»Vsak človek je začetek,« pravi Avguštin. Delovanje živali – in še toliko bolj dogajanje v neživi naravi – lahko vedno izpeljemo iz objektivne resničnosti. Pes se ravna po refleksu. Kamen se giblje skladno z zakoni narave. Samo človek – in sleherni človek – je zmožen dejavnosti, ki je ne pogojuje predhodno obstoječa stvarnost. Sposoben je začenjati.
To Avguštinovo misel je Hannah Arendt postavila v središče svojega mišljenja. V nasprotju z Martinom Heideggerjem, ki je človeško stanje navezal na dejstvo smrtnosti, je Arendtova menila, da je za conditio humana veliko bolj pomembna naša narojenost, Natalität. Rodimo se kot nekaj nepričakovanega, novega, kod edinstveni »nekdo«. To našo bistveno začetnost, pravi Arendtova, ljudje še posebej nazorno izkazujemo v določeni sferi delovanja: politiki. V politiki začenjamo s projekti. V politični javnosti se srečujemo in iz teh srečanj ustvarjamo priložnosti za nekaj novega. V politiki vedno znova definiramo obseg in kvaliteto naših pravic. Vstop v politiko je drugo rojstvo, s katerim potrdimo, da je z našim prvim, biološkim nastankom resnično nastopilo nekaj novega, in ne zgolj bitje navade in potreb.
Revolucionarna pomladitev
Zato se zdi naravno domnevati, da je politika bistveno povezana z mladostjo. Če je politika prostor začenjanja, potem mora biti politik pravzaprav mladostnik. Ne v smislu datuma rojstva: mladostnik mora biti v tem smislu, da se še ni v celoti predal starim, obstoječim vzorcem mišljenja in ravnanja. Ker hoče prenoviti svet, mora biti med novimi na svetu.
Vsaj na prvi pogled se ta povezanost med politiko in mladostjo potrdi z osrednjim političnim fenomenom evropske modernosti, revolucijo. Ancien régime ni samo bivši, temveč tudi stari režim. Vladavina, s katero hoče prekiniti revolucionarna politika, je skrepenela, okostenela, postarana. Izhodiščna ideja revolucije je v tem, da so se odnosi med ljudmi, ki so bili sprva osnovani na svobodnem sporazumu med posamičnimi voljami, sčasoma – z nasilno uzurpacijo, religiozno mistifikacijo ali preprosto z oddaljevanjem od izvora – sprevrgli v golo zunanjo prisilo. Revolucionarna politika hoče prebrati ta razmerja. Izločiti hoče tista, ki so izgubila osnovo v naravnem pravu – torej tista, ki jih ne bi dopustil noben resnično svobodni sporazum med voljami – in na obnovljeni zavezi med temi voljami sezidati nouveau régime. Revolucionarna politika je gibanje pomladitve.
Toda tu naletimo na prvo zagato. Pomladitev, ki jo hoče doseči revolucionarna politika, je, če uporabimo ta izraz, filogenetska mladost, mladost rodu, in ne ontogenetska mladost, mladost posameznikov, generacije, mladost mladine. To pomeni, da bo revolucija zahtevala nekaj, česar mladina ravno ne more imeti: znanje, zgodovinsko vednost, spomin. Šele ta spomin – idealni ali historični, spomin Rousseaujeve rekonstrukcije ali slava rimske republike – bo revolucionarjem pokazal, kakšna je bila politična skupnost v svoji mladosti in k čemu mora torej težiti njena pomladitev. Nosilci te vednosti seveda ne bodo mladi. Posredovalo jo bo usposobljeno revolucionarno telo, partija, skupina učiteljev, v vsakem primeru družba odraslih. Kot pravi Abbé Sieyès v Tretjem stanu: »Mladi hočejo imitirati, stari ne znajo drugega kot ponavljati. Slednji so zvesti lastnim navadam, prvi oponašajo. Tu pa se tudi končajo njihova prizadevanja.«
Na tej točki postane jasna razlika med revolucionarno politiko v ožjem smislu besede, torej jakobinstvom osemnajstega in leninizmom dvajsetega stoletja, ter sodobnimi, povojnimi mladinskimi gibanji. Mladinska gibanja, denimo seksualna revolucija iz leta ’68 in nedavna Arabska pomlad, izhajajo iz jasno določene generacije. Te generacije, v nasprotju z revolucionarno politiko, ne zanima vprašanje, kako povrniti politično skupnost v stanje njene mladosti. Nasprotno, želi jo preoblikovati v skladu s tistimi vrednotami, za katere meni, da jih je odkrila z lastnimi močmi, brez precedensa, neodvisno od historičnega spomina. Ne meni se za pomladitev republike. Uresničiti hoče republiko mladosti, republiko vrstnikov.
