Verjetno najsplošnejša skrb, na katero nas spomnijo povolilni komentarji, je nizka volilna udeležba. Toda preden obupamo nad apolitično apatijo državljanov, bi nemara morali obrniti perspektivo in za začetek priznati, da odhod na volitve res ni samoumevno smiselno dejanje.
Težava je poznana tudi kot »paradoks« volitev. Smiselnost svojih delovanj smo namreč navajeni ocenjevati po instrumentalnem pojmovanju delovanja; delujemo zato, da bi nekaj dosegli. No, po tem merilu se volitve odrežejo izjemno slabo. Seveda: veljata »državljanska dolžnost« in »vsak glas šteje«, a potencialni volivec se ob kolebanju glede udeležbe na volitvah prej ali slej znajde pred naslednjima neizpodbitnima dejstvoma: a) dejstvo, kako bo volil, če sploh bo, je popolnoma vzročno neodvisno od in nima nikakršnega vpliva na to, kako bodo, če sploh, volili drugi volivci in b) glas, ki bi se ga odločil oddati, bi izbrani volilni stranki prinesel približno 0,0001 % boljši volilni izid – promile promila. Verjetnost, da bi bil prav ta glas potreben za minimalno relevantno spremembo izida – sedež več –, je enaka verjetnosti, da pravilno napovemo met kovanca kar trinajstkrat zapored (pribl. 1/10000). Nekoliko verjetneje je, da bo volivec z glasom odločilno vplival na parlamentarno zasedbo znotraj svoje stranke, toda spričo bizantinskosti volilnega sistema je ta vpliv tako nepredvidljiv, da bi spet težko govorili o instrumentalnem delovanju.
Če bi torej udeležbo na volitvah imeli za strogo instrumentalno dejanje, ima nejevoljni abstinent čisto prav: predvidljiv učinek njegovega glasu je tako majhen, da – po povsem racionalnih merilih – stežka odtehta celo minimalen napor sprehoda do volišča; to velja celo, če predpostavimo (močna predpostavka!), da ta volivec točno ve, katero stranko hoče podpreti in kaj lahko od nje pričakuje.
Zakaj torej sploh voliti? Kdor si le osmisli napor izražanja volilne volje, tega ne stori zato, ker bi precenil svoj vpliv, temveč zato, ker akt glasovanja kroji drugačna, bolj nenavadna logika delovanja, ki se je redkeje zavedamo, četudi ji znamo prav dobro slediti. To dejanje ni instrumentalno, temveč ekspresivno. Ekspresivno dejanje je dejanje, ki se ne zgodi, da bi povzročilo neko novo stanje v svetu, temveč izraža neko že obstoječe stanje. Ne volimo zato, da bi nekaj spremenili, temveč volimo zato, da bi izrazili nekaj o sebi: jaz volim tako in tako.
Toda to ni vse; na ta način lahko aktu oddaje glasu vendarle pripišemo tudi določeno vzročno moč. Iz te perspektive namreč naš glas zdaj ni več neodvisen od glasov ostalih. Seveda s svojim glasom nikoli ne moremo povzročiti, da bi drugi glasovali enako. Toda kolikor je naše glasovanje izraz našegapredobstoječega političnega mišljenja in interesov, pa s tem dejanjem zatrdimo, bi moral enako glasovati še nek okviren krog ljudi, s katerimi se politično identificiramo. Oddati glas je neka teza: vsi, ki so v podobnem položaju kot jaz, ki mislijo podobno kot jaz, bi morali – bodo – glasovali takole. Ekspresivno delovanje že vključuje normativno in s tem tudi kolektivno razsežnost.
Marsikaj je torej odvisno od tega, kako velik je krog teh »mi«, torej krog ljudi, za katerega si predstavljamo, da ga s svojim glasovanjem potegnemo s sabo. To nam nemara lahko pojasni, zakaj je bila udeležba najnižja v starostni kategoriji 30–35 let, v generaciji, ki je formativna dvajseta preživela v krizi in za katere člane je najbolj verjetno, da so jih ekonomske razmere potisnile v stanje absolutne atomiziranosti, v katerem vsak res glasuje le zase in zato tako pogosto sploh ne. Po drugi strani opažamo vztrajno disciplinirano glasovanje široke enotne kohorte upokojencev, pa tudi porast med mlajšimi generacijami, ki še ne trpijo razcepljenosti, ki jo prinese s sabo odraslost.
Sicer pa moramo pravzaprav ugotoviti, da je po političnem kaosu zadnjega desetletja Slovenija postala zelo reflektirana demokracija. Tu to pomeni: ekspresivno glasovanje, s katerim bi volivci neposredno in enostavno izražali svojo družbeno-politično identiteto (»Volim SD, ker sem delavec«, »Volim SLS, ker sem kmet«) pravzaprav izginilo. Namesto tega se volilne izbire in taktike tvorijo v zapleteni kalkulaciji o volilnih identitetah drugih državljanov. Verjetno edina trdnejša volilna identiteta kot »volivec SDS« (kar je že sama neka antidrža) je »nevolivec SDS«. Na nagneteni sredini je že uveljavljena strategija, da se volivcem ponuja čim bolj brezbarvna volilna izbira, in letos je s Šarcem dobila še en, bizarnejši zasuk. Če je imel Cerar jasnejše in čistejše reference (ugleden pravnik, moralna avtoriteta), pa je Šarec (in to je edini način, kako si lahko pojasnim ta fenomen) s svojo netipično mešanico podeželske zdravorazumskosti, populističnih domislic in nekaj folklornega levičarstva nekaj drugega: težko si je predstavljati, da bi komu iskreno vzbujal zaupanje, je pa verjetno marsikomu izgledal kot kandidat, ki bo vzbujal zaupanje tistim drugim ljudem.