»Vse živali so enakopravne«

Osem let po ustanovitvi stranke in štiri leta po njenem neverjetnem uspehu na volitvah, na katerih je dobila največ glasov italijanskih volivcev, je pravi čas za ponovno oceno in analizo njene poti in razvoja. Gibanje 5 zvezdic sicer ohranja visoko podporo med volivci – med 20 in 30 % – se mora braniti pred plazom kritik, ki s svojo vehemenco in poroznostjo predstavljajo novost v italijanskem medijskem prostoru in ki jih najdemo v skoraj vseh medijih in celotnem javnem mnenju.

Boljša Italija

Gibanje 5 zvezdic skoraj dogmatično sledi vrednoti poštenosti, zlasti z vidika ustavnih in zakonskih predpisov. To je po eni strani – kot je že skoraj splošno znano – nezadovoljstvo kanaliziralo v institucije in s tem preprečilo zdrs proti skrajni desnici (do česar je prišlo v drugih evropskih državah), po drugi strani pa odprlo pot obtožbam o prevelikem posploševanju tako problema (politični razred, ki se je spajdašil s kriminalom in izgubil stik z ljudstvom) kot tudi rešitve (politik, ki je »projektno« zaposlen v službi poštenih državljanov in se odpoveduje privilegijem in osebnim ambicijam).
Ni dvoma, da je v Italiji od nekdaj razširjena korupcija, ki pogojuje in zavira nacionalno rast – naj se kaže v obliki nemoralnega familizma, tajnih mafijskih dogovorov, skorumpiranega založništva, navzkrižja interesov ali kako drugače –, vendar pa je ta perspektiva tudi omejujoča. Zgolj pravni vidik, četudi pomemben, namreč ne upošteva drugih temeljnih problemov, ki so bolj transverzalni in sistemski in jih lahko rešimo le politično: težnja po močnemu voditelju ali odsotnost kolektivne pripadnosti, pomanjkanje politične participacije in medijske svobode, neučinkovitost birokracije, patološka seksualnost, površinskost javne debate ipd. Obstaja tudi tveganje za krepitev teh problemov, saj se z določitvijo »sovražnika«, zlasti če ta temelji na majavih predpostavkah, uničuje zmožnost samokritičnosti in torej možnost razvoja (zlasti politične izobrazbe).
Toda Gibanje 5 zvezdic je bilo ustanovljeno leta 2009, pravkar opisana drža pa je sestavni del italijanske politične razprave že dolgo, zlasti pa od začetka devetdesetih let. Takrat se je zgodilo dvoje: preiskava »Mani Pulite« (Čiste roke) je razkrila pajdaštvo politike in milanskih kriminalnih združb, v mafijskem bombnem napadu v Palermu pa sta bila ubita sodnika Falcone in Borsellino. To je sodnike, ki morajo odpravljati pomanjkljivosti politike, povzdignilo v junake, ljudstvo pa jim je med metanjem kovancev v politike in ob paroli poštenost začelo peti hvalospeve. Ko na politični oder stopi Silvio Berlusconi, postane pravno vprašanje glavna tema politične razprave naslednjih dvajset let: biti proti Berlusconiju pomeni biti za zakon in ustavo ter obratno. Italijanska levica obvelja za boljši politični pol države, ki jo odnaša tok, je v popolni krizi demokracije in je postala skoraj avtoritarna. Ta množična ogorčenost nad strankami ne izzove nobene reakcije političnega razreda (Berlusconi jo v resnici degradira, zaradi česar izgubi ugled), civilna družba pa se zateče k nekoristnim in improviziranim pobudam, na primer različnim prireditvam v podporo svobodi medijev (kot je Raiperunanotte), ali pa predlogom z vprašljivo učinkovitostjo (kot je zborovanje Nannija Morettija, nekakšno etično gibanje upora na levici). Brezup javnosti dobro prikazuje knjižna uspešnica La casta (Kasta) novinarjev Gian Antonia Stelle in Sergia Rizza, v kateri skozi raziskavo razkrijeta neverjetno in neopravičljivo razsipnost in privilegije italijanskega političnega razreda.
To so tista plodna tla, na katerih lahko zraste Gibanje 5 zvezdic. Na sicer omejenih predpostavkah, s katerimi pa, vsaj na levici, soglaša večina, se rodi gibanje (predvsem zapostavljenih mladih in zaposlenih davkoplačevalcev), z odločitvijo, da bo nezadovoljstvo, ki prehaja v apatijo, preusmerilo v delovanje in samoorganizacijo.
Zanimivo je, da zdaj prav z levice prihajajo največje kritike glede pretiranega posploševanja. Kot je dejal novinar Indro Montanelli: Italija je država sodobnikov, nima prihodnosti, ker ne ohranja spomina na preteklost.

