Povabljen sem bil, da v kontekstu izida slovenskega prevoda knjige Vrnitev v Reims uveljavljenega francoskega levičarskega intelektualca Didierja Eribona napišem tekst na temo delavskega konservativizma – oziroma konservativizma med delavskim razredom. Samega eseja, razen odlomkov, na žalost nisem utegnil prebrati. Sem pa zato pogledal istoimenski film, pravzaprav filmski esej, v katerem pripovedovalka preko zgodovinskih posnetkov bere odlomke iz dela. Tudi ti porajajo številna izhodišča in spoznanja.
Eno pomembnejših je, da je bil Mitterand kot socialistični predsednik tisti, ki je francoski delavski razred odvrnil od levice in jo pravzaprav potisnil v naročje skrajne desnice. Ta si edina še – čeprav selektivno in manipulativno – drzne govoriti o identitetah, ki nastajajo na podlagi delitve dela in razredne pripadnosti. Na koncu filma se odvrtijo posnetki številnih protestov: tu so rumeni jopiči, migranti, ženske v hidžabu, provincialni delavci, mladi in stari. Vedno bolj se zdi, da diskurz klasičnih medijev ne more več artikulirati odprtosti, pluralnosti, nedefiniranosti zapletenega dogajanja na ulici, ki uhaja doslej uveljavljenim binarnim delitvam. Med rumenimi jopiči najdemo tako ljudi s fašističnimi prepričanji kot borce za podnebno pravičnost; tako proletarske socialiste kot lumpenproletariat. Podobno je na trenutnih protestih tovornjakarjev, ki se odvijajo v Kanadi. Čeprav jih liberalni mediji prikazujejo kot nore antivakserje in rasiste, gre v osnovi za raznoliko skupino ljudi, med njimi so številni cepljeni, ki se borijo za možnost neoviranega opravljanja svojega dela v obdobju covidne birokracije. Prirejajo zabavo za lokalne prebivalce (ki jim istočasno morijo s huronskim hupanjem), delijo hrano, izločajo skrajne desničarje …
Kakorkoli, videti je, da se je del političnega razreda, ki se je v preteklosti zavzemal za delavske politike, odpovedal temu podjetju, in da manko skrbi za volivce kompenzira s samonanašalno moralistično retoriko. Nič ni boljšega za zdravljenje slabe vesti in prikrivanje lastne moralne skorumpiranosti kot instantni občutek, da si odprt in dober ter da so ljudje, za katere bi moral skrbeti, slabi. Na takšen način se bržčas začne vsak val puritanizma, vsaka inkvizicijska histerija. Ker misliš, da sem slab, si slab ti sam – in da bi rešil tvojo dušo, te bom najprej uničil.
Razmišljal sem, kje začeti. Kako se lotiti fenomena, ki se na prvi pogled zdi kot delavski konservativizem. Potem pa sem se spomnil, da lahko začnem pri sebi. Gojim globoka antielitistična prepričanja; moji pogledi na ekonomijo so precej egalitarni. Na drugi strani čutim močan odpor do levoliberalne inkvizicije, spremljam alt-desničarske meme strani in se ob njih tudi prisrčno nasmejim. Naj razložim.
1.) Rasizem. Ne pretiravam, če rečem, da je antirasizem eden od temeljev moje identitete. In če želim biti dosledno antirasističen, potem moram priznati, da so nekateri odvodi gibanja Black Lives Matter sami rasistični. Whoopi Goldberg se je nedavno oglasila z izjavo, da je bil holokavst preprosto spor dveh problematičnih skupin belcev. To me ni presenetilo. Nekoč sem na spletu klepetal z Američanko arabskega porekla. Moj cilj je bil zrahljati idejo, da je bela koža nekaj bistveno in nesprejemljivo slabega ter da avtomatsko prinaša privilegije. Med ostalimi primeri sem podal Srebrenico. Sogovorka je ta dogodek označila za white on white violence.