Smisel podmladka
Kot se je pokazalo leta ’68 in kot je postalo očitno tudi zdaj, v letih »nevarnih sanj«, če uporabimo Žižkov izraz, se mladinska politična gibanja vzpnejo istočasno s krizo demokracije. Parlamentarna politika namreč služi kot nekakšen jez, s katerim se politični potencial, ki ga neobhodno prinaša vsaka generacija mladih, preusmeri v stalnejši politični izraz. Ko ta jez popusti, se odpre grožnja – ali obet – vzpona radikalnih mladinskih gibanj. Kaj je ta jez? Nič drugega kot politične stranke oziroma, rečeno natančneje, njihovi podmladki.
V čem je smisel strankarskega podmladka? Podmladek je osnovan na ideji, da politična stranka – ali vsaj njen najožji del, vodstvo – ni zgolj zbirka posameznikov, ki so se naključno, vsak po svoji poti, prikopali do istih političnih stališč. Nasprotno, ideja podmladka predpostavlja, da mora stranka bdeti nad samo formacijo teh stališč. Stranka v pravem smislu besede ni le naknadna povezava istomislečih, temveč prostor, v katerem se skupni vrednostni, idejni in akcijski elementi sploh lahko prenesejo na posameznega člana. Toda stranka prav tako ni tiskarska matrica. Stranka oziroma, rečeno z razširjeno besedo, strankarska »ideologija«, se ne odtiskuje v gnetljivo snov, ki bi bila mladina. S sprejemom podmladka se namreč tudi sama izpostavi predelavi. Ko stranka sprejme v svoje vrste mladostnika, mu v resnici pravi: »Postal si eden izmed nas. To pomeni, da se nam boš moral prilagoditi, če boš hotel postati naš polnopraven, odrasel član in če se boš, še več, hotel prebiti med naše vodilne člane. Toda mi nismo vzgojna institucija, nismo šola; zato bomo pustili, da boš s svojim vstopom med nas preoblikoval to, kar sploh pomeni ‘mi’. Pripuščamo te v svoje vrste in se hkrati prepuščamo, da nas – v določeni meri – spremeniš tudi sam, v skladu z oblikovno močjo lastne mladosti.«
Strankarsko življenje, vsaj takšno, kakršnega smo poznali večji del 20. stoletja, je osnovano na tej medgeneracijski komunikaciji. Stranka ponuja mladim priložnost, da izrazijo novost, ki jo, tako kot vsako človeško pokolenje, prinašajo v svet. Toda to jim omogoča samo za ceno – ne integracije, ne spoja s starostjo, temveč pogovora, spoprijema z njo. Mladost prinaša nove sogovornike, vendar ne novega jezika.
