Skednja ni več, sadovnjak pa je posekan. Nekoč je s senco ščitil dom. Zdaj se vetrovi zaganjajo s treh strani sveta in udarjajo ob lesene stene. Zlasti z vzhoda, iznad reke. Pihajo od ravnic na drugem bregu, drsijo po rečnem toku in se vzpenjajo na višje ravnice na drugi strani. Vzhodna stena jih ne more več zadržati. Vdrejo v notranjost, do dveh izb, ki se jih je uporabljalo le, ko so prihajali gosti. Ni več sadovnjaka, ni več razprostrtih jablan, ki so zadrževale silo vetra, dom pa varovale pred hladom in vročino.
Tla so se vdrla. V notranjosti se zadržuje mrzel zrak. Vlaga vstopa v les in ga spreminja v rdečkast prah. Skednja ni in odpira se razgled na jug, na polja, na hoste topolov, v globino pokrajine. Nekoč je leseno, s slamo pokrito poslopje zapiralo dvorišče. Topoli so metali senco. Ostala poslopja so stala v četverokotniku. Bilo je kot na otoku. Kot ukrajinska kmetija v stepi. Ograda od ograde oddaljena za pol kilometra. Ob večerih se je sedelo ob eni svetilki. Bilo je kot na ladji, izgubljeni sredi noči, a varno in toplo. Dišalo je po petroleju in lesnem dimu izpod štedilnika. In po hrani. Sedeli smo tako blizu eden drugega, da smo lahko zaznali svoj vonj. V preostalem delu hiše, za ozkimi, dvokrilnimi vrati, je bilo hladno in temno. Le ta izba je bila razsvetljena z zlatim, petrolejskim plamenom. Z le enim oknom s pogledom na dvorišče in dalje, v neizmerljiv mrak.
A sadovnjak je posekan in ne varuje pred hladno temo. To jasno vidim. Zaokrožim z miško in povečam zemljevid, dokler ne izgubi ostrine. Gledam z višine kilometra in vidim tisti čas in njegovo minevanje hkrati. Vse je kot takrat, a veliko je izginilo. Ostala je mreža cest. Nekatere so bodisi zbledele ali se razrasle, druge pa so postale izrazitejše, ponovno asfaltirane. Malce se oddaljim in vidim, da so nekatere hiše izginile. Pri cesti, ki vodi na jug od avtoceste – tako se je reklo: avtocesta –, se je ohranila morda vsaka druga. Na mestu ograde, ki je stala na začetku na desni, se, umeščeni v geometrijski red, drobijo temni in jasni madeži. To je čebelnjak, ki ga je nekdo pripeljal in postavil tja, kjer je bila hiša. Hodil sem po tej poti, ko sem imel štirinajst let. Od dedkove hiše do stričeve hiše. Zdaj lahko vidim, da je bilo to malce več kot en kilometer. Teta je bila očetova sestra. Pod njenim domom se je za spremembo raztezal širok razgled na štiri strani neba. Najpogosteje sem gledal proti jugu. Zdelo se je, da se zemlja v smeri reke lahno poveša, potem pa se, že na drugem bregu, zelena in neobljudena, zopet dvigne. Kot stepa. Zatorej sem gledal v tisto smer. Do reke je bilo morda pol ure hoje. Po pasovih nezorane zemlje do ceste, ki vodi do Drohiczyna, nato pa po peščeni poti, ki se je že vidno spuščala proti rečnemu bregu. Reka Bug je bila vedno zelena. Celo ob modrem nebu. Ob vročih dneh je dišala po razgretem mulju. Ta je zagrajeval dostop do vode in le tu, na mestu, kjer se konča cesta, je bilo nekaj podobnega majceni peščeni plaži. Med sušo smo se tja odpeljali z vozom in z vedri nabirali vodo za tristolitrski zbiralnik. Z njo smo pojili živino, ko se je vračala s pašnikov. Drugi breg je bil videti kot peščen klif. Občasno so se nad njim pojavile krave in konji, a videti je bilo, kot bi prišli od nikoder.
