Jordan Peterson je profesor psihologije na Univerzi v Torontu, ki je zaslovel proti koncu leta 2016 s kritiko kanadskega zakona, ki profesorje zavezuje, da morajo transspolne študente naslavljati z želenimi zaimki. V osnovi gre pri Petersonovem argumentu za to, da je svoboda izražanja dragocena, saj nam omogoča iskanje resnice, zato je legitimno, da javni organi prepovedujejo določene oblike izražanja, kot na primer zanikanje holokavsta, ni pa legitimno, da vsiljujejo predpisane oblike izražanja, kot je na primer uporaba določenih zaimkov. Težava tega argumenta je, da iz njegovih premis ne samo, da ne moremo sklepati o njegovih zaključkih: še več, iz njih lahko pridemo ravno do nasprotnih sklepov.
Če je svoboda izražanja dragocena, ker nam omogoča iskanje resnice, je legitimno le, da javni organi prepovejo ali zapovejo oblike izražanja, ki ne morejo biti ne resnične ne neresnične, ki torej nimajo resnične ali neresnične vrednosti. Zaimki nimajo resnične ali neresnične vrednosti, tako vrednost imajo le izjave tipa: »Holokavst se ni nikoli zgodil«. Tako lahko iz Petersonovih premis sklepamo, da ni legitimno, da javni organi prepovejo zanikanje holokavsta, vendar pa je legitimno, da zapovejo uporabo določenih zaimkov … Iz tega sledi, da te v primeru, ko v resnici ceniš svobodo izražanja, ker omogoča iskanje resnice, ne bi smelo skrbeti, ali ti oblasti prepovedujejo uporabo določenih nespoštljivih izrazov ali ti vsiljujejo določene spoštljive izraze, saj posamezne besede ne morejo biti ne resnične ne neresnične.
Izjava »transspolne osebe so duševni bolniki« ima isto vrednost resničnosti ali neresničnosti kot »transspolne osebe so nevrodivergentne.« Sklicevanje, razsežnost in označitev so enaki, vendar so pomen, namen in konotacija drugačni. Problem razprave o varnih prostorih in svobodi izražanja v Severni Ameriki je v tem, da nobene od strani ne zanima resnica: skupino, ki zagovarja varne prostore, zanima le dolžnost uporabe spoštljivih izrazov, medtem ko stran, ki zagovarja svobodo izražanja, zanima le pravica do uporabe nespoštljivih izrazov. Nobeni od strani pa se ne zdi pomembno vedeti, ali je izjava, ki se skriva pod formulacijama, resnična ali neresnična.
Peterson kot fenomen
Zakaj ima Peterson tolikšno občinstvo, čeprav so njegovi argumenti tako šibki? Sam Peterson je izjavil, da so »ljudje prišli zaradi škandala in ostali zaradi psihologije«. Verjetno ima prav. Peterson je tip psihologa, ki potrebuje generacijo heteroseksualnih belih moških, ki jih levica označuje kot »privilegirance«, a imajo več težav z iskanjem dela ali ustvarjanjem družine kot njihovi starši.
