V samem centru Reke se na levi in desni strani vhoda v stavbo na Ciottini ulici lahko vidi nekakšne obrise črne barve, ki jo je kamniti zid sčasoma posrkal vase. Od daleč je skoraj nemogoče prepoznati, za katero silhueto gre, saj je za naključnega mimoidočega tako rekoč nevidna. Kljub temu pozornejši ogled razkrije določene podrobnosti, ki so, če vzamemo v obzir današnjo družbeno-politično konstelacijo in ideološki remont v devetdesetih letih, precej presenetljive. Bled črno-beli portret obraza in prepoznavnih brkov, ki je vsaj do konca 1948 v različnih barvah in oblikah krasil mnoge notranje in zunanje prostore na Reki, je bil narejen s šablono. Da ne bi bilo dvomov, koga predstavlja, je pod njim tudi napis drug Staljin (tovariš Stalin). Nasproti, na desni, strani vhoda je nekoč stal še en portret, narejen v isti tehniki, portret tovariša Tita. Danes je videti samo obrise slednjega, medtem ko se Stalin še kar dobro drži – sploh, če vzamemo v zakup, koliko časa je minilo od njegovega nastanka. Res, koliko že?
Mesto kot tekst
Prva polovica dvajsetega stoletja je bila za Reko izredno turbulentna in je v mestu pustila globoko vrezane sledi oziroma, če smo natančni, več plasti pomenov, ki so se s časom omrežili in posedli ter spletli poseben semantični kompleks reških ulic. Ko je literarni in kritiški teoretik Andreas Huyssen opisoval večplastnost in prepletenost zgodovinskih pomenov v berlinskem javnem prostoru, je za to uporabil produktivno metaforo palimpsesta. Tako mesto za analitične in interpretativne namene postaja svojevrsten tekst, ki se nenehno izpisuje preko tistega, kar je bilo v preteklosti že bilo napisano, v katerem in skozi katerega se križajo in vlečejo, skrivajo in odkrivajo plasti različnih tekstov – zgodovinskih izkušenj, pripovedi in spominov v materialni in simbolni obliki. Takšen palimpsestični sklop je raznolik in pisan: od tistih trdnih struktur, kot so arhitektura in urbanizem, preko fleksibilnejših muzejev, spomenikov in mestne toponimije, pa vse do simboličnih in po definiciji efemernih izrazov, kot so recimo grafiti.
Če mesto razumemo kot tekst, potem so ravni ti slednji, torej grafiti, izredno zanimivi, in to iz več različnih razlogov. Prvi je verjetno tudi najbolj očiten: grafiti so najpogosteje kar dejanski teksti. To še najbolj velja za politične grafite, o katerih je tukaj govora: tekstualno-vizualne produkcije, ki kodirajo, prevajajo in kondenzirajo nek določen ideološki imaginarij. Ta imaginarij se preko grafitov vpisuje v javni prostor, kjer je prepuščen različnim vrstam branja in interpretacije, pa tudi dodatnim intervencijam, modeliranju in brisanju. Tudi Stalinov in Titov portret sodita v to, tukaj zelo na kratko orisano, kategorijo tekstov, ki so vpisani v in skozi tisto, kar je že bilo napisano: v pomensko in simbolno teksturo Reke.