Imel sem se priložnost družiti z afroameriško pesnico, ki je, ne da bi kdo načel specifično temo, vsakršno debato zvajala na barvo svoje kože, na binarno razliko med belstvom in črnstvom. Kasneje se je izkazalo, da za vojno ob razpadu Jugoslavije sploh ne ve. Zanimivo je videti, kako ameriški aktivisti, ki se borijo proti globokemu ameriškemu rasizmu, nazadnje privzamejo tipično ameriško aroganco in imperialistično razmišljanje.
Vplivni afroameriški zabavljač Tariq Nasheed je nedavno na svojem Twitterju zapisal, da je Evropo pred Otomani ubranil temnopolt moški, Vlad III. Dodal je, da je to dejstvo.
Mirno lahko zaključim, da na tej točki odvodi gibanja BLM nekoliko spominjajo na Miloševićev nacionalizem. Podobno kot ta ideologija se tudi tukaj obravnavana skupnost predstavlja kot žrtev svetovne zarote. Vsi belci, ki so kdaj živeli, so težili k zatiranju temnopoltih. Zato si vsi skupaj zaslužijo, karkoli se jim kjerkoli zgodi. Podobno kot srbski nacionalizem v devetdesetih tudi BLM potvarja zgodovino in si prisvaja zgodovinske figure. To, da trdiš, da je bil Aristotel Srb, in da je bil Vlad III. temnopolt, je pač na istem spektru.
2.) Četrti val feminizma. Še nedavno je bilo mogoče razpravljati o narcisoidnih ženskah, ki manipulirajo s svojo vlogo žrtve. Navsezadnje je to eden osrednjih tropov razprave o cankarjanski materi. S tem ne želim potrditi te teze o liku: predvsem želim reči, da je bilo sprejemljivo opažati, da med nami obstajajo manipulativne ženske, tako kot obstajajo manipulativni moški, ne da bi to povezovali s širšim vprašanjem spola, patriarhata in feminizma.
Zdi se, da je četrti val feminizma požrl vsako možnost razprave. Ponotranjil je ideologijo trenutne faze kapitalizma, atomizirano stanje, v katerem, kot vsi vemo, človek predstavlja človeku volka. Ne gre več za to, da bi bila spola med seboj enakopravna, temveč za to, da se izenačita v brutalnosti; da tudi ženske dobijo enako možnost uporabe sredstev zatiranja, kot jo imajo moški. Stvar, recimo, ni več v odpravi objektivacije, temveč v tem, da se ženska objektivira sama pod svojimi pogoji. Vendar je v tem protislovje, ki ga ni težko spregledati: ženska za lastno objektivacijo še vedno potrebuje moški pogled. Iz tega lahko izpeljemo, da, podobno kot moški želijo nadzorovati žensko seksualnost, zdaj tudi ženske želijo nadzorovati moško. V tem položaju moški postane bitje, katerega nagone lahko vklapljamo in izklapljamo po želji nasprotnega spola. Pri tem seveda ne govorim o telesni celovitosti in nedotakljivosti – dolžnost vsakogar, na čelu z moškimi, je, jasno, da v temeljnem smislu nadzoruje svoje spolne vzgibe in je zanje v največji meri odgovoren sam. V mislih imam nekaj drugega, neke splošnejše premike znotraj seksualne ekonomije. Vse bolj se namreč zdi, da prijetnega zapeljivca in mejnega nadlegovalca loči njegova – tako ali drugače definirana – privlačnost. Če žensko nagovori moški, ki v tistem trenutku velja za neprivlačnega, se bo približal meji nadlegovanja; moškemu, ki velja za privlačnega, bo dovoljeno še dosti več. Le največji naivneži ali ciniki se lahko pretvarjajo, da to ni tako. To pa, seveda, neogibno ustvarja pritisk na moško samozavest, podobno kot ga lepotni standardi ustvarjajo na ženske. Ženske v tej situaciji pravzaprav lahko obrnejo patriarhat proti moškim samim: malo kaj je bolj patriarhalnega od ustvarjanja lestvice alfa in beta samcev, tistih, ki so veliki osvajalci, in zgub, pri čemer status žensk kot negibnih objektov “osvajanja”, ki padajo na testosteron, ostane enak. Iz zgub, tako imenovanih incelov, se nato mainstream kultura norčuje kot iz največjih izmečkov, ki si niti ne zaslužijo obravnave. Predpostavljam, da bi feministična teorija v tem pogledu morala analizirati tudi omenjene vidike in v njih prepoznati zgolj še en obrat patriarhata.