Zdaj na vse to gledam od zgoraj. Zgodnja pomlad je ali pa pozna jesen, saj drevesa nimajo listov. Ali pa zima brez snega. Vidim gol slivov sadovnjak pri stričevi hiši. In štiri visoke topole, ki dvorišče obdajajo na severovzhodni strani. Ko sem se potikal po okolici, po nezoranih pasovih zemlje vrh polj, prek lahno valovite pokrajine, sem zaradi njih vedno našel pot do doma. Vse kmetije v okolici so imele svoje topole, vsaka v drugi postavitvi ali številu. Ni bilo mogoče zaiti. Tudi zdaj. Klikam in takoj se znajdem v geometrični pokrajini. Pravokotniki, rombi in mnogokotniki so izrisani s prostimi linijami brazd po oranju. Zeleni in sivi pasovi parcel si podrejajo plosko pokrajino. Kot da bi se vrnil v tiste čase v nekakšni drugi obliki. Kot da bi gledal navzven iz vseh teh dni, ki so minili. Kot bi bil znova tam, nekje na začetku julija, obdan s suhim vonjem po zorečem žitu, z vonjem vroče in prašne »avtoceste«, ob kateri grem po kakšnih opravkih. Morda so me spet poslali po kruh, morda sem se preprosto izmuznil in grem z rokami v žepih kavbojk Odra v globino sveta vasic, v katerem so bili domovi iz lesa, potemnelega od vremena, strehe pogosto še iz slame, živali pa so živele ob ljudeh. Vonj po živini izza polodprtih vrat staje se je mešal s človeškim iz kuhinjskih izb, kjer se je kuhalo kosilo. Avtocesta je prišla do ceste, ki vodi v Drohiczyn. Po levi strani je, od kar pomnim, v mirovanju stal mlin na veter. Ob večerih je njegova temna in mogočna silhueta vzbujala grozo. Čez dan je spominjal na bedno ptičje strašilo. Luknjast in načet je dovoljeval vetru, da veje skozenj. Sredina vasi je bila tlakovana s kockami. Morda se motim, a v čem je sploh razlika.
Ali pa drugače: proti koncu decembra brez snega sem na vse to gledal z druge strani reke. Z ravnine nad vodo, sivorjave in razmočene. Od Drohiczyna sem se peljal po gramoznih poteh. Hitro, mehko, kot v sanjah, po tej navidezno ploski pokrajini, a izza razgledov so na površju vznikali naslednji in naslednji, kot da bi osvajal vrhove. Obstal sem in zagledal trajekt. Ležal je, raztegnjen po bregu. Potem sem tu in tam naletel na sovjetske bunkerje linije Molotova. Bili so v povsem dobrem stanju. Lahko bi vstopil in se branil. Kot da so čakali. Nekje po poti sem enega videl v vasi, na kmečkem dvorišču. Stal je, velik in temen, kot mokra zemlja. Vbit v strm teren. V njegovi senci je postopala perjad. Nekaj let nazaj sva z očetom iskala mesto, kjer so Nemci prevrnili pontonski most. Oče se ni mogel spomniti. Tako kot se ni mogel spomniti, če je bilo to poleti enainštiridesetega, ko so šli na vzhod, ali poleti štiriinštiridesetega, ko so se že pospešeno vračali. Šele star moški na tej strani nama je pokazal približno mesto. A tudi on ni znal povedati, v katerem letu je bilo to.
Nekatere bunkerje so zarastla grmovja. Peljal sem se vzdolž meje svetov. Vzdolž meje Vzhoda in Zahoda. »Naravno se mi je zdelo, da so Nemci, v skrbi za dobro človeštva, obvezani vsiljevati naš model življenja nižjim rasam in narodom, ki zaradi svoje nižje inteligence zagotovo niso najbolje razumeli, k čemu stremimo,« je pisal osemnajstletni tankovski mehanik Henry Metelmann iz Hamburga.
Tega leta, ko smo iskali sledove mostu, je oče povedal, da je bila 22. junija zjutraj vas prazna. Kradoma so se izmuznili. Vse so pobrali. Ostalo je nekaj smeti in sledov. Izginile so kamuflaže, šotori, poljske kuhinje. Slišati je bilo artilerijo. »Niso bili slabi,« je rekel. Vas se je zbala, ker so odšli. Dajali so hrano. Plačali so, ko so kaj vzeli. Vladal je red. Umakniti in zamaskirati so morali vse te sektorje, vozila, pontonske mostove, plovila. Niso streljali, če ni bilo potrebno. Z druge strani reke so opazovali in prisluškovali Sovjeti. Tako je vas žalovala, ko so zaradi civilizacijske misije odšli na Vzhod. Najprej prek vode, nato prek ravnih travnikov ter v strelne linije iz prvih bunkerjev. V kolikor so obnemeli Sovjeti sploh streljali, saj je bil Stalin, prav tako obnemel in osupel, v Moskvi, brez njegovega poveljstva pa si tako ali tako nihče ne bi drznil streljati.
