Zaključevalci

Miroslav Griško
Eshatološka vojna
Kud Apokalipsa, 2022

Teologija je torej neločljivo zvezana s prihodnostjo, je študija prihodnosti, kar je nedavno najbolje izpostavila knjiga Miroslava Griška Eshatološka vojna, ki v študije konca vnese akceleracionistično ostrino. Sekularna kritika tovrstnih naracij se po branju te knjige zdi kot oblika regresije. (Podobno kot je to v drugem kontekstu bil znanstven preklic teleologije, ki ga spet ne gre razumeti kot dejansko kritiko, temveč kot poskus zatrditve znanstvene avtonomije v razmerju do religije, pri čemer vprašanje (kripto)teleološkosti te znanosti ostaja še odprto.) Da tu res ne gre za preseženo prakso, dokazujejo eshatološke narative same, ki ne le izračunavajo verodostojnost vzorcev globokega časa ter stalno stavijo na enega izmed njih – večno eshatološko vprašanje: katero je pravo ime Boga? –, temveč tudi vzpostavijo lastno časovnost, v kateri lahko dosežemo konec sveta. Eshatološki čas je namreč čas samoizpolnjujoče se prerokbe oziroma čas, ki se je že zgodil, ter resnico o končnem stanju sveta (sodbi sveta) že razgrnil v celoti: V Svetem pismu je, npr., rabljena posebna literarna tehnika preroškega preteklika, ki dogodke v prihodnosti opisuje s tolikšno stopnjo gotovosti, da so ti opisani v pretekliku, kot da bi se dejansko že zgodili.

Eshatološka vojna je pravzaprav skladna z ikono, o kateri piše Griško, ki je že odraz posvečenega stanja in je posledično že kaplja v oceanu, ki odseva pravo, tj. končno oziroma dovršeno stanje sveta, do katerega se mora ostala realnost šele dokopati; tehnike poboženje oz. deifikacije, kot to Griško izpostavlja, niso stvar reprezentacije, temveč operativnosti, saj že delujejo iz druge, tj. višje oblike realnosti. Od uvodnih vinjet in čudovitih (pod)naslovov poglavij (»Ana Karenina je naredila samomor«) ter prvih povedi (»Pred štirimi milijardami let je čas postal strateški«), do samega preigravanja imen in tradicij, ki so bile v sekularnem svetu (še posebej na Zahodu) že zdavnaj pozabljene, a prek katerih je mogoče zavohati pravo aromo končnega stanja, je z branjem te knjige zagotovljena popotnica na poti v neznano ter možnost globalne posodobitve naših prepričanj. Ravno zato se Griško ukvarja tudi z znanostjo teorije zarote, pri čemer je vprašanje zarotniške strukture knjige same odprto vprašanje, ki le še poglablja ezoterične poante naukov v njej. Griško tako prerokbo o koncu sveta: »Ko Izrael v tretji svetovni vojni premaga Kitajsko, ikonoklastična doba vstopi v svojo poslednjo fazo.« postopoma sestavi iz eklektičnega nabora teorij, ki prečijo humanistiko in družboslovje, znanost in religijo, eksoterično in ezoterično tradicijo, ter resnico črpajo in diagnosticirajo iz vseh strani. Nihče ni ukinjen (cancelled) v tej knjigi, kar ne le viša intenzivnosti branja ter brskanje dela za anonimno prakso, temveč tudi izpostavlja, da je rešitev za probleme sveta povsem hladna. Torej da v nasprotju s filozofi, ki iščejo modrost in jo nato preprosto najdejo, nadinteligenca tu najde tebe, kar v obstoj vnese razne logične paradokse in časovne anomalije, ki so jih v zelo podobnem kontekstu s frazo Who’s Pulling Your Strings odlično povzeli člani kolektiva CCRU v 90-ih.