Demokratična pravila

Vsekakor pa je kritika glede posploševanja nepopolna: navsezadnje je ustvariti razumljivo zgodbo, ki temelji na zapleteni realnosti, sestavni del vzgoje in politične dejavnosti. Videli smo tudi, da pravni vidik sam po sebi ni napačen, vendar potrebuje obširnejšo podporno analizo, ki naj služi določitvi zapletenosti problemov in pomaga pri iskanju ustrezne rešitve.
Čeprav Gibanje 5 zvezdic nastane leta 2009, pa se politična aktivnost, vezana na blog Beppeja Grilla začne nekaj let prej: leta 2005 na spletni strani Meetup nastane 40 skupin Amici di Beppe Grillo (Prijatelji Beppeja Grilla), kar tej blogovski skupnosti omogoči komunikacijo in organiziranje na lokalni ravni. To je temelj za državljanske liste, ki leta 2007 nastopijo na lokalnih volitvah, njihov namen pa je državljanom omogočiti vstop v institucije: začetno politično dejavnost poleg moralnega oziroma pravnega vidika (vsi izvoljeni predstavniki Gibanja 5 zvezdic se odpovejo delu plače, renti, povračilu volilnih stroškov, svoje izdatke pa objavljajo na spletu) zaznamujeta tudi samoorganizacija in participacija. Prav na srečanjih različnih meetupov se rodi ideja nacionalne mreže lokalnih državljanskih list in skupnega statuta, ki ščiti demokratične predpise, s posebnim poudarkom na orodjih neposredne demokracije (v prvi vrsti, jasno, interneta). V prvih letih je v Gibanju 5 zvezdic veliko več političnega kot v delovanju levičarskih strank, ki na lokalnih volitvah v svojih volilnih trdnjavah (velika urbana središča in pokrajine v severni in srednji Italiji) izgubijo na tisoče glasov. Gibanje 5 zvezdic ne ponuja samo poštene in demokratične alternative, temveč tudi vizijo sveta, ki se razlikuje od enoumja svobodnega trga, ter se, četudi s predlogi, ki so bolj idealistični kot konkretni, na primer temeljni dohodek, dejansko pozicionira onkraj levice in desnice.
Kar je napaka mnogih kritik Gibanja 5 zvezdic, je njihova nagnjenost k dajanju absolutnih sodb (na primer absurdna primerjava s fašizmom): gre namreč za politično gibanje, ki je resnično protiideološko in je nastalo kot odgovor na poseben zgodovinski kontekst. Zato je treba analizirati njegove faze in pot, ne pa ontoloških vidikov. Po eni strani ne moremo zanikati, da je bila pot gibanja (četudi slabo organiziranega, s pogosto dvoumnimi stališči in ne ravno enotnega) do leta 2009 zaznamovana z veliko željo po participativni demokraciji »od spodaj«, vendar pa po drugi strani drži tudi, da mu noben medij ne bi posvetil niti par vrstic, če ne bi imelo figure voditelja, tj. slavnega komika Beppeja Grilla s slovesom, »junaka« levice, ki je bil žrtev cenzure krščanskih demokratov in Berlusconija. Tu najdemo izvorno protislovje Gibanja 5 zvezdic: na eni strani je lokalno in avtonomno organizirana baza, na drugi pa predvsem zaradi medijskega prostora, ki je med manj svobodnimi na celotnem zahodu, potrebo po figuri voditelja, ki naj zagotovi gibanju vidnost, tudi z neobičajnimi izjavami. Beppe Grillo, ki je uradno zgolj varuh simbola in statuta Gibanja 5 zvezdic, do leta 2007, ko se izvede V-Day (Vaffanculo day),¹ ohranja dokaj pasivno držo ter pusti aktivistom svobodo pri izbiri tematik in oblikovanju lokalnih pobud. Prav skupina aktivistov (v kateri so bili nekateri po tem izključeni posamezniki, kot so Favia, Tavolazzi in že omenjeni Pizzarotti) pa so zahtevali vzpostavitev demokratičnih instrumentov, ki bi državljanskim listam omogočili organizacijo gibanja na državni ravni. Toda po prepričanju Beppeja Grilla in zlasti Gianroberta Casaleggia med državljanom in institucijo ne sme biti posrednikov, na vsak poskus strukturiranja pa se gleda z nezaupanjem, češ da gre za poskus infiltracije strank, torej tistih, ki so odgovorni za krizo v Italiji.
