“Praktično vsi, ki jih poznam, so več kot leto dni z navdušenjem pričakovali film Grete Gerwig, Barbie – vsakič, ko se je na spletu pojavil nov napovednik, je privedlo do novega izbruha pričakovanja. To bi lahko seveda pripisali brezhibno izvedeni in dobro financirani kampanji studia na družbenih omrežjih, a po mojem prepričanju je privlačnost temeljila na obetavnosti simplističnega in nedolžnega koncepta barbike. Napovednik nas je dražil z vizijo povsem nesamozavedajočega se cinematičnega dogodka – privlačne plesalke, ki skačejo po pisanih kompletih sladkarij, domišljijski barbikin svet brez drame, čista radost. Deloval je kot dobrodošel odmik od vse bolj napetega, resnega in ciničnega medijskega vzdušja. To naj bi bil film, ki je tako brezglav kot barbika sama, in ki gledalcu ravno omogoča, da se na račun barbikine puhloglavosti tudi sam opija.”
A to vsekakor ni bilo to, kar smo dejansko dobili. Film je namreč diametralno nasprotje zabave brez (nepotrebne) drame. Še nikoli prej nismo naleteli na takšen spektakel: neusmiljeno diskurzivno kritiko kot glavne (in osrednje) stvari poletne uspešnice. Namesto pobega od politike, ideologije in neskončnega premlevanja, smo dobili dodatno intenzifikacijo diskurza. Barbika primarno ni podstat za pripoved, temveč konceptualni video esej s fantastično scenografijo in glasbo, pri katerem se nikoli ne smemo prepustiti preprosti fantaziji o lahkotni in preprosti ženskosti barbike. Nasprotno, ta fantazija je ponavljajoče podvržena kritiki, in sicer v dogodku brez primere, ko film postane predstavnik korporacije Mattel, ki se silovito loteva ponovnega zgodovinskega preizpraševanja same sebe. Film prek ust najstnice fantazijo Barbike opiše kot fašistično(!), dotično korporacijo pa kot hinavsko v svojem pretvarjanju, da želi opolnomočiti ženske.
Barbie nam da vedeti, da so bile obstoječe ekspresije korporativnega feminizma nezadostne. Vprašanje je torej, ali film uspe dobro artikulirati nov odnos do spolne politike ali ne, pri čemer ta uspešno preseže korporativni feminizem, ki ga sicer zavrača.
Splošni odziv feminističnih komentatork pravi, da ne – čeprav gre za hvalevredno prizadevanje za korporativni projekt takšnega obsega, film preprosto ne gre dovolj daleč. Feminizem, ki ga predstavlja, se zdi zakoreninjen v diskurzu, ki je obtičal v letu 2015, v času BuzzFeeda, Jezebel, Reductress ter neuspešne predsedniške kandidature Hillary Clinton. Ta feminizem predstavlja fantazijo, da osvoboditev ženske temelji na njeni zmožnosti nenehnega prebijanja steklenega stropa v poslovnem svetu, obenem pa daje glas njeni najgloblji resnici, da se lahko izrazi točno takšna, kot je in je vedno bila – kar je skoraj zagotovo protislovje.
Medtem pa so se pred obzidjem pojavili sovražniki. Oznaka ‘feministke’ se je v zadnjih letih iz skoraj vseprisotne spremenila v neznosno pasé, v pokazatelja omejene perspektive, ki se jo bodisi presega bodisi potiska v vse bolj reakcionarne vode, kot v primeru ‘TERFic’. V času vsesplošne radikalizacije gibanje LGBTQ pridobiva na pomembnosti, saj pod vprašaj postavlja osnovne ontologije biološkega in družbenega spola, na katerih temelji feministična perspektiva. Na drugi strani pa smo bili v zadnjem letu priča hitremu vzponu neomaskulinih in neopatriarhalnih vplivnežev, kot je Andrew Tate, ki zahtevajo, da se dosežke feminističnega gibanja raztrga na koščke.
Barbie sestavljata dve prepleteni narativi: lok zgodbe Barbie in lok zgodbe Kena. Zdi se, da film vsebuje sporočilo tako za ženske kot za moške. Celotna zadeva je resda umeščena v heteroseksualni kontekst – četudi ustvarjalci filma z izborom transspolne igralke Hari Nef nakazujejo na kvir reprezentacijo, ta vidik ne vstopa ne v dialog ne v njegovo tezo. Film je zato izivalen le v nekakšnem večnem kontekstu heteroseksualne bitke med spoloma. Ob njegovem izidu so se pojavile zgodbe o heteroseksualnih parih, ki so si film ogledali skupaj, kar postane priložnost, da ženska izzove ali celo osramoti moškega – ali je razumel feministično sporočilo režiserke kot ga je ona ali ne? Ga fantazija o ženstveni moči ogroža ali jo zlahka sprejme? Je vaš Ken dovolj?
