Glomazni in odtujeni birokratski aparat, ki duši narode in jim onemogoča njihovo suverenost; trenja med velesilami; generacija mladih, ki so zrasli v blagostanju in miru, ki pa se ne morejo poistovetiti z življenjskim načinom in vrednotami staršev, hkrati pa še nimajo jezika, ki bi si ga kot generacija delili in z njim opisovali svet in problematike življenja v njem: vse to smo nekoč že videli. Vojne in razpad tega navidezno tako trdnega sveta, ki pa je naelektren s tenzijo, negotovostjo in (spet navidezno?) brezperspektivnostjo, so se zdele tako daleč in abstraktne, čeprav so na mejah imperija že leta, celo desetletja pokale puške, vihrale revolucije in pod atentati umirali politiki.
V obdobju, ko obeležujemo stoletnico vélike vojne, se nam dostikrat postavlja vprašanje, kako se je sploh mogla zgoditi. Kako se je lahko iz na prvi pogled dokaj neznatnih problemov dogodila takšna morija? Kako so politiki, vladarji in mediji na tako brezbrižen način vlekli poteze in odločitve, ki so pripeljale do takšne katastrofe – tudi za njih samih? Ko gledamo nazaj, kar ne moremo verjeti, da se niso zavedali, kaj sploh počnejo.
Seveda znamo povedati dosti o tehničnem vidiku: o aliansah in izdajah; o frontah in številu mrtvih; o beguncih; o tem, kako je nova tehnologija prehitela generale (in ali tudi današnji generali poznajo vse posledice novih tehnologij, ki bi bile na razpolago v boju med dvema enakovrednima nasprotnikoma?). Malo pa znamo povedati o tem, zakaj je završalo med ljudstvom, zakaj so si posamezniki, poeti, pisatelji, novinarji, uredniki in minorni politiki naenkrat zaželeli vojne.
Morda je prav zaradi te meglice, ki obkroža njen začetek, prva svetovna vojna vedno razumljena kot neke vrste predigra druge, krutejše in še bolj totalne. In vendar temu ni tako. Ko Srečko Kosovel v dvajsetih letih minulega stoletja govori o »smrti Evrope«, ni enak raznim Orbanom in podobnim kaveljcem, ki se hranijo iz kaosa in jeze, temveč – mogoče zaradi mladostne ošabnosti nevedé – le ubeseduje nekaj, kar se je dejansko že zgodilo, vendar zaradi navade – saj mnogokrat je tisto, kar je pred očmi, najmanj vidno – še ni postalo razumljeno. Evropa, kot smo jo poznali v 19. stoletju, z veliko vojno umre. Ni je več.
Veliki vojni pravimo totalna, saj se v nasprotju s prejšnjimi v njej borijo vsi, od navadnih kmetov, zanesenjakov do žensk v tovarnah škornjev. Brez te totalnosti ne moremo razumeti propagando, ki se takrat zares rojeva, in državo nadzora. Ne moremo razumeti mej, ki so naenkrat zrasle, in dejstva, da država svojih državljanov ne spušča iz države. Brez frontnih jarkov ne moremo razumeti politikov, ki so se v njih kalili. In to, da je tovarištvo pomembnejše od prijateljstva, parole pomembnejše od diskretnih, a odprtih pogovorov. Ne moremo si predstavljati fascinacijo nad silo in močjo, ki sta fascinantni ravno zato, ker sta sebi namen. Ne moremo si predstavljati, da je Evropa nenadoma postala laboratorij raznih filozofskih in socioloških teorij 19. stoletja.
Ko so se mladi, ki se niso nujno poznali, v desetletju pred vojno v območju takratnega skupnega imperija upirali proti lažnemu svetu meščanstva, svetu odtujenih navad in uzanc, svetu svojih staršev, so se odločili – mnogokrat celo zastavili življenje – preseči lažnost in poiskati pristnost. Georg Trakl, Vasilij Kandinskij (takrat že imigrant iz Rusije), Italo Svevo, Carlo Michelstaedter, Arnold Schönberg, Egon Schiele in vsi drugi, ki se jih je post festum poimenovalo ekspresionisti, so bili brez jezika za operirati, jezika za sporočati, jezika, ki bi dovoljeval, da se izreče resnica, jezika, ki ne bi bil posredovan z lažnim in kompromisarskim življenjem njihovih staršev in tradicije; zato so se skozi ustvarjanje namenili ustvariti svoj, partikularni jezik, v katerem bi se lahko pristno izrazili. Schönberg, prvak atonalne glasbe, to tudi jasno pove: umetnik v ustvarjanju spoznava samega sebe, občinstvo ta notranji boj opazuje. Njihovi povojni kolegi to iskanje pristnosti tako več ne razumejo. Manifestna in avantgardna gibanja ne iščejo resnice več samo v sebi, temveč predvsem v svoji okolici.
Svet, ki je minil z véliko vojno je bil svet sestavljen iz dolge zgodovine malih kompromisov, ki so omogočila, da so vsa ljudstva in kulture nekako shajale med seboj. Schönbergov svet, kjer je iskal sebe, je v desetletjih po vojni izginil, izključno z njegovim narodom, ki je dolga stoletja, tisočletja prebival v vseh delih srednje Evrope.
Danes, ko čutimo neverjeto tenzijo v tem svetu, v svetu odtujene in glomazne birokracije, moramo raje najprej videti kot misliti. Svet, ki je pred nami, je kompromis, porojen iz dolgega in krvavega stoletja. Kompromis, ki ustvarja naša mesta, ki meša njene prebivalce prek prijateljstva in ljubezni, kjer se trendi in ideje premikajo tako kot ljudje. Kompromis, ki je vendarle boljši od vsakega političnega avanturizma, ki vzpostavlja filozofsko in sociološko koherenco.