Pred kratkim sem nekajtedensko delovno klavzuro preživel v eni izmed slovenskih vasi, kjer sem se en dan po sprehodu in nakupih zatekel na kavo v tamkajšnjo gostilno in bil priča vroči debati o sodobnih migracijah. No, ni bila ravno vroča, niti debata zares ni bila – čez celotno gostilno so se od mize do mize glasno strinjali s tem, da se je treba z vsemi sredstvi, pa naj bodo še tako kruta, zoperstaviti priseljevanju iz muslimanskih držav, saj s sabo nosijo njihovo kulturo, ki je povsem drugačna od naše in zato ogroža temelje naše kulture in našega načina življenja.
Ker ne verjamem, da je slovenski človek tako krut po naturi, niti ne moremo takšnega govorjenja pripisati afektu, saj so od začetka begunske krize, ki je vmes praktično že ponehala, pretekla že tri leta, morajo biti razlogi za takšno radikalizacijo osnovani na nečem drugem, na nečem realnem, na neki resni ogroženosti, ki jo lahko razumemo le, če razumemo, kako Slovenija sploh funkcionira.
Zanimivo je namreč, da je Slovenija, ne glede na disfunkcionalnost in neučinkovitost njene državne oblasti, v bistvu zelo urejena, varna in delujoča država. Niti v času največje krize in največjih neredov po državi nismo nikoli zares imeli kakšnega brezpravnega stanja ali bistveno povečanega kriminala. Ključni razlog bi lahko našli v tem, kar denimo Miha Mazzini imenuje negativna selekcija, vendar menim, da je takšno poimenovanje enostransko, saj spregleda kompleksnost ekosistema odnosov, ki se je razvil v naših krajih. Slovenija je namreč prepredena s polformalnimi in formaliziranimi neformalnimi skupnostmi, ki so nosilci moči na teritoriju. To pa niso neke rodbinske ali mafijske klike, temveč predvsem male organizacije, kot so gasilci, verska občestva, zbori (tako cerkveni kot partizanski), amaterska kulturna in športna društva ipd.. Ta organiziranost od spodaj seveda ni nekaj novega, temveč obstaja že nekje od sredine 19. stoletja in predstavlja humus tvorbe in nastanka slovenske države. Samoorganiziranost, ki pomembno vpliva predvsem na socialno kohezivnost in solidarnost med prebivalci kot tudi omogoča urejanje svojega kraja prek prostovoljskih akcij in samofinanciranja, daje videz države, kjer države sploh ni. Te razkropljene in mnogokrat v istem prostoru tekmujoče oblasti, so lahko (zaradi svoje majhnosti in omejenosti) nemalokrat tudi malenkostne in zatirajoče (odtod tudi ideja o negativni selekciji), vendar so garant reda in varnosti tudi v območjih, kjer policije sploh ni na spregled. Zato se Slovenec z ruralnega območja zaveda, da v Sloveniji institucije, ki naj bi skrbele za red, varnost, socialo, prosti čas, še celo tiste, ki naj bi skrbele za zaposlovanje in pokojnine, niso ne trdne, ne učinkovite, niti trajne in marsikdaj delujejo le s pomočjo neformalnih skupin. Zato obstaja grožnja, da bi v ta rahel preplet odnosov vstopila tuja skupina, ki teh uzanc ne bi priznavala in s tem podrla konstelacijo, ki predstavlja pravila skupnostnega življenja in s tem le dokončno razgalila jalovost državnih institucij in mačehovski odnos države do svojih prebivalcev.
Občutek, da države sploh ni, da moramo za vsako stvar poskrbeti sami zase, je posledica vsak dan bolj manifestne omejene socialne mobilnosti, kjer se socialna stratifikacija vedno bolj teritorializira. To pomeni, da imamo razvita območja, pri nas denimo Ljubljano, kjer se največ bogastva ustvari tudi (ali predvsem) zato, ker se za institucije in programe, ki ustvarjajo podporno okolje za razvoj, steka enormna količina javnega (natančneje: državnega) denarja, medtem ko so druga območja prepuščena bolj ali manj samim sebi, večinoma brez kakršnekoli pomoči pri vzpostavljanju podpornih inštitucij, drugje celo brez osnovne infrastrukture. Ta »left apart« območja, ki – kot je dobro ubesedila nekoč Marta Gregorič – živijo v permanentnem kriznem menedžmentu, države ne vidijo kot motor razvoja, temveč le še kot postavljalca preprek in zahtev. V državi, ki ne zmore narediti ne zaposlovalne ne stanovanjske politike, se lahko zaposliš le pri stricu in izgradiš prizidek, oboje ti pa država s predpisi omejuje.
To so tudi razlogi, zakaj se ta novi skrajno desni diskurz, ki v Sloveniji nima jasnih predhodnikov in – podobno kot Salvinijeva Lega v Italiji – na nov način zarisuje slovenski politični zemljevid, ta čudna mešanica med libertarizmom in avtokratsko željo po ukinitvi človekovih pravic, dobro sklada z občutkom zapuščenosti v perifernih krajih. Zato je skrajni čas, da država naslovi ta problem, predvsem tako, da se decentralizira, da porazdeli svoje pristojnosti in funkcije po teritoriju živim organizacijam, ki že opravljajo (marsikdaj celo nevede) javno službo, in regionalnim ter lokalnim službam in oblastem, da jih poveže v enotno strategijo, kjer se bo vsak, tudi najmanjši del v strukturi čutil del življenja in razvoja države. Skratka, čas je, da se ponovno vzpostavi prihodnost.