Trolanje je slabo raziskan fenomen. Glavni razlog je ta, da se trolanje običajno obravnava kot dejavnost, ki se pojavlja izključno na spletu. Publicisti svarijo pred internetnimi troli. Strokovnjaki govorijo o vojskah hekerjev in trolov, ki naj bi sodelovali v informacijskih vojnah. Prevladuje vtis, da je trolanje – podobno kot privzemanje lažnih spletnih identitet ali pošiljanje pošte z računalniškimi virusi – bistveno vezano na tehnologijo interneta. Toda to ne drži nujno. V tem eseju bi rad pokazal, da je trolanje prvenstveno neka retorična situacija, ki se prakticira v literaturi, vsakdanjih pogovorih in tudi v bolj formalnih govorniških nastopih. Če se trolanje običajno povezuje s internetom, se ga z njim povezuje le zato, ker je splet primeren za trolanje, in ne zato, ker bi bilo trolanje omejeno na splet.
Drugi razlog za nepreiskanost trolanja pa je pomenski zdrs, ki ga je izraz doživel v zadnjih letih. Termin »trol« se v današnji publicistiki običajno uporablja za ljudi, ki v zavetju spletne anonimnosti žalijo druge uporabnike ali javne osebnosti. To rabo izraza lahko med drugim najdemo v eni od januarskih Mladin, kjer pisec trdi, da so troli uporabniki medmrežja, ki se »znašajo anonimno […] nad ranljivimi […] in potem čakajo na reakcijo.« Takšna definicija pa močno odstopa od prvotnega, žargonskega pomena besede. Termin »trolati« (angleško »to troll«) se na spletu vsaj že petnajst let uporablja za označevanje neke specifične retorične situacije, in ne preprosto za anonimno žaljenje.
Pravi smisel trolanja
Kaj natanko je ta retorična situacija? Za izhodiščni odgovor na to vprašanje moramo premisliti etimologijo besede »spletni trol«. Zaradi enakozvočja se pogosto domneva, da izraz izhaja iz staronorveškega mitološkega bitja, imenovanega »tröll«. Mitični troli so orjaška, nerodna in zlohotna bitja, ki se ponašajo z zmožnostjo preobrazbe v skalo. V podobnih odtenkih se v publicistiki slika tudi spletnetrole. Internetni troli naj bi bila hudobna, omejena bitja, ki čemijo v senci in mečejo opazke v nedolžne obiskovalce spleta. Spomnimo se lahko na trola iz enega od filmov Monty Python: trol straži pod mostom in dovoljuje prehod zgolj tistim junakom, ki uspejo odgovoriti na njegove (praviloma trapaste) uganke. Toda zelo verjetno je, da je izraz za spletno trolanje izhodiščno nastal iz nekega drugega vira. Najverjetne je nastal kar iz glagola »to troll«, ki izvorno označuje ribarjenje z vabo oziroma to, kar pri nas imenujemo »muharjenje«.
Glede tega izvora soglaša večina proučevalcev trolanja; in tudi če ta etimologija ne bi držala, odlično povzema izhodiščni smisel trolanja na spletu. Trolamo namreč takrat, ko hlinimo neko stališče, z namenom, da bi pri sogovorniku izzvali pretirano reakcijo. Trol izraža prepričanje, ki bo po njegovem predvidevanju vzbudilo v sogovorniku jezo, agresijo in odpor.To je osnovni, žargonski smisel izraza; očitno je povsem analogen postopku ribarjenja z vabo. Tako kot ribič s tresenjem vabe izzove ribo, da popusti svoji pogoltnosti in se ulovi na trnek, tako tudi spletni trol s svojim govorom premami druge uporabnike spleta, da reagirajo čezmerno: da se ujezijo, opsujejo trola ali zagovarjajo mnenja, ki jih drugače ne bi zastopali.