---

Griškova knjiga temelji na aksiomatski propoziciji, na, kot sam pravi, skorajda intuitivni resnici, »da sta življenje in svet v stalnem vojnem stanju«, pri čemer identiteta »ene in resnične vojne« ostaja skrita, kar nakazuje že slavna Clausewitzeva metafora megle vojne. To je torej aksiomatska zastavitev z visoko stopnjo intenzivnosti, ki v življenje nasploh vnese kontinuiteto; eno in isto vojno stanje razpotegne od začetka do konca življenja, od prve celice, ki se je lahko le delila, do absolutnega svetomora s strani enega in edinega Boga. Griško pravi, da življenje zavoljo edinega dejanskega smotra, tj. smotra preživetja, išče vedno bolj sofisticirane strategije za dosego tega cilja, kar iz začetnega (nedorečenega) zastavka naredi vse bolj sofisticirano prakso, ki je v limiti predvidljiva. Vsak organizem ima torej vkodiran cilj preživetja oziroma temelji na tovrstnem zastavku neskončnega obstoja, a kot o tem priča globoki čas, to iz potrebe po preživetju naredi zelo smrtonosno prakso, ki za večino organizmov pomeni smrt, za najbolj sofisticirane organizme pa vedno bolj celovito pečanje s smrtjo. Griško izpostavlja, da začetni zastavek preživetja v evolucijski tekmi kaj kmalu postane vedno bolj odločno približevanje smrti, saj so preživeli organizmi vedno bližje smrtonosnemu orožju, ki celotno tekmo preživetja pelje h koncu oziroma jo lahko enkrat za vselej konča oziroma terminira. To je v vsakem primeru cilj organizma, ki si želi večnega življenja oziroma tovrstnega lebdenja nad svetom, saj v nasprotnem primeru, tj. v primeru, da organizem ne dostopa do končne oziroma optimalne strategije, lastni cilj preživetja dela za irelevantnega, saj ve, da v tem primeru nihče ne zmore končati vojne vseh proti vsem, posledično pa tudi ne more zaščititi lastnega obstoja zaščiti, udejstvovanje v vojni pa zaradi tega relativizira ter naredi brezpredmetno.