Če je film Ameriški psiho, ki je prikazoval toksično moškost v kontekstu korporativne Amerike, požel salvo kritik in prevpraševanj glede nasilja nad ženskami, ki ga upodablja, čeprav je bil satira, pa je zdaj drugače. Filmi z ženskimi protagonistkami, ki morijo iz psihopatskih ali sadističnih impulzov, so razumljeni kot oblika upora. Ne glede na to, kako stvar upravičimo, je razlika med dojemanjem enega in drugega tipa očitna.
Okoli sebe opazujem moške, ki jih ženske uničujejo z zavzemanjem večne vloge žrtve. Podobno kot so v antirasističnem woke gibanju belci razumljeni kot večni zatiralci (ne glede na to, koliko so eni in drugi to zares, tega preprosto ne moremo posplošiti), so tako razumljeni tudi znotraj novega populističnega feminizma. Beli moški mora ponotranjiti določeno krivdo, upogniti glavo in se pustiti trpinčiti. Ni odveč pripomniti, da je to odlična priložnost za psihološko nasilne osebe, da se lotijo duševno poškodovanih moških.
Odrekati možnost, da so tudi ženske lahko nasilne, in jih predstavljati v neokrnjeni vlogi žrtev, je nekaj najbolj šovinističnega, kar si je mogoče zamisliti. Z lahkoto si zamišljam bralca, ki ta stališča pripisuje moji izpričani religioznosti, četudi si tega ne želi čisto priznati. Vendar gre tu preprosto za zdravi razum. Gre za stvari, ki so samorazvidne, če se le odločimo nanje gledati z določeno mero treznosti.
3.) Spolna fluidnost. Z lahkoto priznavam, da obstaja določen delež prebivalstva s spolno dismorfijo, delež ljudi, ki se ne počutijo domače znotraj lastne spolne identitete.
Po drugi strani pa pričujem primerom ljudi, ki se zaradi takšnih in drugačnih, pogosto kompleksnih razlogov (v jedru povezanih z nihilističnimi temelji trenutne kulture) preprosto ne počutijo dobro v svoji koži, to pa povezujejo s trendovskim razmišljanjem o spolni identiteti, ki jim ponudi hiter odgovor. Ti ljudje so enostavno videti, kot da so moški ali ženske, koketirajo, kot da so moški ali ženske, gestikulirajo kot moški in ženske, na njih preprosto ni nobenega znaka, ki bi kazal nasprotno. Trditve, da se ne identificirajo s svojim spolom, povezujem s kopico anksioznih motenj in katastrofalnih (heteroseksualnih) razmerij, v katerih vztrajajo, in ki ponižujejo njihov občutek moškosti ali ženskosti. Tega jim seveda ne bom govoril. Ne želim užaliti njihovih čustev, niti se ne počutim poklicanega, da bi se postavljal v vlogo reševalca njihovih osebnih problemov.
Problem pa nastane, ko oni mene želijo prepričati, da je moj občutek moškosti zgolj ponotranjen družbeni konstrukt in da bi se moral tega nekako osvoboditi. Skratka, da bi se v svoji koži moral slabo počutiti tudi jaz, in to zato, ker se oni. Ta problem se mi nikoli v življenju ni zastavil. Ne ubadam se zares s tem, da sem moški, tega ne problematiziram – gre preprosto za danost, kot to, da imam svoj obraz ali da se počutim kot jaz in ne kot kdo drug. Ko me kdo poskuša prepričati v nasprotno, imam občutek, da žali moj odnos do resničnosti. Da se sploh moram opredeljevati do tega vprašanja, mi predstavlja nenavaden odklon od prištevnosti.