Lahko navedemo kakšen konkreten primer trolanja? Kot bomo videli, je eden od bistvenih elementov trolanja anonimnost; zato je težko najti splošno znane primere trolov. A obstajajo izjeme. Ena od njih je komik Kenneth McCarthy, na spletu poznan kot »Ken M«. McCarthy že več let sistematično trola po spletnih straneh (npr. novičarske strani na Yahooju), ki jih praviloma obiskujejo starejši uporabniki ali ljudje z manj izkušnjami v spletni komunikaciji. Na članke, ki običajno poročajo o znanstvenih dosežkih, McCarthy piše komentarje, kot so »Gore lahko postanejo velike zato, ker nimajo naravnih sovražnikov,« ali »Ne vem, kaj bi si o pametnih telefonih mislil človek, ki je izumil znanost.« Drugi uporabniki, ki seveda ne vedo, da imajo opravka s trolom, se odzovejo z nejevoljo in zgroženostjo. Kena podijo z interneta, pošiljajo nazaj v šolske klopi ali okličejo za bebca. In bolj ko je odziv ognjevit, uspešnejše je trolanje (znova v analogiji z lovljenjem rib).
Za trenutek se vrnimo k publicistični definiciji trolanja. Dejali smo, da se v tisku – zlasti po zadnji predsedniški kampaniji v ZDA – z besedo »trol« označuje ljudi, ki na spletu žalijo. Zdaj lahko bolje vidimo, zakaj je ta definicija pravzaprav zelo napačna. Vsaj v izhodiščnem, žargonskem pomenu se izraz »trol« ne nanaša na uporabnika, ki žali, temveč na pisca, ki hoče k žaljenju pripraviti druge. Trol ni anonimni uporabnik, ki Kenu zabrusi, da je idiot, temveč sam Ken, ki s hlinjenjem neumnega stališča izzove žalitev. V publicistični rabi bi torej za trola obveljal nekdo, ki je nasedel trolu v izvornem, žargonskem smislu besede; kar je bizaren pomenski zdrs.
Postavlja se vprašanje, kako je lahko prvi pomen trolanja, se pravi izzivanje žaljenja, mutiral v publicistično definicijo izraza, tj. v žaljenje samo. Zelo verjetno je, da je razlog za ta premik anonimnost, v katero se običajno odeneta tako trol kot žaljivi spletni pisec. Trol, kakršen je Ken M, je učinkovit samo v okolju, kjer se drugi uporabniki ne zavedajo, da komunicirajo s trolom. Močno reakcijo lahko izzove samo pod pogojem, da ni jasno, da izražena stališča kvečjemu hlini; zato se trol pogosto zateče k anonimnosti (ali k delovanju na straneh, kjer retorična situacija trolanja ni poznana). Najbrž se je prav iz te potrebe po krinki trole povezalo z žaljivimi pisci, ki pa se za anonimnost odločajo le iz strahu pred pravnimi ali osebnimi posledicami svojega pisanja. Anonimnost je tisti vezni člen, zaradi katerega je prišlo do zdrsa od žargonske k publicistični definiciji trolanja.
Provokator, trolov ded
Tukaj nas torej zanima le trolanje v izhodiščnem, žargonskem pomenu besede. Dokopali smo se do delovne definicije. Dejali smo, da je trolanje hlinjenje določenega stališča, z namenom, da bi pri prejemniku našega sporočila izzvali prekomerno reakcijo. Prav tako smo večkrat uporabili izraz »retorična situacija«. Trolanje naj bi bilo torej neka posebna retorična situacija, primerljiva npr. z zagovorom ali zasliševanjem. To opozorilo ni trivialno. Trivialno ni zato, ker ima trolanje v smislu hlinjenja stališča, s katerim hočemo izzvati pretirano reakcijo, nekega očitnega predhodnika, ki pa sam ni čisto retoričen. V mislih imam figuro provokatorja oziroma agent provocateur.
Kdo je agent provocateur? Provokator je človek, ki se infiltrira v družbeno skupino ali vsaj hlini pripadnost skupini, da bi s svojim nesprejemljivim obnašanjem prinesel škodljive posledice za celotno skupino. Nekoliko ožjo definicijo poda sociolog Gary T. Marx: »Agent [provokator] lahko sodeluje pri ilegalnih dejavnostih skupine, takšne dejavnosti lahko provocira, pripravi pa lahko tudi situacijo, v kateri se zdi, da je skupina izvedla ali da namerava izvesti ilegalno dejanje.«1 Včasih so provokatorji nasilni. Očiten primer so posamezniki, ki se pomešajo med mirne protestnike in napadejo policiste. Zanašajo se na dejstvo, da v množici policisti težko onesposobijo individualne provokatorje in da morajo zato z represivnim odzivom (npr. vodnimi topovi ali solzilcem) ukrepati en masse, se pravi nad celotno množico. Obstajajo tudi manj agresivni načini delovanja agents provocateurs. Na protestu lahko nosijo plakate, ki stališča protestnikov izražajo na pretiran ali grotesken način. Psevdonimni pisec izda knjižico, v kateri nominalno zagovarja neko ideologijo, vendar na način, ki bo bralce odvrnil od nje. Gary T. Marx omenja tudi državno plačane provokatorje, ki se infiltrirajo v vodstvo kakšnega radikalnega gibanja – denimo med črne panterje ali mirovnike – in ga nagovarjajo k dejavnostim, ki naj bi očrnile gibanje.
