Prva sezona se še ni končala (v trenutku pisanja manjkata še dva dela), toda serija Westworld zaenkrat ni razočarala in izpolnjuje velika pričakovanja, ki so nastala v zadnjih mesecih. Po tem, ko je postala verjetno najbolj pričakovana televizijska serija letošnje jeseni, je dosegla takšen uspeh – tako v očeh kritikov kot javnosti –, da kandidira za eno najpomembnejših televizijskih serij naslednjih let.
Uspeh televizijske serije Westworld, ki sta jo na podlagi istoimenskega filma iz leta 1973, ki ga je režiral in zanj napisal scenarij priznani pisec Michael Crichton (zlasti poznan po po zgodbovni predlogi za film Jurski park), ustvarila Jonathan Nolan (brat režiserja Christopherja Nolana in soavtor pri njegovih filmih) in njegova žena Lisa Joy, ni zgolj posledica izvirnega mešanja žanrov (vestern, ZF, triler) in izjemne igralske zasedbe (Thandie Newton, Evan Rachel Wood, Ed Harris, Anthony Hopkins …). Ta uspeh gre pripisati predvsem globini in kompleksnosti obravnavanih tem: kot pri Person of Interest (Lov na osumljenca), drugi Nolanovi televizijski seriji, pri kateri je sodeloval kot izvršni producent, tudi tu osrednje mesto v zgodbi zaseda umetna inteligenca; serija se zapleta in razpleta okoli vprašanj, ki jih ta poraja.
Problem izvora zavesti
Serija Westworld pripoveduje o futurističnem luksuznem zabaviščnem parku s tematiko vesterna, čigar prebivalci so androidi, tako imenovani “gostitelji” (hosts), ki so vizualno in vedenjsko podobni ljudem. Premožnim obiskovalcem je dovoljeno izživeti kakršnokoli fantazijo, naj bo še tako nasilna in skrajna (dovoljeni so tudi mučenje, posilstvo, umor), ne da bi jih moralo skrbeti glede posledic, saj so gostitelji programirani tako, da sledijo pripovednim linijam, ki so – čeprav kompleksne – prednastavljene, zlasti pa ne morejo na noben način poškodovati obiskovalcev. To je model, ki ga uporabljajo videoigre odprtega sveta (open-world), kot je na primer igra Grand Theft Auto, v kateri se lahko igralec prosto giba po virtualnem svetu in po svoji volji sledi pripovednim linijam ter izpolnjuje naloge v času in na način, ki se razlikuje od enega igralca do drugega, od ene igralne seanse do druge.
Kot je jasno že iz prvega dela serije (še bolj pa tistim, ki so videli izvirni film), je v Westworldu predstavljeno pridobivanje zavesti gostiteljev in njihov posledični upor proti virtualnemu zaporu, v katerega so ujeti. S tem se odpira možnost razvoja neverjetno raznolikih tematik – od umetne inteligence do virtualne realnosti, od teorije simulacije do narave zavesti. Nolan, ki je moral uprizoriti prehod od računalniškega in samodejnega uma do zavestnega, se znajde pred problemom, ki je zelo aktualen, vendar se z njim redko spoprijemamo: kaj so pogoji, ki privedejo do rojstva zavesti? Prek lika Arnolda, ustvaritelja parka, se Westworld tako opre na eno izmed redkih obstoječih teorij o rojstvu zavesti, ki jo je leta 1976 objavil Julian Jaynes, profesor psihologije na Univerzi v Princetonu, v orjaški knjigi s pompoznim in skrivnostnim naslovom: The Origin of Consciousness in the Breakdown of the Bicameral Mind (Izvor zavesti in zlom bikameralnega uma).
Opredeliti zavest
Jaynes piše v za branje prijetnem slogu, za katerega je bilo rečeno, da je bolj pripoveden oziroma poljuden kot pa znanstven. Na približno 500 straneh razloži svojo teorijo o izvoru zavesti, pri čemer uporabi številne neverjetno točne zgodovinske primere. Začetna točka je, kakopak, opredelitev zavesti: če poenostavimo, zanj zavest ni ne reaktivnost ne zaznava, ni nujna za izvršitev, ni udeležena pri govoru, pisanju, poslušanju in branju, ni kopija izkušnje in ni udeležena pri učenju, ni potrebna za mišljenje ali presojanje in ne zavzema stališča, razen namišljenega.