S tega vidika je stranka, ta osnovna celica evropske politike 20. stoletja, paradoksno podobna družini, temeljnemu gradniku zasebnega življenja. Tako kot družina sprejme novorojenega v svoj krog in se hkrati prepusti, da jo novorojeni preobrazi s svojo novostjo, tako tudi politična stranka preoblikuje mlade in jih istočasno spodbuja, naj preoblikujejo njo. Družini je podobna v še enem pogledu. Mladini nudi varovano okolje, ki blaži njene neumnosti in jo ščiti pred nevarnostmi političnega najstništva. Strankarsko okolje poskrbi, da lahko mladi zagovarjajo stališča, se zavzemajo za predloge in izvajajo akcije, ki jih javnost onkraj stranke morda ne bi odobravala. Podmladek stranke je eksperimentalno okolje, v katerem mladost preboli svojo politično puberteto, svoj ekstremizem. Ko to okolje izgine ali izgubi svojo privlačnost – kar se neizbežno zgodi s krizo parlamentarne demokracije – ostane mladost brez vmesnega prostora, ki jo je ločeval od sodbe širše javnosti. Sedaj mora v javnosti nastopati neposredno, kot sila mladinskega gibanja, kar je lahko uničujoče tako za mladost kot za senzibilnost same javnosti.
Mimogrede, prav zaradi njihove formativne vloge se od strank ne sme zahtevati, da bi bile v svojem notranjem delovanju povsem prosojne državnemu nadzorstvu ali širši javnosti. Kajti kaj novega bi stranka sploh lahko ponudila državi, če bi morala svoj podmladek pripravljati na politiko pod kontrolo države ali javnega mnenja? Tega vprašanja ne moremo preiskati podrobneje, toda eden izmed pomembnih razlogov za politično sterilnost komunističnih režimov je bil prav v tem, da so strankarsko strukturo prepletli z javnimi institucijami in s tem onemogočili, da bi stranka mlade politike pripravljala neodvisno od države. Iz druge ali tretje partijske generacije ni izšel niti en politik, ki bi se mogel primerjati z začetniško generacijo, z Leninom, Trockim, Titom, Maom ali Djilasom. Zaradi zlitja z državo je partija preprosto izgubila možnost, da bi državi nudila karkoli novega. Ostala je brez enega od temeljnih razlogov svojega obstoja, ki je ravno v posredovanju, pripravljanju, uvajanju mladosti – torej tistega v nas, kar je zmožno začenjanja – v politično življenje.
Vrstništvo kot drugi politični princip mladosti
Slovenske stranke, ustvarjene v zadnjih petih letih – in Bog ve, da jih ni malo – praviloma nimajo podmladka. Zastavljene so kot gole zbirke posameznikov, ki imajo po naključju isto mnenje ali ki jih je v določenem trenutku povezal skupni pridobitniški interes. Njihov rok trajanja je omejen s političnim potencialom trenutnega članstva; njihovi vodje so brez naslednikov.
A med temi strankami najdemo izjemo: Združeno levico. Ta stranka ni ad hocmnožica posameznikov, ki bi jih povezovale dve ali tri ideje, temveč politična platforma s trajnim načrtom. Kljub temu pa bi bilo absurdno pričakovati, da bi, podobno kot obstojne stranke 20. stoletja, imela svoj podmladek. Njen jedrni del, Iniciativa za demokratični socializem, namreč sestavljajo ljudje, ki so s političnega vidika prav mladostniki: petindvajsetletniki, tridesetletniki. Njeno vodstvo je njen podmladek. In obratno, starejši člani Združene levice so zbrani v manj pomembnih krilih stranke, v TRS in obrobni Demokratični stranki dela. Politični know how in doktrina se prav tako ne prenašata s starih na mlade. Nasprotno, starejši člani, zlasti tisti iz TRS, so socialistične ideje privzeli šele po pobudi svojih mlajših kolegov.
Ta nov tip politične stranke, ki je nastal iz političnega vrenja z začetka desetletja, pod dvojnim vplivom arabske pomladi in svetovne gospodarske krize, ta nov tip politične družabnosti, v katerega lahko uvrstimo tudi gibanja Occupy, Podemos, piratske stranke in v določeni meri Syrizo, ponuja drugačen način politične artikulacije mladosti. Osnovan ni na stari revolucionarni ideji, po kateri moramo s posredovanjem posebnega telesa, partije Učiteljev, pomladiti samo politično skupnost. Nove stranke prav tako ne ponujajo platforme, ki bi mladino uvajala v pogovor s tradicijo in s tem odpirala svet starih za oblikovno moč mladosti. S tem novim načinom delovanja se ne sprosti moč začenjanja, temveč neka druga politična sila mladosti, ki smo jo do zdaj puščali ob strani. Z njim se odpre moč vrstništva.