Agent provocateur je že na prvi pogled podoben trolu. Oba hlinita pripadnost nekemu stališču, a jo hkrati izražata na način, ki naj bi izzval nestrinjanje, odpor ali agresijo. Bistveni sta še dve značilnosti provokatorja. Prvič, agent provocateur lahko deluje samo pod pogojem, da njegova resnična ideološka zavezništva niso razvidna. Podobno kot trol tudi provokator operira v anonimnosti: sredi množice ali v velemestnem okolju. Druga vzporednica je položaj naslovnika. Za uspeh agent provocateur je ključno, da ima javnost, pred katero očrni gibanje, vsaj minimalno politično moč. V popolnem avtokratskem režimu, kjer bi bilo vseeno, kako javnost ocenjuje politične ideje, je agentova provokacija brezpredmetna. Njegov resnični naslovnik je državljan pred televizijo ali za časopisom; v zadnji instanci volivec, ki ima moč, da svojo oceno nekega političnega gibanja pretopi v mandat. Ta pogoja – možnost anonimnosti in relevanca javnosti – nam tudi pojasnita, zakaj se agents provocateurs pojavijo šele v modernih demokracijah (ali v tem, kar kritični misleci imenujejo »množična družba«). Provokatorje omenja Flaubertov opis julijske revolucije iz Vzgoje srca; operirajo v Dreyfussovi aferi; na začetku dvajsetega stoletja – v času rojevanja totalitarizmov – pa so že reden del propagandnih taktik.
Na tej točki se razkrije razlika med agent provocateur in trolom. Dejavnost provokatorja je bistveno instrumentalna. To pomeni, da ima njegovo izzivanje neki zunanji smoter. K provokaciji ga lahko spodbudi plačilo. Morda iskreno verjame, da je skupina, ki jo hoče s svojim obnašanjem očrniti, škodljiva. Za izzivanje se lahko odloči tudi iz čisto ideoloških razlogov. V vsakem primeru pa velja, da agent provocateur načeloma ne provocira zgolj iz ljubezni do izzivanja. Provocira z namenom, da bi očrnil skupino, v katero se je infiltriral; da bi ji nakopal pravne probleme, policijsko preganjanje ali javno nezaupanje. Trol je iz drugačnega testa. Ko trol hlini pripadnost nekemu stališču in ga hkrati izraža na grotesken način, mu je vseeno za usodo tega stališča. Trol noče blatiti mnenja, ki ga zastopa v karikirani obliki. Zanima ga le vprašanje, ali bo uspel svojega naslovnika – drugega obiskovalca spletne strani, sogovornika – pripraviti do srda. Brezbrižen je do vseh učinkov, ki jih utegne imeti ta srd; zainteresiran je za golo vzbujanje jeze. Ko v publicistiki beremo o vojskah spletnih piscev, ki se domnevno uporabljajo v kibervojnah, torej ni govora o trolih, temveč o klasičnih agents provocateurs, poznanih že iz propagandnih bojev 19. stoletja – le s to razliko, da tokrat operirajo na medmrežju.
Dejali smo, da provokator hlini pripadnost nekemu stališču in da to stališče izraža na način, ki bo pri prejemniku vzbudil čezmerno reakcijo, škodljivo za to stališče. Trol torej naredi en korak manj. Trol prav tako hlini neko mnenje, prav tako ga izraža na grotesken način, prav tako si obeta, da bo pri prejemniku izzval srd – a se tu ustavi. Svoj cilj je dosegel že z izzvanjem srda; ne ozira se na škodo, ki bi jo ta srd utegnil povzročiti hlinjenemu stališču. Njegova dejavnost je smotrno sklenjena; svoj namen ima sama v sebi. Prav to sklenjenost izraža temeljna formula trolanja, ki jo pogosto najdemo na spletu: »for the lulz«. »For the lulz« je – jezikovno seveda groteksno, vendar konceptualno natančno – načelo trolanja. Zakaj trolam? Zakaj trola Ken M.? Ne zato, da bi očrnil stališče, ki ga hlini. »Za hec.« For the lulz.