Dramski lok Barbie v filmu je razmeroma nezapleten – gledamo, kako se korporacija Mattel sooči s svojo preteklostjo, prizna da so dosedanje iteracije barbik nezadostne ter izjavi, da se bodo prihajajoče linije lutk barbik preprosto izboljšale v prikazu ženske, »kakršna ta je«.
Nasprotno je Kenov lok razmeroma nepregleden, kratek in poln kontradikcij. Ni zares jasno, kaj naj bi sklenil osupli »Ken« v občinstvu, ki ga njegova spremljevalka »Barbie« izzove, naj odgovori, kje je njegovo mesto v filmski pripovedi. Ton filma je do Kena, komično patetičnega zlobneža, vsekakor brezkompromisno krut. V dialogu ni trenutka, v katerem bi bili moški predstavljeni drugače kot kombinacija smešnega in zlobnega. Konflikt med spoloma v filmu poteka takole: v svetu barbik te sprva živijo po ginokratskem načelu ženske vladavine, ob tem pa keni živijo v hlapčevstvu. Ko pa Ken obišče resnični svet in odkrije patriarhat, se vrne, da bi ga vsilil barbikam. Po tem se morajo barbike boriti, da bi premagale Kena in ponovno vzpostavile ginkokracijo.
Osrednji paradoks filma je tole: Ken je prepoznaven lik. Lok njegovega lika je lahko prepoznan kot lok moškega v resničnem svetu – sicer na njem nebi bilo nič prepričljivega. Toda Kenova motivacija izhaja iz grenkobe glede njegove podrejene pozicije v ginokraciji sveta barbik, toda v resničnem svetu, ki ga poznamo, pa vladajo moški. Kako torej, da je Ken prepoznaven tip?
Odgovor je, da se »svet barbik« dejansko kaže v realnosti, v obliki korporativne feministične fantazije, ki nam jo v zadnjem desetletju predstavljajo množični mediji. To je fantazija, v kateri ni nobene možnosti samoaktualizacije za Kena, ki je postavljen v vlogo po družbeni hierarhiji navzdol drsečega zlobneža – prisiljen je ostati zraven, a čigar želje po definiciji delujejo sumljivo.
Kenov bes proti svetu barbik je podoben besu novomaskulinih gibanj, ki so vzniknila v zadnjih letih. Andrew Tate je Ken, njegova jeza je uperjena proti »matrici« (pri čemer velja omeniti, da je v latinščini to ime za maternico ter ima isti koren kot materinski in matriarhat) – proti gledališču medijskih spektaklov, ki moškim nižajo moč na račun žensk. Barbie zastavlja sledeče vprašanje: kako je mogoče, da se je moški moči sploh uspelo ubraniti ob vsej korporativni promociji feminizma? Moški lik v nekem trenutku izda odgovor: samo ugotovili smo, kako se bolje skriti. Medtem ko se žensko moč na vse možne načine »reprezentira« – vse te lutke barbik, s katerimi se lahko igramo –, se moška moč spremeni v nekakšno kultivirano zaroto. Ken je moški, ki obstaja v korporativnem gledališču podob in ne vidi možnosti, da bi se svetu predstavil v fantaziji korporativnega feminizma. Patriarhat skuša rekonstituirati tako, da reartikulira njegove fantazije. Druga velika ironija Barbie je, da se barbike povsem prostovoljno podredijo Kenovemu patriarhatu in, kot kaže, uživajo v podrejeni družbeni vlogi, v katero so po novem dane. To resda ni niti tako presenetljivo, saj je Kenov »patriarhat« v primerjavi z njegovim ekvivalentom v resničnem svetu precej krotek: v njem ni nasilne reapropriacije ženske delovne sile ali reproduktivnega sistema, ki v svetu Barbik ne obstajata. Namesto tega Ken priredi nekakšno bratovščinsko zabavo v svoji novozgrajeni »MojoDojo Casa House«, ki se dejansko zdi bolj zabavna, erotična in libidinalno nabita od »dekliških večerov« v barbikinem ginokatskem svetu. Korporacija Mattel, zvesta le dobičku, tako obrne ploščo in začne prodajati Mojo DojoCasa House kot priljubljeno igračo, tj. kot odziv na fantazije množic.