Vogliamo vivere – Hočemo živeti
Da bi razumeli Stalinov in Titov portret v Ciottini ulici, moramo narediti velik skok nazaj. Druga svetovna vojna ni bila za Reko (kakor tudi za širšo regijo) nek radikalen zgodovinski prelom zgolj v strukturnem smislu, v smislu redefinicije meja in državno-pravnega statusa ter transformacije politično-ekonomskih razmerij. Tako kot v večjem delu Evrope, je tudi na Reki prišlo do nekega bistvenega ideološko-simbolnega preloma in grafiti, o katerih pišem, spominjajo ravno na ta moment, saj so dejansko proizvod te zgodovinske rupture, so njen izraz in simbol. Bel napis W Tito (Živel Tito) na stari rumeni stavbi poleg reške Ekonomske fakultete, napisi W la fratellanza italo-slava (Živelo bratstvo Italijanov in Slovanov), z novo fasado prekrit, a še vedno viden napis Per il potere popolare (Za ljudsko oblast) ter jezikovno hibridni grafit Živio maresciallo Tito (Živel maršal Tito), vsi napisani na razdalji nekaj metrov vsaksebi ob križišču dveh prometnic v četrti Škurinje, predstavljajo tisto, kar je v javnem prostoru ostalo od prelomnih štiridesetih let prejšnjega stoletja: iz obdobja oboroženega in simbolnega boja ter iz procesa izgradnje nove države, ki sta ga spremljala diskurz in ikonografija jugoslovanskega socialističnega ideološkega imaginarija. Tu pridemo do drugega razloga, zakaj so pri branju Reke ti politični grafiti zanimivi.
Grafite se je skozi zgodovino pogosto uporabljalo kot pomembno simbolno sredstvo političnega boja in tako je bilo tudi v narodno-osvobodilnem boju v vseh bodočih republikah SFRJ, o čemer je pedantno pisal zgodovinar Slavko Vukčević v knjigi Borbe i otpori u okupiranim gradovima Jugoslavije (Boji in odporniška gibanja v zasedenih mestih Jugoslavije). Ena od faz partizanskega grafitiranja in sredstev simbolnega boja je tako bilo tudi medvojno pisanje grafitov, s katerimi se je skušalo popularizirati politiko in cilje NOB-ja, mobilizirati ljudi, z njimi komunicirati, a tudi provocirati sovražnika in mu (po)kazati na lastno prisotnost ter vsaj simbolično na prednost domačega terena. Druga faza je sledila v času osvoboditve in po njej: z grafiti se je označevalo osvobojeno ozemlje, slavilo se je zmago, poveličevalo Tita, Stalina, ZSSR in nastajajočo socialistično Jugoslavijo, okraševalo ulice in trge pred prihodom brigad ter pomnilo mučenike in padle borce. V nekem arhivskem zapisu sem prebral, da je eden od imperativov ob prihodu partizanov v mesta bila tudi sprememba »značaja mesta« (grafiti so očitno igrali to vlogo tudi v tem smislu). Na to fazo spominjajo reški grafiti W l’Armata jugoslava (Živela jugoslovanska armada) ali pogost slogan W la fratellanza italo-slava v bližini reške avtobusne postaje, kjer v bližini najdemo tudi napis iz belih črk W la classe operaia (Živel delavski razred).
Tretja in najbolj množična faza grafitiranja je potekala vzporedno s povojnim diplomatskim bojem za Trst, Slovensko primorje, Istro in Reko. Tako se v Raši, istrskem rudarskem mestu, poleg stotine drugih grafitov iz tistega obdobja, ki sem jih tam odkril, še dandanes najde grafit Rijeka Pula Trst Gorica – Naša je pravica. S to fazo je povezan tudi grafit v Vodovodni ulici na Reki, v katerem pazljivo oko lahko razbere obrise napisa, ki je že zbledel in pretežno tudi izginil, delno zaradi časa, delno verjetno tudi zaradi človeškega faktorja. Napis se glasi: Con Tito abbiamo combattuto e con Tito vogliamo vivere (S Titom smo se borili in s Titom želimo živeti). Od te, takrat trdno in koncizno formulirane zahteve po priključitvi mesta Jugoslaviji, sta na prvi pogled ostali vidni samo dve živordeči besedi. En sam fragment danes kljubuje tako času kot tudi sistemsko-ideološkim spremembam in tvori semantični skok iz političnega v poetični register: vogliamo vivere (želimo živeti). Tudi tisto, kar se nahaja takoj čez cesto: prazna in zapuščena tovarna, kakršnih je na Reki, pa tudi po mnogih nekdanjih jugoslovanskih republikah, ogromno, krepi doživljanje in dojemanje tega fragmenta. Prav ta prostorsko-simbolična konstelacija, ki predstavlja po eni strani zahtevo po življenju, po drugi strani pa neživljenje kot posledico slabih politično-ekonomskih odločitev in slabega modela upravljanja, vrača poetično v politično ozračje in s tem pravzaprav kaže, kako sta ti dve dimenziji, vsaj kar zadeva grafite, sprijeti in nerazdružljivi.
