Zakaj potrebujemo mojstre za vse

Kaj pa, če je »mojstrstvo za vse« v resnici normalno stanje in poglobljeno strokovnjaštvo čudna anomalija, ki se je vzpostavila v sodobnem izobraževalnem, raziskovalnem in razvojnem sistemu? Morda bolj kot kdajkoli prej potrebujemo znanstvenike, zmožne preskakovanja med področji in povezovanja različnih tem? Morda potrebujemo strokovnjake, ki znajo sočasno misliti ter govoriti po biološko, antropološko, filozofsko, medicinsko in inženirsko? Osrednji globalni problemi, s katerimi se srečujemo na vse bolj pregretem planetu, od podnebnih sprememb in migracij do kopičenja odpadkov in pomanjkanja virov energije, so namreč izrazito interdisciplinarni, rešujemo pa jih še vedno predvsem z vidika posameznih znanstvenih področij, namesto da bi jih obravnavali celostno, in to ne le v kontekstu interdisciplinarnih in transdisciplinarnih raziskovalno-razvojnih skupin, temveč tudi s perspektive posameznika, ki se zna hkrati poglobiti v več področij, pa četudi v vsako od teh le do gležnjev.

Profesionalni amater

Pomanjkanje večplastnega znanja sem na lastni koži izkusil v številnih interdisciplinarnih projektih, v katerih sem sodeloval v zadnjem desetletju in pol. Vse pogosteje mi je žal, da se spoznam predvsem na lastno področje, torej na antropologijo, in vse bolj pogrešam druga znanja in veščine ter predvsem sposobnost prehajanja med področji in vedami. Prvi mednarodni projekt, v katerega so me leta 2005 vključili zaradi antropološkega strokovnega znanja, je imel akronim EUMon in veliko daljše uradno ime, ki ga v tem kontekstu nima smisla navajati v celoti. V tem mednarodnem projektu, ki je potekal v 6. okvirnem programu EU, smo z različnih vidikov ugotavljali, kako lahko spodbudimo prostovoljce, naj začnejo sodelovati s profesionalci na področju spremljanja stanja biotske raznovrstnosti. V triletnem projektu sem na lastni koži izkusil dvoje. Najprej to, kaj pomeni biti antropolog med naravoslovci, in potem še, kaj pomeni biti amater med strokovnjaki.
Najprej o sodelovanju antropologov z raziskovalci s področja biologije: pri tem se mi je zdelo najbolj nenavadno, kako dolgo smo potrebovali, da smo spregovorili enak jezik in se sploh začeli sporazumevati. Četudi smo se na srečanjih med sabo povečini pogovarjali po angleško, se dejansko nismo razumeli – govorili smo drug mimo drugega, pri čemer je vsak zagovarjal ozko strokovno stališče. V projektni skupini smo, denimo, pogosto razpravljali, kako naj definiramo početje prostovoljcev in kako se razlikuje od profesionalnega dela. Druga distinkcija, ki smo se jo trudili raztolmačiti, je bila med amaterji in strokovnjaki. V našem primeru torej tistimi, ki se opazovanju živih bitij in habitatov posvečajo ljubiteljsko in začetniško, in onimi, ki to počnejo s predznanjem, pa naj bo to formalno ali neformalno, in na podlagi preteklih izkušenj.
V tovrstnih razpravah se je najbolj zataknilo pri jasnosti definicij. Naravoslovci so od družboslovnega in humanističnega dela projektne skupine pričakovali jasno in enoznačno definicijo prostovoljstva, ki bi olajšala sistematični popis prostovoljskih organizacij in mrež v EU. Druga stran, torej naša, je skoraj do konca projekta vztrajala, da je takšna opredelitev nemogoča in nesmiselna, pri čemer smo si namesto definicij raje izmišljali nova vprašanja, na primer: »Ali lahko prostovoljec za svoje delo prejme en evro nagrade? In ali so tisti, ki so plačani tako malo, da si komaj povrnejo potne stroške, sploh profesionalci?« Šele v tretjem, torej zadnjem projektnem letu smo si podali roke in vzpostavili kompromis.
Antropologi in sociologi smo na podlagi obsežne raziskave pripravili tabele in grafe, v katerih smo na podlagi ad hoc definicij pojasnili, koliko prostovoljcev, ki popisujejo biotsko raznovrstnost, je v državah EU, biologi pa so sprejeli naše mnenje, da je o tem, kdo je prostovoljec, podobno nesmiselno razpravljati kot o tem, kdo je plešec. Koliko las mora imeti človek na glavi, da ga označimo za plešastega, namreč nihče ne ve natančno; podobno tudi ne vemo, koliko denarja lahko še prejme prostovoljec. Ob tem smo ugotovili, da je podobna distinkcija med amaterji in strokovnjaki – obe kategoriji se prepletata, povezujeta in zvezno prehajata druga v drugo. Izkušnje se postopno nalagajo in dopolnjujejo, točno določenega trenutka, ko bi si nekdo lahko nadel strokovnjaško krono, pa dejansko ni. Tudi doktorat iz biologije, recimo, še ne zagotavlja, da je oseba strokovnjak za prepoznavanje ptic. V praksi se je pogosto izkazalo, da je ljubiteljski ornitolog, ki ima dober vid in sluh ter bogate izkušnje, lahko bistveno boljši v določanju ptičjih vrst kot nekdo z najvišjo formalno izobrazbo, pridobljeno na visokošolski ustanovi.
