V zadnjih dveh desetletjih so bili mednarodni opazovalci vse prej kot prijazni do Italije. Mednarodni denarni sklad je leta 2017 pisal o dveh izgubljenih desetletjih italijanskega gospodarstva (Italy Staff Report, 2017), tednik Economist pa je 19. maja 2005 našega zahodnega soseda ožigosal kot pravega bolnika Evrope, medtem ko sta ugledna ekonomista Bruno Pellegrino in Luigi Zingales poskušala diagnosticirati »italijansko bolezen« (NBER Working Paper, 2017). Z vidika gospodarske rasti je bilo zadnje desetletje najslabše v zgodovini Italije vse od združitve dalje – vključno z obema svetovnima vojnama. Po podatkih Eurostat je med letoma 2000 in 2020 italijanski realni bruto domači proizvod na osebo, tj. BDP izražen v konstantnih cenah oz. deflacioniran, nazadoval za približno 9 %. Istočasno je nemški realni BDP zrasel za 19 % , slovenski pa kar za 39 %.
Tri knjige, ki jih je v zadnjih štirih letih objavil Andrea Capussela, so se pojavile v času, ko so mnogi opustili upanje, da se bo kdaj povrnil produktivni elan, ki je zaznamoval »italijanski čudež« (miracolo italiano). V obdobju 1950–63 se je namreč ta zaostala in zaradi vojne še vedno travmatizirana sredozemska država povzpela prav do takratne tehnološke špice in v kratkem postala članica ekskluzivnega kluba sedmih največjih gospodarstev (po nominalnem BDP-ju) na svetu.
Pri tem je zanimivo, da se je Capussela analize italijanskega gospodarstva lotil, ne da bi bil klasičen ekonomist ali politolog: po izobrazbi je odvetnik, specializiran v konkurenčnem pravu, vendar si je mnogo izkušenj o ekonomskih zadevah nabral kot svetovalec mednarodnih organizacij, ki so se ukvarjale s tranzicijo na postsocialističnem Kosovu in v Moldaviji. Capusseli je uspelo ponuditi bralcu dovršeno in poenoteno sliko političnih in ekonomskih vzrokov italijanskega upada, ki zaznamuje to državo že vsaj četrt stoletja. V političnoekonomski zgodbi je uporabil teoretski okvir, ki temelji na »novi institucionalni ekonomiji«, predvsem na delu Darena Acemogluja in Douglassa Northa ter na klasični teoriji oz. logiki kolektivnega delovanja – gre za ekonomsko stroko, ki se ukvarja s problematiko koordinacije zlasti večjih skupin, kot so potrošniki, okoljevarstveniki ipd., zasnoval pa jo je Mancur Olson že v šestdesetih letih 20. stoletja. Capusselove trditve je mogoče povzeti takole.
Kazalec, ki najbolje pokaže italijanske pomanjkljivosti v inovativnosti in konkurenčnosti, je postopno slabšanje skupne faktorske produktivnosti, ki upošteva učinkovitost, s katero se delo in kapital uporabljata v proizvodnem procesu, in ki prikazuje tudi tehnološki razvoj. Po podatkih OECD je italijanski položaj zelo šibak: v obdobju med letoma 1995 in 2018 je produktivnost v povprečju letno padala za -0,07 %. Če pogledamo podobne podatke za Francijo, državo, ki tudi ne izstopa po konkurenčnosti svojih podjetij, je primerjava porazna: v obdobju 1995–2018 je francoska skupna faktorska produktivnost letno rastla za 0,59 %. V primerjavi s produktivnostjo delovne sile je padec v skupni faktorski produktivnosti redek pojav, toliko bolj med razvitimi industrializiranimi gospodarstvi, saj si je težko predstavljati, da podjetja ne bi uporabljaja znanja, ki ga že imajo.
Razlaga tega neobičajnega upada se začne s spoznanjem, da so institucije, ki upravljajo državo – pri čemer so mišljena pravila, ki so dejansko spoštovana in ne le formalno sprejeta – neučinkovite. Takih primerov je na pretek in so med seboj tesno povezani: Capussela namreč trdi, da se italijansko gospodarstvo nahaja v primežu vrste začaranih krogov.