Prek reke sem gledal krajino otroštva. Videl sem bele zidove davnega pravoslavnega samostana Kristusa odrešenika v rusko-bizantinskem slogu. Malce dlje na sever stolpič davne uniatske, zdaj katoliške cerkve. Spominjal sem se njenega vonja po lesu, kadilu in vosku. Gledal sem v stran minulih dni. Predstavljal sem si vojake ob svitu, oborožene duhove v jutranjih meglah. Na zeleno vodo so spuščali pontonske mostove in ladje. Na nekaterih mestih je bilo možno s plavanjem doseči dve tretjini toka, nato pa so se začeli vrtinci in nizek klif drugega brega. Večkrat sem prišel čez, tako kot oni. 22. junija smo bili še v šoli, torej malo pozneje. Na začetku julija, ko je vročina napolnjevala celo mesta, v katere je legala senca. Po dolgi, ravni cesti smo se vozili na breg, da bi z vodo napolnili tristolitrski sod, saj je je v vodnjakih primanjkovalo. Vozili smo se po isti cesti kot Wehrmacht, a reka nas je z legendo o svojih smrtonosnih vrtincih zadrževala. Ostajali smo na zahodni strani. A sanjarjenje, da bi se odpravil naprej, me ni nikoli zapustilo. Skoraj tako kot dvajsetletnega padalca Martina Pöppela: »Zame na svetu noben kraj ne predstavlja takšne magnetne sile privlačnosti kot boljševiška Rusija.«
Na sredini sedemdesetih je počil cevovod »Prijateljstvo«. Po reki je plavala črna sluz. Usedala se je na bregu, na pribrežnem trsju. Nekega dne je nekdo vse zažgal. V plamenih je bilo rastlinje, gorela je reka. Videti je bilo kot vojna, le brez vojakov. Vedel sem, da je bila nafta iz Rusije, iz Sovjetske zveze. Da je to na vzhodu. Daleč, a obenem blizu. Moskvo sem si predstavljal kot nekaj oddaljenega, sivega, velikega in dolgočasnega. Bila je nerealna, a živeli smo v njeni senci. Veliko let je moralo miniti, da bi si lahko predstavljal, kaj je občutil Martin Pöppel. Država, ki ga je vodila v skušnjavo, je morala pasti. Nastati je moral nekakšen vakuum, ki ga je bilo potrebno zapolniti z domišljijo in izkušnjami.
Zapustil sem gramozno pot in se vrnil na asfalt. Za vasjo sem dohitel dva fanta na kolesih. Eden od njiju je vozil betlehemsko zvezdo na palici. Bila je iz sive teksture, še nepozlačena. Bila je barve zemlje in travnikov. Pihal je veter in težko sta gonila v globino pokrajine, ki se je zdela zelo stara in skorajda nedotaknjena od človeškega življenja. Slika je bila preprosta in lepa. Sklonjena zaradi vetra sta vozila prek praznine, da bi nekje pozlatila to zvezdo, jo ekshumirala iz sive materialnosti, jo osvobodila iz močvirnate prvobitne pokrajine, da bi jo vsaj malce označila s transcendenco. Na starih in od olja črnih kolesih sta šla po zlato, kadilo in mirto. Dva tedna pred praznikom svetih treh kraljev. Stara sta bila toliko kot jaz, ko sem prihajal v te konce, da bi si jih za vedno zapomnil. Zdaj sem se vračal, da bi razumel karkoli od lastnega življenja. Prehitel sem jih in po trenutku spet zavil na razmočeno gramozno pot. Vodila je do vasi in tam se je končala. Koliko domov je bilo? Ne veliko, zares ne veliko. Lahko bi kliknil in približal in preštel, a raje ostajam v tistem času dan po božiču, ko se običajno življenje še ni začelo, ni odšlo iz toplih domov, le ta dva fanta z zvezdo, in potem, za vasjo, trije fantje, ki so sekali nabrežne vrbe. Ob pogledu name so prenehali in s pogledom spremljali avtomobil. Pripeljal sem se, kolikor daleč se je dalo. Peščena soteska je izginila v borov gozd. Izstopil sem in se