V čem je politični smisel vrstništva? Zakaj trdimo, da je vrstništvo ključna kategorija za razumevanje novih političnih gibanj in mladinskih gibanj nasploh? In predvsem, zakaj je svet vrstnikov pomemben za mladost? Z vidika vrstništva – torej razmerja, ki povezuje ljudi približno iste starosti – sta mladost in odraslost v asimetričnem položaju. V odraslosti, zrelosti in, a fortiori, starosti ima vrstniški univerzum neprimerno manjšo težo kot v mladosti. V svetu dela, ki je, vsaj za evropsko modernost, neločljivo povezan s svetom odraslosti, ne srečujemo samo vrstnikov. Delovni svet predpostavlja splet hierarhičnih razmerij, ta razmerja pa so običajno podkrepljena z razlikami v starosti. Šef je starec. Novi kolega je mladič, zelenec, izzivalec. Ta starostna razporeditev preči tudi druge razsežnosti sveta odraslih, denimo medijsko življenje ali birokratske sisteme. Edina sfera, kjer se odrasli običajno odločajo za vrstniško družbo, so prijateljski in partnerski odnosi, torej ravno tista razmerja, ki jim običajno pravimo »zasebna«, v nasprotju z medgeneracijskim svetom javnosti in dela.
Povsem drugače je z mladostjo. Mladi so prisiljeni, da v dobi od zgodnjega otroštva vse do dvajsetega, celo petindvajsetega leta preživljajo svoje dopoldneve v koncentrirani vrstniški družbi. Razlog te prisile je seveda izobraževalni sistem. Šola razvrsti mladostnike v režnje vrstnikov, razdeli jih v enote, določene s starostjo, v razrede. Življenje v razredu, ki družno počne stvari, določene z urnikom, je temeljno ogrodje šolskega življenja. Šolski razred je skupina ljudi iste starosti, ki ob istem času počnejo iste stvari. Smisel sobivanja je v mladosti prepleten z idejo sovrstništva. Zato ni čudno, da ima vrstniški univerzum toliko večji pomen v mladosti kot v odraslosti. Večino prijateljskih in tekmovalnih odnosov, prve zametke romantičnih razmerij bo mladostnik najverjetneje izkusil prav v okviru te vrstniške tvorbe, ki je razred. Skupno bivanje v razredu je tako odločilno za sam smisel vrstništva, da celo v odraslem življenju govorimo o vrstništvu kot razmerju, ki je bistveno vezano na čas šolanja: stavek »vrstnika sva« običajno pomeni »hodila sva v isti razred, v paralelko«.
Toda ne smemo se zmotiti: ta klasifikacija glede na starost ni zgolj zunanja prisila, ki bi jo šola vršila nad mladino. Kajti vez med sošolci se le še dodatno poglobi, ko se morajo družno soočiti s šolsko prisilo, običajno utelešeno v učitelju, v tem »razrednem sovražniku«, če uporabimo sijajen izraz Roka Bička. Temeljni modus operandi šolske prisile je zbiranje mladostnikov v vrstniške skupine; toda osnovni način upora proti šolski prisili je ravno poglabljanje te vezi, krepitev vrstniške solidarnosti. Šola izvaja svojo prisilo z zbiranjem vrstnikov; šolarji se ji upirajo s silo vrstniške družbe.