Prva hipoteza teorije pravi, da je zavest povezana z jezikom, natančneje, z metaforo, pri kateri gre za uporabo bolj znanega izraza namesto manj znanega z namenom opisati slednjega prek podobnosti: Jaynes ta dva izraza imenuje metaphrand (manj znani) in metaphier (bolj znani). V metafori “odeja snega na travniku”, na primer, je metaphier odeja na postelji, medtem ko je metaphrand travnik, pokrit s snegom; toda če se spustimo globje, pridemo do novih, globljih pomenov (ki so povezani s toploto, zaščito, uspavanjem …), ki jih takoj porodi že sam izraz »odeja« in ki obogatijo splošnejši pomen same metafore, s čimer dobimo predstavo zemlje, ki, pokrita s snegom, počiva v pričakovanju pomladi. Te kompleksnejše metaforične asociacije metaphiera je Jaynes imenoval paraphier, medtem ko so paraphrandi njihova ponovna funkcionalna projekcija na metaphrandu in lahko postanejo metaphrand neke nove metafore. Če povzamemo, je metafora »odeja snega na travniku« sestavljena tako:
- metaphrand je travnik, prekrit s snegom;
- metaphier je odeja na postelji;
- paraphier je toplota, zaščita, uspavanje;
- paraphrand je speča zemlja, pokrita, v pričakovanju pomladi.
Enako kot jezik raste skozi metaforo s tem, da ustvarja abstrakcije in dojema koncepte prek konkretnih in znanih primer, tako je zavest delovanje metaforične leksike, ki iz paraphrandov verbalnega izražanja ustvarja metaphrande in deluje kot metaphier preteklih izkušenj ter tako omogoča razumevanje sveta. Da bi lahko pridobila relevantne vidike za pripovedovanje in usklajevanje v metaforičnem prostoru, v katerem je s pomeni mogoče manipulirati, deluje zavest prek analogije, ustvari analogen prostor (s tem mislimo model, ki ga ustvari objekt, ki mu je analogen, na primer zemljevid v primerjavi z ozemljem) z analognim jazom, ki lahko ta prostor opazuje in se lahko v njem metaforično premika .
Bikameralni um
Po do zdaj videnem se nam porajata dve opazki: prvič, rojstvo zavesti je mogoče datirati in je novejše od jezika, iz katerega izhaja; drugič, zavest je mogoče evolucijsko analizirati prek prvih nam znanih pisnih najdb, kot so na primer Homerjeve pesmi. In prav Iliada je tista, ki jo iz tega vidika analizira Jaynes, in rezultati so presenetljivi: prvič, vsi izrazi, ki v modernih prevodih označujejo mentalna stanja (“misel” ali “zavestni um”) imajo izvirno drugačne in bolj konkretne pomene. Nekateri primeri: psyche, ki se pogosto prevaja kot zavestni jaz, v resnici označuje kri ali dih; thumos in phren ne pomenita čustvena duša, temveč označujeta gibanje oziroma diafragmo; noos je vizualna percepcija, in ne zavestni um; tudi glagol mermerizein, preveden kot misliti, v resnici označuje izbiro med dvema dejanjema. V Iliadi ne obstaja ideja volje ali svobodne odločitve, niti enotna ideja telesa, kot ga razumemo danes: soma namreč označuje truplo, medtem ko so pri živem telesu vedno opisani le različni deli.