namenil k reki. Bila je sinjesiva in ne zelena. Pod nizkim nebom je tekla počasi, vas je puščala za seboj. Moja slabost so bila vedno mesta, s katerih se lahko le vračaš do mest, ki ležijo na koncu. Vedno. Instinktivno sem jih vedno iskal. Na bregu je ležal čoln. V njem se je zbirala deževnica. Gledal sem na drugo stran in zdelo se mi je, da vidim majcen zvonik cerkve, ki je imela vonj po stari smoli in vosku. Ob njej so se Nemci spustili, da bi premagali tok, poln vrtincev. Na levi je bil hrib, zasut z mračno preteklostjo. Na njem sem posedal z vaškimi fanti in gledal na drugo stran, na mesto, na katerem sem stal zdaj. Predstavljal sem si, da se bom nekoč namenil čez reko in nato še naprej in naprej. Morda si izmišljam, a drugače pravzaprav ni moglo biti. Skrivaj smo pili poceni vino in gledali ravnino, ki je z drobnimi figuricami krav, ovc in konjev spominjala na stepo. Zdaj sem videl, da je bila ta stepa razmočena in je v resnici spominjala na močvirje.
Kako je namreč s tem? Da se s časom oddaljimo od mesta lastnega rojstva in to naj bi bil pobeg, prevara, emigracija. In vse, kar počnemo, je poskus povratka? Da je življenje izgnanstvo? Kot pri nekih bošnjaških bogomilih? Kot pri pesmi skupine Breakout, reka otroštva? Kot ta moja reka Bug, h kateri se moram včasih vračati, da bi se vsaj za trenutek izmuznil izgnanstvu in prelisičil samoto? Kako je s tem? Da je, tem bolj široko krožimo, središče tega kroženja izrazitejše in privlačnost močnejša?
Sem so me verjetno pripeljati v ena- ali dvainšestdesetem. Verjetno z avtobusom. Ovitega v štruco, v podolgovato culo, kot se je takrat vozilo otroke. Dedek je verjetno vpregel konja in se peljal dva kilometra do postaje v vasi. Tako sem si predstavljal, da je bil oster vonj konjskega potu, ko smo se nameščali na vozu, prvi vonj tistih dni in strani, ki je dospel do mene. Predvsem vonj vprege, saj je bilo tam usnje vprege, opaž voza, v katerem se je vozilo seno, snopi, omlateno žito in spomladi gnoj (čeprav na posebni podlogi za gnoj), olje pesta, razgreta guma koles, prah, koc, navržen prek razgretega konjskega hrbta … Vse to sem moral vonjati med to prvo potjo do doma, ki stoji v sadovnjaku.
Potem ko sem že stal na nogah, je moralo biti vonjev več, saj je bila hiša mračna in rahlo vlažna. Sadovnjak je zaslanjal sonce, okna so bila majhna, mrak je padal hitreje kot po svetu, na elektriko pa se je imelo čakati še dolga leta. Jeseni, pozimi in spomladi se je živelo okrog peči v kuhinji. Le poleti se je babica s kuho prestavila do kamnite bajte na vzhodni strani posestva. Tako so se vonji morali mešati in krepiti, ti vonji ljudi, kuhinje, živali, saj je bilo govedo deset korakov stran, v hlevu, za steno v kašči je visela vprega, rezervni ali rabljeni komati, z okenske police je bilo, ko se je sonce razgrelo, vonjati električne galvanske člene, ki so napajali radio. Oglati, kartonasti, a vrh, iz katerega so bili napeljani kabli, je bil prelit s črno, asfaltasto, lepljivo maso. In na soncu je to imelo vonj po razgreti katranasti cesti. Ta električna kemija je prišla v nadčudne povezave s pelargonijami in višnjami, ki so puščale sok v petlitrskih slojih pod sladkorjem, kristaliziranim od vročine. A to je moralo biti že poleti. In kerozin, vedno kerozin, nespremenljiva parafinska avra, ki je žarela izpod stropa, od luči, prikrite s kot krožnik ploskim ter belo emajliranim zaslonom.