Tako deluje Andrew Tate tudi v resničnem svetu – najprej kot nasilen kriminalec, ki je v zaroti z romunskim organiziranim kriminalom zapiral ženske v svojo hišo ter jih silil v prostitucijo, potem pa, ko je s tem že ustvaril ogromen dobiček, ga je reinvestiral v to, da je postal zvezdnik maskulinosti ter začel promovirati patriarhalno fantazijo množičnem občinstvu. Tako kot se dobro prodaja Kenova Mojo DojoCasa House, tudi Tate zlahka spreobrne svoje kritike, kadarkoli z njimi debatira prek pretočnega predvajanja v živo. Izžareva avtoriteto in samozavest; fantazija se prodaja sama po sebi, je seksi.
Film zastavi zanimivo izhodišče: Kako ustaviti Kena? Korporativna feministična fantazija sveta barbik nima enostavnega odgovora na problem kenov: ker onemogoča, da bi moški uveljavili svoje fantazije ali imeli možnost samouresničitve, je vse, kar lahko moški storijo zavoljo te nezmožnosti, da rekonstruirajo reakcionarno fantazijo; najprej naskrivaj, nato pa odkrito. Ken je ravno zato prisiljen ostati nem, nemogotov ter odtujen od svojih kolegov kenov, saj edinole to ohranja notranjo stabilnost sveta barbik.
Na žalost pa scenarij ni uspešen. V tretjem delu filma vse nekako razpade. Barbika uspe prepričati svoje vrstnice, da se uprejo privlačnosti moške vladavine, tako da jih s stranstnim nagovorom spomni, kako je trpeti pod seksističnimi dvojnimi vezmi – npr. da moraš biti strastna do materianstva, a ne tako strastna, da bi to bilo neprivlačno –, kar je vrzel v notranji logiki filma, saj te dvojne vezi domnevno ne obstajajajo v fantazijski deželi sveta barbik, zato ni razloga, da bi jih barbike poznale oziroma da bi se jih to dotaknilo.
V nekem trenutku Barbie navdahne kene k nejasnemu, slabo izraženemu prebujenju-v-pristnosti, kjer vsi nekaj časa tekajo naokoli in govorijo »Ken sem jaz«, nato pa se ginokracija vrne, keni pa za tolažilno nagrado dobijo minimalno politično zastopstvo. To precej spominja na zmedena pričakovanja, ki so predstavljena moškemu gledalcu filma – če se bo zmogel pravilno prepoznati v kenu, potem bo morda njegova barbika spo-nala, da ni tako slab. Morda bo torej v svetu barbik obstajal kakšen prostor zanj (ter za njegov glas), četudi vedno le ob strani, ne glede na to, da še vedno ni jasno, kaj bi to sploh lahko bilo.
Toda Kenove motivacije sploh niso take. Ken, čeprav je v vlogi zlobneža, si v resnici ne prizadeva pridobiti moči nad ženskami ali kako drugače. Njegova ljubezen do »patriarhata« se manifestira predvsem kot površinska navezanost na konje. Ko ga odstavijo z oblasti, prizna, da mu v resnici tako ali tako ni bil všeč pritisk vodenja – to je enako olajšanju barbik, ko se te podredijo Kenovi patriarhalni vladavini. To ponazarja, da si oba spola pravzaprav želita isto stvar – pravico do uveljavljanja lastnih fantazij in tega, da sta sama vodena.
Na neki točki v filmu eden izmed kenov izjavi: »Sem moški brez moči, ali sem zato ženska?« Ničesar ni, kar bi kene v filmu naredilo bolj moške od barbik ali kakorkoli drugačne po naravi – sami ne posedujejo karakterističnih moških lastnosti, kot so domnevno večja ambicioznost, agresivnost, manjša občutljivost, empatija itd. Njihova edina razlika v subjektivnosti se tiče njihovega podrejenega družbenega položaja v ginokraciji. V tem smislu so keni prave »ženske« tega filma oziroma sveta barbik oziroma celo korporativne feministične fantazije.
V nedavnem teoretskem eseju Andree Long Chu Females ta zapiše, da so »vsi ženske in vsi to sovražijo«. Chu pride do tega sklepa tako, da esencializirana pojma »ženska« in »moški« loči od konkretnih in utelešenih historičnih situacij obeh pojmov. »Ženska« je definirana kot »psihična operacija«, »v kateri je jaz žrtvovan, da bi naredili prostor za željo drugega.« V tem smislu smo, jasno, vsi ženske – nihče na koncu ne dobi tistega, kar si želi. Toda morda še drznejša trditev Chu je, da je bil v preteklosti tipičen moški bolj»ženski« kot povprečna ženska, saj je bila njegova lastna podrejenost drugim moškim v patriarhalni strukturi morda celo bolj destruktivna za njegovo željo in bolj totalna kot podrejenost ženske.