Peterson uči, da je potrebno povedati resnico, četudi boli. Da mora posameznik najprej spremeniti sebe, preden lahko spremeni svet. Da moramo osebe razumeti kot posameznike in ne kot kolektiv. Da moramo ceniti red trenutnega kapitalizma v primerjavi s kaosom totalitarizmov dvajsetega stoletja. In tako naprej … Sam ne bi imel nič proti tej protikulturi zrelosti, če se ne bi naslanjala na tako rekoč psevdoznanstvene discipline, kot so jungovska psihoanaliza, evolucijska psihologija ali samopomoč. Peterson se ima za kritika postmodernizma in neomarksizma, vendar je njegovo pragmatično in psevdodarvinistično razumevanje resnice zelo blizu najslabšemu relativističnemu postmodernizmu, in sicer: resnica je to, kar je uporabno za moje biološko preživetje (Peterson v pogovoru s Samom Harrisom vztraja pri tej vitalistični definiciji resnice do točke, ko ne prizna nobene izmed bolj klasičnih definicij, ki mu jih ponudi sogovornik). Kot da ne bi bilo dovolj, Peterson v razpravi s posamezniki, ki mislijo drugače od njega, uporablja retorično strategijo, ki je izjemno nepoštena: vrže kamen in skrije roko, kar pomeni, da nekaj izreče, ko pa ga sogovornik skuša izprašati, začne zanikati ali niansirati svojo izjavo do točke, da izgubi vsakršen smisel. Kot pravi Nathan J. Robinson v svoji sijajni kritiki Jordana Petersona: »Ljudje imajo tako žolčne debate o Petersonu in ga vidijo kot marsikoga, od apologeta fašizma do razsvetljenega liberalca, ker so njegove prazne besede nekakšen Rorschachov test, na katerega lahko projiciramo neštete interpretacije.«
Toda kljub vsemu so Peterson in njegovi pristaši zelo dobro kritizirali nekatere ekscese levice. Vzemimo nedavni primer iz mojega mesta, Madrida, kjer so pred kratkim znižali zahtevnost preizkusa za vstop med gasilce zaradi promocije enakosti med spoloma. To je smešno iz enega preprostega razloga: ne glede na to, koliko znižamo zahtevnost preizkusa, ni velike verjetnosti, da se bo odstotek žensk, ki se prijavijo nanj, približal enakosti med spoloma. Po ocenah je med prijavljenimi trenutno manj kot 15 % kandidatk. To je deloma zaradi kulturnih razlogov, ki se morda (poudarek na morda) dajo spremeniti z izobraževanjem, vendar je odvisno tudi od bioloških faktorjev, ki jih ne moremo spremeniti, razen v nekakšnem posthumanističnem znanstveno-fantastičnem scenariju. Tu naletimo na zanimivo vprašanje: »ali obstajajo legitimne neenakosti, ki so sad odločitev, za katere posamezniki mislijo, da so svobodne, a so v končni fazi določene s kulturnimi in biološkimi faktorji, ki uhajajo njihovemu nadzoru?«
Statistične zmote konservativnih polemičarjev
Četudi ima Peterson liberalno ideološko orientacijo, so njegova politična stališča zelo blizu ameriškim konservativnim intelektualcem, kakršen je na primer Ben Shapiro. Shapiro je ortodoksni Jud, ki trdi, da v ZDA ni strukturnega rasizma proti temnopoltim, saj je, med drugim, odstotek zločinov, ki jih zagrešijo temnopolti višji od odstotka temnopoltih v zaporih. Kot je izjavil na konferenci Univerze Wisconsin-Madison novembra 2016: »Razlog, da se metoda ‘pridržanje in preiskava’ (stop-and–frisk)v New Yorku izvaja na manjšinah, je ta, da manjšine pač pogosteje zagrešijo zločine. Med januarjem in junijem leta 2008 je bilo 98 % oboroženih napadalcev temnopoltih ali latinooameričanov. Metoda ‘pridržanja in preiskave’ pa je temnopolte in latinoameričane doletela v 86 % primerov, kar dejansko, statistično gledano, predstavlja diskriminacijo belcev.«
Toda statistična diskriminacija ni isto kot individualna diskriminacija, če ne upoštevamo vzorca. Če je v neki družbi 100 zločinov, ki so jih v 90 % zagrešili pripadniki določene rase, obenem pa je 200 aretacij, od katerih 80 % doleti osebe iste rase, gre za statistično diskriminacijo v prid te rase, vendar za individualno diskriminacijo proti njej. Statistično gledano je manj aretiranih kot zločincev (10 % manj), vendar pa je individualno gledano več aretiranih kot zločincev (160 aretiranih proti 90 zločincem) iste rase. Trditev, da ni nobene diskriminacije, ker ni statistične diskriminacije, je ekološka zmota.1Ekološka zmota je neveljavno sklepanje pri analizi statističnih podatkov, ki iz značilnosti množice izpeljuje značilnosti člana te množice. (op. ur.)