Druga hipoteza teorije trdi, da je nekoč obstajal čas, ko je bila človeška narava razdeljena na dva dela: izvršni del, imenovan Bog, in pripadajoči del, imenovan Človek, in nobena od njiju ni bila zavestna. V stresnih trenutkih, trenutkih, povezanih z odločanjem, se človek iz Iliade, kot smo videli, ne more zanesti na misel in razmišljanje, temveč ga vodijo božanstva, ki so skoraj vedno vidna samo junaku, ki to doživlja. Jaynes trdi, da imajo ta božanstva enake lastnosti kot halucinacije shizofrenih bolnikov: predvsem so slušne (zvok je medij jezika) in imajo nalogo izražati voljo skozi vokalni nevrološki ukaz, pri čemer ukaz in dejanje nista ločena; slišati je ubogati. Volja, načrtovanje in pobuda so organizirani brez kakršnekoli zavesti, posamezniku so preneseni in ukazani v jeziku, ki mu je domač, včasih prek domače in prijateljske figure (npr. prednik ali cesar), včasih prek avtoritarnega boga.
Jaynes domneva, da naj bi te halucinacije nastale kot stranski učinek jezika, da pomagajo ljudem ohraniti koncentracijo pri soočanju z novimi in zapletenejšimi nalogami plemenskega življenja. Šele med letoma 10.000 in 8.000 pr. n. št., ko se je jezik razvijal v smeri uporabe lastnih imen, postanejo halucinacije določljive z identiteto; nadalje, s pojavom poljedelstva in povečanjem velikosti družbenih skupin dobijo ti glasovi poteze poglavarja skupnosti, kralja, in ohranijo isto vlogo pomoči pri vsakdanjih opravilih. Bikameralni um je po Jaynesu v končni fazi oblika nadzora, ki je človeštvu omogočila, da se je iz majhnih skupin lovcev/nabiralcev razvil v velike poljedelske skupnosti ter tudi začetek in uspeh civilizacije. Do rojstva zavesti naj bi prišlo prav zaradi zrušenja »zidu«, ki je nekoč ločeval Boga in Človeka. Tretja hipoteza, ki bi jo Jaynes moral razviti v drugem delu teorije in je tu samo nakazana, postulira dvodelne možgane, katerih dela med seboj ne komunicirata (sledi katerih najdemo v specializaciji hemisfer, ki jo še vedno lahko opazujemo) – sedež dveh identitet bikameralnega uma – in rojstvo zavesti kot zlom te nekomunikativnosti.
Rojstvo zavesti
Jaynes predstavi bogato in neverjetno točno bero zgodovinskih potrditev prisotnosti bikameralnega uma v človeški zgodovini (od Jeriha do Hetitov, od Majev do Olmekov, od Andskih civilizacij do Inkov). Skozi prizmo teorije reinterpretira nekatera družbena vedenja, od gradnje vasi in krajev čaščenja do uvedbe pokopavanja mrtvih, do analize številnih podob malikov, ki so predstavljeni v dejanju govora, od božanskih spomenikov v Mezopotamiji do kralja-boga v Egiptu.
Toda kot smo že pokazali, Jaynesa (in Nolana in ta članek) zanima, kaj je povzročilo razpad bikameralnega uma in rojstvo zavesti in na kakšen način je do tega prišlo. Medtem ko Jaynes preučuje tri primere, v katerih je ta prehod miselnosti, kot pravi, najlažje opazovati – mezopotamska civilizacija, grška (Odisej, novejši od Iliade, naj bi predstavljal manifest rojstva zavesti) civilizacija ter predhebrejska civilizacija Habirov –, se bomo mi osredotočili na androide v Westworldu, ki so, kot je razvidno v prvih delih, programirani kot bikameralna, avtonomna bitja, ki se odzivajo na glasovne avtoritarne ukaze, zaznane kot halucinacije.
Po Jaynesu je rojstvo pisave oslabilo tako vrednost slišanega v vsakdanu (verba volant, scripta manent!) kot težo glasovnega halucinacijskega nadzora: prvi android, ki ima v Westworldu težave, je Peter, oče Dolores, ki se sesuje, ko najde fotografijo zunanjega sveta; zanimivo je, da so pridobivanje zavesti tega robota, ki je imel v prejšnji ureditvi parka vlogo profesorja literature, aktivirali pretekli spomini na preučena literarna besedila (tudi pri dveh uporniških androidih, Dolores in Maeve, »virus« aktivira Shakespearov citat). Jaynes nadalje trdi, da je rojstvo epike privedlo do sposobnosti pripovedovanja dogodkov: Westworld to razvije – ker gre za robote, ne pa sekularne družbe – prek nepopolnega izbrisa preteklih spominov, kar omogoči androidom, da sami sebi pripovedujejo o dogajanju v parku.
