pišete?
Gre za dve različni zadevi. Pisanje je moja vsakodnevna služba, pisanje za rap pa še vedno razumem kot pisanje, ki pa ima svoje lastne zakonitosti, drugačno logiko in svoja pravila. Na nek način je tako, kot bi pisal poezijo in prozo, saj imata lastne notranje zakonitosti in se ju lotevam na drugačen način in iz različnih razlogov.
Koliko je, po vašem mnenju, literatura vplivala na rap? Se imajo raperji načeloma za pisce ali gre tukaj povečini za osebno odločitev?
Ne vem kako točno bi odgovoril na prvi del vprašanja … Gotovo je do neke mere vplivala na rap, saj je literatura del naše širše kulture. Rekel bi torej, da je vplivala, vendar so po drugi strani na rap vplivali tudi televizija in filmi, saj rap nujno jemlje iz širše kulture, ker je tako referenčen. Glede drugega dela vprašanja pa … Za druge ne morem govoriti, vendar pa se sam imam za pisca.
Prevod: Katja Pahor