Ne zdi se mi, da bi se vsi ti vonji spremenili, odkar so Nemci odšli. No, morda je prišla ta elektrokemija, prišli so vonji hrane, več maščobe, nekaj mesa, kakorkoli rečemo, je prihod komunizma pomenil odhod ali pa umik lakote. Morda je bilo kakšno milo, morda celo malce dišeče. Tako si to zdaj predstavljam. Da so me v tej culi prinesli še v povsem vojno ozračje.
Vojska je odšla, razkrojil se je smrad prahu, razpihali so se črni oblaki dizelskih hlapov in vas je bila starega vonja. Prišla je tišina. Pes je lajal, krava je zavijala, ob mraku je bilo slišati, kako se vedra v vodnjakih odbijajo od zidov. Bilo je tiho. Šli so in zdaj so bili hrupni na Vzhodu, dalje in dalje, dokler niso v celoti utihnili.
Treblinka se je nahajala nekih trideset kilometrov prek ravne linije. Navzdol ob reki Bug. Leto po odhodu vojske iz vasi je do taborišča prišel prvi transport. Ko se trideset kilometrov stran žge več deset tisoč človeških teles, bi se to moralo vonjati. Iz vasi Bełżec do Ruske Rawe je petindvajset kilometrov, a ljudje so pripovedovali, da je veter do mesteca prinašal ostanke zažganih las. A ne spomnim se, da bi ob večerih ob petrolejki kdo omenjal Treblinko. Morda je teh trideset kilometrov povzročilo, da je bilo to nekje drugje. Drugih trideset kilometrov kot danes, ko preprosto sedem in se odpeljem zdaj sem, zdaj tja: Granne, Arbasy, Tonkiele, Wólka Zamkowa, kot da bi patruljiral ob bregu reke in si ogledoval ne le otroštvo, temveč tudi fašistične udare. A ne spomnim se, da bi to kdo omenjal med temi večernimi posedanji s tetkami, sestrami stricev, njihovimi babicami. Govorilo se je o vsem, o življenju, o smrti, o duhovih, a ne o duhovih Judov, ki jih je nad vasjo nosil veter. Ne spomnim se niti besede Jud. Možno je, da je nisem poznal. Trideset kilometrov od mesta, kjer so zažgali sedemdeset ali osemdeset tisoč judovskih teles. Ker se je spomin vpil v prah ali razpihal v zraku? Ali pa ga sploh ni bilo? Ker smo imeli svoje duhove, ki so se med nami pojavljali kot rezultat običajne smrti? In vedno posamično. Nikdar na stotine, na tisoče, od katerih je zavijalo nočno nebo nad vasjo.
In če bi bilo to tu, v gozdovih med Tończo, Teofilówko in Krzemieńem? Rekli boste: ni železnice. In če bi bila? Do linije, ki povezuje Małkinio s Sokołowem, je le petnajst kilometrov. Kaj je petnajst kilometrov stranskega tira za Nemca? In če bi se od tod dvigal ta črn dim in bi ga potem nosil veter in bi se usedal na slamnatih strehah in jih impregniral s človeško maščobo? In če bi iz teh jam ponoči vstajal rdeč žar? In bi se zaznaval vonj po smrti in bi se ta naselil v te strehe in te stene in prek sten v domove, naselil bi se v stvari in omare, v obleke in posteljnino, svežo, pripravljeno za goste? In če bi to vonjal tudi v svoji spalni vreči, prvega dne, ko je dedek prišel po nas z vozom, in bi bil tudi voz tega vonja in vse? Kot v Poniatowiu in Wólki Okrąglik. In če bi vsi oni: dedek, babica, tete, strici, cela vas morala gledati počasi suvajoče se vagone in poslušati glasove, ki jih niso nikdar prej slišali, in ko bi zavil veter, bi morali vonjati to, kar ni človeški, niti živalski vonj, ta smrad umazanije in smrti, in celo oni, navajeni hlevov, ograd, izdihovanja, mrhovine, ne bi vedeli, kaj s tem vonjem storiti? Saj naj bi zavel še od živih, a že neobstoječih. Reka teče, jaz pa iz Bużysk gledam na vas na drugi strani. Med golimi drevesi vidim cerkveni stolp. Slabo se spomnim njene notranjosti, a bilo je svetlo in prijetno, po vaško baročno. Po ikonostasu ni ostalo sledi. Tudi prisile se ne spomnim. Včasih sem v nedeljo šel mimo vrat nad reko, na grič, da bi gledal na drugo stran. Župnija je bila posvečena Jezusovi spremenitvi, torej bi bil lahko ta nadrečni grič lokalna gora Tabor. Gehenna je ležala trideset kilometrov severozahodno. In če bi ležala tu? Z vaškimi fanti bi prišel na polja pepela, na zasute jarke, na zabrisane sledove. Pod spomenik