V omenjenem projektu sem amaterstvo v razmerju do profesionalizma izkusil tudi na lastni koži, ko sem se podal med ornitologe in skušal z antropološkim pristopom, ki mu pravimo opazovanje z udeležbo, spoznati, zakaj in kako ljudje opazujejo ptice. Zanimalo me je, kaj jih žene, da vstajajo pred jutranjim svitom, se odpravijo v naravo ter tam zalezujejo ptice. V uvodu knjige Opazovanje opazovalcev, ki sem jo spisal na podlagi raziskave, sem svojo začetno – in začetniško – izkušnjo primerjal s tisto, ki jo je med raziskavo na Trobriandskih otokih pridobil slavni antropolog Bronisław Malinowski.
Z daljnogledom, navešenim okoli vratu, priročnim ornitološkim vodnikom v žepu in s premraženimi nogami sem se na hladen zimski dan, ko smo se potikali ob reki, počutil podobno nebogljeno kot Malinowski, ki je v knjigi Argonavti zahodnega Pacifika opisal svoje občutke ob prihodu v neznano: »Predstavljajte si, da se nenadoma znajdete sami na tropski obali blizu staroselske vasi, okoli vas pa je razložena vsa vaša oprema. Ladja ali barka, ki vas je pripeljala, tačas izginja v daljavi.« Tudi sam sem bil popoln ornitološki začetnik brez vsakršnega predznanja o pticah in tudi tujec med »ljudstvom«, s katerim sem se znašel na terenu.
Medtem ko so oni opazovali ptice, sem sam opazoval tudi njih in se čudil njihovim sposobnostim prepoznavanja ptičjih vrst zgolj po oglašanju. Še bolj me je prevzela skoraj mistična sposobnost prepoznavanja ptic po džizu, s čimer ornitologi opisujejo splošni vtis, ki ga pusti ptica na opazovalcu s svojo obliko, operjenostjo, torej barvo in obliko perja, načinom letenja in premikanja ter z drugimi lastnostmi.
Izraz džiz je po neki razlagi okrajšava za gestalt, torej učinek celostne podobe, po drugi razlagi pa gre za staro besedo, ki jo uporabljajo na Irskem, s katero pojasnimo, da smo prepoznali znanca, ki se nam približuje iz daljave; četudi je mračno in ne razločimo njegove obleke ali obraza, smo prepričani, da smo ga prepoznali, saj je na njem nekaj znanega. Mark Cocker v knjigi Ptičarji: Pripovedi o plemenu (Birders: Tales of a Tribe) podobno pravi, da džiz opisuje nedoločljive in neubesedljive vizualne lastnosti ptice, ter dodaja, da bi s tem izrazom v budizmu verjetno označili ptičje kajstvo (angl. isness) oziroma teksturo lastnosti, ki se v nekem trenutku izkristalizirajo kot unikatna in prepoznavna identiteta. Kot so mi pojasnili ornitologi – in kot sem spoznal na terenu – mora imeti opazovalec izjemno veliko izkušenj, navadno pa še dobrega mentorja, da se nauči na ta način določiti ptico. Prepoznavanje po džizu je zato za novinca nedosegljiva veščina; šele dolgotrajna opazovanja in nenehno odpravljanje začetniških napak ob sodelovanju s strokovnjakom omogočijo, da ptic več ne določamo po njihovih »sestavnih delih«, temveč jih v hipu in brez razmišljanja uzremo kot celoto.
S strokovnjaki za ptice sem šel večkrat na teren in se pri tem pogosto počutil kot profesionalni amater. Kot antropolog sem se namreč zavedal, da je moja neizkušenost lahko tudi prednost za razumevanje človeških navad in praks, ki jih pri sebi in drugih pogosto ne prepoznamo več, ko jih enkrat usvojimo. Ko sem se nehal čuditi njihovim veščinam in ko sem se tudi sam naučil prepoznati nekaj ducatov ptic, se je tudi terenska raziskava bolj ali manj iztekla. Hkrati pa sem iz popolnega ornitološkega amaterja prešel na nekoliko bolj strokovno raven in sem se lahko o pticah celo pogovarjal in ne zgolj poslušal o njih. Nekajkrat se mi je zgodilo celo, da sem ptico prepoznal že od daleč, med letom – torej po džizu.
Nekoč, ko sem bil na terenu z izkušenim članom, ki je doktoriral iz biologije, sem v daljavi prepoznal čapljo, ki se nama je bližala. »Siva čaplja,« sem tiho zamomljal, ne povsem prepričan v lastno trditev. Strokovnjak ob meni je uperil prst vanjo in me popravil: »Bela štorklja. Ciconia ciconia.« Latinskega imena ni izrekel tjavendan. Med ornitologi velja za svojevrsten prestiž, če znaš vrsti ptice, ki jo določiš, dodati še latinsko ime. Tisti, ki poznajo veliko latinskih binomnih poimenovanj, veljajo za strokovnjake ter se tako razločijo od začetnikov in amaterjev, ki navadno ne poznajo niti slovenskih imen za posamezne ptičje vrste. Ptica se nama je tačas približala, njena podoba je postajala vse večja. Nekoliko presenečen sem jo znova natančneje pogledal in rekel: »Čakaj, ampak saj to je siva čaplja.« »Pa res,« je s čemernim izrazom na obrazu potrdil poznavalec ob meni.
V takšnih redkih zmagoslavnih trenutkih sem se vsaj za hip počutil kot strokovnjak na področju, ki ga nisem niti najmanj obvladal.