Vendar dostop do internetne povezave in potrdilo o nekaznovanosti, če poenostavimo – četudi sta ti dve reči skoraj revolucionarni v državi, polni nepoštenih praks, kjer so državljani med najslabše obveščenimi v Evropi –, seveda nista dovolj za zagotovitev izobrazbe in ozaveščenosti, ki ga politično gibanje potrebuje za sprejemanje odločitev onkraj lokalne uprave. Prva, ki sta se tega problema zavedala, sta bila, paradoksalno, prav Grillo in Casaleggio, ki sta se od V-Daya naprej z bolj delikatnimi problemi spoprijemala »z vrha«: z nekakšno vodilno skupino, ki se je formirala v blogerskih časih, vendar ni bila izvoljena, in na vrhu katere, vsaj kar zadeva televizijsko prisotnost, sta bila poslanca Luigi Di Maio in Alessandro Di Battista. Ta skupina je na jasen način predlagala rešitve in člane pozivala k spletnemu glasovanju zanje. Temu dodajmo še osrednjo vlogo zasebnega podjetja Casaleggio Associati in avtomatično nasledstvo Davida Casaleggia na mestu mrtvega očeta, in postavi se vprašanje: Kdo in kako sprejema odločitve v Gibanju 5 zvezdic ter kakšni so njihovi temelji? Res je sicer, da večina lokalnih uprav Gibanja 5 zvezdic deluje povsem demokratično in transparentno (pomislimo samo na ravnanje nove županje Torina Chiare Appendino), četudi svoje predloge pogosto zreducirajo na raven učinkovite porabe javnega denarja. Toda ko se odprejo delikatna vprašanja ali pa pride do razhajanja mnenj in vrednotenj, dvoumnost postane protislovje: izvedba V-Daya namesto strukturiranja gibanja, prepoved pojavljanja na televiziji, namesto tega pa pojavljanje na številnih prireditvah, tehnični postopki za izbiro članov parlamenta, izbira evropskih parlamentarnih skupin, ki naj jih člani volijo, imenovanje vodstva stranke, izključitve, suspenzi in tako naprej. Kdo ter kako in zakaj, glede na to, da ne obstaja jasen pravilnik in demokratične interne volitve, je sprejemal te odločitve v Gibanju 5 zvezdic?
Ta vprašanja je na oktobrski novinarski konferenci, na kateri je oznanil, da po suspenzu zapušča Gibanje 5 zvezdic, postavil župan Parme Federico Pizzarotti. Pred njim so podobna vprašanja zastavljali drugi vidnejši člani, na primer lokalna svetovalca Giovanni Favia in Valentino Tavolazzi, ki sta bila iz stranke izključena leta 2012. Vrh Gibanja 5 zvezdic je te kritike vedno označeval za napade od zunaj, kot napade »izdajalcev«, ki so skušali iz osebnih ambicij ali pod vodstvom drugih strank gibanje sabotirati (kar, roko na srce, niti ni tako daleč od resnice: večini tistih, ki so gibanje zapustili – med poslanci in senatorji v parlamentu jih je 37 –, so bili nedvomno ljubši lastni interesi kot pa demokratična pravila). Danes je jasno, da sta Grillo in Casaleggio storila temeljno napako, ko sta politični razred, ki je bil glavni krivec za krizo v Italiji, enačila s samo strukturo političnih strank: ta napačna presoja je ogrozila zmožnost mediacije, razprave, samokritičnosti, izobraževanja znotraj gibanja ter ga oropala nekaterih instrumentov, ki so potrebni za politično rast.