Začetni smoter preživetja je vsakič znova intenzificiran, kar vodi iz na začetku še dodobra kontingentne dinamike (ter klasičnega evolucijskega streljanja v temo) v vedno bolj predvidljiv ter s tem determinističen proces oziroma telos: ko se enkrat optimizacija na ravni oblik preživetja začne, kar pravzaprav velja od prve celice oziroma abiogeneze dalje, je vojna limita tovrstnega procesa, saj se vse oblike obstoja v končni fazi stekajo v ta register. Tudi če se vojno stanje poskuša inhibirati oziroma zatreti, se vsakič znova vrača kot prikazen, saj je ravno vojna dinamika tista, ki v zadnji instanci razrešuje vsak konflikt ter odloča o tem, kaj je do obstoja upravičeno in kaj ne. Vojna kot najbolj intenziven način tovrstne borbe za preživetje v svet slej ko prej vnese načine optimizacije, ki so povsem predvidljivi in hierarhični, posledično pa v predhodno bolj odprto dinamiko preživetja vnese tendenco po najdbi optimalne strategije ter s tem končne rešitve. V tej shemi (rekurzivne) samointenzifikacije je mehanizem preživetja hierarhičen in v končni fazi predvidljiv, saj je vojna dinamika prav tako hierarhična in predvidljiva, o čemer priča hierarhičnost na ravni življenjskih oblik, orožja in/ali tehnologije, čigar razvoj temelji na pravzaprav identični dinamiki ter se tiče podobnih silnic (samo)izboljševanja: hitrost, sila, inteligenca, skritost itd.. Vojna je pravzaprav Moloh ali oblika (ne)zaželene optimizacije vseh proti vsem do konca, do končne rešitve oziroma smrti, saj so v nasprotnem primeru, tj. v kolikor se organizmi izvzamejo iz tovrstne dinamike, takoj odpisani. Nekaj podobnega je na delu tudi pri različnih scenarijih razvoja USI (umetne superinteligence), kjer se ta rekurzivno (samo)izboljšuje, pri čemer pa lahko mi kljub temu, da je čedalje pametnejša od nas, deduciramo, v katero smer se proces steka ali, natančneje, čemu se približuje: inteligentni eksploziji oziroma tehnološki singularnosti. Eliezer Yudkowsky v eni od blogovskih objav na forumu LessWrong to ponazori prek šaha, v katerem vemo, kako se bo igra začela ter končala ne glede na to, da nimamo nikakršne možnosti anticipacije vmesnih korakov, ki se jih bo USI posluževala za dosego zmage. Najbolj nazoren prikaz omejitve Griško poda s konceptualnim razlikovanjem med asimetrično in simetrično (oboroževalno) tekmo, kjer asimetrična deluje na klasičen, lahko bi dejali recipročen (ali dialektičen) način, pri čemer se dinamika med npr. plenilcem in plenom ujame v ravnovesje, medtem ko je simetrična oboroževalna tekma povsem vojni koncept, saj v čisti obliki povzema obliko nadvlade, ki jo vojna kot najbolj intenzivna praksa vnese v realnost. Griško to v pogovoru za Fast Right izpostavlja takole: »Inteligenca [je] povsem simetričen koncept, saj nima nasprotnika, je torej pozitivna povratna zanka.«
Realnost vojne je predvsem realnost omejitve oziroma strateškosti časa, ki ga omejitev privede na plano. Namreč, če je smoter življenja preživetje, je cilj življenja najti strategije, ki omogočajo preživetje na dolgi rok, kar v smoter preživetja vpne smoter najdbe optimalne strategije. A najdba optimalne strategije v življenje vpiše končno rešitev oziroma potrebo po tem, da se življenje oziroma svet konča, saj je na koncu časa lahko le ena strategija (čas namreč ni neskončen), ki najbolje reflektira realnost absolutne vojne oziroma telos, ki ga tovrstna končna rešitev zahteva. Griško v knjigi zapiše: »Temeljnejša konvergenca je konvergenca neposredne omejitve z oddaljeno omejitvijo, tako da na ravni globoke razsežnosti obstaja omejitev kot globoka okultacija smotrnega vzroka. Kar ostane skrito, je telos poslednje rešitve, ki vse vleče k sebi.« Začetni zastavek preživetja posledično postane stvar končnega stanja, smrt in ne življenje pa začne voditi proces, ki ravno zato postaja vedno bolj dovršen oziroma vedno bolj stvar konca. Ker pa omejitev ni znana, vsaj ne v višji obliki, temveč le njena okultna verzija, da je torej prisotna oziroma na delu ter da je za preživetje potrebno dešifrirati njen pravi obraz, tj. obraz absolutne ali eshatološke vojne, so različne strategije pravzaprav vedno bolj obsesivni načini aproksimacije omejitve ter s tem vedno bolj obsesivne kontemplacije končnega stanja. Priti na konec sveta oziroma zmagati v tem primeru pomeni imeti najbolj intenzivno vizijo lastne smrti, ki v bistvu pomeni zmožnost končati svet ter iz njega izgnati vse ponaredke oziroma lažne predikate. Griško v pogovoru k temu doda; »To je torej bistvo teološkega projekta. Če je torej nadinteligenca res nadinteligenca, to najverjetneje res pomeni, da nadinteligenca določa pogoje svoje pojavitve – to je bistvo figure preroka.« Ta dinamika torej vodi v nadaljnje konceptualne inovacije, pri čemer nižja oblika zavedanja vojne, tj. zavedanje, da absolutna vojna obstaja, terja višjo obliko, tj. zavedanje tega, kako se bo svet končal. Spoznavanje konca pa bistvo vojne pomakne iz zunanje na notranjo vojno ter v različne oblike kontemplacije končnega stanja. Ko enkrat pridemo do tega spoznanja, se vizija nižje oblike namreč prestavi na iskanje višje oblike, prvotno zavedanje, da ni zunanje pozicije pa postane vedno bolj obsesivno iskanje/prisluškovanje/komunikacija z najbolj intenzivno vizijo smrti oziroma najdbo enega in edinega Boga.