Veliki kaos, ki so ga sprožile naravne katastrofe in posledične migracije na koncu drugega tisočletja pr. n. št. (ta časovna opredelitev rojstva zavesti je četrta in zadnja hipoteza Jaynesove teorije), naj bi prispeval k rojstvu novega sveta, pred kompleksnostjo katerega božanski glasovi niso več primerni: prav trgovci (ljudje, ki se zaradi potovanj pogosteje srečujejo z novostmi) naj bi bili prvi, pri katerih bikameralni um zapade v krizo. Do tega kaosa in posledičnih elementov novosti pride v Westworldu zaradi mnogo dejavnikov, predvsem zaradi človeških napak ali nepremišljenih ukrepov osebja, vendar tudi zaradi križanja različnih igralnosti (game-play) na različnih ravneh (Ford, človek v črnem, Bernard, uprava, Elsie, oba tehnika androida Maeve, Arnold, William in Logan … Vsi imajo različne namene in tako posegajo v sistem, pri tem pa v končni fazi ustvarjajo kaos).
Bikameralna bitja, ki – kot smo videli – opazujejo razlike v obnašanju posameznikov drugih skupnosti, naj bi drugim posameznikom pripisala analogen ja« in – prek generaliziranja – tudi samim sebi. Androida Dolores in Maeve, pri katerih je pridobivanje zavesti prikazano bolj poglobljeno, ter njun nenehen proces opazovanja in samodoločanja, ki na vsakem koraku povečuje raven samozavedanja, to lepo prikazuje. Dolores in Maeve sta uporabni tudi pri razlagi zadnjega vzroka za razpad bikameralnega uma: v novem, bolj kaotičnem svetu (svetu Odiseje, da se razumemo), polnem pasti in naravnih pretresov, postane zmožnost sprejemanja odločitev spričo novosti pomembna prednost pri naravni selekciji; poleg tega ima zavestno bitje v primerjavi z bikameralnim novo orožje v boju za preživetje: prevaro. Če želimo koga prevarati, je namreč potrebna sposobnost ustvarjenja analogije sebe, (ki je, kot smo videli, lastna zavesti) ki naj bi naredil ali rekel nekaj, medtem ko se v resnici naredi nekaj drugega: to orodje upora do zdaj verjetno največ uporablja Maeve (proti tehnikom, seveda) in – bolj subtilno – Dolores (ko jo intervjuvajo programerji).
Sledi bikameralnega uma
V zadnjem delu knjige, ki nas v zvezi z Westworldom zanima samo postransko, Jaynes našteje in opiše sledi bikameralnega uma v sodobnem svetu ter tudi tu, kot na drugih mestih teorije, pride do zanimivih in presenetljivih zaključkov, ki bi potrebovali – tudi po mnenju samega avtorja – bolj poglobljeno raziskavo. Religija, jasno: od prerokov kot zadnjih bikameralnih posameznikov do predkrščanskega malikovalstva kot rezultat zadnjih halucinacij, od profetov do obsedencev, vse do sodobne religije, ki v celoti sloni na odsotnosti božanstva (»Bog, zakaj si me zapustil?«). Jaynes meni, da sta poezija in glasba ne samo ostanka bikameralne mentalitete, temveč verjetno tudi sam jezik božanskega dela, medtem ko naj bi bili hipnoza in shizofrenija nič drugega kot inducirano in klinično bikameralno stanje. Še celo znanost naj bi bila v svojem iskanju jasnosti univerzuma odziv na razpad bikameralnega uma. Tako kot vsaka knjiga ali kos umetnosti, ki ni bil nikoli realiziran. Tako kot Westworld in sama teorija bikameralnega uma. In niti ta članek ne more biti izjema.