S kom govori trol?
Je to že celotna zgodba trolanja? Pravzaprav ne. Ta opis še vedno ne pojasni, zakaj je trolanje – v nasprotju z aktivnostjo agent provocateur – retoričen fenomen. Tukaj seveda nimamo prostora, da bi izčrpno razpravljali o tem, kaj je značilno za retoriko ali kaj ločuje retorično od drugih govornih situacij, denimo od emotivno-eskpresivne ali znanstveno-demonstrativne. Kljub temu pa navedimo vsaj eno od lastnosti retorike. Za retorično situacijo je vsaj idealno značilno, da ne vključuje zgolj dveh subjektov komunikacije. Retorika ni akt komunikacije, ki bi se odvijal le med pošiljateljem in prejemnikom sporočila, temveč vključi v igro tretji, zunanji subjekt komunikacije. Ta subjekt je občinstvo. Neretorične govorne situacije, kot so denimo izpovedovanje čustev, podajanje navodil ali znanstveno dokazovanje, lahko potekajo brez ozira na publiko. Pri retoriki je drugače. V retorični situaciji je občinstvo prisotno vsaj potencialno, se pravi kot idealni subjekt, ki ga govorec naslavlja.
Vzemimo primer. Recimo, da hočem svojega sogovornika premagati v politični ali teološki debati. Realistično gledano ne morem pričakovati – pa naj bom še tako dober razpravljalec – da bom z izmenjavo spremenil njegova stališča. Človek se oklepa svojih teoloških dogem. Še teže se odreče političnim prepričanjem. Toda zakaj potem sploh razpravljam? V kakšnem smislu lahko rečem, da bo nekdo »zmagal« v razpravi, če pa je jasno, da jo bova oba govorca zapustila z nespremenjenimi stališči? Odgovor je preprost. V debati bom zmagal v primeru, če bom s svojimi argumenti pridobil – ne sogovornika, temveč občinstvo. To občinstvo je lahko tretji prijatelj, ki tiho posluša razpravo; lahko je publika v televizijskem studiu; lahko so obiskovalci spletnega foruma; ad limine lahko obstaja občinstvo samo virtualno, kot možni razsodnik, ki si ga s sogovornikom kvečjemu zamisliva (in ki torej predstavlja minimalni konsenz najine debate).
Ta element retorike – občinstvo – je v dvajsetem stoletju dobro osvetlil francoski teoretik racionalnosti Chaim Perelman. Za nas, raziskovalce trolanja, pa je bistven zlasti neki razcep, ki ga v retoriko uvaja prisotnost publike. V retorični situaciji govorim tako rekoč diagonalno: obračam se na tekmeca pred menoj, ki ima drugačna, mojim stališčem konkurenčna mnenja, vendar je moj pravi naslovnik občinstvo, ki je tudi poslednji razsodnik najine retorične tekme. Za retorično situacijo je torej bistven razcep med nagovorjenim (sogovornikom, tekmecem, človekom pred menoj) in naslovljenim (občinstvom, razsodnikom, gledalcem). Kako se ta analiza dotika trolanja? Relevantna je zato, ker nas opominja, da trolanje ne poteka med zgolj dvema subjektoma, med trolom in njegovo žrtvijo, med Kenom M. in njegovim srditim sogovornikom. Resnični naslovnik trolanja je tretji subjekt, občinstvo. Spomnimo na Kenovo izjavo: »Ne vem, kaj bi si o pametnih telefonih mislil izumitelj znanosti.« Res je, da hoče ta izjava izzvati posmeh, zgražanje in celo jezo. Toda njen avtor noče, da bi ostal edina priča teh reakcij. Ken M. si ne želi, da bi srd, ki ga vzbudi pri sogovorniku, ostal neviden. Nasprotno: temeljna želja trola – njegova bistvena motivacija – je ta, da nekdo opazi njegovo veščino trolanja. Trolova misija je, da neka tretja persona – denimo obiskovalec spletne strani, prijatelj, ki tiho posluša razpravo, ali občinstvo v televizijskem studiu – prepozna njegovo trolanje. Bes, nejevera in ogoročenje, ki jih sproži pri sogovorniku, so trofeje, ki jih trol noče obdržati zase. Deliti jih hoče s publiko. Deliti jih hoče s tretjim subjektom, ki ni njegov direktni sogovornik, temveč tihi poslušalec ali razsodnik. Trol deluje izključno za sodbo te tretje persone. Čisto neposredno res govori zato, da bi v sogovorniku – v nagovorjenem subjektu – izzval srd; toda hkrati hoče, da bi ta bes videla subjekt ali publika, ki sta njegov resnični naslovnik. Subjekt, ki ga trol nagovarja, in subjekt, ki ga trol naslavlja, sta maksimalno razločena.