4.) Panseksualnost. Bolj kot se ukvarjamo s seksualnostjo, več je težav z njo. Pozna modernost je iz te, v osnovi prijetne in intimne dejavnosti naredila pošast. Nanjo smo zvedli celotno osebnost posameznikov. Sledenje nesublimiranim nagonom se je po seksualni revoluciji združilo s prostim trgom. Le kaj bi lahko šlo narobe? Žiga Turk, ki je povedal preprosto resnico, da v trenutku, ko iz seksa naredimo nekaj podobnega športu, ne moremo pričakovati, da ne bo prišlo do kršitev, ki bodo ljudi globoko prizadele – ker seks v resnici pač ni zgolj šport – je bil oklican za okorelega šovinista. Iz mladih moških delamo predatorje tako, da jih učimo, da je pač predvsem treba fukat, če ne, nisi pravi dec. Pornografija je nedolžna zabava. »Spolno delo«, ki številnim mladim ženskam povzroča telesno dismorfijo in spodbuja tvegano seksualno obnašanje, s tem pa epidemije duševnih bolezni, je samo še ena oblika transakcije na trgu.
Če zavrnem, da je moje življenje zvedeno na genitalije, da moje spolno življenje opredeljuje mojo osebnost, in da bi se o tem sploh moral s komerkoli pogovarjati ter glede tega kaj dokazovati, da bi moral biti dan in noč obseden s seksom, sem puritanec. Z menoj je nekaj narobe. Ko sem gledal pornografijo, svet videl kot mrežo genitalnih odnosov in se razglašal za feminista, sem bil sprejemljiv »zaveznik«. V resnici sem za fasado ženske podcenjeval. Zdaj, ko jih obravnavam kot soljudi in jih, tako kot moške, razumem kot kompleksna bitja, kar pomeni tudi, da spregledam njihov bullshit in jim pripisujem zmožnost aktivnega delovanja, tudi slabega, sem kreten. Zdaj, ko ne mislim več, da mora moj penis na nek skrivnosten način, skozi nekakšno misticistično samoraziskovanje odkriti pravo bistvo o meni, ko sovražim amerikanizirano vulgarno govorico, ki medčloveške odnose postvaruje in zvaja na fucking, sem čuden.
5.) Cepljenje. Cepiva so čudovita tehnologija. Ključno vlogo v njihovem razvoju so odigrali Otomani. Del njihovega imperija so bili moji predniki in njihovi dosežki so tudi del moje dediščine. Brez večjih pomislekov sem se cepil.
Pa vendar. Moja mama je rojena v hiši z zemljenimi tlemi. Njeno telo in njen imunski sistem sta se oblikovala na drugačen način. V svojem življenju in tudi v trenutni pandemiji sem pričeval moči tega telesa, ki premaguje neverjetne količine stresa. Najbrž več, kot bi ga premoglo moje telo, kljub treniranju in splošni skrbi zanj. Moja mama ima zaprt in varen krog stikov. Za razliko od mene sodi v rizično skupino in s svojim družabnim življenjem ne ogroža drugih. Tako imenovani levičarji od mene pričakujejo, da bom zaničeval svojo mater, ker se je odločila, da bo s svojim telesom ravnala po svoji vesti – s telesom, iz katerega sem bil rojen.
Moja kolegica, zelo načitana filozofinja in pronicljiva intelektualka, ima mesece težave zaradi cepiva. Njeno telo – mlajše od mojega – je po cepljenju kolapsiralo. Tako imenovani levičarji pričakujejo, da ji bom za kazen nataknil rumeni trak. Isti ljudje, ki so jih polna usta avtonomije ženskega telesa v debatah o splavu, so zdaj pripravljeni metati to isto avtonomijo pod vlak zato, da bi sami sebi dokazali vsemogočnost znanosti in rasti GDP-ja.