To razsežnost mladosti, vrstništvo, bi lahko analizirali v nedogled. Preučili bi lahko poseben način, kako vrstniški svetovi – tudi svetovi predšolskih otrok – razvijajo svojo lastno kulturo, ki se posreduje praktično brez pisnih sredstev in pomoči odraslih. Fenomeni otroške kulture, kot so denimo izštevanke ali dvoriščne igre, se magično ohranjajo, kot da bi že več desetletij obstajal en sam vrstniški svet, brez zgodovine, v večni sedanjosti, z vedno novimi otroki, ki ob prihodu na dvorišče prevzamejo skrivnosti ristanca in gumitvista. Prav tako bi lahko ugotovili, da se na drugem koncu otroštva, v najstniških letih, vrstniški svet še dodatno poglobi s spletnimi družabnimi omrežji. Facebook in prenosni telefon razširita družbo sošolcev čez meje pouka; spremenita jo v vseprisotno, vedno zvonečo prezenco.
Toda prav tako ni nujno, da je vrstniška skupnost omejena na otroška in najstniška leta. Če mladi občutijo, da po zaključku šolanja – torej ravno po obredu, ki bi moral zagotoviti njihovo iniciacijo – ostajajo pred vrati odraslega sveta, se bodo ponovno oprli na to vrstniško družabnost. In če si institucije sveta, vključno s političnimi strankami in njihovimi podmladki, ne morejo izboriti njihovega zaupanja, bo mladina aktivirala vrstništvo kot alternativni politični princip.Prav to se je zgodilo v zadnjem desetletju. Nova politična gibanja, začenši s pobudo Occupy in arabsko pomladjo, predstavljajo upor proti svetu odraslih – proti neprosojnemu sistemu bančništva, birokracije in neoliberalnih politik – in hkrati vrnitev k temu drugemu tipu družabnosti, ki jim je lasten natanko kot mladostniškim gibanjem. Gesla tega gibanja poznamo (kajti to so, navsezadnje, gesla naše generacije): »Mi, izključeni iz sveta dela, prekerci. Mi, izključeni iz političnega odločanja in zastopstva. Mi, ki ostajamo pred vrati odraslega sveta: mi, vrstniki.«
Republika mladih
S predlogi teh novih političnih gibanj, ki v svojem temelju izhajajo iz vezi med mladimi, se lahko strinjamo ali ne. V vsakem primeru pa se moramo zavedati, da vsebuje ta svojevrsten način politične artikulacije mladosti dve pasti. Prvič, vrstništvo ni vedno skladno z drugo politično razsežnostjo mladosti, ki smo jo analizirali v tem eseju, namreč z zmožnostjo začenjanja. Vrstniška vez, solidarnost mladih, ki so korakali po ulicah Madrida, Aten, New Yorka ali Kaira, je možna le za ceno določenega konformizma. Za mladostnika – tudi za študenta, za mladega aktivista – ni tribunala, ki bi imel večjo težo kot prav zbor njegovih sovrstnikov. Noben argument za radikalno politiko ni tako prepričljiv kot enoglasno strinjanje študentskih kolegov. In če temu mladostniku obstoječe institucije ne omogočajo več dostopa do političnega sveta odraslih, prične vrstniška družba groziti, da bo zadušila vse tisto, kar bi lahko – natanko kot mladostnik – prinesel novega na svet. Osnovna težava sleherne mladostniške politike je ravno v tem, da bo mladost, če jo pustimo samo sebi, brez stika s svetom odraslih, z vrstniškim pritiskom zatrla svojo moč začenjanja. Vrstniški svet mladih bo preplavil začetniško moč mladosti.Od tod tudi nenavadno dejstvo, da najmočnejše mladinsko gibanje prejšnjega stoletja – študentsko gibanje leta ’68 – ni proizvedlo trajnega spomina na posamezne študentske upornike in idejne vodje te generacije. Z izjemo Cohna-Bendita so danes edini posamezniki, ki se jih spominjamo v zvezi s študentskim letom ’68 – ne študenti, temveč njihovi učitelji: Deleuze, Marcuse, Foucault.