Ta razločenost pa v praksi pomeni, da mora trol govoriti hkrati v dveh različnih kodih. Po eni strani mora svoje sporočilo formulirati tako, da bo v nagovorjenemu izzval srd. Sporočilo Kena M. mora biti takšno, da bo vedno obstajal vsaj en bralec, ki ga bo vzel zares in se nanj odzval z agresijo. Po drugi strani pa mora to sporočilo vsebovati namige, indice in znamenja, ki bodo tretji personi nakazovali, da trol v resnici ne misli resno. Trolanje je visoka umetnost govora v dveh jezikih; trolanje je za govorjenje to, kar je škiljenje za vid. Ko trolam, nagovarjam nekoga, ki ni uveden v kod trolanja in ki zato moje sporočilo bere v običajnem komunikacijskem kodu; toda obenem naslavljam tretjo persono – publiko – ki naj bi poznala konvencije trolanja.
Ta absolutna razločenost med nagovorjenim in naslovljenim pa pomeni, da med vsemi retoričnimi situacijami – prepričevanjem, ščuvanjem, politično razpravo – ravno trolanje na najnazorejšni način prikazuje naravo retorike. Če je za retoriko bistveno to, kar smo dejali zgoraj – in kar je izpostavil Chaim Perelman – da se namreč v retorični situaciji vedno obračamo na dva subjekta, na direktnega sogovornika in na občinstvo, potem ni ta razcep nikjer bolj izrazit kot pri trolanju. Pri trolanju nagovorjeni in naslovnik ne zasedata zgolj različnih mest, nista le formalno razločena prejemnika mojega sporočila, temveč ju pri svojem govoru tudi dejavno izigravam enega proti drugemu. V običajni retorični situaciji, kakršna je politična razprava, je običajno, da se moj sogovornik in moje občinstvo vsaj minimalno strinjata glede ciljev, zastavkov in standardov, ki jim mora slediti razprava. Domnevam lahko, da imata drugi politik in poslušalec, torej nagovorjeni in naslovljeni mojega govora, podobne kriterije ali common sense, po katerih presojata moje sporočilo. Trolanje pa ločnico med nagovorjenim in naslovljenim, ki je značilna za retorično situacijo, zaostri v nasprotje med njima. Nagovorjeni in naslovljeni sta zdaj nosilca različnih kodov. Pri trolanju pričakujem, da bosta nagovorjeni in naslovljeni razpolagala z drugačnimi ali celo nasprotnimi sredstvi tolmačenja mojega sporočila: nagovorjeni z običajnim komunikacijskim kodom, ki moje sporočilo oceni za neumno; naslovljeni ali publika pa z globljim poznavanjem konvencij trolanja, ki moj govor pravilno prepozna kot provokacijo, izzivanje, kot dejavnost trola. – Pri trolanju se splošna narava retorične situacije prikaže v zaostreni, radikalizirani obliki.
Trol si splete gnezdo na spletu
Trolanje je obči retorični fenomen. Najdemo ga v gostilniški debati, razpravi med prijatelji ali sokratskem dialogu. Bralci Knuta Hamsuna se lahko spomnijo na Skrivnosti, roman o Nagelu, enigmatični, v rumeno oblečeni figuri, ki s svojim drznim trolanjem pretrese neko norveško vasico. Trolanje je sorodno drugim, bolj poznanim govornim situacijam, kot sta npr. namigovanje in flirtanje, ki prav tako vključujeta govor v dvojnem komunikacijskem kodu. Zato bi se motili, če bi hoteli dejavnost trola omejiti na internet. Trolanje ne obstaja nujno na spletu. Kljub temu pa je očitno, da je medmrežje trolovo idealno gnezdo. Razmere, značilne za spletno komunikacijo, namreč olajšajo, spodbujajo, pospešujejo trolanje. Govorec si lahko obeta, da bo trolanje na spletu uspešnejše kot npr. trolanje v gostilniški razpravi in da bo imelo manj škodljive posledice kot trolanje v resni, formalni govorni situaciji. Za to prikladnost spleta pa obstajajo trije razlogi.