Ker razmišljam, kot bi se reklo, življenjsko, sem zlahka prelepljen s vsegliharsko oznako proticepilca.
6.) Zlitje vladajoče ideologije in medijev v propagando. Če je Trump uveljavil rabo alternativnih dejstev, se zdi, da je posttrumpovski liberalizem taktiko pritiral do skrajnih meja. Glavni svetovni mediji se vedno eksplicitneje poslužujejo dezinformacij, ki ustrezajo elitam. Pravijo, da je Joe Rogan proticepilec, čeprav je neposredno izjavil, da cepljenje podpira in se distanciral od teorij zarot. Da je Kyle Rittenhouse belski supremacist, čeprav je v samoobrambi ustrelil tri agresivne belce in izjavil, da podpira BLM. Kompleksna družbena gibanja, kot sta tovornjakarski konvoj svobode in občasno rumene jopiče, pavšalno označujejo za fašistična, ker jih ne morejo razumeti. Uporabljati določene oznake, dezinformacije in pol-informacije se zdi samoumevno, kar pa ob nastopu alternativnih medijev – v dobrem in slabem – načenja podobo sveta, ki so jo sami sooblikovali. Sprašujem se lahko, na kakšen način so etablirani mediji oblikovali moje poglede v dobrih treh desetletjih dosedanjega življenja. Prijatelj, Srb, ki je odraščal v devetdesetih, izobražen in senzibilen človek, mi je rekel, da ga medijsko poročanje v času epidemije spominja na Miloševićevo propagando.
Slovenski portali, tudi tisti, ki jih sofinanciram, novice enostavno prepisujejo in jih nekritično prenašajo iz anglosaškega konteksta. S tem služijo samoumevnosti imperialistične propagande. Seveda niso vsi novinarji takšni in niso vse novice sporne, toda samodejno, industrijsko širjenje osiromašenih, uokvirjenih in vedno bolj lažnih informacij uničuje zaupanje. Bolj kot to, da bi v ozadju stal veliki načrt zavajanja, gre bržčas za določeno razredno razliko. V zadnjih desetletjih, ob silovitem razvoju informacijske tehnologije in široke birokratske mreže nevladnih organizacij, se zdi, da sta se ideologiji slojev, ki opravljajo materialnejše poklice, in tistih, ki se ukvarjajo predvsem s simboli in diskurzi, razcepili in dosegli stopnjo avtizma; pri čemer so slednji pogosto na višjem razrednem položaju in s tem lažje spontano privzemajo ideologijo vladajočih slojev, ki pa so vedno bolj odtujeni od »stanja na terenu.«
***
Ko, torej, govorimo o levici – z redkimi izjemami – ne govorimo več o etičnem projektu, ki bi težil k enakopravnosti na osnovi političnega reguliranja ekonomije kot osnovne človeške dejavnosti, v katero so vpeti vsi sloji, ljudstva, ljudje vseh prepričanj. Zdi se mi, da gre predvsem za določen tip metafizike. Poleg obscenega uživanja v lastnem moraliziranju, ki nadomešča resnično skrb, gre še za nekaj drugega. To lahko razložimo z Nietzschejevimi koncepti. Na ruševinah levice se repenčijo njegovi zadnji ljudje, ljudje, ki so odkrili recept za srečo. Tisti, ki prisegajo na sveto trojico človekovih pravic, gospodarske rasti in znanosti. Ljudje, z Badioujevimi besedami, živalskega humanizma: človekove pravice poskrbijo, da človek s potrošnjo zadovoljuje svoje primarne nagone brez višjih teženj, gospodarska rast poganja potrošnjo, znanost pa poskrbi za tablete in spodbujevalnike, ki umikajo naravne duševne in telesne ovire, ki stojijo vsemu skupaj na poti. Poskrbi za vsesplošno podreditev