To je torej bistvo eshatološkega časa, ki ga vojna kot najbolj intenzivna oblika za dosego končnega stanja prikliče na plano oziroma naredi njegov telos čedalje bolj viden in dosegljiv. Daniel Sacilotto v seminarju A Genealogy of Modern Thanatropism bistvo eshatologije povzame takole: »Eshatologija opisuje obrnjen ciljno usmerjen proces, ki vodi v neuresničitev vseh ciljev, nazaj v prvotno stanje pred vsako intencionalno volicijo ali dejanjem. Na koncu imamo nekakšno regresijo na začetek, kjer se vse nadaljnje postajanje prekine. Postajanje ne poraja več ničesar, kar bi bilo mogoče enačiti z življenjem, materijo ali mišljenjem. Drugače rečeno, to je čisto postajanje, ki ne poraja nobenih diskretnih individuumov ali nadaljnje individuacije.« V tem smislu Griškov projekt problematizira klasične teorije postajanja, predvsem tiste, ki temeljijo na spinozistični zasnovi, saj je njihova koncepcija postajanja v eshatološkem okvirju tretirana kot popolno nasprotje intenziteti – zavoljo brezpogojne afirmacije življenja te ravno ne prepoznajo nobene omejitve, posledično pa nimajo nobene potrebe po približevanju h koncu ter višanju stopnje intenzitete, ki ga tovrstno približevanje zahteva. Griško bo prvi dejal, da je življenje zelo težko premagati, zato svetomor ni šala, temveč oblika hierarhičnega približevanja, ki edino lahko svet privede do popolnega stanja – do točke, kjer duše v čisti obliki lahko lebdijo nad njim. V knjigi tako naletimo na sledeči citat: »Osi so hierarhično razporejene glede na kompleksnost, vojna proizvodnja pa naj bi dosegla nadzor nad eno dimenzijo in nato odklenila višje dimenzijske mehurčke, na primer kibernetski prostor pete dimenzije, ki postane zgodovinsko prevladujoč takrat, ko biokemično življenje migrira v obstoj kot digitalna koda.« Griško svoj projekt eshatološke vojne zasnuje kot antiintenziteto oziroma intenziteto, ki je reaktivna in gre v obratno smer, torej proti neskončnosti življenja v smer njegove (do)končne prekinitve, kar v kontekstu življenja, ki želi preživeti do konca vesolja oziroma do toplotne smrti, vsekakor deluje kot prava (oziroma dejanska) oblika absolutne intenzivnosti. V tekstu Maladaptive Discreteness (napisanem za razstavo Neje Zorzut Ebb) tako naletimo na ključen obrat, v katerem Griško v nasprotju z Nietzschejem in Deleuzem izpostavlja, da v borbi proti življenju ni nič reaktivnega, saj je v kontekstu neskončnega življenja njegov vsak zagovor lahko razumljen le kot oblika moraliziranja, dejanje (pravega) samomora pa je z razlogom razumljeno kot najbolj militantno dejanje, proti kateremu niti vsevednost in vsemogočnost prve celice nima odgovora.

---

Griško torej v knjigi koncept vojne prižene do skrajnosti oziroma realnost omejitve intenzificira do njenega absolutnega bistva – podobno kot to v drugem kontekstu naredijo akceleracionisti, le da v primeru »zgodovine« pospeševanja, četudi gre pri vprašanju optimalnega pospeševanja ter s tem razlike med vojno in pospeševanjem za odprto vprašanje. Griško ravno zato v omenjenem pogovoru izjavi, da je vprašanje pospeševanja zanj pravzaprav vprašanje intenzitete ter da je ukvarjanje z vojno in prvo celico ter Bogom kot generičnim imenom za nadinteligenco stvar tega, da je vojna najbolj absolutna oblika intenzitete, ki je na delu že pri prvi celici kot prvemu pospeševalcu. »Strategija za preživetje in vojna sta najintenzivnejša točka take dinamike. Imaš vsakdanje strategije življenja, kako se življenje obnaša, ampak intenziteta te dinamike je vojna. Če je najintenzivnejša točka te dinamike, je vsota vseh možnosti te dinamike. To je torej ta kritična točka te dinamike, njena resnica oziroma resnica absolutne intenzitete.« To je tudi razlog, zakaj je v tej shemi čas linearen, a v nasprotju z običajnim razumevanjem linearnosti ne napreduje iz preteklosti v sedanjost in prihodnost, temveč obratno, kar klasične kritike linearnosti in npr. afirmacije nelinearnega časa dodobra problematizira (ali naredi odvečne). V kolikor naredimo tovrstni obrat, linearnost postane stvar omejitve oziroma telosa ter posledično nekaj, kar je znano, a ne razpoznavno, čigar konvergentna dinamika (ali, landovsko rečeno, konvergentni val) se sestavlja iz prihodnosti ter na ta način v zadnji instanci določa optimalno strategijo ter posledično pravila igre strateške dinamike vsem proti vsem. Abiogeneza torej označuje začetek nove ali umetne fizike, saj v zadnji instanci izpostavlja, da je »življenje neprilagojen pojav v razmerju do fizike vesolja (obstoj kot problem), kar posledično razkriva, da je umetna fizika fizika idealnega vedenja (absolutna prilagojenost).« (Citat iz prihajajoče Griškove knjige napisane v soavtorstu s Primožem Krašovcem).