Zagovor pred strokovno komisijo

Precej amatersko se med strokovnjaki pogosto počutim tudi v razvojnih interdisciplinarnih projektih, v katerih vse bolj pogosto sodelujem z inženirji z različnih področij. Eden od teh projektov z akronimom MOBISTYLE, ki poteka v programu EU Obzorje 2020, je namenjen razvoju tehnologij za spodbujanje manjše porabe energije in bolj zdravega načina življenja v stavbah.
Med uvodnim srečanjem sem projektni skupini najprej skušal pojasniti, kako bomo razvojne postopke utemeljili na etnografski analizi, podatke o ljudeh pa bomo zbirali z intervjuji, fokusnimi skupinami in opazovanjem z udeležbo. »Raziskavo bomo izvedli s 35 ljudmi,« sem pojasnil projektnim sodelavcem. Po izrazih na njihovih obrazih je bilo očitno, da pristopa ne razumejo najbolje. »Mislite resno?« me je vprašal nekdo med njimi. »Ali ni to čisto premalo? Uporabnikov v stavbah je na tisoče, mi pa se bomo posvetili 35 ljudem? To je samo sedem ljudi na vsakega od naših primerov stavb ali naselij v petih državah,« je skrbelo drugega.
»To je dovolj,« sem jim pojasnil nekoliko v zadregi, pri čemer sem se počutil podobno kot na zagovoru doktorske disertacije pred komisijo. Zagotovil sem jim, da bo treba vložiti ogromno časa in truda, če bomo hoteli natančno proučiti navade 35 ljudi, razumeti njihove želje in potrebe, se pogovoriti z vsakim od njih in jih dodobra spoznati. »Pa ne bi mogli tega bolje in hitreje opraviti z analizo velikih podatkov?« je pripomnil tretji. Še vedno v zadregi sem mu odgovoril, da lahko s podatki s senzorjev in naprav razložimo marsikaj o vedenju in navadah, a še vedno ne moremo dobiti odgovora na ključno vprašanje, namreč zakaj ljudje nekaj počnejo. Da bi to razumeli, se moramo z njimi pogovarjati in jih skušati razumeti, po možnosti pa tudi živeti z njimi.
Antropološki pristop je dejansko razmeroma počasen, »vzorci« ljudi, če jim sploh lahko tako rečemo, pa so veliko manjši, kot se zdi normalno v svetu, obsedenem z velikimi podatki. S takšnim počasnim in poglobljenim pristopom pa dejansko pridobimo bogate podatke in odgovor na vprašanje, kaj ljudje želijo in potrebujejo. »Veste,« sem ob koncu dodal, »antropologija je nekoliko podobna kvantni fiziki. Tudi mi se natančno posvečamo vsakemu od delcev in skušamo ugotoviti, kakšne so njegove lastnosti v snovi.« Takrat je prišlo do spremembe vzdušja v projektni ekipi, ki je začela razumevajoče kimati. Vzpostavili smo skupen jezik, ki je sicer temeljil na bolj naravoslovno-tehniških strokovnih izhodiščih, opisoval pa je še vedno družboslovno-humanistične pristope, ki smo jih odtlej v projektu s pridom uporabljali.
Situacija je bolj preprosta, kadar nisem osamljeni zagovornik lastne stroke pred skupino strokovnjakov z drugega področja. V aplikativnem projektu DriveGreen, ki je potekal s sofinanciranjem Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike (ARRS), smo že na začetku sodelovanja z inženirji s področja telekomunikacij vzpostavili skupen strokovni besednjak, ki smo ga uporabljali med projektom. Antropološki del ducatglave skupine se je tako priučil pomena prej nepoznanih okrajšav, kot sta FMS in OBD-II, ter se seznanil z izdelavo žičnih modelov, ki smo jih pripravili za razvoj mobilne aplikacije, s katero smo želeli spodbuditi trajnostno mobilnost. Inženirski del skupine pa je sočasno izvedel, kako se pripravi in izvede fokusne skupine in zakaj je opazovanje z udeležbo lahko koristno za razumevanje navad v prometu.