narave in drugih živih bitij našemu užitku. Vendar se recept izkaže za slabega. Živimo sredi neverjetne epidemije duševnih bolezni. Prekarizirana in atomizirana telesa, polna pomirjeval in dodatkov, se kot sence vlečejo skozi golo življenje. Duhovni projekt, ki bi človeka zagrabil, ga popeljal k uporu in ga povezal s soljudmi ter svetom kot takim, umanjka, saj v duha več ne verjamemo. Zato se množice prepuščajo resentimentu. Zanikovanju življenja in sovražnemu odnosu do njega, saj jim predstavlja predvsem vir bolečine. Resentiment je stroj, ki deluje kot rak. Ni zadovoljen, če ostane pri posamezniku, temveč ga žene k temu, da ga želi prenesti tudi na druge. Zanikovanje življenja se izrazito kaže tudi v tem, da na levici obstaja presenetljivo veliko ljudi, ki drugim očitajo, ker želijo imeti otroke. Starim oblikam delavskega populizma se je pridružil populizem novih – ustrahovanih in ogroženih – srednjih slojev. Populizem ljudi z diplomami, ki pa so osiromašene dokazov o intelektualni širini, saj je namen višjega izobraževanja ljudi usposobiti za specializirana delovna mesta. Tudi študiji s področja humanistike so v tej maniri znatno osiromašeni.
Težko razumejo, da nekateri na življenje ne gledamo kot na utilitarno računico razmerja med trpljenjem in ugodjem. Spoštovanje do življenja ni nekaj racionalnega. Upanje ni racionalno, ni ga mogoče argumentirati, temveč se ga živi. Še več, trpljenje razumemo kot neogibni del življenja na tem svetu in kot sredstvo krepitve. Zanimivo je še nekaj. Kljub fanatičnemu širjenju zgoraj opisane agende se njeni nosilci zanjo niso pripravljeni žrtvovati. Težijo k svetu, kjer ne bi bilo mogoče za nič dati svojega golega življenja, saj bi ga čim dlje in na čim bolj ugoden način bilo mogoče tehnično ohranjati in obnavljati. Na drugi strani so ljudje, ki nimajo česa izgubiti. Ki so svoje odtrpeli, ki so ravno zato, ker ne stavijo vsega na golo eksistenco, zmožni življenje dovolj spoštovati, da so se zanj pripravljeni zares boriti in golo eksistenco izpostaviti. Ki so se pripravljeni vrniti v obskurnost, iz katere so tudi izšli, in jim zato cancel kultura ne predstavlja večje ovire.
Zato je v prihodnjih letih mogoče pričakovati le še krepitev protilevičarskih sentimentov in organiziranega odpora, ki pa ob izkušnjah in sodelovanju lahko postane bolj dostojanstven in solidaren na ravni različnih skupin ljudi. To, kar mediji razglašajo za fašizem, ima potencial, da preraste v nove oblike internacionale. Tega seveda ni mogoče zanesljivo napovedati; reakcionarni aspekti opisanih subkultur lahko postanejo še bolj reakcionarni. Vendarle pa opazovanje, denimo, v osnovi nihilističnih memerskih in shitposterskih internetnih subkultur pripelje do spoznanja, da se preko skupnih simbolov (sličic, preprostih stripov) različne skupine nezadovoljnežev z različnih koncev sveta polagoma zlivajo v nekakšno enotno, amorfno zavest, ki se kasneje, recimo med pisanimi protesti v Franciji, srečujejo na terenu. Če zagovarjanje osnovnega človeškega dostojanstva in boj za zdravo pamet v času širjenja masovne psihoze pomeni konservativizem, potem je ta vsekakor nekaj drugega kot stari konservativizem, tako kot pojem levice pomeni nekaj drugega, kot je pomenil doslej.