Kmalu po začetku ruske invazije na Ukrajino je po spletu zaokrožil posnetek z zabave v Palestini, na kateri pevec v improviziranem nastopu čestita Putinu, ga spodbuja, da »otrdi svoje srce«, in k agresiji na Tajvan vabi še Kitajsko, vse to zato, »da počimo Američane po gobcu«.
Tako izraelsko-palestinski kot rusko-ukrajinski konflikt polarizirata širšo javnost. To je zlasti očitno, ker sta oba spora asimetrična po shemi zavojevalec/odpor, a daleč od tega, da bi se polarizacija v javnem mnenju (ohlapno po osi levo/desno) prekrivala v isti smeri, prej nasprotno; marsikdo se je zdel voljan prenesti kak udarec konsistentnosti.
Nelagodje ob palestinskem prizoru izvira prav iz te grobe samoumevnosti odločitve, kdo spada na katero stran. Tudi prepevajočih Palestincev pretirano ne mučijo vprašanja, kdo v katerem konfliktu igra vlogo Davida proti Goljatu. Ko je v igri nasilje, logiko načel in pravičnosti zelo hitro zamenja bistveno enostavnejša logika»sovražnik sovražnika je prijatelj«.
Pri Palestincih se da razumeti vzgibe za takšno srdito pristranskost. Bolj pa je vredno analize dejstvo, da je podoben impulz, da zavzamemo pozicijo proti Zahodu,. opazen tudi na Zahodu samem, izrazito tudi v Sloveniji.
Ta epizoda spopada duhov (denimo v dveh peticijah, ki sta po volitvah zaokrožili v javnosti) je slonela na nestrinjanju o primernem zoomu na konflikt. Gre prvenstveno za napad Rusije na Ukrajino ali pa je to le teater bolj epskega spopada med Vzhodom in Zahodom – ali kar Zahodom in Nezahodom?
Pacifistična stran debate – torej kritiki vojaške podpore Ukrajini – se mora zanašati na to véliko podobo in na dodatno predpostavko, da se Zahoda ne sme podpreti. Poglejmo to stališče pobližje.
Nekoliko paradoksno se mora ta zelo načelna mirovniška pozicija v primeru vojne v Ukrajini vselej opreti na veliko manj sanjavi realizem, se pravi na nazor, da bodo države svoje interese postavile pred vsa načela in jih branile z vsemi sredstvi, ki jih pač imajo na voljo. Toda nobena angažirana drža ne more biti realistična glede vsega – ne glede same sebe. Še tako objektivno realistična pozicija se mora naposled opirati na neko normativno idejo tega, kaj je prav. V primeru »zunanjepolitičnega realizma« je to ideja, da obstajajo interesne sfere, ki si jih velike države zaslužijo.
Večina kritikov vojaške podpore Ukrajini se je poskusila izogniti temu, da bi izrekla ta (sicer neizogiben) zaključek. Prav tako so to kritiko le redko spremljali prepričljivi argumenti, da bi bil tako dosežen mir dober. Kritika vojaške pomoči Ukrajincem mora zato oporo pravičnosti iskati drugod; ne ker ima nasprotna stran prav, temveč ker mi nimamo. Ontološki zastavek, ki jo podpira, je najjasneje razložil kar sam Noam Chomsky, ko je v aprilskem intervjuju za Current Affairs Rusijo primerjal s orkanom. Morda nam ni všeč, toda ne bomo se ga rešili, pa naj mu to še tako ostro dopovedujemo, da se nam njegovo divjanje ne zdi pravično. To je pravzaprav še radikalnejši zasuk »zunanjepolitičnega realizma«. Rusija je tu odmaknjena iz sfere presojanja, je zgolj faktični zunanji pogoj, ki ga je treba s čim manj škode prevetriti. Mi smo edini lahko odgovorni, da to storimo.
Instinkt zahodne samokritike nasploh temelji na tem pojmovanju: vedno je treba najprej osumiti in kritizirati Zahod, ker preostanka sveta sploh ne moremo obravnavati po istih standardih, saj je nekaj povsem tujega, predvsem pa ni avtonomen – vselej je že zaznamovan s preteklimi ali sedanjimi prestopki Zahoda.
To je v resnici neka konsistentna slika sveta. Toda ta krivdna pozicija je hkrati tudi najbolj dovršeni zahodnocentrizem, kar si ga je moč zamisliti. Nezahod sploh ni več bitje iste sorte – pozicija, ki morda ni najboljši okvir za vzpostavljanje harmoničnih globalnih odnosov. Vse to je le krivdna različica bremena belega človeka. Ti kritiki Zahoda do predmeta svoje kritike obenem izkazujejo neomejeno zaupanje: če pride do vojne, je to gotovo zaradi prevelikega militarizma Zahoda; da bi do nje lahko prišlo zaradi njegovega neuspeha ali nemoči, ni v obzorju te kritike.
Ampak: čeprav nam takšna krivdna pozicija do zunanje politike Zahoda vzbuja še toliko pomislekov, to še ne pomeni, da je najslabša; in opozoriti hočem na ravno tako tvegano alternativo. Dejstvo je, da je s poenotenjem okoli Ukrajine evroatlantski Zahod začel obstajati v jasnejših obrisih, nemara bolj enotno kot kadarkoli v zgodovini. In ni treba, da ob tem čutimo le vznesenost.
Sodeč po poletnih dogodkih na Tajvanu tudi v ameriškem establišmentu obstajajo ljudje s podobno temperamentnimi idejami, mutatis mutandis, kot palestinski svatje. Vprašanje, ali spremljamo rusko agresijo na Ukrajino ali pa je to le teater večjega konflikta, je empirično – odvisno je od razvoja dogodkov. Zaenkrat drži še prvo. Toda zelo hitro lahko postane drugo. V začetku konflikta je bilo vloženega nekaj napora v diplomatsko osamitev Rusije zaradi napada. Danes, po odmrzovanju konflikta še na nasprotni strani Azije, je že precej drugače.