Morda še najbolj pomembno je, da smo v projektu oblikovali skupno metodologijo, ki smo jo poimenovali nadgrajena etnografija. »Klasično« etnografijo smo podkrepili z meritvami načinov vožnje s telematskimi napravami za lociranje vozil in s podatki, pridobljenimi z drugimi tehnološkimi rešitvami, kot so visokoločljivostne kamere in merilniki srčnega utripa, s čimer smo analizirali počutje voznikov. Pri tem smo skušali najti pravo razmerje med kvalitativnimi in kvantitativnimi pristopi ter pokazati, kako jih lahko prepletemo v mešano oziroma združeno metodo.
Ta se je pokazala kot učinkovita in koristna, ker smo z napravami in senzorji zbrali veliko informacij o tem, kje in kako se ljudje vozijo; ključna vprašanja, povezana z vprašanjem, zakaj se ljudje vozijo in prevažajo tako, kot se, pa smo še vedno pridobili predvsem z intervjuji, fokusnimi skupinami, opazovanjem z udeležbo in drugimi etnografskimi pristopi in tehnikami. Skratka, strokovna znanja smo neločljivo prepletli in skušali problem obravnavati večplastno, in to tako z vidika tehnologij kot s perspektive ljudi.
V novem aplikativnem projektu z naslovom Nevidno življenje odpadkov, ki ga ob sofinanciranju ARRS izvajamo s podobno ekipo kot DriveGreen, le da je v njem bolj poudarjena antropologija, je sodelovanje še bolj preprosto. V projektu, ki je namenjen razvoju novih rešitev za upravljanje z odpadki v gospodinjstvih, smo drug drugemu vnaprej pripravljeni priznati strokovna znanja, besedišče humanistike in tehniških ved pa je obema sodelujočima stranema že v izhodišču precej bližje. Tako ne zgubljamo več časa z vzpostavljanjem skupnega besednjaka in medsebojnim prepričevanjem o tem, da so strokovnjaki za ljudi vsaj tako koristni v razvojnih projektih kot strokovnjaki za tehnologije. Jasno nam je, da drug brez drugega ne bomo mogli razviti smiselne in ljudem ter okolju prijazne rešitve, in to tako v tem projektu kot tudi v drugih kontekstih.
Po pravici povedano, je sodelovanje v teh dveh projektih, torej v DriveGreen in Nevidno življenje odpadkov, zame bistveno lažje tudi zato, ker oba projekta vodim. To se mi zdi pomembno poudariti, ker lahko z vodenjem projektov tudi opozarjamo, da humanistična strokovna znanja niso samo privesek, ki ga dodamo k projektni prijavi, da je bolj atraktivna, ali pa slepo črevo, ki ga po potrebi odstranimo iz projektne skupine, če povzroča preveč problemov. Ravno nasprotno: razvojne, aplikativne in interdisciplinarne skupine lahko predstavniki humanistike tudi vodimo, s čimer dajemo antropologiji, etnologiji, filozofiji in drugim podobnim področjem več aplikativnega in razvojnega smisla.