Kdo bi lahko kritiziral moj primer, češ da ne upošteva druge skupine, ki je bila diskriminirana tako statistično (10 % več aretiranih kot zločincev) kot individualno (40 aretiranih na 10 kriminalcev), saj je razmerje aretiranci/zločinci pri tej skupini (40/10 = 4) večje kot pri prvi (160/90 = 1,7). Ampak ta kritika napačno interpretira pojem individualne diskriminacije in prav tako zagreši ekološko napako. Individualna diskriminacija je skupno število posameznikov, ki so bili obravnavani neprimerno, zato je ekološka napaka govoriti o razmerjih, ko obravnavamo individualno diskriminacijo. Skupno število posameznikov iz prve skupine, ki so bili obravnavani neprimerno (160 – 90 = 70), je več kot dvakrat večje kot pri drugi (40 – 10 = 30). Paradoksalno je, kako pogosto nekateri kritiki kolektivizma zapadejo v to ekološko napako in osebe, namesto kot posameznike, obravnavajo kot statistiko, kot kolektiv (isto, kar očitajo ostalim).
Enako napako zagreši na primer Steven Pinker v svojem delu The Better Angels of Our Nature (Boljši angeli naše narave), ko trdi, da je človeštvo vse manj nasilno, saj v civilnih in vojaških spopadih umira vse manj ljudi. Statistično gledano je v konfliktu med dvema plemenoma v paleolitiku vsako od njiju izgubilo polovico članov, medtem ko v drugi svetovni vojni nobena od vojskujočih se držav ni izgubila niti petine prebivalstva. Vendar pa iz individualnega vidika v primeru konflikta v paleolitiku govorimo o desetini mrtvih posameznikov, medtem ko je druga svetovna vojna terjala na desetine milijonov žrtev. Kot je poudaril David Bentley Hart v svoji kritiki Pinkerja, je smešno trditi, da je »osamljeno inuitsko pleme stotih duš, v katerem nekdo umre v pretepu, bolj nasilno od dvestomilijonskega naroda, ki se odloči, da bo pobil milijon svojih sodržavljanov.« Kot je rekel Mark Twain: obstajajo laži, preklete laži in statistika.
Nevzdržnost psihologizacije politike
Eden od problemov Petersona in njegovih pristašev je njihovo razumevanje človeškega bitja kot skupka jungovskih arhetipov, ki se prenašali od paleolitika in jih lahko najdemo od otroških pravljic do Biblije. Ta problem je zlasti očiten v Petersonovi knjigi Maps of Meaning (Zemljevidi pomena), kjer skuša razložiti smisel življenja, začenši z dialektiko med kaosom (ženskost) in redom (moškost). Dvomim v interpretativni domet takšnega modela, toda težava pri Petersonu je, da se zdi, kot da bi ta mitološka dialektika lahko razložila vse, od izvora ideje Boga do totalitarizmov dvajsetega stoletja.
Kot da ne bi bilo dovolj pretencioznosti, je epigraf v knjigi citat iz Nove zaveze, ki namiguje na vzporednice med Petersonom in Jezusom Kristusom (»Izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta«, Matej 13:35), v knjigo pa je vključeno Petersonovo pismo očetu (Bogu?), v katerem je ves prevzet spričo veličine svojega odkritja: »Ne vem, očka, vendar mislim, da sem odkril nekaj, o čemer nikoli nihče ni razmišljal in nisem prepričan, da odkritju lahko naredim pravico. Njegov domet je tako širok, da lahko vedno vidim le njegov del in vedno težje je pisati razumljivo […] Naj bo, kar bo, veseli me, da sta z mamo v redu. Hvala, ker si mi izpolnil davčno napoved.«
Če se vrnemo k zemeljskim stvarem, še ena težava s Petersonom in njegovimi pristaši je v njihovi težnji po psihologizaciji politike. Zanimivo je, da je ta psihologizacija politike izum »kulturnega marksizma«, proti kateremu naj bi se Peterson in njegovi sledilci borili. Prvi, ki so poskušali politiko vezati na psihologijo, so bili predstavniki frankfurtske šole, najprej s psihoanalitičnimi raziskavami Ericha Fromma o strahu pred svobodo in sadomazohizmu množic v Nemčiji, nato pa s raziskavami avtoritarne osebnosti s področja socialne psihologije, ki so jih Theodor Adorno in njegovi izvajali v ZDA. Ne glede na resničnost ali neresničnost teh raziskav je nevarnost take psihologizacije politike očitna: če politiko razumemo kot spopad značajev, debatiranje z ljudmi, ki ne mislijo enako kot mi, nima nobenega smisla, saj lahko njihovo mnenje spremenimo edino tako, da spremenimo njihov značaj. Da jih torej prevzgojimo, na njih izvajamo pedagogiko, jih prisilimo, da vedno znova preizprašujejo svoje predsodke. Na kaj vas spominja ta retorika? Bingo: na paternalizem (ali bi morda moral reči »maternalizem«?) najbolj avtoritarnega dela sodobnega feminizma.