Drug problem, ki ga prinaša ta politična družabnost mladostnikov, ločenih od odraslega sveta, je popolna odsotnost jasnega političnega nasledstva. Osnovna doktrinalna težava mladih evropskih socialistov je v tem, da črpajo iz dveh ločenih idejno-zgodovinskih virov. Po eni strani je jasno, da se opirajo na socialistične avtorje, na Marxa, na zapuščino južnoameriškega socializma, na leninizem in jugoslovansko samoupravljanje. Toda te socialistične zglede prepletejo z idejo absolutne politične accountability, z idejo nadzorstva, ki ga morajo pristojne institucije, okrepljene s pritiskom javnosti, nenehno vršiti nad oblastjo. Ker se politični svet – tako kot svet dela, bančništva in medijev – prikazuje kot nedostopen, mladi razumno zahtevajo, naj se odpre njihovemu nadzorstvu. »Na netransparentno oblast odgovarjamo s transparenti«.
Toda ideja politične accountability ni le heterogena, temveč tudi neskladna s socialističnim modelom vladanja, vsaj takšnim, kakršnega smo poznali v dvajsetem stoletju.Kajti katera oblast mora nenehno polagati račune? Katero oblast je treba nenehno nadzorovati, sumiti, katera oblast je vselej na pragu nelegitimnosti? Seveda, to je oblast, kot jo razume liberalna politična tradicija. Transparentna oblast, podvržena demokratičnemu nadzoru, oblast, ki mora nenehno odgovarjati tako strankarskemu članstvu kot tudi parlamentarni opoziciji, oblast, ki jo lahko v vsakem trenutku zamenja pretendentska vlada, je liberalna oblast. In zelo verjetno je, da ta oblast ni združljiva z gospodarskim in družbenim reformizmom, kot ga predlagajo mladi evropski socialisti. Projekti, kot so nacionalizacija in plansko gospodarstvo, zahtevajo, nasprotno, neproblematično vlado. Močna država, ki upravlja z velikimi državnimi korporacijami, država, ki načrtuje dolgotrajne socialne, gospodarske in infrastrukturne projekte, ne more biti osnovana na politiki, ki nenehno postavlja pod vprašaj samo razmerje vladanja. Bog najbolje ve, da je socializem dvomil o mnogo stvareh; a nikdar ni dvomil o vladanju.
Temu neskladju v osrčju mlade politike bi morali posvetiti več prostora. Očitno pa je, da so lahko Podemos, Syriza in Združena levica povezali ti heterogeni politični prvini – socialistični družbeni nauk in liberalni model problematičnega vladanja – samo zato, ker so bili v določenem trenutku radikalno izključeni iz obstoječega političnega sveta. Te stranke namreč niso dedinje socialistične tradicije. Njihov prvi nasprotnik so prav stare socialistične tvorbe, socialni demokrati, ki naj bi bili del »neoliberalnega pakta«, v vsakem primeru pa predstavniki sveta starih. Zato je bilo treba znova prebrati socialistična besedila. Marxa je bilo treba znova brati – znova ga je bilo treba prevesti – neodvisno od učiteljev. Toda pri tem skupnem branju se je zgodilo, da smo v socialistični nauk pomešali prvine, ki so lastne nam, vrstniški družbi mladih. V socializem smo uvedli ta naravni sum, ki ga gojimo do sleherne oblasti, zlasti tiste, ki svojo moč osnuje na starosti. Odrasli svet, svet dela in politike, je bil zastrt pred nami. Zato zahtevamo, da mora biti vsaka prihodnja oblast – oblast na delovnem mestu, medijska moč, oblast v pravem, političnem smislu – transparentna našemu nadzoru. Oblast je v prvi vrsti nekaj, kar nam mora odgovarjati; in mi, mladi, moramo oblast nenehno preizpraševati. In če nam očitate, da ta akcijski model ni združljiv s socializmom, vam odgovarjamo: morda, toda to nezdružljivost moramo preveriti v praksi. Kajti ne pozabite, do zdaj je bilo to nemogoče prav zato, ker ste nam – vi, stari – preprečevali vstop v odrasli svet. Republiko mladih moramo ustvariti sami.