Italija ima zelo veliko majhnih in mikro podjetij: leta 2017 je po podatkih Istat imelo 95 % vseh italijanskih podjetij manj kot 10 zaposlenih, v povprečju pa manj kot štiri. Večina teh družb so družinske firme, znotraj katerih so glasovalne pravice v rokah »kontrolne družine«, kar seveda vključuje ustanovitelje, ki stremijo k temu, da bi lastništvo družbe prenesli na svoje potomce. Čeprav to ni nič nenavadnega (tudi v Nemčiji je denimo takih podjetij zelo veliko) je težava v tem, da so v italijanskih družinskih podjetjih lojalnost in poznanstva – tj. veze v javni upravi in bankah, kot sta jasno pokazala že Pellegrino in Zingales – veliko pomembnejše od kompetenc, saj so tudi najbolj delikatni posli, na primer finančni menedžment, v rokah neizkušenih družinskih članov. Eklatanten primer je bila agroživilska velikanka Parmalat: v njenem upravnem odboru so sedeli člani, ki so bili vsi po vrsti iz Colecchia pri Parmi, tj. vasice, kjer se je rodil njen ustanovitelj Vito Tanzi. Leta 2003 je družinsko družbo pokopal epohalni finančni polom, ki je razkril vse pretirano tvegane in negospodarne posle emilijanske družbe.
Še bolj zaskrbljujoče je sistematično nespoštovanje italijanskih zakonov. Kljub temu, da so italijanski računovodski standardi primerljivi s francoskimi ali nemškimi, so italijanska podjetja zaradi splošne nezanesljivosti računovodskih izkazov manj privlačna za vlagatelje. Nezadostna zaščita manjšinskih delničarjev vodi v kronično podkapitalizacijo, kar je tesno povezano z vsaj tremi nadaljnjimi problemi. Prvič, tehnološki zaostanek. Kot je poudaril sedanji minister za tehnološke inovacije Vittorio Colao, pomanjkanje tveganega kapitala zaduši večino inovacijskih prizadevanj. Drugič, prekarizacija delovne sile. Za razliko od večjih firm so se družinska podjetja specializirala v delovno intenzivni proizvodnji (tekstil, obrtništvo itd.), ki ne potrebuje veliko investicij v tehnologijo, temveč le ceneno ter skromno izobraženo delovno silo. Tretjič, nemeritokratska selekcija višjih kadrov. Glede na to, da so majhna podjetja odvisna od izredno neučinkovitega bančnega sektorja, so v Italiji veze in poznanstva ključnega pomena za pridobivanje kreditov in podobnih virov financiranja.
Na najbolj abstraktni ravni obstaja torej sistemski problem pravne države, katere erozijo v primerjavi z drugimi razvitimi državami vestno beleži Svetovna banka. Indeks Rule of law uvršča države na lestvico od 2,5 do -2,5. Leta 2018 sta bili na vrhu Finska (2,05) in Norveška (1,97), na dnu pa Somalija (-2,33) in Venezuela (-2,34). Raven Italije je bila 0,25, povprečje podobno razvitih držav 1,44. Tako kot v primeru skupne faktorske produktivnosti je ogromna vrzel – pravo brezno! – posledica dolgega upada. Leta 1996, ko so se meritve začele, je bila raven Italije 1,09, njenih razvitih »vrstnikov« pa 1,50. Razlika v indeksu se je torej v dveh desetletjih skoraj potrojila.
Kdo je kriv za tak prosti pad? Politiki in sodstvo so odgovorni za zagotavljanje zakonitosti, dolžnost javnosti je, da ravna v skladu s črko zakona, naloga strank ter civilne družbe pa, da signalizirajo morebitne nepravilnosti in odstopanja od norm. Očitno je, da ti akterji v Italijisvojih obveznosti niso izpolnili, temveč so podlegli celi vrsti težav v kolektivnem delovanju, ki so državo potisnile v neučinkovito in nepravično »slabo ravnovesje«.