Težava takšne psihologizacije politike je, da predpostavlja, da sta levica in desnica enoznačna koncepta, medtem ko sta v resnici analogna. Levica in desnica se kažeta na različne načine: socialdemokratska levica ni isto kot komunistična levica, liberalna desnica ni isto kot konservativna desnica. Na tem mestu bi v branje priporočal deli Mit levice(El mito de la izquierda) in Mit desnice (El mito de la derecha) španskega filozofa Gustava Buena. V Severni Ameriki, kjer vse vlade nihajo med levim liberalizmom in desnim konservatizmom, nemara res drži, da levičar ima raje odprte meje, desničar pa zaprte. Vendar pa je razmišljanje, da enako velja povsod po svetu, etnocentrično posploševanje, saj so drugod politične preference veliko bolj odvisne od razrednih delitev, kraja rojstva ali celo od družinskega spomina na zgodovinske konflikte.
Katera politična korektnost?
Toda glavna težava tovrstne psihologizacije politike je, da večina psihopolitičnih raziskav, ki skušajo politiko vezati na psihologijo, vsebuje notranje protislovje. Primer takšnega notranjega protislovja je prav raziskava Jordana Petersona in Christine Brophy o psihologiji politično korektnih posameznikov. Ugotovitev raziskave je, da obstajata dva tipa politično korektnih posameznikov: avtoritarni, ki cenijo red in so manj elokventni, in egalitarni, ki ne cenijo reda in so bolj elokventni. Edini obema skupen dejavnik je sočutje. Imejte me za zahtevnega, ampak če nekdo opravi raziskavo, da bi dokazal, da obstaja psihologija politično korektnih posameznikov, in ugotovi, da jih povezuje le en skupni dejavnik, vsi ostali pa so si nasprotni, potem bi morda moral zaključiti, da politična korektnost vendarle ni psihološki fenomen.
Kaj je torej politična korektnost? Menim, da je nemogoče podati veljavno definicijo pojma politične korektnosti onkraj te minimalne opredelitve: politična korektnost določenega družbenega sloja je enaka prevladujoči ideologiji v tem družbenem sloju. Ni družbenega sloja brez prevladujoče ideologije in zato brez lastne politične korektnosti. Pravzaprav je večina »politično nekorektnih« voditeljev v ZDA konservativcev, ki so ideološke slogane, kot je na primer »splav = detomor«, spremenili v lastno verzijo politične korektnosti. Če dam drug primer: od druge svetovne vojne naprej je na Zahodu politično korektno trditi, da ne obstaja nobena razlika med rasami, četudi znanstveniki še naprej razpravljajo o tem vprašanju. Vendar pa je bilo v nacistični Nemčiji, v Južni Afriki v času apartheida ali v ZDA v času segregacije politično korektno trditi, da rasne razlike določajo vsa javna in zasebna razmerja. V vseh teh primerih je bila podreditev znanosti rasistični politični korektnosti veliko bolj brutalna kot zadržki, ob katere lahko trčijo nekatere genetske študije o rasnih razlikah v sodobnih liberalnih družbah.
Napadi na »politično korektnost« se osredotočajo na dogme, ki podpirajo liberalni konsenz sodobnih zahodnih družb, pri čemer izpostavljajo napake in vprašljive metode, značilne za katerakoli dominantna stališča. Z nasprotovanjem »politični korektnosti« kot taki torej v resnici delegitimirajo eksplicitne ali implicitne predpostavke dominantnega liberalizma in ga skušajo zamenjati z drugimi tipi konservativne ali celo reakcionarne politične korektnosti. Tako se poslužujejo ikonoklastične in nespoštljive drže, ki je nimajo niti najmanjšega namena razširiti na kritiko vrednot ali predsodkov, ki jih sami zagovarjajo. Čeprav ne verjamem, da je to Petersonov namen, ga nedoslednosti v njegovem mišljenju ter nagnjenost k zavračanju kritik in refleksij o političnih implikacijah njegovih idej delajo odličnega zaveznika omenjenim strategijam.
