Poglejmo si naslednje scenarije. Apple podpre neko aktivistično gibanje. Ameriška hokejska zveza izrazi solidarnost z neko spolno identiteto. Vplivna televizijska hiša obsodi neko politično stališče. Kaj naj si mislimo o teh dogodkih? Obstaja vsaj en vnaprej pripravljen, ready-made odziv. V političnih izjavah korporacij lahko vidimo hinavščino. Če se Apple odloči podpreti neko politiko, to stori na podlagi raziskav javnega mnenja, ki pokažejo, da bodo potrošniki nagradili Applovo držo. Napredne ideje glede spola, razreda in rase so v ZDA postale popularne in samoumevno je, da bo Apple te ideje uporabil kot del prodajne strategije. Se ideje gibanja Black Lives Matter prodajajo? Dobro, torej jih bo Apple podprl. Ali se prodaja ekologija? Dobro, Toyota bo začela prodajati manjše hibridne avtomobile, priuse in yarise. In seveda: potrošnikom, ki ekologije ne cenijo, bo še vedno nudila potratna terenska vozila.
Konservativni pisec Vivek Ramaswamy govori o »woke capitalism«, torej o kapitalizmu progresivne morale. Politična morala, zlasti tista, ki jo povezujemo z levico (zavzemanje za enakost, priznavanje manjšinskih identitet itd.), je po Ramaswamyju postala potrošniška preferenca. Ta kritika je prepričljiva, skoraj samoumevna. Ali je presenetljivo, da korporacije izkoriščajo progresivno politično miselnost? Korporacija je nosilka kapitalske moči. Ima maksimalno zmožnost racionalnega načrtovanja. Seveda bo uporabila woke oziromaprogresivno moralo levice. In zakaj je to tragično? Ker je ta morala načeloma namenjena šibkejšemu. Gibanje Black Lives Matter je bilo izhodiščno namenjeno ljudem, ki so na dnu. Nato je postalo popularno. In ker je bilo popularno, so ga prevzeli tisti na vrhu, med njimi Apple. Spremenili so ga v prodajno strategijo. Gre za woke v ovčji koži. To je tragedija sleherne ideologije, ki hoče odrešiti šibkejšega: ko postane dovolj razširjena (tudi med samimi šibkejšimi!), jo začnejo koristiti tisti z močjo. Izmed mislecev 20. stoletja je to nevarnost najjasneje prepoznal Jacques Ellul, ki je dejal: krščanstvo je postalo sredstvo dominacije s strani močnejšega. Zakaj se ista usoda ne bi mogla zgoditi s progresivno moralo, ki se danes razvija na spletu?
Ampak to ni edina slaba plat kapitalizma progresivne morale. Znova si zamislimo scenarij: Apple izrazi podporo Black Lives Matter. Kritično vprašanje se sedaj glasi: kako naj se na takšno izjavo odzove človek iz mesa in krvi?In še pomembneje: kako se naj na takšno izjavo odzove mlad človek? Po mojem sta mogoča dva odziva. Prvič, z izjavo lahko soglašamo. Ko vidimo, da Apple izrazi podporo Black Lives Matter, se strinjamo. Ampak, kako občutimo to strinjanje? Kot nekaj odvečnega. Apple mi zagotavlja računalnik, telefon, glasbo, slušalke, televizijo, nanizanke. Dostavlja mi snovne in medijske proizvode. Med temi proizvodi pa se znajdejo politična stališča. Še več: enaka politična stališča javno zagovarjajo tudi druge korporacije: Meta, Nike, športne lige, CNN itd. Družbe, ki ustvarjajo svet okoli mene, se izrekajo o pravičnosti v tem svetu. Mogoče se s takšno vizijo pravičnosti strinjam že prej. Ampak to je nepomembno: v primerjavi z njimi moj glas izpuhti. Kaj šteje moje mnenje o rasni pravičnosti, če se o njej izrekajo tvorci sveta okoli mene? Nič. Z njimi se strinjam, a je moje soglasje irelevantno, podobno je veslaču, ki bi hotel ladjo poganjati v isto smer, kot jo že potiska vihar. Težava progresivnega kapitalizma ni le v tem, da, kot pravi Vivek Ramaswamy, vsiljuje eno vrsto stališč. Težava je, da tudi stališča tistih, ki bi s progresivnimi temami soglašali, spremeni v nekaj odvečnega.
Jasno je, kakšna je druga možna reakcija. Ta odziv je infantilen, a človeški. Ko vidim, da Apple podpira Black Lives Matter, lahko nalašč uberem nasprotno smer. Gibanju Black Lives Matter začnem nasprotovati. Še več, privzemati začnem rasistična stališča. Zakaj? Ker hočem kljubovati močnim silam sveta. Ker zaslutim, da so domnevno moralna sporočila korporacij, strank in medijskih hiš prodajne taktike. Ker nočem biti »kolešček v mehanizmu sveta«, kot bi se izrazil Ipolit Dostojevskega. Ko vidim, da svetne moči izkoriščajo moralo – tisto, ki je bila sprva namenjena šibkejšemu! – za lastne interese, se tej morali zoperstavim. Tudi tako, da besnim nad šibkejšim. Ta reakcija je otročja, vendar je edina priložnost za izraz moje individualnosti.
V teh razmerah imamo torej dozdevno dve izbiri. Lahko se sprijaznimo s tem, da je naše soglasje odvečno, ali pa privzamemo otročjo kljubovalnost. Ampak tu je še tretja alternativa. Ta se glasi: v mislih moramo obdržati, da naša politična stališča, mnenja o spolu, rasi, razredu, o nacionalni državi ali geopolitiki ne morejo biti nikoli predmet stališč neke korporacije. Svetovni nazori so del osebne drame, pomot, spoznanj, spreobrnitev in rezov. Imajo globino, ki je ne premore propagandno sporočilo nekega podjetja ali anonimne množice. Če imajo vrednost, jo imajo zato, ker izražajo osebo. To je razsežnost, ki bo večno ostala nedosegljiva woke kapitalizmu.