Kot že omenjeno, se je italijanski ekonomski čudež zaključil okvirno leta 1963, to je v letu, ko je v Italiji pod vodstvom premiera Alda Mora nastala prva levosredinska vlada, ki je poleg hegemonske Krščanske demokracije (DC) vsebovala tudi socialdemokrate, republikance in predvsem Italijansko socialistično stranko (PSI), ki je nato v vladi skoraj nepretrgoma ostala naslednjih tridesetih let. Odprtje krščanskih demokratov levici je slonelo na impozantnem programu reform, ki naj bi dokončno modernizirale italijansko politično ekonomijo s preureditvijo trgov dela (na podlagi reguliranega socialnega dialoga med delodajalci, sindikati in vlado) in kapitala ter regulacijo konkurence in upravljanja podjetij. Od tega programa je ostalo bore malo, predvsem zaradi nasprotovanja konservativnih interesnih skupin in razdrobljenosti levosredinske reformne fronte. Uradno so se torej začela burna šestdeseta leta, ki so jih zaznamovale tako bojevitost delavskega razreda kot prve »stavke kapitala«, če si izposodimo izraz pri Marxu, zaradi katerih so se naložbe dramatično zmanjšale in je bilo opaziti prve velike odlive denarja v Švico.
Povojna italijanska politična ekonomija je posledično okostenela okoli Krščanske demokracije, ki je vladala s pomočjo kombinacije klientelističnih izmenjav med političnimi in gospodarskimi elitami ter »selektivne vključitve«, tj. partikularističnih ugodnosti, namenjenih volilcem. Rutinska depreciacija italijanske lire, strpnost do davčne utaje in posledične amnestije ter zaščita ključnih podjetij pred konkurenco so spodbujale gospodarstvo tudi potem, ko je to pristalo na tehnološki meji, s čimer je izčrpalo t. i. »primerjalno prednost zaostalosti«, kakor jo je formuliral Alexander Gerschenkron (1962), in to ravno v obdobju po prvem naftnem šoku na začetku sedemdesetih let, in ko se je po propadu monetarnega sistema Bretton Woods zmanjšala učinkovitost keynesianskih kriznih protiukrepov. Mikro ciljanje privilegijev, povezanih s socialnim varstvom, predvsem v sklopu pokojninskega sistema – ti so bili pogosto podeljeni na podlagi posameznikovega poklica, saj so modri ovratniki v večji meri glasovali za Komunistično partijo (PCI), kar je bilo prava anatema za krščanske demokrate – in možnosti zaposlovanja v javnem sektorju, zlasti na manj razvitem in obubožanem jugu, so predstavljale neposredno izmenjavo blaginje za glasove. Tak klientelistični sistem je vzdrževal stabilnost strankarskega sistema vse do padca Berlinskega zidu.
Kot nas uči teorija iger – veja matematike, ki se ukvarja z analizo strategij za spopadanje s kompetitivnimi situacijami, kjer je rezultat izbire dejanja udeleženca odvisen od dejanj drugih udeležencev – se gospodarsko ravnovesje, pri katerem elita uspeva z izkoriščanjem pravnih vrzeli (kar pa po definiciji zahteva, da večina spoštuje pravila), lahko hitro poslabša. Korupcija in utaja davkov postaneta sistemski, neupoštevanje zakonov pa endemično. Implozija Italije v osemdesetih letih pod vodstvom socialistične stranke Bettina Craxija je odličen primer takšne degeneracije, ki je dosegla vrhunec z devalvacijo in dramatičnim izstopom italijanske lire iz Evropskega denarnega sistema 16. septembra 1992 (t. i. črna sreda).
Treba pa je poudariti, da so takrat nadzorniki nad sistemom še vedno nekako opravljali svoje funkcije. Na začetku osemdesetih let je sekretar PCI Enrico Berlinguer v znanem intervjuju za dnevnik La Repubblica ostro obsodil strankarski klientelizem in izpostavil »moralno vprašanje« v italijanski politiki. Neodvisno sodstvo je leta 1982 razkrilo škandalozno in protiustavno delovanje tajne prostozidarske lože Propaganda 2(P2) in deset let pozneje javnosti pokazalo sistemsko naravo politične korupcije v aferi tangentopoli. Končno so ogorčeni volivci izpodrinili celoten pentapartito, tj. sistem petih glavnih koalicijskih strank: krščanski demokrati, socialisti, republikanci, socialni demokrati in liberalci, na katerih je slonela t. i. prva italijanska republika.