Social Justice Warriors: nevarnost ali strašilo?
Za zaključek bi rad komentiral zaskrbljenost glede možnosti, da se avtoritarna dinamika t. i. Social Justice Warriors (bojevnikov za družbeno pravičnost, op. prev.) uvozi iz ZDA v Evropo. Ne poznam stanja v drugih državah, vendar, kar zadeva Španijo, gre očitno za pretiran alarmizem. Avtoritarna dinamika SJW je neločljivo povezana z univerzitetnimi kampusi v Združenih državah. Dva od primerov, ki se pogosto omenjata v zvezi s to avtoritarno dinamiko, sta polemika glede mask za noč čarovnic na Univerzi Yale leta 2015 in nemirov leta 2017 na Univerzi Evergreen ob »dnevu odsotnosti«.2Jeseni 2015 so študentski aktivisti na Yalu od vodstva univerze zahtevali, naj prepove »žaljive« kostume za noč čarovnic zaradi karikiranja etničnih in spolnih manjšin, kulturnih identitet itd. Odgovor prodekanke za študentske zadeve, češ da so študentje dovolj zreli, da sami odločijo, kaj je sprejemljivo in kaj ne, je sprožil val protestov in privedel do njenega odstopa. »Dan odsotnosti« je tradicionalni dogodek na Univerzi Evergreen v zvezni državi Washington, ko pripadniki etničnih manjšin za en dan zapustijo kolidž, da bi s svojo odsotnostjo izpostavili svoj, pogosto nevidni doprinos k akademski skupnosti. Leta 2017 je bila sprejeta odločitev, da se vloge obrnejo in kolidž zapustijo belopolti člani skupnosti. Profesor biologije Bret Weinstein je protestiral proti spremembi, češ da sprevrača izvorno etično sporočilo dogodka. Študentski protesti in grožnje, ki so sledile, so Weinsteina prisilile k odpovedi. Spor se je končal z izplačilom polmilijonske odškodnine Weinsteinu s strani univerze. (op. ur.) Malo verjetno je, da bi se tovrstni prepiri zgodili na kateri od španskih univerz. Razloga sta dva. Najprej, večina evropskih univerz nima kampusov, na katerih bi študentje sobivali s profesorji in v katerih obstajajo pravila obnašanja celo na zabavah. Sam predavam na Univerzi Complutense v Madridu in ko sem se za lansko noč čarovnic našemil v bikoborca, mi ni nihče nič rekel. Drugič, osrednje evropske univerze so javne, redni profesorji pa javni uslužbenci. Nekateri verjamejo, da je postmodernizem izum profesorjev humanistike in da postmodernisti nočejo tekmovati na prostem trgu idej, a resnica je, da profesorji humanistike, po zakonu ponudbe in povpraševanja, ponujajo postmodernizem zato, ker študenti, po načelu ponudbe in povpraševanja, pač povprašujejo po njem. Na zasebni univerzi ima študent, se pravi stranka, vedno prav, na profesorje pa lahko pritiskajo in jih odslovijo, ker niso javni uslužbenci.
Četudi so Social Justice Warriors po vsej verjetnosti glavni krivci za dvig konfliktnosti na ameriških univerzitetnih kampusih, razumevanje akademskega sobivanja, ki ga izkazujejo njihovi nasprotniki, ni nič manj zaskrbljujoče. Vzemimo za primer samo Petersonovo razlago Simpsonovih, v kateri se norčuje o pomembnosti dejstva, da mačistični učenci reda zajezujejo poženščene sošolce kaosa: »Brez Nelsona, kralja pretepačev, bi šolo kaj hitro preplavili zamerljivci in izbirčneži, kot je Milhouse, narcisisti in intelektualci, kot je Martin Prince, ali otročji učenci nemškega porekla, ki se bašejo s čokolado, kot je Ralph Wiggums.« Vendar nasilje ni nujno potrebno le v osnovni šoli. Kot je dejal Peterson v pogovoru s feministično disidentko Camille Paglia: »Če govoriš z moškim, s katerim se ne bi pod nobenim pogojem pretepal, potem govoriš z nekom, do katerega nimaš niti najmanjšega spoštovanja.« Je to tisti »protistrup za kaos«, o katerem govori podnaslov njegove zadnje knjige?
Prevod: Katja Pahor