Prepletanje področij

Upam, da je iz navedenih primerov razvidno, zakaj je v času, ko postaja interdisciplinarnost skoraj nujna, biti mojster za vse lahko pomembna konkurenčna prednost. Kako pa lahko takšno delo spodbujamo in olajšamo življenje mladim, ki bodo še bolj pogosto kot sedanje generacije zaposlenih delali v disciplinarno mešanih skupinah?
Da bi spodbudili in celo institucionalizirali prepletanje področij, bi bilo treba za začetek temeljito predrugačiti izobraževalni sistem, ki je usmerjen od splošnega k posameznemu in poudarja monodisciplinarnost kot vrh posameznikove strokovne evolucije – od vrtca do doktorata. V osnovnih in srednjih šolah še pridobimo široko paleto znanj, od slovenščine, matematike in tujih jezikov do geografije, biologije in zgodovine. Te vsebine mladim najprej vceplja v glavo ena oseba, potem pa jih v vse večji meri podajajo strokovnjaki za posamezna področja. Povezovanja med predmeti je v šolah razmeroma malo; še najbolj se morda pokaže med naravoslovnimi, tehniškimi in kulturnimi dnevi, ko se učenci obravnavani temi posvetijo z različnih vidikov. Visokošolsko izobraževanje je s tega vidika še bolj problematično, saj se na univerzi študentke in študenti »zakopljejo« predvsem v zelo ozko področje, pri tem pa vse bolj izgubljajo širino in sposobnost povezovanja. Globlje kot kopljejo, temneje postaja.
Na področju projektnih raziskav je vsaj v Sloveniji situacija za zdaj še podobno temačna. Projektni razpisi še vedno ne spodbujajo dovolj interdisciplinarnosti, s katero bi nastajale izvirne in mednarodno pomembne zamisli in rešitve onkraj ustaljenih okvirov. Na osrednjem nacionalnem projektnem razpisu je le deset odstotkov sredstev vsake izmed znanstvenih ved namenjenih interdisciplinarnim raziskavam, pri čemer statistika prijav na razpis kaže, da je prijavljenih interdisciplinarnih predlogov v vseh vedah veliko, razpoložljivih sredstev pa malo. Posledično se prijavitelji in prijaviteljice projektov pogosto odločijo ostati v varnem zavetju lastnega strokovnega področja, namesto da bi se povezovali in iskali nove sinergije v matičnih vedah in zunaj njih.

Pred novo renesanso

Kako naj se izkopljemo iz sistema, ki še vedno ceni strokovnjake in v katerega smo očitno globoko zabredli? Rešitev je nedvomno v kopanju tunelov med področji – torej v povezovanju. V prihodnosti bodo prav povezovalci, torej tisti, ki bodo znali prečkati področja, izjemno pomembni in koristni, saj bodo usposobljeni za »simultano prevajanje« med medicino in filozofijo, geodezijo in ekonomijo ali antropologijo in računalništvom. Nekateri ustoličeni strokovnjaki sicer nekoliko zviška zrejo na vznikanje hibridnih področij, kakršno je tehno-antropologija, ki jo na magistrski ravni že nekaj let uspešno poučujejo na Univerzi v Aalborgu. V takšnih programih po njihovem nastajajo »vezajni strokovnjaki«, torej tisti, ki uporabljajo vezaj v svojem nazivu. Ti pa po njihovem niso, če uporabim še en frazem, »ne tič ne miš«.
Za bolj svetlo prihodnost dejansko potrebujemo veliko več takšnih »čudnih tičev«, ki bodo v raziskovalno-razvojnih projektih znali povezovati različna področja. Potrebujemo »dvoživke«, ki bodo potopile glavo pod vodo in lazile po neznanih teritorijih. Potrebujemo »mojstre za vse«, ki bodo poprijeli za katerokoli delo in se lotili vsake teme. Skratka, čas strokovnjakov se počasi izteka. Za novo renesanso spet potrebujemo polihistorje in erudite – ali pa vsaj strokovnjake z vezajem.