iz kamenja. Naiven mulc iz mesta z znanjem šolske zgodovine. Fantje bi vedeli več. Od očetov, dedkov, iz pogovorov odraslih ob vodki. Govorili bi o zlatu. Zlato bi vnemalo našo domišljijo tako kot seks. Zakladi. Zlato je večno, torej bi ga čutili pod stopali. Prek pepela. To si lahko predstavljam. Ta otok zakladov. In naš pogovor pri poceni vinu. Da je ta to, in tisti tisto, da se je po vojni to najdevalo, da si moral le razkopati, da nihče ni pazil, da je ležalo skoraj na vrhu, razgrebsti in že presejati pepel in zemljo in takoj se je bleščalo. In ne strah? Kakšen strah? Tu ni bilo niti trupla, niti kosti, nič. Strah je na pokopališču, ne na takšnem pogorišču, da je treba sejati, da bi sploh kaj. Tako bi se pogovarjali. Da ima od tam eden to, drugi tisto. Aluminijasta streha, hlev iz opek, in še več skritega za slabe čase. Tako bi se pogovarjali, zlato bi ponoči svetilo iz zemlje. Morda bi ob mraku prišli tu in tam boječe pobrskat. Fantje vedno iščejo zaklade. Kaj šele v mestu, kjer gotovo so … No, to je bilo trideset kilometrov naprej, torej namesto da bi šli do Gehenne, smo posedali na gori Tabor, in namesto za zlatom, smo hrepeneli po Białystoku. Vsaj jaz. No, a zdaj gledam na drugi breg in si predstavljam, da gredo vseeno prek gozda, na videz previdno, a nosijo lopate, kot za kakšen pozen pogreb, sita za sejanje prahu, vodko za pogum, ker, čeprav sežgano in judovsko, se vseeno naleti na kost, prazna očesna votlina strmi, torej ni trupel, a trupla vseeno so. Predstavljam si, kako nekje ob strani tehtajo: iti ali ne iti, kako ženske rečejo: »Da ne bi niti pomislil,« in druge, da kar, saj tako ali tako vsi hodijo, in ob večerih, šepetaje, da otroci ne bi slišali, pri šibkem plamenu ali pa že v postelji, v temi, ki jo razsvetljuje le blesk zlata. Saj pravzaprav leži nikogaršnje v plasteh pepela, ki so kot starodavni minerali, kot geologija: apno, silicij, kalij, elementi, nikakršno življenje. Torej nikogaršnje, puščeno, da bi bilo zaplenjeno, saj bi zemlja vse vsrkala globlje in globlje, na veke vekov, in nihče ne bi imel nič od tega. Tako. Saj jih ni več veliko, kot da jih nikoli ne bi bilo. Dim in minerali. In kot v alkimiji, zlato, destilat iz bita samega. Torej je treba iti, gremo, bedni bratje, bratje iz kolib pod streho, prepojeno z maščobo, bratje, gremo, saj si zaslužimo, za revščino, za grbaste hrbte, gremo, tudi v noči, saj nam bo posvetil podzemni blesk. Tako si predstavljam, stoječ v hladni in srebrni svetlobi zgodnje zime. Kako na kolenih grebejo po plasteh z rokami, v katere se je zemlja za vedno zažrla. Vajeni prekopavanja, vlažne zemlje, upognjenega hrbta. Stojim na drugem bregu, nad kovinskim tokom in mislim na njih, kako gredo po nikogaršnje, saj ne more biti od nekoga, ne more pripadati, če tega nekoga ni. In niti ne, da bi umrl, a ga preprosto ni, saj se je telo spremenilo v dim in prah, torej v nič. In četudi je duša bila, je bila tuja in ne naša. Tako so si morali misliti, da bi odgnali strah. Morda pa so le sledili instinktu. Torej priprem veke in vidim, kako razkopavajo in grebejo, čuječni, nedolžni in željni dobička. Tisti bolj iznajdljivi od Rusov za domače žganje kupujejo razstrelivo in z detonacijami rijejo po plasteh pepela, da bi jih potem potrpežljivo presejali, dokler se ne pojavi svetlikanje, blesk rude ali kamna. Morda bi bil dom zidan in pokrit z aluminijasto streho? Torej takoj drugačno otroštvo. Drugi zvoki, drugi vonji, vse drugačno. Šepet po kotih. Momljanja. Črne sence spomina. Zavist. Strah, da bodo prišli ponoči, da bi vzeli. Saj ko se zlato enkrat zablešči, nikoli več ne ugasne. Sveti prek sten, prek tal, prek lesa in prek zidu, sveti na celo vas in na prihodnost, saj ga ni mogoče pozabiti in sveti do smrti. Predstavljam si, da bi bil takrat iz bogatejšega doma in bi bil sam drugačen, zahvaljujoč judovskemu zlatu, in bi živel, kot da bi pogoltnil strup, ne vedoč, kdaj bo začel delovati.