Reška grafitska krajina
Hrvaški pesnik Jure Kaštelan se v predgovoru knjige Oganj i ruža, izboru pesmi iz revolucije, sprašuje, kaj je to poezija. Pravi, da jo je večkrat našel »tam, kjer jo je najmanj pričakoval«. Ob drugi virih poezije, kot so zgodbe pred bitko ali pisma zapornikov, jih je našel tudi »v sloganih na zidovih požganih hiš«. Sklepal je, da je to »poezija brez želje, da bi bila poezija«, da gre za »življenje, zapuščeno v besedi«. Na Reki lahko najdemo grafite iz tistega časa na hišah in stavbah, ki danes niso požgane, kar pa ne pomeni, da niso bile takšne, ko se je po njih pisalo. In kje jih najdemo danes? Nasproti zapuščenih tovarn ali na stenah teh istih kompleksov. Ravno na prej omenjenem zapuščenem objektu v Vodovodni ulici še vedno stojita modri italijanski napis W Tito (Živel Tito) in velik rdeč napis, ki poveličuje ter pozdravlja jugoslovansko armado. Najdemo jih lahko tudi na razpadajočih fasadah avstro-ogrskih stavb, torej na materialnih izrazih, ki že tvorijo nek specifičen reški tekst. Vidimo jih tudi na črnih kamnitih zidovih skladišča v bližini reške železniške postaje, ki so še vedno zaznamovani z italijanskimi, torej predvojnimi administrativnimi znaki. Spremljamo jih lahko, kako se stapljajo in utapljajo v pisanem vrtincu mnogih drugih grafitov, tako političnih kot navijaških in subkulturnih, ki so nastajali desetletja kasneje; vidimo jih, skratka, kot sestavne (ne)vidne elemente reške grafitske krajine (orig. graffiti-scape, op. prev.).
Če jih opazujemo ločeno od ostalih reških grafitov in smo pozorni zgolj na simbolno ter politično pokrajino, ki jo tvorijo grafiti iz štiridesetih let, lahko opazimo tudi disonantne ter protislovne pojave. Tako lahko v eni ulici najdemo (in komaj preberemo) grafit W la Russia che rompe le catene dei popoli oppressi (Živela Rusija, ki lomi okove zatiranih ljudstev), medtem ko nekaj ulic naprej, v četrti Belveder, lahko vidimo grafite W la Germania (Živela Nemčija) in M Tito (Smrt Titu), ki so jih nove politične sile v mestu skušale prekriti z gosto rdečo barvo, a je mastna črna barva grafita (ki še danes pusti sled na prstu, ko se ta sprehodi po črkah) vseeno »zmagala« in se prebila v ospredje. Tako je na enem mestu mogoče najti vizualizacijo simbolnega boja in povzetek političnega spopada, ki je redefiniral Reko; gre, skratka, za neko zanimivo kondenzacijo reškega spomina.