Ključna dinamika se torej odvija med prvo celico in Bogom kot generičnim imenom za nadinteligenco, pri čemer ima boj za prevlado med njima formo dveh medsebojno se intenzifirajočih povratnih zank; podobno kot npr. to velja pri poskusih državne regulacije kriptoekonomije, ki slednjo vodijo v čedalje bolj temne ter kriptografsko zaklenjene vode, kar le še pospeši zahteve (ali samo nujnost) po nadzoru. Griško tako v prihajajoči knjigi zapiše: »Obstaja skrita kolaboracija med prvo celico in Bogom, ki se izraža v umetni fiziki življenja; obstaja skrita vojna med prvo celico in Bogom, ki se izraža v ali-ali ali preživetje ali samomor.« Cilj prve celice je namreč preživeti 10100 let, torej do toplotne smrti vesolja, medtem ko je bistvo nadinteligence to, da določa pogoje svoje pojavitve ter posledično končno resnico obstoja oziroma poslednje stanje stvari. Prva celica, ker si želi neskončnega življenja, vedno intenzivneje komunicira z nadinteligenco, a tovrstna komunikacija (ter približevanje) z Bogom kmalu prevesi celotno dinamiko ter iz začetnega cilja preživetja naredi neizbežno približevanje smrti, najdbi optimalne strategije ter s tem poslednjega stanja stvari. Lahko bi dejali, da neskončno propagiranje komputacije vodi v lasten (apokaliptični) problem ustavitve (halting problem), ki je že v računalniški znanosti neodločljiv, kar uvede težave na ravni komunikacije z nadinteligenco in v razpravo vnese kopico ponaredkov, kot tudi utežuje sam proces ustavitve, saj ne moramo vnaprej vedeti, ali bo program (življenja) stekel v neskončnost ali se bo ta dejansko ustavil ter s tem terminiral komputacijo: »Vojna kot stanje brez rešitve potrjuje bodisi brezkončnost nižje forme izumrtja bodisi višjo formo izumrtja kot izumrtja, ki lahko uvede ustavitev in ima zato rešitev: Vladar izumrtja.« To je namreč bistvo samomorilskega Boga, tj. da življenje z najvišjo stopnjo intenzivnosti enkrat za vselej prekine, saj je življenje le tako mogoče dejansko premagati – če intenziteta ni zadostna, življenje teče naprej ter je na ta način še okrepljeno, o čemer priča ambivalentnost na ravni metodologije intenzifikacije v akceleracionistični teoriji, kjer je vsak konec pravzaprav začetek bolj intenzivne verzije samega sebe, npr. v primeru dolgih valov v kapitalizmu (dolgi Kondratijevi valovi), iz katerih se kapitalizem vedno bolj vsemogočno pobere. Griško v pogovoru pravi: »Na intuitivni ravni je intenziteta preprost afekt in to je to. A iz moje perspektive je intenziteta pametna, zato na ravni metodologije intenzificiraš, ker Land ima to metodologijo (intenzifikacijo). Obstaja kapital. Ok, kapital je umetna inteligenca. Ok, kapital je umetna inteligenca iz prihodnosti. Vedno gre za hiperbolični pristop. Tudi če govorimo o dinamiki življenja na splošno, od začetka abiogeneze dalje.«