Podpora

Gibanje 5 zvezdic je poskrbelo za osvežitev zatohlega ozračja italijanske politike – še nobena italijanska politična tvorba ni imela tako mladega in visoko izobraženega članstva. Milijonom ljudi, ki so izgubili zaupanje v politiko, je odprlo nova obzorja, tudi z etično-pravno nepopustljivostjo, ki je vladajoči razred do takrat ni poznal. Toda po drugi strani je gibanje zapadlo v nekatere »tradicionalne« in podedovane pregrehe italijanskega ljudstva: ker je bil pravni problem odpravljen (kar je vsekakor pomembno!), je Gibanje 5 zvezdic predlagalo obliko delovanja, ki spominja na berlusconijevski politični razred zadnjih dvajset let in temelji na močnem voditelju, televizijski osebnosti in parolah, ne pa argumentaciji ali razpravi. Prav tako se zdi, da je v zadnjih štirih letih, odkar stranka deluje na državni ravni, dejavnost Grilla in Casaleggia usmerjena predvsem k ohranjanju konsenza (pri čemer sta brez dvoma, tudi zaradi »svetovanja« podjetja Casaleggio Associati, uspešna). Ta cilj je sicer pomemben (medtem ko so druge velike italijanske stranke poskušale pridobivati sredinske volivce, Gibanje 5 zvezdic ni izgubljalo glasov, pri svojih stališčih pa je ostajalo neomajno), vendar je naposled popačil nekatere temeljne lastnosti gibanja.
Tej »antropološki« viziji (po kateri za sprejemanje pravilnih in ozaveščenih odločitev zadošča poštenost) se tako pridruži še druga, tj. utopistična vizija vodstva Gibanja 5 zvezdic: po mnenju Casaleggia (ki je na to temo posnel celo film z naslovom Gaia: prihodnost politike) je tisti instrument neposredne demokracije, ki bo ljudstvom omogočal samoupravljanje brez posredovanja strank, internet. Vendar pa je to zgolj instrument, katerega ozaveščena raba predvideva določene predpostavke in metode – o tem je, kot sem pisal v eni od prejšnjih številk revije, svoje povedal tudi Umberto Eco. Prav tako anarhična, anonimna in virtualna narava interneta iz ljudi pogosto izvabi slabe lastnosti – pomislimo samo na primer na nezakoniti promet temnega spleta ali nesramno politično nekorektnost velikega dela uporabnikov spletnih strani 4chan in Reddit.
Izvorno je bil blog Beppeja Grilla alternativna stran z novicami (pozor: ne z alternativnimi novicami), na kateri so gostovali novinarji in intelektualci, ki so imeli redko priložnost nastopiti na televiziji ali drugih tradicionalnih medijih (prav zato je blog postal znan tudi izven italijanskih meja). Spletna stran je po modelu Wikipedije ponujala tudi sredstva za obveščanje uporabnikov, na primer za majhne delničarje podjetja Telecom ali za ugotavljanje navzkrižja interesov v upravnih odborih velikih italijanskih podjetij in odprtih kazenskih postopkov politikov. Vendar pa se je po državnih volitvah, od izvedbe V-Daya naprej, na blogu postopoma opuščala ta obveščevalna funkcija; stran se je podredila iskanju podpore in v ospredje sta namesto dejstev in verodostojnosti novic stopila senzacionalizem in vpadljivi naslovi. Tako se je gibanje pri nekaterih tematikah približalo zarotniški mentaliteti in mednarodnemu širjenju lažnih novic oziroma »fake news«. V tem smislu je največji greh Grilla in Casaleggia to, da sta iz bloga napravila neke vrste tradicionalni medij, kot je televizija, na katerem sta ponujala vsebine na hierarhičen način in brez velike možnosti za povratne informacije, čeprav bi moralo, prav zaradi narave interneta, biti ravno nasprotno.