Vse to si predstavljam. V krajini otroštva, v krajini nedolžnosti. Na vzhodu, na desno od Visle. V predpeklu. Na nasipu človeških ostankov. V temi kontinenta. Ni mogoče izstopiti iz teh pokrajin, ki so kot večslojni kolači iz mesa, krvi, kosti. Prepojeni z DNA. Lahko si predstavljamo biotehnološko vstajenje. Kako vstajajo. Poljaki, Ukrajinci, Judje, Belorusi vstajajo, Rusi, Kalmiki, Turkmenistanci vstajajo. Milijoni. Ustreljenih, zasutih, zažganih, razmesarjenih, zadušenih, utopljenih, zmrznjenih, izstradanih. Bodoči bog jih klonira. Desetine milijonov. Celotna država, celoten narod umrlih. Dvignejo se in še enkrat živijo. Zavzamejo teritorij. Začnejo znova. To si predstavljam, ko se vozim do Hrebennov, na samo mejo, pri cesti pa se od mraza tresejo prodajalci krompirja in jabolk. Prav tako ko se vozim do Koterke, do konca ceste številka 640, do pravoslavne cerkve Ikone božje matere vseh sotrpečih radosti, in čeprav me zaustavi mejna kontrola in me pošlje nazaj, mi na koncu pustijo, da si ogledam sinje leseno svetišče. Saj se ne morem zadržati, da ne bi prišel kar najdlje. Tako je bilo nad reko Świsłoczo, kjer sem cel dan postopal med peščenimi griči med vasmi Łapicze, Ozierany, Rudaki in Chomontowce. V vasi so bile rdeče granitne kocke, ki jih je počasi zaraščala trava. Nič se ni vozilo. Ni bilo avtov. Tudi posestva so bila zaraščena. Občasno je kdo sedel na klopi in gledal. Kot petdeset let nazaj, sto, kot vedno. A že davno se ni dogajalo nič. Nobenih tujcev, požigov, pobojev. Umrli naj bi v miru. Skupaj s propadajočimi domovi in skupaj z vasjo. Za domovi, nad reko, sem videl v močvirje vbite mejne kamne. Iz griča je bilo videti beloruski kolhoz. Vse tiho, a oprezno, da ne pridejo kakšni možje Bułak-Bałakhowicza ali Kowpaka ali Einsatzgruppe B ali carjeve čete ali možje januarske vstaje, da ne pride kdorkoli. Da bi vendarle umrli v miru. Na tej klopi, z očmi, usmerjenimi v prihodnost. No, in sem dosegel te bregove Vzhoda. Tu, za Krynkami ali v Ošu na svilni cesti. Ne morem se namreč otresti misli, da selitev narodov še vedno traja, da se v to smer še vedno stekajo vpadi, da se zemlja trese in zrak trepeta. In da nikoli ne bo prišel mir, saj v žilah te zemlje, v podzemnih rekah kroži narkotik, ki podžiga norijo, in v glavi se zvrti od obsežnosti prostora in od zablode, da si ga lahko podredijo in ga spremenijo. Džingiskan, Timurlenk, Peter, Stalin, Hitler, kapitalizem, globalizem se kot meteorologija grozeče približujejo.
Prevod: Petra Meterc