A stranke, ki so nastale zaradi političnoekonomskega potresa v letih 1992–94, volivcem niso podale jasne razlage težav obstoječega sistema, predvsem pa niso predstavile verodostojnega programa, s katerim bi se državo izvleklo iz slabega ravnovesja, v katerega se je pogreznila. Namesto da bi prišlo do prave politične in programske menjave, je na volitvah leta 1994 prevladala stranka Naprej, Italija (Forza Italia), ki jo je le nekaj mesecev pred tem ustanovil medijski mogotec Silvio Berlusconi, ključni predstavnik statusa quo in najmanj verodostojen kandidat za voditelja »liberalne revolucije«, ki jo je obljubljala njegova ad hoc ustanovljena stranka.
Sledil je dolgotrajen upad, med katerim so bile zasnovane številne neučinkovite reforme, ki so zapravile človeški in produktivni kapital. Množični proces privatizacije v devetdesetih letih je odvrnil zasebni kapital od inovativnih in produktivnih pobud ter ga usmeril v cenena velika državna podjetja na področjih energetike (ENI, ENEL), telekomunikacij (Telecom Italia), transportne infrastrukture (Autostrade per l’Italia) in mnogih drugih. Hitra liberalizacija trga dela z reformama Treu in Biagi v letih 1997 in 2003 je privedla do pravega razkola na italijanskem trgu dela: na pretirano zaščitene insiderje na eni strani, na drugi pa outsiderje, podvržene na milost in nemilost delodajalcev, ki bi verjetno brez take prekarizirane, cenene delovne sile preprosto bankrotirali.
Preživetje nekonkurenčne, fragmentirane gospodarske strukture in nesposobnega menedžerskega razreda, ki je bil izbran zaradi svoje zvestobe, je italijanskemu gospodarstvu onemogočilo, da bi se spopadlo s tremi velikimi izzivi novega tisočletja: digitalizacijo, globalizacijo in prevzemom evra. Istočasno je treba beležiti tudi razkroj nadzornikov, ki so v osemdesetih letih in začetku devetdesetih še lahko odigrali pozitivno vlogo. Intelektualne sposobnosti izvoljenih političnih predstavnikov in civilne družbe na splošno so na zgodovinsko najnižji ravni, konflikt med sodstvom in političnim razredom pa je dosegel raven dramatičnosti, kakršne še ni bilo zaznati v drugih konsolidiranih demokratičnih državah.
Po krizi javnega dolga, zaradi katerega je Italija skoraj bankrotirala in ki ji je nato sledila kopica nujnih ukrepov tehnične vlade Maria Montija, je italijanska politična scena doživela pravo involucijo. Volilna volatilnost in uspeh populističnih strank, ki pridigajo superiornost navadnih ljudi nad pokvarjenimi elitami ter krivijo zunanje sovražnike – priseljence, evro, kitajsko konkurenco – za upad italijanskega gospodarstva, kot sta Liga Mattea Salvinija in Gibanje petih zvezd Beppeja Grilla, sta manifestaciji rastoče anomije. Namesto da bi iskale nova izhodišča, iz katerih bi Italija spremenila svoj razvojni tempo, so te stranke volivcem ponujale obnovljeno selektivno vključitev s pomočjo ugodnosti, kot so na primer predčasne pokojnine (quota 100) in pavšalni davek (fiat tax) za samostojne delavce. Posledica takega neodgovornega ravnanja je bila popolna nepripravljenost italijanskega gospodarstva v trenutku, ko je udarila pandemija.