Prvič, dejali smo, da trol – podobno kot agent provocateur – uspešneje deluje v situacijah, kjer poslušalci ne poznajo njegovih resničnih stališč. Mnenja lahko očitno bolje hlinimo tam, kjer niso znana naša prava zavezništva. Zato agent provocateur običajno deluje v velemestnem okolju; in zato je tudi trol nazadnje uspešnejši na spletu, ki mu zagotavlja anonimnost ali psevdonimnost.
Drugič, videli smo, da je za trola bistveno, da njegovi provokaciji prisostvuje neka tretja oseba. Ta pogoj pa znova izpolni splet. Spletni forumi, novičarske strani z omogočenimi komentarji, spletišča, kot sta twitter ali youtube, nas postavijo v govorne situacije, kjer se ne obračamo zgolj na uporabnika, ki ga direktno nagovarjamo, temveč tudi na potencialnega tretjega, na naključnega bralca ali tihega opazovalca, tj. na neko retorično občinstvo. Trolanje obstaja tam, kjer dialogu prisostvuje tretji človek ali razsodnik; medmrežje je idealni kraj takšne komunikacije.Tretjič, omenili smo, da trol govori diagonalno, da tako rekoč škili, da se sporazumeva v dvojnem kodu. Na neposredni ravni tvori sporočilo, ki ga sogovornik sprejme z ogoročenjem; na drugi, globlji ravni pa daje publiki vedeti, da izraženo stališče zgolj hlini. Temu kriteriju spet zadošča splet. Spletna komunikacija je namreč po svoji naravi takšna, da poteka po dveh pasovih. Na enem pasu imamo neredne obiskovalce interneta, ki razna spletišča uporabljajo zgolj instrumentalno (za pridobivanje točno določenih informacij, komunikacijo s točno določenimi ljudmi, branje novic ali igranje šaha). Na drugem pasu potujejo tisti uporabniki, ki v internetu več ne vidijo golega orodja ali medija, temveč prej primarni kraj družabnosti. Povsem naravno pa je, da bodo uporabniki tega drugega pasu razvil svoj lasten, globinski komunikacijski kod, ki ga bodo občasni uporabnki dojemali kot nesmisel ali šum. Ta globinski kod se na samem spletu imenuje »memes« ali »memi« (izraz je povzet po R. Dawkinsu). »Memi« so šale, tipične replike, citati ali reference iz popularne kulture, ki so s pogosto rabo prešle v stalen repertoar »globinskih« uporabnikov spleta. Seveda tukaj nimamo prostora, da bi podrobneje razpravljali o tem kodu. Vsekakor pa lahko rečemo, da pogosto prav memi zagotavljajo trolu tisti globinski kod, ki ga lahko razume samo vešči opazovalec. Z memom – npr. s prikritim citatom – trol signalizira, da resnično trola, hkrati pa računa, da bo ta signal razumela le posvečena publika, in ne njegov direktni sogovornik. Splet torej omogoča trolanje tudi v tem smislu, da mu priskrbi dvojni komunikacijski kod, nujen za posel trola.
Politični nasledki trolanja
Če povzamemo: trolanje je retorična situacija, v kateri hlinimo neko stališče, in sicer na način, ki bo pri sogovorniku izzval agresivno reakcijo in ki ga bo neki tretji človek – naše občinstvo – prepoznal kot uspešno trolanje. Zaradi teh precej specifičnih zahtev trolanje ne uspeva povsod enako dobro; videli smo, da je njegov naravni kraj splet. Ima lahko spletno trolanje relevantne politične posledice? To možnost smo omenili na začetku našega eseja. Publicistika pogosto svari pred vojskami internetnih trolov, ki naj bi pomagale krepiti ali slabiti podporo raznim političnim opcijam. Prav tako smo videli, da se v žurnalistični rabi z besedo »trol« označuje uporabnike, ki so preprosto žaljivi. Strah pred troli je kristalizacija odpora, ki ga ljudje, vajeni tiska in televizije, čutijo do neobvladljivega prostora spletne družabnosti. Izraz »trol« zgošča strahove pred žaljivo komunikacijo, blatenjem, podpihovanjem verskega sovraštva, podpiranjem nezaželenih političnih izbir, anonimnostjo in globinskim spletnim žargonom. Beseda je krovno ime za pregrehe spleta; in očitno je, da nam ta razširjena, publicistična raba izraza ne more pomagati pri natančnejši analizi političnih učinkov trolanja.