Chu trdi, da vsakdo sovraži biti ženska, a tudi, da je »osnovna struktura vse človeške seksualnosti« avtoginefilija ali vase usmerjena ljubezen do sebe kot ženske. To pomeni, vsaj tako se zdi, čeprav tega ne pove izrecno, da si vsi želijo, da jim ne bi bilo treba žrtvovati lastnih želja za želje drugih, a da jih prav to erotično vzburja. Morda si vsakdo želi biti moški na ulici, a ženska v intimnosti, kar kaže, da si vsakdo želi, da bi bile njegove želje politično priznane, hkrati pa hrepeni po tem, da se jim v ljubezni odpove in se preda želji drugega. Ta struktura v grobem odraža osnovne želje tako barbik kot kenov – oboji želijo izraziti svoje fantazije v javni sferi in doseči njihovo priznanje, a se navkljub temu v končni fazi hočejo podrediti.
Morda najbolj presenetljiva trditev Females je, da je ženskost »univer-zalni spol« oziroma da bi to vsaj lahko postal. Napaka feminizma je, da si prizadeva ustvariti novo spolno vlogo »opolnomočene ženske«, ki – nemogoče – v smislu podreditve ne sme več biti ženska. Feminizem, trdi Chu, je temeljno v zadregi zaradi ženske feminilnosti. Ob novi spolni vlogi, v katero naj bi vstopile ženske, je naša naloga ustvariti tudi novo spolno vlogo za moške, tj. »zdravo« ali »netoksično« moškost, kar je konceptualna naloga, ki je še bolj polna zmede in neuspehov.
Da bi prišlo do resnične sprave med Barbie in Kenom, bi se moral film končati s trenutkom prepoznanja, z medsebojnim spoznanjem, da si dejansko nista tako različna. Namesto tega film le obljubi, da bo Barbie v prihodnosti nekoliko ublažila svojo krutost do Kena. Bitka med spoloma se zato ne zaključi smiselno in namesto tega dobimo zgolj začasno premirje – spor bo zagotovo divjal naprej.
V eni od prvih vrstic filma je rečeno: »Barbiejin dan je čudovit vsakdan, medtem ko je Kenov dan dober le takrat, ko ga Barbie gleda.« Biti predmet poželenja, biti opažen, se zdi eno od drugih Kenovih naj osnovnejših nagnjenj, ki ga vodijo k temu, da ustvari lasten »patriarhat«, kar izhaja iz njegovega začetnega trenutka navdušenja nad tem, da ga ob vstopu v »resnični svet« več ljudi opazi. Ne gre le za to, da Ken želi odigrati fantazijo o Mojo DojoCasa House, temveč tudi za to, da ga pri tem nekdo opazuje.
Živimo v svetu, v katerem osnovna kapitalistična delitev dela, ki povzroča patriarhat, ni več potrebna. Korporativni feminizem povsem logično določa, da je treba spolne razlike v pisarniškem življenju izničiti, saj le te ovirajo gladko in nemoteno delovanje proizvodnje. To privede do nerodnega položaja, v katerem so moški in ženske enako »ženski« – v smislu, da se oboji morajo podrediti kapitalistični strukturi –, toda le ženski je dovoljeno, da dejansko uživa v svoji feminilnosti. V smislu tega, da je opazovana kot objekt želje, ki performira lastno fantazijo. Kaj lahko v tej shemi moški storijo drugega, kot da se vrnejo na reakcionarni trajektorij kena in njegovih atavizmov?
Enostavnih odgovorov ni, vseeno pa se zdi, da je bil v promociji filma trenutek obljube – kaj bi svet barbik lahko bil. Skupine moških so se odločile, da pridejo na premiero Barbie v kričečepisanih oblačilih, v katerih so posnemali plešoče kene iz napovednika. Himboti s svojimi himbo brati. Bili so pripravljeni vstopiti v svet barbik, toda ali jih je bil barbikin svet pripravljen sprejeti medse? Chu zagovarja univerzalnost želje postati ženski spol s sklicevanjem na omamno moč, ki jo fetiši »bimbofikacije« in »sissifikacije« lahko prevzamejo nad tistimi, ki so pripravljeni eksperimentirati z njimi. »Sissy pornografija me je naredila trans«, priznava. Barbie naj bi bil množični bimbofikacijski filmski dogodek poletja, kjer bise moški in ženske opijali od fantaziranja o tem, da so skupaj čudovite puhoglavke. Morda bi moral biti tak.