Spomin mesta
S tem dospemo do tretjega razloga za obravnavo grafitov. Ti so oblike kulturnega spomina Reke, naokrog razmetane in fragmentirane črtice politične in kulturne (avto)biografije mesta. Za razliko od kulturnega spomina, ki je predstavljen v muzejskih prostorih, gre tu namreč za pojav, ki se ni ujel v mrežo strokovnjakov in ni bil prestavljen v neko drugo, umetno in institucionalno okolje, ki bi jih redefiniralo, reinterpretiralo, jih spremenilo ter jim zožalo pomen. Grafiti so nastali v natanko tej reški ulici in na tem zidu in natanko s te točke več kot 70 let komunicirajo ter se povezujejo z okoljem, preživljajo sistemske ter ideološke spremembe, »živijo« ali izginjajo v odvisnosti od tega, če se lastniki hiš ali stavb ali celo mestne institucije odločajo, da bodo obnovili fasado, na kateri se nahajajo, če jih nekdo svojevoljno prečečka ali izbriše ali pa jih nekdo „restavrira“, kot se je to zgodilo leta 2013, ko je reški umetnik Nemanja Cvijanović obnovil grafit W il potere popolare (Živela ljudska oblast) v ulici Pomerio, da bi ga svojo umetniško aktivistično gesto reaktiviral kot kritiko aktualnega sistema in družbenih procesov.
Za razliko od drugih oblik kulturnega spomina, kot so spomeniki in spominske plošče, so ti grafiti oblike kulturnega spomina, ki se nahajajo izven institucionalne sfere in niso ne zaščiteni, ne priznani, ne definirani kot »kulturne dobrine« (in kako le bi v post-jugoslovanski Hrvaški sploh lahko pomislili, da grafit o Titu, Jugoslaviji in fratellanzi med narodi lahko predstavlja neko »dobrino«?) Ti Grafiti niso, za razliko od spomenikov in spominskih plošč, nastajali po turbulentnih zgodovinskih dogodkih, temveč v njih in skozi njih, v zgoščenem zgodovinskem trenutku. Oni so torej sestavni, in če si drznem reči, pristni izraz ter odraz nekega zgodovinskega preloma. Ne nastajajo retrospektivno temveč prospektivno in nenazadnje po več kot sedemdesetih letih odpirajo prostor tudi za pogled nazaj in s tem tudi pogled na Reko danes.
Preživeli grafiti iz štiridesetih let predstavljajo svojevrsten »arhiv na odprtem« reške zgodovine, ki, vgrajen v lokalno grafitsko krajino, deluje kot neka ulična pripovedna smer bogate reške zgodbe. In kaj se pri prvem branju najprej opazi? Kot vidimo tudi v tem tekstu, je velika večina preživelih (po)vojnih reških grafitov v italijanskem jeziku. Ta jezik je dandanes na reških ulicah precej manj prisoten – in ti grafiti so v tem smislu izjema, ena od redkih pojavnih oblik italijanščine v javnem prostoru Reke. Pričajo o nekoč številni, dinamični in politično izredno aktivni italijanski skupnosti, in to celo v ospredju njenega levega, projugoslovanskega in antifašističnega političnega krila. Prej omenjeni hibridni grafit Živio maresciallo Tito simbolizira obdobje zgodovinske, družbene in kulturne tranzicije, jo vizualizira in vpisuje v reški prostor. Emblematični znak W, kratica za italijanski vzklik Viva (Živel), ki se prav tako pogosto pojavlja in ga tako vidimo tudi v reškem grafitu W l’U.A.I.S. (Živela slovensko-italijanska antifašistična unija zveza), kondenzira zgodovinski elan in možnost sodelovanja ter sobivanja dveh narodov. Kljub temu pa se je reška zgodovina, povezana s procesi širšega in ožjega konteksta, po tem obdobju razvijala v različnih in včasih nepričakovanih smereh. Nekateri so se izseljevali, drugi pa naseljevali v mesto. Industrija se je razvijala in industrija je propadala. Družbena struktura je doživela dramatično preobrazbo. Postjugoslovanska podoba Reke ima drugačne barve, odtenke in kulturne forme kot predjugoslovanska in komaj jugoslovanska iz štiridesetih let, s katerima se staplja in omrežuje. Kakorkoli; vse te plasti, četudi se razlikujejo med sabo, so del Reke in tvorijo Reko, medtem ko so v reške teksture vpleteni tudi ti (po)vojni grafiti, kronisti nekega obdobja, odsevi zgodovine in ulične manifestacije nefiltriranega spomina.