Vseeno pa bi se rad za zaključek dotaknil posledic, ki jih prinaša trolanje v tistem izvornem, žargonskem smislu, ki smo ga poskušali začrtati tudi tukaj. Kakšen pomen ima v politiki ta retorična figura, s katero hlinimo neko stališče? Kakšne posledice prinaša za to, kar običajno imenujemo »nivo javne razprave«? Mislim, da poslednji učinek trolanja ni nujno vulgarizacija razprave. Prav tako menim, da trol ni škodljiv zato, ker bi v debati spodbudil agresijo (agresivnost in jeza sta lahko retorično plodna dejavnika). Mislim pa, da je trolanje slabo zato, ker vnaša v diskurz – in to je opazno zlasti v spletni komunikaciji – splošno nezaupanje ali nezavezujočnost. Za ilustracijo te teze pa bi se še enkrat vrnil k figuri, o kateri smo govorili zgoraj, namreč k agent provocateur.
Kot smo dejali, je ena od značilnih nalog plačanih provokatorjev ta, da se infiltrirajo v vodstvo politične skupine, da bi jo spodbudili k ilegalni dejavnosti. Agent si obeta, da bo na ta način omajal politični položaj skupine. Natančnejša raziskava pa nam pokaže, da provokatorju pogosto ne uspe izzvati nezakonite dejavnosti, saj ga člani skupine pravočasno razkrinkajo. To je eden od zaključkov že omenjene študije Garyja T. Marxa. Toda tu se zadeva ne konča. Glavna poanta je, da se skupina destabilizira ravno s tem, ko razkrinka provokatorja v svojih vrstah, saj se tako »okrepi preganjavica, značilna za radikalne skupine« (tu G. T. Marx navaja uradna priporočila FBI iz sedemdesetih let). Skupina ljudi z jasno zavestjo, da so lahko njeni najvišji člani ovaduhi, je notranje dosti šibkejša od skupine, kjer vlada vera v dobronamernost članov. Še več: skupina, kjer si člani ne zaupajo in kjer so vsi člani dejansko dobronamerni, je praviloma manj stabilna od skupine, kjer si vsi člani brezpogojno zaupajo in kjer je nekaj članov dejansko neiskrenih (dober primer takšne »dobronamerne nestabilnosti« je stalinistična politika). Iz tega sledi, da ima razkrinkanje agenta včasih bolj uničujoče posledice kakor delovanje uspešno zamaskiranega agenta, saj zaseje splošno nezaupanje v skupini. Razkrinkan agent je lahko učinkovitejši od dobrega agenta.
Podoben princip velja pri političnih posledicah trolanja. Če hočemo ugotoviti, zakaj je trolanje škodljivo, moramo preučevati posledice razkrinkanega trola, in ne toliko učinkov uspešnega trola. Vzemimo primer Kena M. Denimo, da Ken več let neovirano trola po nekem spletišču z manj izkušenimi uporabniki. Spravlja jih v slabo voljo. Spodbuja agresivne reakcije. Tisti z manj potrpljenja ga celo ponižujejo. Toda dokler ni Ken razkrit kot trol, so učinki njegovega izzivanja zgolj lokalni. Omejeni so na forumske razprave, v katerih Ken dejansko sodeluje, in na novice, kjer pušča svoje komentarje. Zavest o tem, da je Ken trol, je prav tako omejena na tiste redke »globinske uporabnike« spleta, ki znajo razbrati indice njegovega trolanja (ali ki razumejo to, kar smo imenovali »drugi komunikacijski kod« trolanja). Ta situacija pa se radikalno spremeni, ko uporabniki spletišča Kena razkrinkajo. Tisti trenutek, ko je Ken javno razkrinkan, postanejo učinki njegovega trolanja splošni. Splošni postanejo zato, ker sedaj sleherni uporabnik spletišča dopušča možnost, da drugi uporabniki trolajo. Ker uporabnik ve, da je Ken z motečimi sporočili zgolj izzival agresijo, se bo sedaj na vsa moteča sporočila odzval zadržano in s skepticizmom. Če bo naletel na absurdno stališče, ga ne bo več poskušal zavrniti. Če bo našel trapast predsodek, se z njim ne bo več spopadel. V motečih sporočilih ne bo