V povojni zgodovini je torej Italija zapravila kar tri odlične priložnosti, da bi se končno prelevila v moderno pravno državo: z odprtjem krščanskih demokratov levici v letih 1962–63, po padcu prve republike v obdobju 1992–94 ter na vrhu krize javnega dolga med letoma 2011 in 2013. Kljub ogromnemu izzivu, ki še vedno čaka Italijo, skuša Capussela začrtati pot, ki vodi iz opisanega slabega ravnovesja. Nujni pogoj za to, da se upad gospodarstva zaustavi in trend obrne v pozitivno smer, je po njegovem v tem, da se italijanskim volivcem dopove, da neučinkovitost in neenakost izvirata prav iz sedanjega stanja politične ekonomije. To spoznanje lahko pripelje do skupnih prizadevanj, osredotočenih na prenovljenem političnem programu, katerega izvajanje bi lahko zagotovile prav institucionalne strukture, s katerimi je Italija zasidrana v Evropski uniji. Nacionalni načrt za okrevanje in odpornost, ki ga je vlada avtoritativnega premiera Maria Draghija predala Evropski komisiji aprila 2021, je zavezal roke italijanskim politikom v zvezi s svežnjem reform, ki mora zadostiti pogojem reševalnega paketa Next Generation EU. Reformni strategiji žal manjka ključna poteza: kot je nedavno opozoril sam Capussella (Domani, 22. februar 2021) nekdanji bankir državljanom ni uspel razložiti globljih vzrokov za dekadenco italijanskega gospodarstva in politike. Ta komunikacijska vrzel je verjetno eden izmed razlogov za dramatično porast v volilnih projekcijah skrajno desničarske stranke Bratje Italije (Fratelli d’Italia) Giorgie Meloni, edine večje italijanske stranke, ki ne podpira Draghijeve vlade.
Širina in kompleksnost Capusselinega opusa sta požela pohvale tako akademikov kot tudi oblikovalcev politik, kot zgovorno kažejo pohvalni odlomki na platnici italijanske izdaje njegovega dela. Kljub temu so možne nekatere konstruktivne kritike, tako teoretske kot vsebinske. Kot priznava avtor sam, je najbolj oster ugovor njegovi rešitveni strategiji v ugotovitvi, da se družba ne spreminja zaradi kolektivnega delovanja, temveč s postopnimi reformami, ki lahko sčasoma sprostijo blokiranost političnoekonomskega potenciala neke skupnosti. Glede tega pa Capussela ne upošteva obsežne tranzicijske literature, ki je nastala po padcu Berlinskega zidu, niti ne izhaja iz lastnih izkušenj v problematičnih postsocialističnih regijah. Vroča izmenjava med zagovorniki terapije šoka (Jeffrey Sachs, Leszek Balcerowicz) in gradualisti (Joseph Siglitz, Peter Murrell) sredi devetdesetih let, pa tudi briljantna teoretizacija »ravnovesja delnih reform« v gospodarskih tranzicijah Joela Hellmana (World Politics, 1998) bi bili dobrodošli dodatki k razpravi. Tudi na slovensko tranzicijo bi se lahko Capussela obrnil: pekoča izkušnja z lastninjenjem podedovane družbene lastnine je odličen primer neuspeha parcialnih in inkrementalnih reform (o tem sem pisal v članku za Razpotja poleti 2016), pa čeprav je gradualizem v Sloveniji večinoma uspel. Še pomembneje pa je, da Capussela ne navaja, kakšno rast naj bi prineslo novo, produktivnosti prijazno ravnovesje v Italiji, saj je iz svoje analize skoraj v celoti izpustil temeljno vprašanje naraščajoče gospodarske neenakosti.
Končno še besedo o različnih tipologijah bralcev, ki so jim Capusselove tri knjige namenjene. Medtem ko sta obsežnejši monografiji, izdani pod okriljem Oxford University Press in Luiss University Press, namenjeni mednarodnim in italijanskim akademikom in bi lahko postopoma postali ključna učbenika v tečajih o italijanski politični ekonomiji, je krajše besedilo v italijanščini, ki ga je izdala založba Einaudi, namenjeno širši javnosti. Obstoj poljudne različice Capusselovega dela je hvalevreden, vendar verjetno kljub temu še vedno predpostavlja preveliko znanje bralca, ki ni specialist na tem področju. Avtorju pa ni mogoče očitati preveč: izstop iz lastne gnoze in abstrakcija od nje sta pogosto zelo zahtevni vaji.