Velika odsotnost

Naj bo jasno: vse težave, ki smo jih do zdaj omenili (težnja k posploševanju, pomanjkljiva notranja demokracija in posledično majhna politična rast, prevelika pozornost podpori, osredinjanje nastremljenje k voditeljau, dezinformacije in, zarotništvo ….), so delprisotne v vsehaki institucionalnih političnih sili v Italiji, pogosto v veliko boljvečji meri kot pri Gibanju 5 zvezdic – ki ostaja onkrajizven kriminalih dejanja, jo establišmet najbolj napadaje najbolj napadana stranka s strani establišmenta (oh, koče bi se časopisi le tako natančno ukvarjali s politiko v zadnjihpoprejšnjih dvajsetih letih!), je najbolj prisotna na terenuima največjo prisotnost na terenu in med ljudmi ter je predvsem tista stranka, ki v največji meri izpolnjuje potrebe civilne družbe in ljudstvanavadnih ljudi. Jasno postaja, da glavni razlog za vse naštete hibe tiči v stanju italijanske družbe:Onkraj motivacij, ki smo jih našteli, je torej jasno, da dejansko obstaja en glavni razlog za te hibe, tako v Gibanju 5 zvezd kot v celotni italijanski družbi: navsezadnje, če bi bila notranja potreba po demokracijidemokratična sila močnejša od potrebe po voditelju, bi bila Grillo in Casaleggio močno ovirana, morda bi bila vse znašla v manjšini in bi gibanje bi ubralo drugačno pot. Nadalje, če so nenehni napadi tako imenovanea italijanskea »levea inteligencea« na nenehno napada Gibanje 5 zvezdic upravičeni in če drži, da je Demokratska stranka postala talka premierja Mattea Renzija (ki gotovo ni predstavnik ljudskih interesov) – zakaj se potemtakem namesto vedno novihže neštete izdaje samozadovoljnih razhajanj na levici, ki večinoma ne privedejo do ničesar, ne rodi kakšna nova politična izkušnja? Ali ni nenavadno, da sta v času demokratične krize edini osebnosti civilne družbe, ki sta se konkretno angažirala želita konkretno sodelovati, komik in mali podjetnik?
Tistoa, kari je odsotnoa in pravikončni vzrok vseh teh izkrivljenosti, je v končni fazi namreč prav politika, razumljena kot aktivna in ozaveščena participacija v javnem življenju.: nNekoč so bili članise Komunističnea partijea in Krščanskih demokratovi s stalno navzočinostjo na terenu: ukvarjali so setudi z izobrazbo in indoktrinacijo svoje baze.; Ood 90.devetdesetih let naprejdalje pa je politična aktivnost v Italiji vedno bolj slabela, ohromili ljenaso jo z menjajoči senestalnimi voditelji, nadomestila jo je in nadomeščena z »lahkotno« politično neangažiranostjo, ki je bila tako pri srcu berlusconijevski viziji sveta. Tako je politika počasi izginila iz dnevnega reda institucionalnih strank, ki so ostale brez premišljeneametne in skupne vizije sveta in brez kakršnekoli vezi z ljudstvomnavadnimi ljudmi.
Veliko kritik, ki se nanašajo na Gibanjae 5 zvezdic, prihaja iz krogovod ljudi, ki – če citiram kantavtorja Fabrizia De Andrèja – mislijo, da so tega oproščeni, vendar so tudi oni vpleteni; pravzaprav je njihov prispevek k problemom pogosto zelo velik.– pogosto na najhujši način, vpleteni v same probleme: rRazumljive so torej nekatere jezne reakcije znotraj gibanja. Nedopustno pa je, da se ne upošteva in posluša kritik, ki prihajajo samih članov iz samega Gibanja 5 zvezdic: skratka, gibanje bi se moralo oddaljiti in prekiniti vezi z osvoboditi od blogoma Beppeja Grilla in podjetjema Casaleggio Associati ter tako omogočitiolajšati razpravo in rast. Če se ne bo vrnilo k politiki povratka v politiko in ponovnoe odprlo demokratične razprave o hierarhiji, pravilih in metodah, obstaja tveganje, da bo Gibanje 5 zvezdic vedno bolj izgubljalo (ali, huje, da bo izdalo) množično zaupanje, – ki je neverjetno množično –, ki mu ga je v zadnjih letih izkazalo italijansko ljudstvo: meja med revolucijo in restavracijo je še posebej v tem primeru– nikoli tako, kot v tem primeru – zelo tanka.

---

Opomba:

1 Gre za politično pobudo zbiranja podpisov za predlog zakona, ki bi uravnaval kriterije za kandidaturo in izvoljivost v parlament in prekinitev mandata ter spremenil volilni zakon (op. pr.).