več videl stališča, ki ga je treba pobiti v razpravi, temveč prej past, ki se ji mora izogniti. Drugega uporabnika spletišča ne bo več obravnaval le kot iskrenega sogovornika, temveč tudi kot potencialnega skušnjavca, ki ga hoče osmešiti v očeh publike. Ta »posplošena zadržanost« je glavni učinek trolanja. In še enkrat: tako kot je splošno nezaupanje med člani skupine nastopilo šele tedaj, ko so razkrinkali agenta provokatorja, tako se tudi »posplošena zadržanost« pojavi na spletišču šele takrat, ko trolu spodleti, tj. ko ga drugi uporabniki razkrinkajo kot trola. Poglavitna in politično najbolj relevantna posledica trolanja torej ni občasna agresija, ki jo izzove uspešen trol, temveč posplošena neagresivnost, ki nastopi ob razkrinkanem trolu. »Nisem prepričan, če uporabnik, s katerim govorim, sploh misli resno. Vem, da na internetu ljudje hlinijo stališča. Zato se bom na njegovo njegovo sporočilo – ki je morda res moteče ali neumno – odzval zadržano. Morda bom celo sam napisal kaj ironičnega.« Ta skeptizicem je glavni učinek trolanja. Lepo ga povzema formulacija, ki je tudi sama že prešla v repertoar stalnih fraz na spletu: »Not sure if trolling«; »Nisem gotov, če gre za trolanje; če je sporočilo mojega sogovornika sploh vredno resnega odziva.«
*
Na začetku eseja smo podali delovno definicijo, po kateri je trolanje razmerje med dvema subjektoma, tj. med govorcem in poslušalcem, ki ga hoče govorec izzvati k čezmerni reakciji. V naslednjem koraku smo to definicijo dopolnili s tretjim subjektom. Dejali smo, da govorec izziva poslušalca zato, ker se hoče s svojo spretnostjo postaviti pred občinstvom. V tem pogledu se je razkrilo retorično bistvo trolanja. Naposled, ob premisleku političnih posledic trolanja, pa smo prišli do nepričakovanega sklepa, da je glavni nasledek trolanja zadržanost, ki jo poslušalec nekega motečega sporočila občuti pred občinstvom. Če ga proučujemo z vidika konsekvenc, trolanje torej ni več razmerje med govorcem in nagovorjenim, niti ni primarno odnos med govorcem in občinstvom, temveč je v prvi vrsti relacija med nagovorjenim in občinstvom. Ker poznam fenomen trolanja, ker vem, da ljudje na spletu pogost hlinijo svoja stališča, se na moteča sporočila, ki jih prebiram na medmrežju, ne odzivam agresivno, saj nočem, da bi v očeh občinstva – v sodbi drugih uporabnikov – obveljal za nekoga, ki je ugriznil v vabo trolanja. Zato sem na spletu zadržan, skeptičen, ironičen. V razpravljalski prostor, kjer cilj diskusije ni le konsenz ali prepričljivost, temveč tudi hlinjenje stališč ali provokacija odziva, ne vstopam z običajnimi zahtevami do sogovornikov; do njihovih stališč sem bolj sprejemajoč, hitreje sem jim pripravljen popustiti ali jih spregledati, saj pri svoji reakciji vedno upoštevam možnost hlinjenja. Seveda s to indiferenco ne nastopam v vseh diskusijskih prostorih. Toda očitno je, da je podobna zadržanost – nekakšen igrivi skepticizem, nezavezujočnost mnenj, in ne agresivnost v debati, ne tista »nestrpnost«, pred katero svarijo dušebrižniki in kolumnisti – prevzela lep del razpravljalskega prostora. To gotovo velja prvenstveno za spletno razpravo.
Trolanje je specifična retorična situacija; hkrati je zaostritev temeljnih pogojev retorike, tj. razmerja med govornimi dejanji in naslovljeno publiko. Na neki točki moramo trola vzeti resno.
1 Navajam iz izjemno zanimive študije »Thoughts on a Neglected Category of Social Movement Participant: The Agent Provocateur and the Informant«, izvorno objavljene v American Journal of Sociology (letnik 1974, št. 2).