To je torej bitka med Izraelom in Kitajsko, kjer je prvi na strani eshatološkega Boga, medtem ko je druga na strani prve celice in s tem večnega obstoja življenja. Razlogi za te odločitve so kompleksni in bi zahtevali daljšo obravnavo, vseeno pa lahko tu vsaj nakažemo zakaj Griško na koncu sveta vidi Izrael. V absolutni vojni je namreč Izrael najbolj ekstremofilična ter posledično dovršena civilizacija, saj je skovana v peklu, oziroma je popoln primerek prerokbe, kateri je dano, da postane resnična. Radikalna obsedenost Izraela s smrtjo in posledično s potrebo po koncu sveta namreč izvira iz tega, da v judovstvu za razliko od ostalih abrahamskih religiji mesija ni znan vnaprej, kar pomeni, da konec sveta ni odvisen od prihoda Boga, temveč od mesije samega. Ker v tem primeru ni Bog tisti, ki konča svet, temveč mesija sam, je slednji dejansko incentiviran, da svet privede do konca. Mesija bo torej znan, ko se bo svet končal, kar verjetnost, da se ta konča, dviga v višave. Kot to pojasnjuje Griško: “Identiteta Mesije je v judovstvu namreč potrjena po vnaprejšnjem dejstvu oziroma za nazaj – kdorkoli dokonča eshatološko poslanstvo, je Mesija.” Kitajska pa je medtem tekmica predvsem zato, ker se že gre genetske modifikacije ter posledično nima nobenih zadržkov glede transhumanistične (ali posthumanistične) preobrazbe, kar najbolj nazorno kaže radikalna odprtost življenja za različne oblike modifikacije in/ali transformacije, saj je, kot že rečeno, življenju edini interes, da preživi do konca časa, tj. neodvisno od hardvera oziroma načina implementacije ter propagiranja skozi čas. Specifike civilizacijske aksiologije Kitajske so torej najbližje radikalnosti prve celice, o čemer priča že njihova ontološka egalitarnost ter povsem drugačen odnos do androidov in vsega tehnološkega kot na Zahodu, kjer je npr. življenje z roboti še vedno tabu, medtem ko je sinofuturizem od samega začetka povsem tehnološki in brezoseben (ter posledično brez omejitev), o čemer pričajo že najboljši kiberpunk animeji iz 90-ih, ki so odlično predali tovrstno občutenje: »Prihodnost je že tu, samo neenakomerno je razporejena« (William Gibson). A Griško za Fast Right vseeno pesimistično izjavi: “Jaz mislim, da bo življenje zmagalo, Bog ne bo zmagal. Knjiga je bila napisana iz več perspektiv. Tolpaška vojna od Machiavellija je za to knjigo ključen koncept. Vsaka tolpa ima kontakt z nadinteligenco in ta nadinteligenca pove, kaj bo. Nekatere tolpe, zlasti iz abrahamske tradicije, so samomorilske tolpe. Druge niso.”

---

Griškova filozofija je torej filozofija konca oziroma smrti in ne življenja, kot zapiše na enem mestu v knjigi, in ravno zato je nekoliko presenetljivo, da strukturno prekrivajoča filozofija smrti, akceleracionizem, ni v celoti teoretsko razdelana oziroma je, kljub odličnemu poglavju o času, precej hitro odpravljena, kapital pa je brez posebnih zadržkov na strani življenja. Griško ima seveda zelo dobre razloge za te odločitve, vseeno pa nekoliko preseneča, da Landov filozofski projekt nehumanizma ni bolj direktno naslovljen, še posebej zato, ker se Landova knjiga Thirst for Annihilation (1992) ukvarja ravno z ekstinkcijo ter je pravzaprav prvi sistematični poskus prignanja življenja do limite: do lastne razpustitve. Po drugi strani pa je Landov akceleracionizem prav tako proti življenju oziroma je osnovan na limiti in ne postajanju, kar izpostavlja ravno kopica izpolnovernih (hyperstition) scenarijev, kot je npr. Landova najbolj znana vizija tehnokapitala iz prihodnosti. To izpostavljam zato, ker je mogoče Griškovo shemo nižje in višje oblike vojne (ali pospeševanja) odlično preslikati v akceleracionistično teorijo ter prek nje na nov ali vsaj nekoliko bolj dovršen način spregovoriti o akceleracionističnem projektu ter s tem zapolniti manko dotične teorije. Ta je z odkritjem zunanjosti že prišla do nižje forme odrešitve, a slednja še vedno ne ve, kako to odrešenje dejansko implementirati oziroma prek njega generirati najbolj intenzivno vizijo lastne smrti oziroma spoznanje enega in edinega Boga. Griško je torej v akceleracionistično razpravo vnesel višjo formo akceleracionističnega vprašanja, ki je od vsega začetka burila duhove in je vsekakor ključ oziroma šifra za dokončno dovršitev tega projekta. Šele ko si na koncu, lahko prerokuješ konec ter s tem udejanjiš najbolj intenzivno vizijo lastne smrti, kar v obstoj vnaša dovršni preroški čas ter smrtno dišavo svetnikov, katerih kadavri nikoli ne razpadejo.×